Hana piše. Piše s kamnom, s svečo, s krvjo - stran za stranjo. Sama, že dolgo sama, sivolasa, stisnjena med neme stene.
Ostala mi je radost v duši, ta mala otroška nebesa, Bog mi odpusti! Spomini se sesedajo počasi, tiho, da jih veter ne čuje, mesečina ne otipa, da jih duša komaj zazna. Pogrezajo se, ne boli več. Poganja novo drevo, prepleteno z neštetimi odtenki svetlobe.
Bilo je nekoč davno, spominjam se, moram se spomniti....
Že vidim Hanco, kako lahkotno teče. Vitka je, poskočna, z dolgima kitama. Na paši prepeva, da odmeva daleč po gmajni. Sklanja se k rožam, objema drevesa, se pogovarja s potokom.
Nepozabno bogata jesen ji zadnjič poljublja bose noge, ko odhaja v dolino. Jočejo jablane, ko se poslavlja, trkljajo ji zlatodišeče plodove v naročje.
V mestu s svetostjo v srcu misli na domača prostranstva. Zre proti zahodu, s poslednjimi žarki sonca pošilja tihe pozdrave.
Še mesec, dva in zaprla se bodo težka šolska vrata. Štiri letaje preživela med hladnimi zidovi z navitimi gongi, urami, besedami.
Pomlad se razcveta in vabi v naravo. Park je blizu. S prijateljico stopata ob dišečem grmičevju, potonikah. Sedeta na klopco pod košato bukev. Anka je ob njej, edina, najbližja. Listata po zapiskih, matura se bLiža, vprašanja so obširna.
Nenadoma se ustavita ob klopci neznanca. Visoka sta, vzravnana. Zlato se ponuja v našitkih, zvezda, zvezdice na ramenih. Togi škornji se leskečejo.. Ne odmakneta se. Slepita ju, zmedeni sta, plahi. Toliko bleščave, gora zvenečih besed. Dekleti se spogledujeta, se smehljata. Nihče še naju ni tako ogovoril, nama laskal. Sva zares tako lepi, enkratni? Moška ne odnehata, vabita, govorita sladke besede. Nenadoma zažvrgole ptice še lepše, gredice so polne modrih spominčic in srce utriplje hitreje. Nov nepoznan svet se razpira, nemir se seli v dušo.
Zvečer vlada v domu že nočni mir, tišina. Z Anko čebljata ob odprtem oknu, čuti so razgreti, budni.
Minilo je nekaj let. Hana stopa z Djokom po nepoznani poti. Zvezdice se boječe stiskajo v naprašeni suknji, a besede režejo do mozga boleče. Kletvice so ostre, nasajene na bajonet. -Ponoči se Hana spomni na očeta. Oče, oprosti, nisem te poslušala!
Pripeljala si ga domov iz mesta, Hanca. Posvaril sem te! Tvoj Djoko je bolan na telesu in duši. Da, gavnar je, si mi dejal. Nisem te poslušala, nisem ti verjela. Smejala sem se ti, oče, zdravje. Matije kriknila ob odhodu: Hanca, grivalo te bo!
Zbira davne molitve, še jih najde v sebi. Me čuješ, nebeški. Na tvoja vrata trkam, izgubila sem vero vase, bolna sem od nemoči. Vodi me usmiljeni, ne najdem več miru v duši, tvoje sledi!
Spominjam se, kako sem se zatekala v varne kotičke narave, v svoj svet. Zvezde so mi blizu, čisto blizu, lebdijo nad mano kot takrat, ko sem v večernih urah pasla doma vole. Utrinjale so se in se mi nasmihale. Pomirjajo me in vodijo v globino duha. Pozabim na žalost, na brezno obupa. Sama se moraš pobrati, si pomagati iz stiske, iz začaranega kroga.
Djoko, zakaj? Zakaj mi ne zaupaš? Često odhajaš od doma, nikoli ne vem, kod hodiš, kje posedaš? Vračaš se pozno, sredi noči. Zavonjam tvojo strupeno sapo, negotov korak. Čutim, kako moleduješ, Hana, oprosti, odvije okajen kos tortice. To so tajne, stroge tajne, ti tega ne razumeš. Nikomur ne govori o mojih poteh, nikomur, si razumela! Duša trepeče, ljubi ga, vse njegove lažne besede, trde kletvice, njegovo nemoč. Ali res? Moram? Podarjaj mu ljubezen, vsak dan mu reci, ljubim te, to trdo tujo suknjo, okajene prste, nerazumljivo govorico. Mati si sedaj in žena in ljubica. .
