Neznosna tiranija mlad&lušn&talentiran!
Po možnosti še simpatičen in nemoteč … magari neviden, ne obremenjuje okolice … ne moti mirno samozadovoljnost družbe … še priden mora biti in pošten itak … lahko je tudi nedolžno, po otročje iskren ...
Tak neproblematičen osebek je še vedno zaželeno blago na prostem trgu naše civilizacijske platforme ...
Leta in leta in desetletja ti sledijo oči Drugega. Pogledi vsakega in vsepovsod: radovedni, poželjivi, zahtevni, ocenjujoči, nesramni, nestrpni, sladkobni...
Kako si privlačna … pa lepi laski … pa fajn telešček … pa poskočne nogice … pa mmm to in ooo ono ...
Ja, seveda, razumljivo. Narava podpira zdravo&lepo – samo tako je primerno za nadaljevanje vrste. Gon po samoohranitvi pa je najmočnejša energija na Zemlji.
Poškodovano, nepopolno, slabotno, izkrivljeno – je slejkoprej potisnjeno stran, naj izgine, odmre, zgnije ... še boljš, če je hrana ali humus za druga živa bitja.
Hvala ti godi, občudovanje ti da voljo, da vztrajaš, delaš...Veseli te odobravanje Drugih. Omamlja te pozornost, ki ti jo namenjajo. Zasvojiš se.
Ampak.
Z leti spoznavaš, da za tem navduševanjem zeva neka praznina. Neka trhlost. Takoj ko hodiš okrog z zabuhlo ustnico od herpesa … ali šepaš z gipsom na nogi...ali ves gripozen poležavaš v postelji – v trenutku nisi več zanimiv. Kaj šele zaželjen.
Torej: ko spet ozdraviš in zacvetiš – se ti tiraža spet dvigne in tako kolo naokolo ...
In potem nekega lepega dne ... ne gre več ...
Kar naenkrat sem se začela počutiti utrujeno. Od vseh pogledov, od vseh želja, hrepenenj, ponudb ... zahtev, pričakovanj, prošenj, moledovanja.
Vzdihnila sem prav globoko: pejte se solit.
Oh – kako si želim biti stara in sivolasa in z gubami na obrazu in z visečo kožo na nadlahti – takrat bo šele prišel Tisti ... Pravi.
Ki bo videl mojo dušico. Ki bo omamljen od moje čudovite osebnosti ...
Ki se bo oplajal z mojo bogato notranjo substanco! In vsaka gubica mu bo pripovedovala svojo zgodbico.
Haha. In hoho.
Ja – tako sem si na trenutke želela ... ob tem pa seveda veselo se smejala in predla od ugodja, ko so mi še dolgo v pozna leta dajali komplimente – wau kako dobro izgledaš za svoja leta. Mama mia. Ošpice dobim ob teh pripombah.
A moja nečimrnost se napihuje kot žaba. Pač poosebiš to zahtevo sveta: bodi lepa in lepo se ti bo godilo
Spominčki: 1. po nekem nastopu, mi je dvoril študent glasbene akademije ... mogla bi vam biti mama ... rečem – imela sem 42 ... on je mislil, da imam 24. jel to neka šala?
Se je čudil in cela druščina se je krohotala. To je bilo po koncertu Klarise in Venota v Zagrebški Gavelli (pesmi sefardskih Židov)
2. Ko sem bila z učenkami vzgojiteljske šole kot mentorica na maturantskem izletu v Dubrovniku, so me na plesišču imeli za eno od učenk in hodili po mene za ples.
3. Pa še najnovejša – v Maxiju sem morala poleg upokojenske kartice – pokazati še osebno – prodajalka je bila sumničava. Hvala draga trgovka – si mi polepšala dan, haha.
Ampak ja – pogledov in navala je občutno manj. Sem se oddahnila ... no, na momente pa prav užaljeno viham nos ...
Takih, ki iščejo dušco ni ravno na odmet ... očitno. Eh, pa da vas vidim sada, gospodo junaci! Kje ste?
