… ženska, ki nima prilastkov.
Ženska, ki ostaja sama.
Sama nepreglednost vsega,
kar je –
ne hči, ne mati.
Ni žena, ni ljubica.
Niti prijateljica.
To žensko uzrem le jaz,
je skrita.
Ne moreš do nje –
a tudi vedel ne bi, kaj z njo.
Jaz bom vedela.
... ko pridem do nje ...
... enkrat
ERA IZBIRE
Telo postaja težko
sama masa
kam z dušo, ki bega –
gor in dol po okončinah...
Takrat pomaga le brezglavi beg v gib.
Pobeg v telesno snov je edina izbirna vsebina.
Enkrat, vsaj enkrat je bera bogata.
In gib drugače vabljiv.
Teža slastna.
TRETJA ISTRA
Hiše se sesuvajo,
žene se lomijo;
vmes najdem svojo žensko,
v kateri uživam!
V živo jo čutim na kamnu ...
trši je – bolj jo čutim.
DVE CIGANSKI
NEKOČ
Ciganka, ciganka, ciganka!
Samo ona mi po glavi blodi.
Zapazim jo – je edina pokončna na reški tržnici.
Teh njenih petnajst korakov,
izrazitih,
v brezoblični množici!
Stara ciganka z zravnano hrbtenico
in s prožnim korakom.
Vroč poletni dan.
DANES
Babje leto na otoku Punat.
»I am Gypsy
No panic« –
se bel napis blešči
na črni majici fanta
živahnih kretenj,
gostobeseden,
z živahnimi očmi.
Pohvali se:
sam sem jo naredil!
»I am Gypsy
don’t panic –
I’m ROMantic,«
si izmislim jaz.
SPET NOVIH PESMI SPLET
Ljubila sem vzdušje,
ki se ustvarja med Dvema.
Kar tu ostaja ta občut;
še vedno za vedno.
Saj ne moremo ljubiti Drugega.
Spoštujemo ga, potrebujemo ...
skrbimo zanj –
in take reči.
Drugi?
Nam je v navdih.
Vzpodbuja nas.
Nezavedno.
Ali pa mi njega opogumljamo,
podpiramo –
da postori,
kar si želi.
Pomagamo mu,
da se sooča s stiskami
in se spoprijema z dogodki –
da jim je lažje kos.
To je domet,
ki ga je zmožen človek
na današnji ravni zavesti.
Več ne more,
ker ne premore
pretanjenosti prehajanja v druge sfere.
Še ko se tlačimo se dražimo in rastemo.
Ljubimo ljubezen.
Ljubim samo ljubezen.
Seveda – ta ljubezen se je rodila
v odnosu z Drugim.
Ker smo v Drugem spočeti,
v drugem se razvijamo,
predno gremo v svet samostojno.
Pa še na pot ne znamo sami –
Drugi nam mora pomagati.
Ljubezen je tako sad dveh.
A živi svoje avtonomno življenje.
Osvobodi se od fizisa drugega.
Samosvoja je, ko si samo svoj.
Skozi tebe videti sebe.
Čutenje muke drugega,
prinese katarzo tudi tebi.
Ljubim ljubezen, tudi.
V celicah plahuta duh nekega obdobja.
Sije spomin.
Širi dušo...
Živeti, kljubovati zlu!
Vztrajanje v Ljubezni nas izpolni.
Vse slabo je šibko.
In se zaradi slabotnosti sčasoma
sesede vase.
Dobro zmaguje.
Hrepenenje napolni dušo,
ples izpolni telo,
misel polni um –
zato Istra.
Poleževanje na travnatih terasah
čisti možgane,
lačno telo nasiti večurna hoja.
Ko nimaš nikogar –
imaš vse trave in brumbole in slez ...
in zadnjo figo na drevesu
in orehe po tleh na stezi...
Ljubim.
Spomini me božajo, kompletirana sem ...
duh ostaja svoboden.
POJEDINA
Plešem, da se ne jem.
