Hočeš-nočeš: tu je. Tuji ljudje, tuja hrana, tuje navade, tujost drugih načinov razmišljanja, čustvovanja… Tako, kot nismo Slovenci že od večno tukaj, na tem ozemlju, ampak je bil točno določen čas, ko smo prišli, prihajali, točno določeni kraji, odkoder smo se izselili.
Seznam vrednot, ki je vladal in bil običajen pri tedanjih naseljencih, katere smo srečali, spoznali, se morali z njimi soočati, je bil verjetno drugačen od vrednot naših prednikov. Ene smo sprejeli, druge zavrgli, tretje prikrojili, četrte ignorirali…In čas je tekel, reke so tekle, pojavljale so se nove zvezde, planeti so se razvrščali zdaj tako, drugi dan spet drugače.
Usoda nam je določena, naše poti so znane jasnovidcem, a bog v vseh verstvih sveta nam ves čas prišepetava /šepetalke v gledališčih so božje odposlanke/: svoboden si, svobodno voljo imaš, hodi, hodi, a glej, kako boš hodil. Pa tudi – pot je lahko mišljena metaforično, kot smer.
Se pravi – vsi gremo v isto smer, proti telesnemu izničenju, a steze, ceste, hojnice, si lahko utiramo in gradimo sami.
Kdo vlada
Grški filozof Epiktet pravi, da je gospodar sužnja bolj zasužnjen od svoje lastnine.
Moja plesna učiteljica pa se je jezila, kadar nisem zmogla dati vse od sebe: ti si sužnja svojih čustev, kako boš kdaj kaj vrednega ustvarila, če ti vlada trenutno razpoloženje?
»Svoga tela gospodar«, film o tem, koliko smo mi sami gospodarji svojih življenj.
Tujci med nami
Slovenci so od nekdaj potovali po svetu. Prostovoljno, pod prisilo, rade volje, malodušno, navdušeno…
Zdomci, izseljenci, pregnanci, razseljeni…
Tako se dogaja tudi drugim narodom. In se znajdejo v naši deželi. Drug drugemu smo si tujci.
Ja, seveda: tuje nam je strah vzbujajoče. A zakaj se dojenčki ne bojijo tujega obraza, ki se sklanja k njim nad zibelko ? In zakaj se nekateri otroci tujca bojijo, drugi pa ne ? Nekaterih tujih oseb da, drugih ne ? V nekem obdobju njihovega odraščanja da, v drugih ne? To so prave snovi za proučevanje, prava tematika za razmišljanje, ne pa tujstvo kar nasploh in počez in vsevprek.
Jaz sem se z osebo, tuje krvi, tuje rase, druge barve kože, objemala, bila tesno telesno in duševno povezana, moja znanka pa si je umila roke po rokovanju s temnopoltim Afričanom.
Slovenka, v drugi polovici 20.stoletja.
Datelji, pomaranče, ananas – celo fige, so bili v mojem otroštvu /49 letnik sem/, eksotika, ne vedno na voljo, le za Novo leto. Kakiji niso avtohtono sadje na Primorskem. Slive so prinesli Turki, pa orehe, mandlje, tulipane so Nizozemci prevzeli iz Orienta.
Ko so v Amsterdamu kahle še zlivali skozi okno iz 1 .nadstropja, so v kraljevstvu Z Afrike, imeli narejeno in urejeno infrastrukturo...
Nevednost je bolj zastrašujoča kot tujost.
Neznanje nas dela ozke.
Šele sposobnost premakniti se na drugo točko gledišča, nam odkrije nove razsežnosti tujega.
Vzrok-posledica
Televizija je bila revolucija; najprej blagoslov, pozneje, ko so se razmnožile risanke in filmi in reklame, pa pokora. Danes je dejstvo in v nekaterih družinah starši odločijo, kdaj se zapre, kdaj pa je kaj vrednega za pogledat. Brez odvečnega razpravljanja in parlamentiranja.V drugih domovih pa Tv škatla terorizira z zvočnim in slikovnim bombardiranjem ure in ure. Kdo je kriv, odgovoren? Tv ali družina? So odnosi tisti, ki so važni in ključni za kvaliteto življenja in sobivanja? To se je treba spraševati. Zavest, osveščanje, način življenja, pridobljene navade, razvade – to nam kroji naš vsak dan, ne tujstvo kar tako.
V šestdesetih, sedemdesetih, se je ples pojavljal v baletnih kostumih, v ljudski noši, v večernih oblekah za družabni ples. Izrazni umetniški ples je izpostavil telo, počutili smo se goli, čeprav so bili materiali debeli in kroji do vratu zaprti.(Kako sem sovražila tista groba, komaj elastična blaga, iz katerih so nam šivali drese, ki so nam žrli kožo in ovirali gibljivost !)
Ko smo se začeli javno pojavljati na odrih, je bil marsikomu naš ples tuj, odbojen.
Da je to zviranje po tleh neestetsko. Seveda, lepota poetike klasičnega baleta je: lahkotno, harmonično, simetrično gibanje po prostoru. Tuja mu je miselnost sodobnega plesa, ki hoče izražati vse, kar doživlja in prestavlja človekova duša. Ker plesalec nima maske, niti slikovitega kostuma, le telesu prilegajoč dres, mu telo samo pooseblja grozo, strah, gnus. Ne igra teh duševnih stanj, telo gre v to stanje, s svojo dušno substanco.
Ples-znanec duše
Moja plesna učiteljica, prof. Živa Kraigher, me je verjetno zaznamovala za vselej:
«Pojdi ven iz svoje kože. Vživi se v veter, v rožo! Bodi hrepenenje, igrivost, trpljenje…!«
Ure in ure, tedne, mesece, leta. V tem poskušanju, v procesu nastajanja novega plesa, novega psihičnega stanja, do tedaj meni tujega, tu se je zgradila moja drža, moj odnos do okolice, do drugih, do sveta, ki je včasih blizu, včasih daleč. Domača ali tuja glasba, pesem, narava, svetovni dogodki, politika – vse je enakovredno vzbujalo v nas, njene učenke, zanimanje. Krepilo je našo vedoželjnost, našo radovednost pa ohranjalo živo.