»Gospod, ste v redu?« vprašam ... možak namreč še vedno sedi na klopci v senci, kot bronasti Kocbek v Tivoliju – ko se vračam iz DM. Taki osamelci me zanimajo, ker sem tudi sama samska ... in posedam po klopcah v parku.
On pa je tako nepremičen, v srajci in suknjiču – da mi vprašanje kar samo zleti iz ust..no, iz duše. Je ločen? ... vdovec, oženjen, samski, oče, brat ... ?
Mogoče je bil znanstvenik – celo življenje je prečepel v laboratoriju in se posvečal miškam ... za banalne vsakdanjosti ni bilo časa in volje ... O, kako ga razumem.
»Ja, v redu sem. Saj je vseeno, ali sedim doma ali tu – no, to staro drevo vsaj daje prijeten hlad. Mogoče si bom slekel suknjič.«
Joj, kako pokroviteljsko sem ga ogovorila, kot kaka frklja, ne, mati Tereza ... pa sva generacija verjetno, tam tam.
Še dolgo in presunljivo mi njegova podoba migota pred očmi, ko grem naprej. Starec pod starim drevesom.
In da stara drevesa dajejo bolj prijetno senco, hm ...
Oj – zašla sem ... Izgubila v sočutju do osamelih starih gospodov – pa sem hotela malo udrihati po vseh moških po dolgem in počez. Saj so mi s svojim laskanjem in pripombami in vsiljevanjem – skrajševali mojo svobodo in mojo avtonomnost vsaj cel lajf!
Nikjer prostora za oddih in predah.
Po vsem tem dolgem obdobju neusmiljene okoliške presije – ali je čudno, da se normalen človek zateče vase?
Si gradi zid, plot, steno?
Da si omisli svoj svet. Tam ni očesc ... niti možganskih kamer ... ne asortimana pogledov ... nobene kontrole ...
Tam sem samo Jaz! ... kamorkoli se obrnem.
To je domišljijsko zatočišče duhov, ki skrbijo za globino, širino, prosojnost in skrivnostnost vsega, kar sem.
In kaj? Potem ti očitajo, da si vzvišena, ohola, sebična ... da se ves svet vrti okoli tebe ... da si samo jaz, jaz, jaz.
Ja – halo? Kako pa naj se drugače rešim te neznanske količine ponudb&povpraševanj? Ej, moški svet – malo logike in uvidevnosti ... prosim.
Priznam: moški so v mojem življenju začimba, ples&pisanje pa glavna jed. Tvoja izbira, se škodoželjno kremžijo, ko odhajajo.
Ni moja. Kdo mi je dal to slo po ustvarjanju? Tisti, ki je mene ustvaril. Ta je začrtal tudi mojo pot.
Verjetno se bog od zgoraj malce norčuje ... ko ga slišim: »ej mala, nije ni tebi lako«. Pa saj tudi tebi ni, ko moraš ves ta cirkus ON&ONA gledati! Sem freh tudi jaz ...
Kakorkoli – ena taka posrečena vezica pa je le vzdržala 8 let. Med nama je bilo 20 let razlike ... pa itak sem takrat izgledala 20 let mlajša, haha.
AA&JK&Plesna domačija&Narava ... vsaka pesem ima svoj začetek in svoj konec. Zato nam je všeč ... ali naj se vleče durh na durh?
Zven dokončnosti je kot balzam za svobodno dušo. Ljubček odide, ljubezen ostane.
Prijateljica se potoži po telefonu – 50 let sva v zakonu ... pa mi je vedno bolj tuj ... zdaj pa sploh, ko sva v pokoju in več skupaj ...
Alhamdulilah! Si pa raje kolena grizem v trenutkih osamljenosti – kot pa takole dolgoletno najedanje v šir in dalj ...
Sicer pa – kaj je pesnica hotela povedati?