Vsemogočni, je to ljubezen, je to dolžnost? Morda usoda? Božja previdnost? Hana joče, Đokov svet ji je nepoznan, oddaljen. Otrok se prebudi! Pomiri se, mati sem, še vedno verujem vanj. Mladost je v njej. Luna se sklanja skozi navojnice, prekriva čas.
V visokem poletju se odpravita prvič daleč na jug k njegovim. Nikoli ji ni pripovedoval o domu, o daljnem skalnem kršu.
Stopata po kamniti stezi, zlizana je, z odtisi stopal. Daleč naokrog sami goli vrhovi. Steza se spušča, odpira se vdolben svet. Čudna bela svetloba jo ščemi, sonce žge v podkožje. Kje sem, kod hodiva?
Zdi se ji, da je prispela na drugo ozvezdje. Bodičasto grmičevje poganja iz skalnih razpok, žareča rdečkasta prst se ji vrtinči pred očmi. Njen Djoko je mehak, krotek, brez sledu nestrpnosti, ljubosumja. Kot jagnje je raznežen, mil.
Tovorita na ramenih, se spotikata. Stotere vonjave eteričnih olj ju napajajo. Žene v črnini vodijo oslička. O, Đoko! Objemajo ga, pocmokajo. A tvoja je mlada, mlada! Radovedno me ogledujejo, ob poljubih začutim trde kocine njih lic... Zgubane so, izsušene, brezzobe.
Vreščijo. Ena se ojunači: Kaži mi dijete, dali te on čuje? Dali te sluša? Čudi se jim, ta tenka izmozgana bitja odsevajo iz globine bister duh, modrost. Ni jim dana učenost knjig, davnina jih pomirja. Iščem odgovor, a obvisi v zraku, med skalovjem. Odgovor poznajo te starke: nihče še ni ukrotil tega mladca, nihče ga ne bo!
Cvetoča kadulja se razrašča po meliščih, skalnatem bregu. Koliko dišavja!
Nabrala bi ga, podarjala vsem bolnim nevednim, te čudovite kapljice zdravja!
Đoko že od daleč kliče:
Radeeee, Peroooo!
Sestra Beba prihiti v črnini s črno ruto. Buren sprejem, tudi Hana je sprejeta, varno se počuti. Tukaj je ne bo gnjavil, trpinčil. Ograde okrog doma, podolž, počez, terasa nad teraso, stoletne stezice.
Ogledujejo si staro hišo, zidano iz naravnega kamna. Tla so zbita iz zemlje, en sam prostor, dve zidne lini zevata. V kotu je prostor za pritlehno ognjišče. Črna dimnica diši po čebuli, česnu, prekajenem mesu. Tukaj smo nekoč spali, se hranili, pozimi greli - še nas greje...
V novi hiši sta dva prostora. Kmalu je polna sosedov. Domača rakija, črno gosto vino božansko diši. Hana ga le poskusi, mikajo grozdje! Pred hišo dozoreva na brajdi in po terasastem svetuje polno trte: ogromni grozdi, nekatere sorte imajo podolgovate jagode, podobne ovčjim seskom.
Mehko ji je pri duši, da bi zavriskala, pela, plesala.:. .
Z Bebo se odpravita k oddaljenemu vodnjaku po vodo. Globok je, vsako kapljico vode štedimo, da je ne zmanjka ob suši. Izmed kamnov oprezajo kače. Ne boj se, opogumlja Beba, vodo iščejo. Lepe so, vseh barv, grebenaste, tudi poskočijo.
Moški so glasni, opevajo slavo svojih junakov, preštevajo rodovnike.
Hiša se počasi prazni, pozna ura je. Mare, povej kako spečete vaš domači kruh, prosi Hana. V stari hiši ga spečemo na ognjišču. Testo vzhaja v okrogli posodi, jo zatesnimo s pokrovom in jo zakopljemo z dogorelo žerjavico. Tako ga pečemo že od najstarejših časov.
Ogromen hleb je visok in lepo zapečen. Neverjetno, kako je okusen, ga pohvali Hana.
Nenadoma zakliče Djoko:
Ajde ženo, operi mi noge!
Spogledujejo se.