Za mene je zato vsaka tuja drobtinica izziv, da se preverjam, kdo sem, da razmislim, si še želim biti, kar sem nekoč bila, kaj je to, kar se je znašlo pred mano.
»Nič človeškega mi ni tuje«, pravi filozof.
Tisti sosedov Janez, slovenskega rodu, jezika, navad…,ki navija ceneno pop glasbo tipa-»sem srečal pastirico, pa sem si jo privoščil…«, ali pa podobno neprebavljivo besedilo, v angleščini, italijanščini, mi je gotovo bolj tuj kot Refet iz Skopja, Albanec, igralec v gledališču, ki je cele večere prečepel pred lino /za prezračevanje/ v zidu stavbe, kjer so se odvijali koncerti klasične glasbe. Ni imel denarja za vstopnico. Opravljal je fizična dela in vzporedno študiral na igralski akademiji. Ljubitelj klasične glasbe, ljubi sodobne teatrske poetike in različna avtorska iskanja, strasten občudovalec in bralec Kadareja, Albanskega pisatelja, živečega v Franciji. Za spomin mi je podaril kaseto z živim posnetkom koncerta, ki ga je imel Jan Garbarek z E. Webrom v Skopju. Pisalo se je devetnajstodevetdeseto. Preživljal je sebe in mamo, oče pa je bil 8 let zaprt zaradi verbalnega delikta. In tako mi je čepeči Albanec v duši domač, Slovenec s svojo lajnasto popevko v soseski, pa tuj.
Reši se, kdor se more
Pravzaprav pa je prišel čas, ko se ne bi branila parole – Tujega nočemo, svojega ne damo. A se je s časoma izrodila v – tujega ne razumemo, svojega ne cenimo. Srce me boli vsakič, ko opazim, da kake stare hiše ni več. Enega starega kozolca, stare kašče, črne kuhinje, stare kamnite hiše…Vsaki dan sem na cesti- v avtobusu, v vlaku- imam ogromno priložnosti videti zanemarjene lepe primerke slovenske stavbne dediščine. Materialna kultura nekega naroda izginja. Vsako minuto pade kak kamen iz nabuhle hiše, ta vikend se bo spet en dimnik sesul. Kostanjčani, povejte že no, enkrat, če si upate, na glas, kaj vas tare . Tista lepa hiša, sredi mesta, ki je pod Unescovo skrbjo, 10 let sameva. Naj, a da vsaj ne bi propadala. Pa tisti, priseljeni ali domačini – s Krasa, iz Istre, ali z one strani Slovenije! Ki si želite rešiti, kar se še rešiti da.
Vsi so otopelo tiho, brigajo, brigamo se zase.«Da še vam ne bo kaka priletela, če se boste usajal in vmešaval«, je zadnjič policist zasikal mojemu prijatelju R. iz Puč, ko je ta pripomnil, da brez potrebe in predolgo udriha po človeku, saj je ta že na tleh, pa še samo eno polivinilasto vrečko ima pri sebi. Obmejna policija je imela spet dober ulov. Enega suhcenega, malega SriLančana so zasledili.
Prestolnica
Ogabni zabojniki, betonska korita polna pločevink in drugih smeti, središče Ljubljane je marsikje neokusno pozabljeno…Slikar S.J. me vodi okoli, in mi razkazuje zanemarjenost. Potem pa še jaz njega peljem na ogled razstave likovnih izdelkov otroškega vrtca, v izložbah Maxija. Pocukranost, uniformiranost, šablonsko ponavljanje istih vzorcev, le druge barve, nikjer otroške igrive različnosti. Niti enega nerodnega, a izvirnega in samosvoje narejenega izdelka. Ki bi pričal, da so tudi današnji otroci ustvarjalni. N e le pasivni potrošniki in uživalce že obstoječega. Otroci živijo v svojem, umetno zgrajenem svetu, okna so prilepljena z rožicami in snežinkami, da se ja ne vidi real world, ki je zunaj, daleč, neprijazna resničnost, ki jo je treba olepšati. Naj rišejo zmečkano embalažo za pivo ? Saj niso dadaisti.
Zamejstvo
Veliko sem delala v Avstriji, pri Koroških Slovencih. Tam otroci ves čas nekaj okrašujejo, rišejo, barvajo, kamenčke, papirčke, škatlice, polno okrasnih predmetov je okoli njih, hiše, vrtovi- vse kot iz škatlice, rože, zelena travica, lesene klopce…a nikjer nikogar. Kje pa so vsi, sem spraševala Ajdo, ki je hodila k meni na plesne vaje.«Doma«. Pa saj je sonček in čudovito dober zrak in ptički pojejo…pa toplo je? « …a ti pa nimajo kaj delati, da posedajo pred hišo«, bi se zmrdovali sosedje, če bi kdo zunaj križem rok sedel. Njim bi bilo to tuje. Nekako sočutno do svojih sosedov je tale odgovor 10 letne Avstrijke, slovenske narodnosti.
Sicer pa je pri Štikrovih v Šempetru vedno polno ljudi, domačih, tujih, tudi otroci znajo slovensko, rožansko, nemško, angleško, še italijansko…Marjano va sestra je poročena z Burkincem. Njuna številna družina živi v Rimu, kjer Afričan dela pri FAO. Tudi on zna: svoj jezik, francoščino, italijansko, angleško, mal po nemško, pa tudi rožansko. Hec ga je slišati – meni je že rožansko narečje tuječudno hecno!
