Metulj od cveta do cveta zaplava. Frfotava obleka ji je pretesna.
Jokaje razpleta zavozlane nitke v klobčič. Nekdo ji je ukradel vršiček rožmarina.
Poraščena brada – vonj po moškem glasu, bližina. O strašno, de ona. Osirji potepuški.
Rdeča Pikapolonica pobira mladostnike. Stoletnica zamahne – pot pod noge, lenuhi!
Plaz besedi jo posuje. Udarja toča. Rešuje njun čolniček pred viharjem.
Neznanec ji pripne vrtnico. Gneča. Slapovi krvi v ledeni strugi.
Lastovka šviga, gradi gnezdo pod streho. Vsi strme v škarjasto violino.
Rožnati negliže v razporkih. Koža se mu vzdraži. Bulji vanjo zadet.
V korzetu in dekolteju varna, popolna, se spogleduje. Ko ji on vse odpne, je kakor zavržena cunja.
Cvetoče jablane – vonj mleka v krošnjah. Slačiva se. Veter odpihne cvetove.
Nebo se zniža, snežinke zašelestijo. Neprestano plešejo. Pot mi curlja. Kidam, kidam sneg.
Marčevske ide – bujenje. Na gmajni stopinje jelena. To pa si kakor vetrovno vreme.
Svečka. Njen plamen trepeče noč za nočjo. Gorijo nepoužita jabolka.
Belo perje na nebu golob ob golobu. Preštevava ovčke. Potepuški pes je zadavil mladičke.
Koralde se razsujejo po trati. Pobiram jih. Davno pozabljene zrele pomaranče.
Kamenje po strmi poti. Vrh se bliska. Spotaknem se in padem v brezno.
Leska lešnike razsuje, bukev žir, dob šiške. Šolarček se sklanja – pobiram smeti.
Voda spere švic, blato, veter osveži preležane rjuhe. Ona vzdihuje, oh, njegove pleničke!
Vrtnice v ogledalu, preplavljena miza z voščilnicami. Le kdo je z njo? Kdo z njo praznuje?
Na stolu se vrti, guga v naslonjaču starka. To so zdaj moje poslednje igrače.