Čuj, brate, nije ona Crnogorka, ga miri Mare. Še zahteva pijače, a svakinja mu doliva vodo - kot vedno, pravi, da ne bo najhujšega.
Spanca je samo nekaj ur in že prodira bleščeča svetloba. Osliček opozarja nase in Hana se prebudi. Naravajo vabi, radovedna je. Tiho smukne skozi vrata. Previdno se plazi po kamnitih kladah. Potipa eleganten figovec, ogromne dlanaste liste. Prvi plodovi rahlo dozorevajo, spreminjajo barvo, plahnijo. Smokvica je čudovita, nebeška. Zahvaljen, za ta sveti sadež! Še jih obira, hrano za angele.
Sonce spet pripeka, ozračje je pregreto, nikjer hladu. Z Djokom se napotita k družinski grobnici. Na trnovih grmičkih se šibi divji šipek.
Cerkvica stoji na majhni planoti nad vasjo. Pokopališče je poraslo z osatjem, visoko suho travo. Oglaša se pesem škržatov. Brodita med grobnicami. Zelo so masivne, visoke. Zgoraj je predel za trupla, spodaj je kostnica. Rodbinsko ime Vujičić, imena letnice - Petar Petra Vujičić Andrije, Vasilije, Radovan, Pero, ... Hana zaman išče ženska imena, ne zasledi jih na nobeni grobnici.
Djoko, zakaj ne častitite žena? Moški je tukaj glava družine. Ohranja svobodo, starodavni rod, ognjišče, običaje, jezik. Njegova besedaje sveta. Ženska mora biti pokoma, zvesta možu.
Hano prepaja pradavnina, nezavedno moli. Sedaj si mi bližji, spoznavam tvoje korenine, stare zakone divjine. Ostajaš pripet na ta skalnati krš. Uživam tvoj kruh, pijem tvoje vino. Pomagala ti bom. Vem, potrebuješ me in jaz potrebujem tvojo silno moč. Tvoj kamen naj me varuje.
Sveča dogoreva. Romarska Marija na steni se Hani smehlja. Hvala, mati, za spomine. V dlaneh stiska svetleči kamenček, narahlo ga poboža in spusti v globine skrinjice.
Besedilo je prejelo 2. nagrado Mladike 2001 za prozo.
Hana piše. Piše s kamnom, s svečo, s krvjo - stran za stranjo. Sama, že dolgo sama, sivolasa, stisnjena med neme stene.
Ostala mi je radost v duši, ta mala otroška nebesa, Bog mi odpusti! Spomini se sesedajo počasi, tiho, da jih veter ne čuje, mesečina ne otipa, da jih duša komaj zazna. Pogrezajo se, ne boli več. Poganja novo drevo, prepleteno z neštetimi odtenki svetlobe.
Bilo je nekoč davno, spominjam se, moram se spomniti....
Že vidim Hanco, kako lahkotno teče. Vitka je, poskočna, z dolgima kitama. Na paši prepeva, da odmeva daleč po gmajni. Sklanja se k rožam, objema drevesa, se pogovarja s potokom.
Nepozabno bogata jesen ji zadnjič poljublja bose noge, ko odhaja v dolino. Jočejo jablane, ko se poslavlja, trkljajo ji zlatodišeče plodove v naročje.
V mestu s svetostjo v srcu misli na domača prostranstva. Zre proti zahodu, s poslednjimi žarki sonca pošilja tihe pozdrave.
Še mesec, dva in zaprla se bodo težka šolska vrata. Štiri letaje preživela med hladnimi zidovi z navitimi gongi, urami, besedami.
Pomlad se razcveta in vabi v naravo. Park je blizu. S prijateljico stopata ob dišečem grmičevju, potonikah. Sedeta na klopco pod košato bukev. Anka je ob njej, edina, najbližja. Listata po zapiskih, matura se bLiža, vprašanja so obširna.
Nenadoma se ustavita ob klopci neznanca. Visoka sta, vzravnana. Zlato se ponuja v našitkih, zvezda, zvezdice na ramenih. Togi škornji se leskečejo.. Ne odmakneta se. Slepita ju, zmedeni sta, plahi. Toliko bleščave, gora zvenečih besed. Dekleti se spogledujeta, se smehljata. Nihče še naju ni tako ogovoril, nama laskal. Sva zares tako lepi, enkratni? Moška ne odnehata, vabita, govorita sladke besede. Nenadoma zažvrgole ptice še lepše, gredice so polne modrih spominčic in srce utriplje hitreje. Nov nepoznan svet se razpira, nemir se seli v dušo.