»…il faut poser sa main sur une ´epaule e´trange`re
pour calmer sa faim de proximite,…«
Ivan Minatti
Demokracija
Pravijo, da si moral včasih imeti rdečo knjižico, če si hotel, da spadaš v smetano družbe, danes pravi Kiti, da so jim na vabilu za podelitev diplom iz filozofije napisali, da morajo biti -kako že – ! tako in tako oblečeni. No vidite, saj je sprememba, le tisti »moraš« bo vedno ostal.
Jaz ne vem, v komunizmu sem bila boemka, oblačila sem se v obleke od stare mame, nisem delala kariere, bili smo pionirji, avantgarda, na robu, a letno gledališče Križanke je bilo polno, ko je oddelek za izrazni ples na srednji baletni šoli, imel svojo letno produkcijo.
Leta 1984 je M. S., iz Avstrijske Koroške, študenta, pevca, igralca, ustavil policaj sredi malomeščanskega Celovca, in mu svetoval, naj se lepše obleče. Imel je na sebi hlače, pisane barve. Niti strgane ne, niti grde – samo malo bolj živahne od večinskih. Važno je, da si na zunaj urejen in uglajen. Tudi to je /bila?/ Evropa. Marsikateri Koroški Slovenec, z globokimi slovenskimi koreninami v današnji Avstriji, pa se je počutil kot tujec v lastni domovini. J.M., koroški pisatelj, je bil dolga leta brezposeln, ker je hotel uveljaviti pravice do uporabe materinega jezika, ki mu jih zagotavlja avstrijska ustava.
Troublemaker, so ga zmerjali. Skrajnež. Zakaj se ne asimilira? Pa to mu ni všeč, pa ono, kar naprej piše protestna pisma deželnemu glavarju, na radio, v časopise daje vsako figo, ki se njemu ali sorojaku zgodi. Naj gre dol, v Jugoslavijo, če mu Avstrija ni dovolj dobra. So ga sodržavljani naganjali. Vsi so se ga bali: tu dol in tam gor.
Pred leti, ob priliki svoje osemdesetletnice, pa je dobil državno avstrijsko odlikovanje – tudi za pokončno hrbtenico.
Socialistični časi
20 let nazaj mi znani Slovenski filozof ni verjel, da se po cesti še slišijo pripombe, če greš s človekom črne polti po cesti. »…pa ne v Ljubljani!« Je bil nejeveren.
In tako so vsi lepo spravljeni: otročki v lično urejenih sobicah v VVZ, cvet slovenskih arhitektov sedi na kavici v kavarni in občuduje baročno Ljubljano, akademiki vseh vrst pišejo umne in gladko berljive, všečno tekoče in domišljene filozofske teze in antiteze, vsi so varno in dovolj daleč od banalnega vsakdanjika. Srečni v svojem svetu. Verjamem, da bi ga radi zavarovali, obvarovali. Da bi bilo tako prijetno, varno, kot v tisti lepi, domači /oprostite, meni ta dialekt zveni tuje/, slovenski ljudski pesmici »…dere sen ja mali bia, te je lu¨štno blo. Kolco sam po hiš potaka, varva mačkico…« Pesmico smo imeli radi, ker je bila poskočna, nabrita, znali smo jo na pamet, šestdeseta so se pisala. Tuje mi je zvenela, eksotično, tudi zato mi je bila všeč. A italijanščina, pravzaprav, tržaški dialekt, v katerem so se pogovarjali moj oče, teta in njuna mama, mi je zvenela domače…Ampak bila sem ganjena, da je fant varoval svojo mucko.
Meni, mestni frajlici se je kazalo slovensko podeželje ljubko nežno. Počitnice pri sorodnikih na Rakeku, Podkorenu – počasen, miren, urejen tok vsakodnevnih opravkov. Stare, negovane hiše, povsod si šel brez skrbi, ni bilo avtomobilov, tihota pokrajine, bivanja – brez Tv, računalnika, kina, bifejev z bučno gleasbo, kasetofonov…Ja, se strinjam, »daj, daj, srček nazaj…« kot poje naša domača: dajte mi nazaj korenček moje mladosti, domače maslo od putermana, ki je prihajal na dom in jajčarice z domačimi jajci, celo banane in datelji so imeli drug okus.
Pa nunski vrt sredi centra, kjer je zdaj Maxi, Cankarjev dom – z vsemi košatimi drevesi vred bi rada spet imela. Pa obe vrbi na križišču današnje Slovenske in Aškerčeve. Pa visoko smreko in veliko staro hišo na vogalu Tobačne ulice, ki nas je varovala pred hrupom iz Tržaške. Pa mestno vrtnarijo, med gostilno Pod lipco in Dramo.
Ko so ob rimskem zidu posekali cel drevored topolov, češ, da korenine ogrožajo zid, so obljubili, da jih bodo nadomestili z drugo, manjšo vrsto, pa niso.
Prišel je čas, ko je treba in bo treba vedno bolj, braniti in varovati kvaliteto vsakdanjega življenja, strpne medsebojne odnose, in uveljavljati slogan – kako preživeti s čimmanj predmetov, besed v tri dni, hrupa, mimogrede – krompir brez dodanega Mpk je absolutno boljši…V času, ko nas s severa pritiska hajderjeva, z juga islamska, iz radia in Tv pretežno ameriška kultura – se mora Slovenija z vsemi domačimi in tujimi ljudmi skupaj, boriti za novo človeško kulturo.
Osebno, avtorsko. Mladina iz slovenskih vasi se šola v večjih mestih, redki bodo prevzeli delo na polju, na zemlji. Za oljke ali trto poskrbeti, se bo še našel kdo – ostalo pa se ne splača več.