Človek se namreč je.
Po malem se grizlja,
gloda druge ...
ves čas se lačno ozira okoli sebe.
V plesu pozabiš, da si lačen.
Ples te nasiti.
Ples je.
Ples tebe požre.
Vase vsrkava vse tvoje zmrde,
krevže; jokavost, oholost; reže
in seklja tvojo nečimrnost –
ples z užitkom pogoltne vse,
kar si in kar nisi
in se nasiti in naužije
in se preobje .
Ples je pir.
NE
Ljubim neskončno dolg neizgovorjen stavek
v svoji glavi...
ljubim neprecenljiv molk v tvojem pogledu...
ljubim nepreglednost vseh idej mojih učenk...
ljubim neprebolene dušne kolobocije
in nedokončano obleko v kartonski škatli.
Bolečina mine.
Ljubezen ostane.
V duhu sva si brata, ne?
PESEM ZA MOJO UČENKO
... blond roza megla drsa po lj-asfaltu -
ona in še dve modelki ob njej, malo duhovičita...
ne preveč,
da je decentno pač;
Kje?
me, tavamo ... oni ...
laverji pri mamicah ali s poslovnimi partnerji,
ali v avtih z bobnečimi zvočniki...
One:
same samcatne;
tretja, tastarejša skaklja,
na otročje ji gre, ko
vidi
kako je vse minljivo, še tisto
prežeto, največ kar je: kreacija.
Ostaja dih in duh energije neke dobe,
ki počasi izginja v nepovrat zgodovine
izgublja se
v ništavilu zamrlih in meglenih pogledov civilizirancev
tehno-dobe
noč v stari Ljubljani, na mobiju 00.00
Enajstka je prišla in odpeljala dolgolasko v dom, ki to ni več...
Ona: samcat lik gre domov - ki ga ni.
Še tretja; njena podoba v začasnem domu.
Trije svetovi, tri drobtinice.
Ništrc na asfaltu metropole.
Ženske nove dobe.
ŽENSKA BREZ PRILASTKOV
… ženska, ki nima prilastkov.
Ženska, ki ostaja sama.
Sama nepreglednost vsega,
kar je –
ne hči, ne mati.
Ni žena, ni ljubica.
Niti prijateljica.
To žensko uzrem le jaz,
je skrita.
Ne moreš do nje –
a tudi vedel ne bi, kaj z njo.
Jaz bom vedela.
... ko pridem do nje ...
... enkrat
ERA IZBIRE
Telo postaja težko
sama masa
kam z dušo, ki bega –
gor in dol po okončinah...
Takrat pomaga le brezglavi beg v gib.
Pobeg v telesno snov je edina izbirna vsebina.
Enkrat, vsaj enkrat je bera bogata.
In gib drugače vabljiv.
Teža slastna.
TRETJA ISTRA
Hiše se sesuvajo,
žene se lomijo;
vmes najdem svojo žensko,
v kateri uživam!
V živo jo čutim na kamnu ...
trši je – bolj jo čutim.
DVE CIGANSKI
NEKOČ
Ciganka, ciganka, ciganka!
Samo ona mi po glavi blodi.
Zapazim jo – je edina pokončna na reški tržnici.
Teh njenih petnajst korakov,
izrazitih,
v brezoblični množici!
Stara ciganka z zravnano hrbtenico
in s prožnim korakom.
Vroč poletni dan.
DANES
Babje leto na otoku Punat.
»I am Gypsy
No panic« –
se bel napis blešči
na črni majici fanta
živahnih kretenj,
gostobeseden,
z živahnimi očmi.
Pohvali se:
sam sem jo naredil!
»I am Gypsy
don’t panic –
I’m ROMantic,«
si izmislim jaz.
SPET NOVIH PESMI SPLET
Ljubila sem vzdušje,
ki se ustvarja med Dvema.
Kar tu ostaja ta občut;
še vedno za vedno.
Saj ne moremo ljubiti Drugega.