Zvečer vlada v domu že nočni mir, tišina. Z Anko čebljata ob odprtem oknu, čuti so razgreti, budni.
Minilo je nekaj let. Hana stopa z Djokom po nepoznani poti. Zvezdice se boječe stiskajo v naprašeni suknji, a besede režejo do mozga boleče. Kletvice so ostre, nasajene na bajonet. -Ponoči se Hana spomni na očeta. Oče, oprosti, nisem te poslušala!
Pripeljala si ga domov iz mesta, Hanca. Posvaril sem te! Tvoj Djoko je bolan na telesu in duši. Da, gavnar je, si mi dejal. Nisem te poslušala, nisem ti verjela. Smejala sem se ti, oče, zdravje. Matije kriknila ob odhodu: Hanca, grivalo te bo!
Zbira davne molitve, še jih najde v sebi. Me čuješ, nebeški. Na tvoja vrata trkam, izgubila sem vero vase, bolna sem od nemoči. Vodi me usmiljeni, ne najdem več miru v duši, tvoje sledi!
Spominjam se, kako sem se zatekala v varne kotičke narave, v svoj svet. Zvezde so mi blizu, čisto blizu, lebdijo nad mano kot takrat, ko sem v večernih urah pasla doma vole. Utrinjale so se in se mi nasmihale. Pomirjajo me in vodijo v globino duha. Pozabim na žalost, na brezno obupa. Sama se moraš pobrati, si pomagati iz stiske, iz začaranega kroga.
Djoko, zakaj? Zakaj mi ne zaupaš? Često odhajaš od doma, nikoli ne vem, kod hodiš, kje posedaš? Vračaš se pozno, sredi noči. Zavonjam tvojo strupeno sapo, negotov korak. Čutim, kako moleduješ, Hana, oprosti, odvije okajen kos tortice. To so tajne, stroge tajne, ti tega ne razumeš. Nikomur ne govori o mojih poteh, nikomur, si razumela! Duša trepeče, ljubi ga, vse njegove lažne besede, trde kletvice, njegovo nemoč. Ali res? Moram? Podarjaj mu ljubezen, vsak dan mu reci, ljubim te, to trdo tujo suknjo, okajene prste, nerazumljivo govorico. Mati si sedaj in žena in ljubica. .
Vsemogočni, je to ljubezen, je to dolžnost? Morda usoda? Božja previdnost? Hana joče, Đokov svet ji je nepoznan, oddaljen. Otrok se prebudi! Pomiri se, mati sem, še vedno verujem vanj. Mladost je v njej. Luna se sklanja skozi navojnice, prekriva čas.
V visokem poletju se odpravita prvič daleč na jug k njegovim. Nikoli ji ni pripovedoval o domu, o daljnem skalnem kršu.
Stopata po kamniti stezi, zlizana je, z odtisi stopal. Daleč naokrog sami goli vrhovi. Steza se spušča, odpira se vdolben svet. Čudna bela svetloba jo ščemi, sonce žge v podkožje. Kje sem, kod hodiva?
Zdi se ji, da je prispela na drugo ozvezdje. Bodičasto grmičevje poganja iz skalnih razpok, žareča rdečkasta prst se ji vrtinči pred očmi. Njen Djoko je mehak, krotek, brez sledu nestrpnosti, ljubosumja. Kot jagnje je raznežen, mil.
Tovorita na ramenih, se spotikata. Stotere vonjave eteričnih olj ju napajajo. Žene v črnini vodijo oslička. O, Đoko! Objemajo ga, pocmokajo. A tvoja je mlada, mlada! Radovedno me ogledujejo, ob poljubih začutim trde kocine njih lic... Zgubane so, izsušene, brezzobe.
Vreščijo. Ena se ojunači: Kaži mi dijete, dali te on čuje? Dali te sluša? Čudi se jim, ta tenka izmozgana bitja odsevajo iz globine bister duh, modrost. Ni jim dana učenost knjig, davnina jih pomirja. Iščem odgovor, a obvisi v zraku, med skalovjem. Odgovor poznajo te starke: nihče še ni ukrotil tega mladca, nihče ga ne bo!
Cvetoča kadulja se razrašča po meliščih, skalnatem bregu. Koliko dišavja!
Nabrala bi ga, podarjala vsem bolnim nevednim, te čudovite kapljice zdravja!