Suša, polno novih bolezni, kupljena semena in sadike so slabotne. Pa še: paradižnik, grah, česen – vse to je tako poceni, iz Italije, Holandije, komu se še ljubi garati na zemlji?
Prepadi
Ko imajo prosto, gredo mladi v gostilne, diskoteke, v kino, na koncert, v mesto. Manj jih gre na sprehod ali na izlet v naravo. Po drugi strani pa se vedno več ljudi z visoko izobrazbo vrača ali odhaja na podeželje, kjer izumljajo in razvijajo nove načine sobivanja z naravo, z domačini, izumrli zaselki oživljajo, podeželje bo imelo novo, drugačno podobo v prihodnosti. Če bo tu in tam štrlela kaka pagoda ali mošeja, kak indijanski tipi – še vedno ne bo tako grozno, kot so betonske, iz umetnih materialov narejene novogradnje. Brezdušne, kjer so ljudje ujeti v trde, gladke ploščice, marmornata tla, popleskane stene z barvami, ki ne dihajo, ostre robove, neonske luči, nagrmadeni okrasni predmeti v kredenci... Na sredi pa ljudje v velikanskih naslanjačih gledajo televizijo – ob eni meji italijansko, ob drugi avstrijsko, ob tretji madžarsko, ob četrti hrvaško, v Ljubljani satelitsko ali kabelsko. Ko so mi zadnjič učenke rekle, o, videli smo vas na Tv, sem si mislila, ene par pa le gleda tudi naš program. Lepo. Vzpodbudno. Think pink, Jasna.
Kot da bi bilo včraj, pa je 50 let mimo: v Ljubljani, na Mirju, kjer sem preživela otroštvo, smo se ure dolgo igrali na cesti in fucali dinarje po zarisani avtocesti Lj-Zg-Bg ! Mogoče smo se le enkrat umaknili avtu. Pa vozovi s konji so vozili, pogumni smo se vsedli zadaj na štango in se peljali do konca ulice. Vile so bile obdane z vrtovi, celo malimi njivicami! Gradaščica v bližini je imela naravno obrežje, zemlja, trava, beli kamenčki, ki so vedno bolj zeleneli proti vodi, na robu pa že čisto obrasli z mehkim mahom. Idila sredi mesta: potoček se vije čez plan…Vse je bilo na dosegu: šola v stari Fabianovi dekliški šoli, plesne vaje nasproti Nuka, nastopi v Križankah, Drami…
Kamniti sarkofagi v kupoli za rimskim zidom, pokriti s kamnitimi debelimi pokrovi so nam burili bujno otroško domišljijo. Le kaj je notri ? Človek, zaklad, duh…? Danes raje ne zavijem tja, potem, ko sem videla, kako je vse odkrito in razbito. Adijo otroške fantazije, vse je iluzija! Pa so bili gospodje arhitekti takrat že študentje.
Danes je vse to tuje: Za hišo ni več vrta z gredicami sadnim drevjem in vrtnimi utami, ampak garaže, ali betonska plošča za avto. Vse to v množini, seveda. Potok je postal mestni kanal…tuje, tuje je vse.
Včeraj tuje – danes domače
Evropska lutnja se je razvila iz arabske, ki so jo Mavri prinesli ob naseljevanju Španije. Harmoniko tudi niso Slovenci prinesli s seboj iz svojih prvotnih domovanj. A je sčasoma postala tako domača, da si brez nje ne moremo zamisliti tipične slovenske vaške veselice.
Trebušni ples je del tradicije nam tuje kulture.«Je to barski ples, je to del striptiza?« so me na začetku plašno spraševale interesentke za moje prve redne tečaje orientalskega plesa v Sloveniji pred 11.leti. Danes se mi hvaležno izpovedujejo ženske iz Dolenjske, Primorske, Štajerske…to je nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo, že dolgo sem iskala nekaj, da bi sebe drugače začutila,…Občutenje ženskosti, ženstvenosti, ki jo učenke doživijo v tem specifičnem plesu, je dolgo spalo pozabljeno in zanemarjeno v njihovih dušah. In ples, ki je enovitost duše in telesa, jim je to spet omogočil – in to s pomočjo prepleta sodobnih in orientalskih principov gibanja.
Nova zavest
Je take vrste dojemanja in sprejemanja tujega že lahko nova alternativa prihajajočemu obdobju globalizacijskih procesov? Sposobnost razpoznavanja, razločevanja, izbiranja – to bo ključnega pomena v novi dobi, so nas ezoteriki in drugi misleci opozarjali že dolgo nazaj. S tenkočutnostjo se da iz različnih niti splesti nov pulover. Pregledati, kaj je preživelo, kaj je preživeto, kaj tujega je napredno, primerno, kaj je navlaka, balast, ogrozitev obstoječega vrednega…Kaj domačega starega oohraniti, kaj je za muzej in kaj za odpad. Pri Giuliu v Trstu sem pila Fructalov sok, Italijani ga zelo cenijo, v marsikaterem domu v Istri in Krasu pa kupujejo cele zaboje poceni suco di…Arancia, Ves dan je odprt Tv, neki osladni italijanski programi, kjer je vse dolce in fantastico in nališpano in nasmejano. Kako je pogrošnost nasilna!
Da bi se stvari dobro prodajale, se trudijo narediti še vse bolj kičasto. Treba je preživeti. Potem se bomo šele spraševali kaj in kako.
Nič nimam proti, če kdo posluša tuje Ra programe doma, npr. ali v službi, kjer se kolektiv strinja. Ampak! Ob 6h zjutraj, pri zajtrku, v slovenskem hotelu sredi Ptuja, ko se pripravljam na nastop v šoli, in ko hočem v miru in tišini použiti svoj obrok – da se tu razlega rezka germanska govorica…
Lokali po mestu, kamor gremo na kavico po delu, oddajajo hrvaške lokalne programe, v hotelu nemško…Na slovenski obali slišiš italijanske za vsakim vogalom.