Da smo v novem tisočletju in da je čas za duhovni razvoj – ne le tehnološki ... ne le novi in novi izumi in čipi in ekrani.
Pa to so vedeli modreci že v 6. stoletju pred našim štetjem! Sokrat, Buda, Konfucij ...
Ali sem res hotela to povedati!?
Ne – to je le okvir za pesem, ki se mi je utrnila v teh dneh ob koncu kratke romance. Introdukcija, da ne bi kar obvisela v prazno.
... in mi še naprej rezala srce.
Bajka ostaja bajka
Kam gre ljubezen, ko ljubimec odide?
Bil si moja radost in moj navdih.
Tebe ni. So pa moja čustva, ki so se rodila, ko si bil.
Kar tu so nekje, skozi mene prehajajo, se v meni sprehajajo ...
Iz mene odhajajo ... kam pa naj pravzaprav gredo?
Lahko me nagrizejo ... lahko me zmehčajo, da objamem svet ...
Ja, no, saj nisem sama: ta samonikla rastlinica ostaja z mano.
Sama se je zasejala. Ko sva bila Oba.
Ona ostaja moja radost in moj navdih.
Celo nevrnjena ljubezen je sladka. Ni odvisna od nikogar.
Sama sebe se veseli.
Ljubemu v slovo
Sem zrno graha. Zrno se je naselilo v tvoje naročje.
Ampak ti nisi princeska. Zato tega ne čutiš.
Zrnu je udobno. Tu ostaja.
Ljubezen je lepa.
Celo zrno to ve.
Julij 2022
ISTRA
Duša čepi v telesu, iskra v kamnu.
Sedim v oblazinjenem stolu knjigarne v Kopru – kamor sem se zatekla pred vročino. Tu je prijetno ohlajeno, knjige pa sevajo vame mir in stabilnost.
Ah – saj že ves popoldan tacam po vrelih ulicah in trgih in kavarnah nagnetenega mesteca. Čakam na prevoz nazaj v raj istrskega podeželja, hm, tam nekje, bogu iza nogu.
Ali dušo sploh kaj briga telo, v katerem čemi? Ona ima svoj lajf, nič se ne sekira zaradi pretegnjene mišice. Poskočna in brez ovir in ovinkov se predaja svoji svobodi. Dokler ne trči ob drugo dušico. Potem je pa kažin … kdo bo koga?
Saj je kot kamen ob kamen, se kresneta in iskra zleti ven … dušo pa tudi stiskajo druge duše. Menda.
Kako se sploh izvije iz možganskih labirintov? … pa iz telesnih organov?
Dr. B. Giordani, specialist klinične psihologije iz ZDA pravi:
»Naši možgani se namreč veliko posvečajo čiščenju, predvsem ponoči, ko spimo.«
No, to sem že slišala pred leti v tednu možganov – hecno je zvenelo: naši možgani imajo radi mir, najbolj so srečni, ko se lahko ukvarjajo samo sami s sabo.
Da preverjajo, analizirajo, povezujejo razne vtise iz okolja. Tako šele utegnejo tvoriti nove povezave. Če so namreč preveč zaposleni s samim sprejemanjem raznovrstnih dražljajev, se utrudijo … pa tudi nimajo časa za ostale naloge!
Po domače povedano – daj mi mir! To nam hočejo dopovedati.
Zato nam otrokom, ki smo celo otroštvo preživeli dva meseca na morju brez animacij in vzgojiteljev, učiteljev, vodnikov, vodnih blazin, napihljivih čolnov, žog, plavutk, ribiških priborov, in drugih ohoho nujnih stvari, da ubogi deci ni dolgčas … nam ni bilo hudega in v škodo! Tudi ne v propad sinaps ni bilo tako počitnikovanje … samo voda, sonce, zrak, svoboda, ena hruška, kos kruha s slivovo marmelado … menda steklenička vode še … dolce far niente … možgančke na pašo …
O – kaj pa ti, ne greš v Trst po sina? S., prijateljica, ki ni imela časa za kavo, pride po knjigo, da še zadnji dan izkoristi bone … In potem dve uri klepetave, saj je gužva, ker nas je veliko, ki čakamo na zadnji trenutek. O super, končno imava čas, da si poveva vse novice parih let …
Ampak hotela sem vam povedati, kako sem se samoterapirala na istrskem podeželju z mačko, psom, vrtom … z zvezdami … da bi se rešila zasvojenosti od ekranov in od … hm – nepričakovano prebujenega telesa in poblaznelih čustev, ki – kot iskre iz kamna – švisnejo ven.