Đoko že od daleč kliče:
Radeeee, Peroooo!
Sestra Beba prihiti v črnini s črno ruto. Buren sprejem, tudi Hana je sprejeta, varno se počuti. Tukaj je ne bo gnjavil, trpinčil. Ograde okrog doma, podolž, počez, terasa nad teraso, stoletne stezice.
Ogledujejo si staro hišo, zidano iz naravnega kamna. Tla so zbita iz zemlje, en sam prostor, dve zidne lini zevata. V kotu je prostor za pritlehno ognjišče. Črna dimnica diši po čebuli, česnu, prekajenem mesu. Tukaj smo nekoč spali, se hranili, pozimi greli - še nas greje...
V novi hiši sta dva prostora. Kmalu je polna sosedov. Domača rakija, črno gosto vino božansko diši. Hana ga le poskusi, mikajo grozdje! Pred hišo dozoreva na brajdi in po terasastem svetuje polno trte: ogromni grozdi, nekatere sorte imajo podolgovate jagode, podobne ovčjim seskom.
Mehko ji je pri duši, da bi zavriskala, pela, plesala.:. .
Z Bebo se odpravita k oddaljenemu vodnjaku po vodo. Globok je, vsako kapljico vode štedimo, da je ne zmanjka ob suši. Izmed kamnov oprezajo kače. Ne boj se, opogumlja Beba, vodo iščejo. Lepe so, vseh barv, grebenaste, tudi poskočijo.
Moški so glasni, opevajo slavo svojih junakov, preštevajo rodovnike.
Hiša se počasi prazni, pozna ura je. Mare, povej kako spečete vaš domači kruh, prosi Hana. V stari hiši ga spečemo na ognjišču. Testo vzhaja v okrogli posodi, jo zatesnimo s pokrovom in jo zakopljemo z dogorelo žerjavico. Tako ga pečemo že od najstarejših časov.
Ogromen hleb je visok in lepo zapečen. Neverjetno, kako je okusen, ga pohvali Hana.
Nenadoma zakliče Djoko:
Ajde ženo, operi mi noge!
Spogledujejo se.
Čuj, brate, nije ona Crnogorka, ga miri Mare. Še zahteva pijače, a svakinja mu doliva vodo - kot vedno, pravi, da ne bo najhujšega.
Spanca je samo nekaj ur in že prodira bleščeča svetloba. Osliček opozarja nase in Hana se prebudi. Naravajo vabi, radovedna je. Tiho smukne skozi vrata. Previdno se plazi po kamnitih kladah. Potipa eleganten figovec, ogromne dlanaste liste. Prvi plodovi rahlo dozorevajo, spreminjajo barvo, plahnijo. Smokvica je čudovita, nebeška. Zahvaljen, za ta sveti sadež! Še jih obira, hrano za angele.
Sonce spet pripeka, ozračje je pregreto, nikjer hladu. Z Djokom se napotita k družinski grobnici. Na trnovih grmičkih se šibi divji šipek.
Cerkvica stoji na majhni planoti nad vasjo. Pokopališče je poraslo z osatjem, visoko suho travo. Oglaša se pesem škržatov. Brodita med grobnicami. Zelo so masivne, visoke. Zgoraj je predel za trupla, spodaj je kostnica. Rodbinsko ime Vujičić, imena letnice - Petar Petra Vujičić Andrije, Vasilije, Radovan, Pero, ... Hana zaman išče ženska imena, ne zasledi jih na nobeni grobnici.
Djoko, zakaj ne častitite žena? Moški je tukaj glava družine. Ohranja svobodo, starodavni rod, ognjišče, običaje, jezik. Njegova besedaje sveta. Ženska mora biti pokoma, zvesta možu.
Hano prepaja pradavnina, nezavedno moli. Sedaj si mi bližji, spoznavam tvoje korenine, stare zakone divjine. Ostajaš pripet na ta skalnati krš. Uživam tvoj kruh, pijem tvoje vino. Pomagala ti bom. Vem, potrebuješ me in jaz potrebujem tvojo silno moč. Tvoj kamen naj me varuje.
Sveča dogoreva. Romarska Marija na steni se Hani smehlja. Hvala, mati, za spomine. V dlaneh stiska svetleči kamenček, narahlo ga poboža in spusti v globine skrinjice.
Besedilo je prejelo 2. nagrado Mladike 2001 za prozo.