Spoštujemo ga, potrebujemo ...
skrbimo zanj –
in take reči.
Drugi?
Nam je v navdih.
Vzpodbuja nas.
Nezavedno.
Ali pa mi njega opogumljamo,
podpiramo –
da postori,
kar si želi.
Pomagamo mu,
da se sooča s stiskami
in se spoprijema z dogodki –
da jim je lažje kos.
To je domet,
ki ga je zmožen človek
na današnji ravni zavesti.
Več ne more,
ker ne premore
pretanjenosti prehajanja v druge sfere.
Še ko se tlačimo se dražimo in rastemo.
Ljubimo ljubezen.
Ljubim samo ljubezen.
Seveda – ta ljubezen se je rodila
v odnosu z Drugim.
Ker smo v Drugem spočeti,
v drugem se razvijamo,
predno gremo v svet samostojno.
Pa še na pot ne znamo sami –
Drugi nam mora pomagati.
Ljubezen je tako sad dveh.
A živi svoje avtonomno življenje.
Osvobodi se od fizisa drugega.
Samosvoja je, ko si samo svoj.
Skozi tebe videti sebe.
Čutenje muke drugega,
prinese katarzo tudi tebi.
Ljubim ljubezen, tudi.
V celicah plahuta duh nekega obdobja.
Sije spomin.
Širi dušo...
Živeti, kljubovati zlu!
Vztrajanje v Ljubezni nas izpolni.
Vse slabo je šibko.
In se zaradi slabotnosti sčasoma
sesede vase.
Dobro zmaguje.
Hrepenenje napolni dušo,
ples izpolni telo,
misel polni um –
zato Istra.
Poleževanje na travnatih terasah
čisti možgane,
lačno telo nasiti večurna hoja.
Ko nimaš nikogar –
imaš vse trave in brumbole in slez ...
in zadnjo figo na drevesu
in orehe po tleh na stezi...
Ljubim.
Spomini me božajo, kompletirana sem ...
duh ostaja svoboden.
POJEDINA
Plešem, da se ne jem.
Človek se namreč je.
Po malem se grizlja,
gloda druge ...
ves čas se lačno ozira okoli sebe.
V plesu pozabiš, da si lačen.
Ples te nasiti.
Ples je.
Ples tebe požre.
Vase vsrkava vse tvoje zmrde,
krevže; jokavost, oholost; reže
in seklja tvojo nečimrnost –
ples z užitkom pogoltne vse,
kar si in kar nisi
in se nasiti in naužije
in se preobje .
Ples je pir.
NE
Ljubim neskončno dolg neizgovorjen stavek
v svoji glavi...
ljubim neprecenljiv molk v tvojem pogledu...
ljubim nepreglednost vseh idej mojih učenk...
ljubim neprebolene dušne kolobocije
in nedokončano obleko v kartonski škatli.
Bolečina mine.
Ljubezen ostane.
V duhu sva si brata, ne?
PESEM ZA MOJO UČENKO
... blond roza megla drsa po lj-asfaltu -
ona in še dve modelki ob njej, malo duhovičita...
ne preveč,
da je decentno pač;
Kje?
me, tavamo ... oni ...
laverji pri mamicah ali s poslovnimi partnerji,
ali v avtih z bobnečimi zvočniki...
One:
same samcatne;
tretja, tastarejša skaklja,
na otročje ji gre, ko
vidi
kako je vse minljivo, še tisto
prežeto, največ kar je: kreacija.
Ostaja dih in duh energije neke dobe,
ki počasi izginja v nepovrat zgodovine
izgublja se
v ništavilu zamrlih in meglenih pogledov civilizirancev
tehno-dobe
noč v stari Ljubljani, na mobiju 00.00
Enajstka je prišla in odpeljala dolgolasko v dom, ki to ni več...
Ona: samcat lik gre domov - ki ga ni.
Še tretja; njena podoba v začasnem domu.
Trije svetovi, tri drobtinice.
Ništrc na asfaltu metropole.