17 dni brez ekranov … brez poročil, hvalabogu tretji program hrvaškega radia nima obvestil, ne reklam ne dnevnih kronik … nič se ne dogaja – samo to, kar trenutno sprejemajo čutila.
»Muzika odpira v meni na široko dveri in okna nekemu čustvenemu svetu, da se lahko sprehajam tako rekoč med samimi zvezdami.« (M. Kranjec, Strici so mi povedali). Kaj sploh pišem, vse je že povedano …
Svet je izginil neznano kam. Ne pogrešam ga.
SLAVOSPEV HRBTU
Poema v novem tisočletju, ko mladi in stari iščemo Nič. Mir. Tišino. Negibnost.
Plenk, švrs, cvr …
Aha, Franko je prišel.
Zvoki so rahli, pridušeni, komaj slišni, ritem pačasen.
Spokojna notranjost Istre.
Molčeči sosed … blažena tihota narave … na terasi pijem čaj, negibna … nikamor in nič nočem.
Božansko počutje v tej vidni – nevidni resničnosti.
Ki te v nič ne sili in ki te pusti, da si. Pa tudi – če te ni, se je res ne tičeš.
Tu bom. Za vedno. To je moj svet.
»Ja imam svoj svijet,« poje hrvaški glasbenik Z++.
(prav na kresno noč so ga dajali na RŠ!)
… ja – in nočem ven iz njega.
On – je še vedno tu – prihaja k bratu pomagat … na njivo, pa malo to malo ono …
Nobenih odvečnih besed … kaj šele stavkov … bog ne daj brbljanja!
»… ste došli … kako ste … vrućina … eeh … «
To je vse – malo; dovolj. Kot ščepec soli in zrno popra …
Kamnite hiše se držijo druga druge, ena prazna, druga naseljena, tretja se obnavlja, lastovka začeblja.
To je to. Mondeni kraji? Hotel 5 zvezdic? Halo, se hecaš?
Vse, kar si želim od preostanka življenja, je že. Kar tu:
… postava, ki se prikaže … pa izgine … pa se zasluti skozi krošnjo murve ob cesti … pa poblisne izza kamnitega zidu ob Sašinem nasadu lavande.
Cvikut lastovke, … od daleč še zadnji slavčkov spev družici … slutnja človeka … Hrbet.
Jaz: se skrivam v senci trte pod plahto.
On: brez majice in kape … po soncu na njivo … na traktor … okoli hiše, v kozjo štalco …
Hrbet v počasni hoji: naravno osredotočeni v svoja opravila.
Vse je tako res in zares – kot igra gibov, zvokov in pregretega poletnega ozračja.
Enostavno: ta zagoreli goli hrbet je najsvetejša stvar na svetu.
Tako vedno kje najdem svojo afriko.
Epilog
Saša, naberi si sivke, kolikor hočeš. … Ja, pa ne morem, toliko metuljev in čmrljev in drugih žuželk se pase na njej. ne morem jim kar vzeti dišečih cvetov. Vseeno naberem en šopek, pa par vejic rožmarina, origana, žajblja, maroške mete, citronke … kumaro … Kaj pa kvantni skok? O tem, kako sem doživela intenzivnost razsvetljenja – pa kdaj drugič.
(Namig: Osho je vrgel svojega učenca, ki ni in ni razumel lekcije, kar skozi okno … in še sam skočil ZA NJIM. Tako nekako je bilo).