Pa še zadnja cvetka: Leta 97/98, sva s prijateljem ostala na cesti s pokvarjenim avtomobilom. Na dolenjki,15 km iz Ljubljane. Bil je že mrak, on je ostal pri avtu, na levi, ob cesti, jaz sem šla štopat na drugo stran, nazaj v Ljubljano. Gost promet, vozniki sami ali v dvoje, same domače registracije; noben ne ustavi. Važni frajerji, zagledani vase in v svoje avte. Sama ženska ob cesti zvečer – sumljivo. Banda je sigurno za prvim grmovjem.
Končno ustavi avto. Poln. Šta je, treba nešto, bencin, alat? Zdomci, iz BiH. Ne, v Lj moram, po avto, mobijev še nisva imela. Žal jim je, da me ne morejo dati v avto. Odpeljejo.
Štopam naprej. Nič. A čez čas spet ustavi avto. Spet poln in – ne morem verjet – spet iz Bih
».Gdje češ?« Avto je poln prtljage, gastarbajtarji, že novodobni, povojni. Ni problema. Trije izstopijo in prelagajo prtljago iz sedežev v prtljažnik in na streho. Najmanj 15 min se zamudijo. Potem se stlačimo vsi not in še zavijejo v Ljubljano, da ne bi preveč pešačila. Dolgo pot imajo za sabo, še daljšo pred sabo. A človeško bitje pred njimi jim je važnejše. Iz Bosne so, hrvaške narodnosti…nema posla…težko je…treba pomoći, zaraditi za nove kuće…
No comment.
Edino Pascal bi lahko kako rekel za zaključek. A konca ni, seveda, ker je edina stalnica v življenju – sprememba:
»Razum ne more dojeti pota srca.«.
Koštabona-Ljubljana, 2004
Hočeš-nočeš: tu je. Tuji ljudje, tuja hrana, tuje navade, tujost drugih načinov razmišljanja, čustvovanja… Tako, kot nismo Slovenci že od večno tukaj, na tem ozemlju, ampak je bil točno določen čas, ko smo prišli, prihajali, točno določeni kraji, odkoder smo se izselili.
Seznam vrednot, ki je vladal in bil običajen pri tedanjih naseljencih, katere smo srečali, spoznali, se morali z njimi soočati, je bil verjetno drugačen od vrednot naših prednikov. Ene smo sprejeli, druge zavrgli, tretje prikrojili, četrte ignorirali…In čas je tekel, reke so tekle, pojavljale so se nove zvezde, planeti so se razvrščali zdaj tako, drugi dan spet drugače.
Usoda nam je določena, naše poti so znane jasnovidcem, a bog v vseh verstvih sveta nam ves čas prišepetava /šepetalke v gledališčih so božje odposlanke/: svoboden si, svobodno voljo imaš, hodi, hodi, a glej, kako boš hodil. Pa tudi – pot je lahko mišljena metaforično, kot smer.
Se pravi – vsi gremo v isto smer, proti telesnemu izničenju, a steze, ceste, hojnice, si lahko utiramo in gradimo sami.
Kdo vlada
Grški filozof Epiktet pravi, da je gospodar sužnja bolj zasužnjen od svoje lastnine.
Moja plesna učiteljica pa se je jezila, kadar nisem zmogla dati vse od sebe: ti si sužnja svojih čustev, kako boš kdaj kaj vrednega ustvarila, če ti vlada trenutno razpoloženje?
»Svoga tela gospodar«, film o tem, koliko smo mi sami gospodarji svojih življenj.
Tujci med nami
Slovenci so od nekdaj potovali po svetu. Prostovoljno, pod prisilo, rade volje, malodušno, navdušeno…
Zdomci, izseljenci, pregnanci, razseljeni…
Tako se dogaja tudi drugim narodom. In se znajdejo v naši deželi. Drug drugemu smo si tujci.
Ja, seveda: tuje nam je strah vzbujajoče. A zakaj se dojenčki ne bojijo tujega obraza, ki se sklanja k njim nad zibelko ? In zakaj se nekateri otroci tujca bojijo, drugi pa ne ? Nekaterih tujih oseb da, drugih ne ? V nekem obdobju njihovega odraščanja da, v drugih ne? To so prave snovi za proučevanje, prava tematika za razmišljanje, ne pa tujstvo kar nasploh in počez in vsevprek.
Jaz sem se z osebo, tuje krvi, tuje rase, druge barve kože, objemala, bila tesno telesno in duševno povezana, moja znanka pa si je umila roke po rokovanju s temnopoltim Afričanom.
Slovenka, v drugi polovici 20.stoletja.
Datelji, pomaranče, ananas – celo fige, so bili v mojem otroštvu /49 letnik sem/, eksotika, ne vedno na voljo, le za Novo leto. Kakiji niso avtohtono sadje na Primorskem. Slive so prinesli Turki, pa orehe, mandlje, tulipane so Nizozemci prevzeli iz Orienta.
Ko so v Amsterdamu kahle še zlivali skozi okno iz 1 .nadstropja, so v kraljevstvu Z Afrike, imeli narejeno in urejeno infrastrukturo...
Nevednost je bolj zastrašujoča kot tujost.
Neznanje nas dela ozke.
Šele sposobnost premakniti se na drugo točko gledišča, nam odkrije nove razsežnosti tujega.