ON&ONA
Neznosna tiranija mlad&lušn&talentiran!
Po možnosti še simpatičen in nemoteč … magari neviden, ne obremenjuje okolice … ne moti mirno samozadovoljnost družbe … še priden mora biti in pošten itak … lahko je tudi nedolžno, po otročje iskren ...
Tak neproblematičen osebek je še vedno zaželeno blago na prostem trgu naše civilizacijske platforme ...
Leta in leta in desetletja ti sledijo oči Drugega. Pogledi vsakega in vsepovsod: radovedni, poželjivi, zahtevni, ocenjujoči, nesramni, nestrpni, sladkobni...
Kako si privlačna … pa lepi laski … pa fajn telešček … pa poskočne nogice … pa mmm to in ooo ono ...
Ja, seveda, razumljivo. Narava podpira zdravo&lepo – samo tako je primerno za nadaljevanje vrste. Gon po samoohranitvi pa je najmočnejša energija na Zemlji.
Poškodovano, nepopolno, slabotno, izkrivljeno – je slejkoprej potisnjeno stran, naj izgine, odmre, zgnije ... še boljš, če je hrana ali humus za druga živa bitja.
Hvala ti godi, občudovanje ti da voljo, da vztrajaš, delaš...Veseli te odobravanje Drugih. Omamlja te pozornost, ki ti jo namenjajo. Zasvojiš se.
Ampak.
Z leti spoznavaš, da za tem navduševanjem zeva neka praznina. Neka trhlost. Takoj ko hodiš okrog z zabuhlo ustnico od herpesa … ali šepaš z gipsom na nogi...ali ves gripozen poležavaš v postelji – v trenutku nisi več zanimiv. Kaj šele zaželjen.
Torej: ko spet ozdraviš in zacvetiš – se ti tiraža spet dvigne in tako kolo naokolo ...
In potem nekega lepega dne ... ne gre več ...
Kar naenkrat sem se začela počutiti utrujeno. Od vseh pogledov, od vseh želja, hrepenenj, ponudb ... zahtev, pričakovanj, prošenj, moledovanja.
Vzdihnila sem prav globoko: pejte se solit.
Oh – kako si želim biti stara in sivolasa in z gubami na obrazu in z visečo kožo na nadlahti – takrat bo šele prišel Tisti ... Pravi.
Ki bo videl mojo dušico. Ki bo omamljen od moje čudovite osebnosti ...
Ki se bo oplajal z mojo bogato notranjo substanco! In vsaka gubica mu bo pripovedovala svojo zgodbico.
Haha. In hoho.
Ja – tako sem si na trenutke želela ... ob tem pa seveda veselo se smejala in predla od ugodja, ko so mi še dolgo v pozna leta dajali komplimente – wau kako dobro izgledaš za svoja leta. Mama mia. Ošpice dobim ob teh pripombah.
A moja nečimrnost se napihuje kot žaba. Pač poosebiš to zahtevo sveta: bodi lepa in lepo se ti bo godilo
Spominčki: 1. po nekem nastopu, mi je dvoril študent glasbene akademije ... mogla bi vam biti mama ... rečem – imela sem 42 ... on je mislil, da imam 24. jel to neka šala?
Se je čudil in cela druščina se je krohotala. To je bilo po koncertu Klarise in Venota v Zagrebški Gavelli (pesmi sefardskih Židov)
2. Ko sem bila z učenkami vzgojiteljske šole kot mentorica na maturantskem izletu v Dubrovniku, so me na plesišču imeli za eno od učenk in hodili po mene za ples.
3. Pa še najnovejša – v Maxiju sem morala poleg upokojenske kartice – pokazati še osebno – prodajalka je bila sumničava. Hvala draga trgovka – si mi polepšala dan, haha.
Ampak ja – pogledov in navala je občutno manj. Sem se oddahnila ... no, na momente pa prav užaljeno viham nos ...
Takih, ki iščejo dušco ni ravno na odmet ... očitno. Eh, pa da vas vidim sada, gospodo junaci! Kje ste?
»Gospod, ste v redu?« vprašam ... možak namreč še vedno sedi na klopci v senci, kot bronasti Kocbek v Tivoliju – ko se vračam iz DM. Taki osamelci me zanimajo, ker sem tudi sama samska ... in posedam po klopcah v parku.
On pa je tako nepremičen, v srajci in suknjiču – da mi vprašanje kar samo zleti iz ust..no, iz duše. Je ločen? ... vdovec, oženjen, samski, oče, brat ... ?
Mogoče je bil znanstvenik – celo življenje je prečepel v laboratoriju in se posvečal miškam ... za banalne vsakdanjosti ni bilo časa in volje ... O, kako ga razumem.
»Ja, v redu sem. Saj je vseeno, ali sedim doma ali tu – no, to staro drevo vsaj daje prijeten hlad. Mogoče si bom slekel suknjič.«
Joj, kako pokroviteljsko sem ga ogovorila, kot kaka frklja, ne, mati Tereza ... pa sva generacija verjetno, tam tam.
Še dolgo in presunljivo mi njegova podoba migota pred očmi, ko grem naprej. Starec pod starim drevesom.
In da stara drevesa dajejo bolj prijetno senco, hm ...
Oj – zašla sem ... Izgubila v sočutju do osamelih starih gospodov – pa sem hotela malo udrihati po vseh moških po dolgem in počez. Saj so mi s svojim laskanjem in pripombami in vsiljevanjem – skrajševali mojo svobodo in mojo avtonomnost vsaj cel lajf!
Nikjer prostora za oddih in predah.
Po vsem tem dolgem obdobju neusmiljene okoliške presije – ali je čudno, da se normalen človek zateče vase?
Si gradi zid, plot, steno?
Da si omisli svoj svet. Tam ni očesc ... niti možganskih kamer ... ne asortimana pogledov ... nobene kontrole ...
Tam sem samo Jaz! ... kamorkoli se obrnem.
To je domišljijsko zatočišče duhov, ki skrbijo za globino, širino, prosojnost in skrivnostnost vsega, kar sem.
In kaj? Potem ti očitajo, da si vzvišena, ohola, sebična ... da se ves svet vrti okoli tebe ... da si samo jaz, jaz, jaz.
Ja – halo? Kako pa naj se drugače rešim te neznanske količine ponudb&povpraševanj? Ej, moški svet – malo logike in uvidevnosti ... prosim.
Priznam: moški so v mojem življenju začimba, ples&pisanje pa glavna jed. Tvoja izbira, se škodoželjno kremžijo, ko odhajajo.
Ni moja. Kdo mi je dal to slo po ustvarjanju? Tisti, ki je mene ustvaril. Ta je začrtal tudi mojo pot.
Verjetno se bog od zgoraj malce norčuje ... ko ga slišim: »ej mala, nije ni tebi lako«. Pa saj tudi tebi ni, ko moraš ves ta cirkus ON&ONA gledati! Sem freh tudi jaz ...
Kakorkoli – ena taka posrečena vezica pa je le vzdržala 8 let. Med nama je bilo 20 let razlike ... pa itak sem takrat izgledala 20 let mlajša, haha.
AA&JK&Plesna domačija&Narava ... vsaka pesem ima svoj začetek in svoj konec. Zato nam je všeč ... ali naj se vleče durh na durh?
Zven dokončnosti je kot balzam za svobodno dušo. Ljubček odide, ljubezen ostane.
Prijateljica se potoži po telefonu – 50 let sva v zakonu ... pa mi je vedno bolj tuj ... zdaj pa sploh, ko sva v pokoju in več skupaj ...
Alhamdulilah! Si pa raje kolena grizem v trenutkih osamljenosti – kot pa takole dolgoletno najedanje v šir in dalj ...
Sicer pa – kaj je pesnica hotela povedati?