Vzrok-posledica
Televizija je bila revolucija; najprej blagoslov, pozneje, ko so se razmnožile risanke in filmi in reklame, pa pokora. Danes je dejstvo in v nekaterih družinah starši odločijo, kdaj se zapre, kdaj pa je kaj vrednega za pogledat. Brez odvečnega razpravljanja in parlamentiranja.V drugih domovih pa Tv škatla terorizira z zvočnim in slikovnim bombardiranjem ure in ure. Kdo je kriv, odgovoren? Tv ali družina? So odnosi tisti, ki so važni in ključni za kvaliteto življenja in sobivanja? To se je treba spraševati. Zavest, osveščanje, način življenja, pridobljene navade, razvade – to nam kroji naš vsak dan, ne tujstvo kar tako.
V šestdesetih, sedemdesetih, se je ples pojavljal v baletnih kostumih, v ljudski noši, v večernih oblekah za družabni ples. Izrazni umetniški ples je izpostavil telo, počutili smo se goli, čeprav so bili materiali debeli in kroji do vratu zaprti.(Kako sem sovražila tista groba, komaj elastična blaga, iz katerih so nam šivali drese, ki so nam žrli kožo in ovirali gibljivost !)
Ko smo se začeli javno pojavljati na odrih, je bil marsikomu naš ples tuj, odbojen.
Da je to zviranje po tleh neestetsko. Seveda, lepota poetike klasičnega baleta je: lahkotno, harmonično, simetrično gibanje po prostoru. Tuja mu je miselnost sodobnega plesa, ki hoče izražati vse, kar doživlja in prestavlja človekova duša. Ker plesalec nima maske, niti slikovitega kostuma, le telesu prilegajoč dres, mu telo samo pooseblja grozo, strah, gnus. Ne igra teh duševnih stanj, telo gre v to stanje, s svojo dušno substanco.
Ples-znanec duše
Moja plesna učiteljica, prof. Živa Kraigher, me je verjetno zaznamovala za vselej:
«Pojdi ven iz svoje kože. Vživi se v veter, v rožo! Bodi hrepenenje, igrivost, trpljenje…!«
Ure in ure, tedne, mesece, leta. V tem poskušanju, v procesu nastajanja novega plesa, novega psihičnega stanja, do tedaj meni tujega, tu se je zgradila moja drža, moj odnos do okolice, do drugih, do sveta, ki je včasih blizu, včasih daleč. Domača ali tuja glasba, pesem, narava, svetovni dogodki, politika – vse je enakovredno vzbujalo v nas, njene učenke, zanimanje. Krepilo je našo vedoželjnost, našo radovednost pa ohranjalo živo.
Za mene je zato vsaka tuja drobtinica izziv, da se preverjam, kdo sem, da razmislim, si še želim biti, kar sem nekoč bila, kaj je to, kar se je znašlo pred mano.
»Nič človeškega mi ni tuje«, pravi filozof.
Tisti sosedov Janez, slovenskega rodu, jezika, navad…,ki navija ceneno pop glasbo tipa-»sem srečal pastirico, pa sem si jo privoščil…«, ali pa podobno neprebavljivo besedilo, v angleščini, italijanščini, mi je gotovo bolj tuj kot Refet iz Skopja, Albanec, igralec v gledališču, ki je cele večere prečepel pred lino /za prezračevanje/ v zidu stavbe, kjer so se odvijali koncerti klasične glasbe. Ni imel denarja za vstopnico. Opravljal je fizična dela in vzporedno študiral na igralski akademiji. Ljubitelj klasične glasbe, ljubi sodobne teatrske poetike in različna avtorska iskanja, strasten občudovalec in bralec Kadareja, Albanskega pisatelja, živečega v Franciji. Za spomin mi je podaril kaseto z živim posnetkom koncerta, ki ga je imel Jan Garbarek z E. Webrom v Skopju. Pisalo se je devetnajstodevetdeseto. Preživljal je sebe in mamo, oče pa je bil 8 let zaprt zaradi verbalnega delikta. In tako mi je čepeči Albanec v duši domač, Slovenec s svojo lajnasto popevko v soseski, pa tuj.
Reši se, kdor se more
Pravzaprav pa je prišel čas, ko se ne bi branila parole – Tujega nočemo, svojega ne damo. A se je s časoma izrodila v – tujega ne razumemo, svojega ne cenimo. Srce me boli vsakič, ko opazim, da kake stare hiše ni več. Enega starega kozolca, stare kašče, črne kuhinje, stare kamnite hiše…Vsaki dan sem na cesti- v avtobusu, v vlaku- imam ogromno priložnosti videti zanemarjene lepe primerke slovenske stavbne dediščine. Materialna kultura nekega naroda izginja. Vsako minuto pade kak kamen iz nabuhle hiše, ta vikend se bo spet en dimnik sesul. Kostanjčani, povejte že no, enkrat, če si upate, na glas, kaj vas tare . Tista lepa hiša, sredi mesta, ki je pod Unescovo skrbjo, 10 let sameva. Naj, a da vsaj ne bi propadala. Pa tisti, priseljeni ali domačini – s Krasa, iz Istre, ali z one strani Slovenije! Ki si želite rešiti, kar se še rešiti da.
Vsi so otopelo tiho, brigajo, brigamo se zase.«Da še vam ne bo kaka priletela, če se boste usajal in vmešaval«, je zadnjič policist zasikal mojemu prijatelju R. iz Puč, ko je ta pripomnil, da brez potrebe in predolgo udriha po človeku, saj je ta že na tleh, pa še samo eno polivinilasto vrečko ima pri sebi. Obmejna policija je imela spet dober ulov. Enega suhcenega, malega SriLančana so zasledili.