Da smo v novem tisočletju in da je čas za duhovni razvoj – ne le tehnološki ... ne le novi in novi izumi in čipi in ekrani.
Pa to so vedeli modreci že v 6. stoletju pred našim štetjem! Sokrat, Buda, Konfucij ...
Ali sem res hotela to povedati!?
Ne – to je le okvir za pesem, ki se mi je utrnila v teh dneh ob koncu kratke romance. Introdukcija, da ne bi kar obvisela v prazno.
... in mi še naprej rezala srce.
Bajka ostaja bajka
Kam gre ljubezen, ko ljubimec odide?
Bil si moja radost in moj navdih.
Tebe ni. So pa moja čustva, ki so se rodila, ko si bil.
Kar tu so nekje, skozi mene prehajajo, se v meni sprehajajo ...
Iz mene odhajajo ... kam pa naj pravzaprav gredo?
Lahko me nagrizejo ... lahko me zmehčajo, da objamem svet ...
Ja, no, saj nisem sama: ta samonikla rastlinica ostaja z mano.
Sama se je zasejala. Ko sva bila Oba.
Ona ostaja moja radost in moj navdih.
Celo nevrnjena ljubezen je sladka. Ni odvisna od nikogar.
Sama sebe se veseli.
Ljubemu v slovo
Sem zrno graha. Zrno se je naselilo v tvoje naročje.
Ampak ti nisi princeska. Zato tega ne čutiš.
Zrnu je udobno. Tu ostaja.
Ljubezen je lepa.
Celo zrno to ve.
Julij 2022
ISTRA
Duša čepi v telesu, iskra v kamnu.
Sedim v oblazinjenem stolu knjigarne v Kopru – kamor sem se zatekla pred vročino. Tu je prijetno ohlajeno, knjige pa sevajo vame mir in stabilnost.
Ah – saj že ves popoldan tacam po vrelih ulicah in trgih in kavarnah nagnetenega mesteca. Čakam na prevoz nazaj v raj istrskega podeželja, hm, tam nekje, bogu iza nogu.
Ali dušo sploh kaj briga telo, v katerem čemi? Ona ima svoj lajf, nič se ne sekira zaradi pretegnjene mišice. Poskočna in brez ovir in ovinkov se predaja svoji svobodi. Dokler ne trči ob drugo dušico. Potem je pa kažin … kdo bo koga?
Saj je kot kamen ob kamen, se kresneta in iskra zleti ven … dušo pa tudi stiskajo druge duše. Menda.
Kako se sploh izvije iz možganskih labirintov? … pa iz telesnih organov?
Dr. B. Giordani, specialist klinične psihologije iz ZDA pravi:
»Naši možgani se namreč veliko posvečajo čiščenju, predvsem ponoči, ko spimo.«
No, to sem že slišala pred leti v tednu možganov – hecno je zvenelo: naši možgani imajo radi mir, najbolj so srečni, ko se lahko ukvarjajo samo sami s sabo.
Da preverjajo, analizirajo, povezujejo razne vtise iz okolja. Tako šele utegnejo tvoriti nove povezave. Če so namreč preveč zaposleni s samim sprejemanjem raznovrstnih dražljajev, se utrudijo … pa tudi nimajo časa za ostale naloge!
Po domače povedano – daj mi mir! To nam hočejo dopovedati.
Zato nam otrokom, ki smo celo otroštvo preživeli dva meseca na morju brez animacij in vzgojiteljev, učiteljev, vodnikov, vodnih blazin, napihljivih čolnov, žog, plavutk, ribiških priborov, in drugih ohoho nujnih stvari, da ubogi deci ni dolgčas … nam ni bilo hudega in v škodo! Tudi ne v propad sinaps ni bilo tako počitnikovanje … samo voda, sonce, zrak, svoboda, ena hruška, kos kruha s slivovo marmelado … menda steklenička vode še … dolce far niente … možgančke na pašo …
O – kaj pa ti, ne greš v Trst po sina? S., prijateljica, ki ni imela časa za kavo, pride po knjigo, da še zadnji dan izkoristi bone … In potem dve uri klepetave, saj je gužva, ker nas je veliko, ki čakamo na zadnji trenutek. O super, končno imava čas, da si poveva vse novice parih let …
Ampak hotela sem vam povedati, kako sem se samoterapirala na istrskem podeželju z mačko, psom, vrtom … z zvezdami … da bi se rešila zasvojenosti od ekranov in od … hm – nepričakovano prebujenega telesa in poblaznelih čustev, ki – kot iskre iz kamna – švisnejo ven.