Prestolnica
Ogabni zabojniki, betonska korita polna pločevink in drugih smeti, središče Ljubljane je marsikje neokusno pozabljeno…Slikar S.J. me vodi okoli, in mi razkazuje zanemarjenost. Potem pa še jaz njega peljem na ogled razstave likovnih izdelkov otroškega vrtca, v izložbah Maxija. Pocukranost, uniformiranost, šablonsko ponavljanje istih vzorcev, le druge barve, nikjer otroške igrive različnosti. Niti enega nerodnega, a izvirnega in samosvoje narejenega izdelka. Ki bi pričal, da so tudi današnji otroci ustvarjalni. N e le pasivni potrošniki in uživalce že obstoječega. Otroci živijo v svojem, umetno zgrajenem svetu, okna so prilepljena z rožicami in snežinkami, da se ja ne vidi real world, ki je zunaj, daleč, neprijazna resničnost, ki jo je treba olepšati. Naj rišejo zmečkano embalažo za pivo ? Saj niso dadaisti.
Zamejstvo
Veliko sem delala v Avstriji, pri Koroških Slovencih. Tam otroci ves čas nekaj okrašujejo, rišejo, barvajo, kamenčke, papirčke, škatlice, polno okrasnih predmetov je okoli njih, hiše, vrtovi- vse kot iz škatlice, rože, zelena travica, lesene klopce…a nikjer nikogar. Kje pa so vsi, sem spraševala Ajdo, ki je hodila k meni na plesne vaje.«Doma«. Pa saj je sonček in čudovito dober zrak in ptički pojejo…pa toplo je? « …a ti pa nimajo kaj delati, da posedajo pred hišo«, bi se zmrdovali sosedje, če bi kdo zunaj križem rok sedel. Njim bi bilo to tuje. Nekako sočutno do svojih sosedov je tale odgovor 10 letne Avstrijke, slovenske narodnosti.
Sicer pa je pri Štikrovih v Šempetru vedno polno ljudi, domačih, tujih, tudi otroci znajo slovensko, rožansko, nemško, angleško, še italijansko…Marjano va sestra je poročena z Burkincem. Njuna številna družina živi v Rimu, kjer Afričan dela pri FAO. Tudi on zna: svoj jezik, francoščino, italijansko, angleško, mal po nemško, pa tudi rožansko. Hec ga je slišati – meni je že rožansko narečje tuječudno hecno!
»…il faut poser sa main sur une ´epaule e´trange`re
pour calmer sa faim de proximite,…«
Ivan Minatti
Demokracija
Pravijo, da si moral včasih imeti rdečo knjižico, če si hotel, da spadaš v smetano družbe, danes pravi Kiti, da so jim na vabilu za podelitev diplom iz filozofije napisali, da morajo biti -kako že – ! tako in tako oblečeni. No vidite, saj je sprememba, le tisti »moraš« bo vedno ostal.
Jaz ne vem, v komunizmu sem bila boemka, oblačila sem se v obleke od stare mame, nisem delala kariere, bili smo pionirji, avantgarda, na robu, a letno gledališče Križanke je bilo polno, ko je oddelek za izrazni ples na srednji baletni šoli, imel svojo letno produkcijo.
Leta 1984 je M. S., iz Avstrijske Koroške, študenta, pevca, igralca, ustavil policaj sredi malomeščanskega Celovca, in mu svetoval, naj se lepše obleče. Imel je na sebi hlače, pisane barve. Niti strgane ne, niti grde – samo malo bolj živahne od večinskih. Važno je, da si na zunaj urejen in uglajen. Tudi to je /bila?/ Evropa. Marsikateri Koroški Slovenec, z globokimi slovenskimi koreninami v današnji Avstriji, pa se je počutil kot tujec v lastni domovini. J.M., koroški pisatelj, je bil dolga leta brezposeln, ker je hotel uveljaviti pravice do uporabe materinega jezika, ki mu jih zagotavlja avstrijska ustava.
Troublemaker, so ga zmerjali. Skrajnež. Zakaj se ne asimilira? Pa to mu ni všeč, pa ono, kar naprej piše protestna pisma deželnemu glavarju, na radio, v časopise daje vsako figo, ki se njemu ali sorojaku zgodi. Naj gre dol, v Jugoslavijo, če mu Avstrija ni dovolj dobra. So ga sodržavljani naganjali. Vsi so se ga bali: tu dol in tam gor.
Pred leti, ob priliki svoje osemdesetletnice, pa je dobil državno avstrijsko odlikovanje – tudi za pokončno hrbtenico.
Socialistični časi
20 let nazaj mi znani Slovenski filozof ni verjel, da se po cesti še slišijo pripombe, če greš s človekom črne polti po cesti. »…pa ne v Ljubljani!« Je bil nejeveren.
In tako so vsi lepo spravljeni: otročki v lično urejenih sobicah v VVZ, cvet slovenskih arhitektov sedi na kavici v kavarni in občuduje baročno Ljubljano, akademiki vseh vrst pišejo umne in gladko berljive, všečno tekoče in domišljene filozofske teze in antiteze, vsi so varno in dovolj daleč od banalnega vsakdanjika. Srečni v svojem svetu. Verjamem, da bi ga radi zavarovali, obvarovali. Da bi bilo tako prijetno, varno, kot v tisti lepi, domači /oprostite, meni ta dialekt zveni tuje/, slovenski ljudski pesmici »…dere sen ja mali bia, te je lu¨štno blo. Kolco sam po hiš potaka, varva mačkico…« Pesmico smo imeli radi, ker je bila poskočna, nabrita, znali smo jo na pamet, šestdeseta so se pisala. Tuje mi je zvenela, eksotično, tudi zato mi je bila všeč. A italijanščina, pravzaprav, tržaški dialekt, v katerem so se pogovarjali moj oče, teta in njuna mama, mi je zvenela domače…Ampak bila sem ganjena, da je fant varoval svojo mucko.