17 dni brez ekranov … brez poročil, hvalabogu tretji program hrvaškega radia nima obvestil, ne reklam ne dnevnih kronik … nič se ne dogaja – samo to, kar trenutno sprejemajo čutila.
»Muzika odpira v meni na široko dveri in okna nekemu čustvenemu svetu, da se lahko sprehajam tako rekoč med samimi zvezdami.« (M. Kranjec, Strici so mi povedali). Kaj sploh pišem, vse je že povedano …
Svet je izginil neznano kam. Ne pogrešam ga.
SLAVOSPEV HRBTU
Poema v novem tisočletju, ko mladi in stari iščemo Nič. Mir. Tišino. Negibnost.
Plenk, švrs, cvr …
Aha, Franko je prišel.
Zvoki so rahli, pridušeni, komaj slišni, ritem pačasen.
Spokojna notranjost Istre.
Molčeči sosed … blažena tihota narave … na terasi pijem čaj, negibna … nikamor in nič nočem.
Božansko počutje v tej vidni – nevidni resničnosti.
Ki te v nič ne sili in ki te pusti, da si. Pa tudi – če te ni, se je res ne tičeš.
Tu bom. Za vedno. To je moj svet.
»Ja imam svoj svijet,« poje hrvaški glasbenik Z++.
(prav na kresno noč so ga dajali na RŠ!)
… ja – in nočem ven iz njega.
On – je še vedno tu – prihaja k bratu pomagat … na njivo, pa malo to malo ono …
Nobenih odvečnih besed … kaj šele stavkov … bog ne daj brbljanja!
»… ste došli … kako ste … vrućina … eeh … «
To je vse – malo; dovolj. Kot ščepec soli in zrno popra …
Kamnite hiše se držijo druga druge, ena prazna, druga naseljena, tretja se obnavlja, lastovka začeblja.
To je to. Mondeni kraji? Hotel 5 zvezdic? Halo, se hecaš?
Vse, kar si želim od preostanka življenja, je že. Kar tu:
… postava, ki se prikaže … pa izgine … pa se zasluti skozi krošnjo murve ob cesti … pa poblisne izza kamnitega zidu ob Sašinem nasadu lavande.
Cvikut lastovke, … od daleč še zadnji slavčkov spev družici … slutnja človeka … Hrbet.
Jaz: se skrivam v senci trte pod plahto.
On: brez majice in kape … po soncu na njivo … na traktor … okoli hiše, v kozjo štalco …
Hrbet v počasni hoji: naravno osredotočeni v svoja opravila.
Vse je tako res in zares – kot igra gibov, zvokov in pregretega poletnega ozračja.
Enostavno: ta zagoreli goli hrbet je najsvetejša stvar na svetu.
Tako vedno kje najdem svojo afriko.
Epilog
Saša, naberi si sivke, kolikor hočeš. … Ja, pa ne morem, toliko metuljev in čmrljev in drugih žuželk se pase na njej. ne morem jim kar vzeti dišečih cvetov. Vseeno naberem en šopek, pa par vejic rožmarina, origana, žajblja, maroške mete, citronke … kumaro … Kaj pa kvantni skok? O tem, kako sem doživela intenzivnost razsvetljenja – pa kdaj drugič.
(Namig: Osho je vrgel svojega učenca, ki ni in ni razumel lekcije, kar skozi okno … in še sam skočil ZA NJIM. Tako nekako je bilo).