Meni, mestni frajlici se je kazalo slovensko podeželje ljubko nežno. Počitnice pri sorodnikih na Rakeku, Podkorenu – počasen, miren, urejen tok vsakodnevnih opravkov. Stare, negovane hiše, povsod si šel brez skrbi, ni bilo avtomobilov, tihota pokrajine, bivanja – brez Tv, računalnika, kina, bifejev z bučno gleasbo, kasetofonov…Ja, se strinjam, »daj, daj, srček nazaj…« kot poje naša domača: dajte mi nazaj korenček moje mladosti, domače maslo od putermana, ki je prihajal na dom in jajčarice z domačimi jajci, celo banane in datelji so imeli drug okus.
Pa nunski vrt sredi centra, kjer je zdaj Maxi, Cankarjev dom – z vsemi košatimi drevesi vred bi rada spet imela. Pa obe vrbi na križišču današnje Slovenske in Aškerčeve. Pa visoko smreko in veliko staro hišo na vogalu Tobačne ulice, ki nas je varovala pred hrupom iz Tržaške. Pa mestno vrtnarijo, med gostilno Pod lipco in Dramo.
Ko so ob rimskem zidu posekali cel drevored topolov, češ, da korenine ogrožajo zid, so obljubili, da jih bodo nadomestili z drugo, manjšo vrsto, pa niso.
Prišel je čas, ko je treba in bo treba vedno bolj, braniti in varovati kvaliteto vsakdanjega življenja, strpne medsebojne odnose, in uveljavljati slogan – kako preživeti s čimmanj predmetov, besed v tri dni, hrupa, mimogrede – krompir brez dodanega Mpk je absolutno boljši…V času, ko nas s severa pritiska hajderjeva, z juga islamska, iz radia in Tv pretežno ameriška kultura – se mora Slovenija z vsemi domačimi in tujimi ljudmi skupaj, boriti za novo človeško kulturo.
Osebno, avtorsko. Mladina iz slovenskih vasi se šola v večjih mestih, redki bodo prevzeli delo na polju, na zemlji. Za oljke ali trto poskrbeti, se bo še našel kdo – ostalo pa se ne splača več.
Suša, polno novih bolezni, kupljena semena in sadike so slabotne. Pa še: paradižnik, grah, česen – vse to je tako poceni, iz Italije, Holandije, komu se še ljubi garati na zemlji?
Prepadi
Ko imajo prosto, gredo mladi v gostilne, diskoteke, v kino, na koncert, v mesto. Manj jih gre na sprehod ali na izlet v naravo. Po drugi strani pa se vedno več ljudi z visoko izobrazbo vrača ali odhaja na podeželje, kjer izumljajo in razvijajo nove načine sobivanja z naravo, z domačini, izumrli zaselki oživljajo, podeželje bo imelo novo, drugačno podobo v prihodnosti. Če bo tu in tam štrlela kaka pagoda ali mošeja, kak indijanski tipi – še vedno ne bo tako grozno, kot so betonske, iz umetnih materialov narejene novogradnje. Brezdušne, kjer so ljudje ujeti v trde, gladke ploščice, marmornata tla, popleskane stene z barvami, ki ne dihajo, ostre robove, neonske luči, nagrmadeni okrasni predmeti v kredenci... Na sredi pa ljudje v velikanskih naslanjačih gledajo televizijo – ob eni meji italijansko, ob drugi avstrijsko, ob tretji madžarsko, ob četrti hrvaško, v Ljubljani satelitsko ali kabelsko. Ko so mi zadnjič učenke rekle, o, videli smo vas na Tv, sem si mislila, ene par pa le gleda tudi naš program. Lepo. Vzpodbudno. Think pink, Jasna.
Kot da bi bilo včraj, pa je 50 let mimo: v Ljubljani, na Mirju, kjer sem preživela otroštvo, smo se ure dolgo igrali na cesti in fucali dinarje po zarisani avtocesti Lj-Zg-Bg ! Mogoče smo se le enkrat umaknili avtu. Pa vozovi s konji so vozili, pogumni smo se vsedli zadaj na štango in se peljali do konca ulice. Vile so bile obdane z vrtovi, celo malimi njivicami! Gradaščica v bližini je imela naravno obrežje, zemlja, trava, beli kamenčki, ki so vedno bolj zeleneli proti vodi, na robu pa že čisto obrasli z mehkim mahom. Idila sredi mesta: potoček se vije čez plan…Vse je bilo na dosegu: šola v stari Fabianovi dekliški šoli, plesne vaje nasproti Nuka, nastopi v Križankah, Drami…
Kamniti sarkofagi v kupoli za rimskim zidom, pokriti s kamnitimi debelimi pokrovi so nam burili bujno otroško domišljijo. Le kaj je notri ? Človek, zaklad, duh…? Danes raje ne zavijem tja, potem, ko sem videla, kako je vse odkrito in razbito. Adijo otroške fantazije, vse je iluzija! Pa so bili gospodje arhitekti takrat že študentje.
Danes je vse to tuje: Za hišo ni več vrta z gredicami sadnim drevjem in vrtnimi utami, ampak garaže, ali betonska plošča za avto. Vse to v množini, seveda. Potok je postal mestni kanal…tuje, tuje je vse.
Včeraj tuje – danes domače
Evropska lutnja se je razvila iz arabske, ki so jo Mavri prinesli ob naseljevanju Španije. Harmoniko tudi niso Slovenci prinesli s seboj iz svojih prvotnih domovanj. A je sčasoma postala tako domača, da si brez nje ne moremo zamisliti tipične slovenske vaške veselice.
Trebušni ples je del tradicije nam tuje kulture.«Je to barski ples, je to del striptiza?« so me na začetku plašno spraševale interesentke za moje prve redne tečaje orientalskega plesa v Sloveniji pred 11.leti. Danes se mi hvaležno izpovedujejo ženske iz Dolenjske, Primorske, Štajerske…to je nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo, že dolgo sem iskala nekaj, da bi sebe drugače začutila,…Občutenje ženskosti, ženstvenosti, ki jo učenke doživijo v tem specifičnem plesu, je dolgo spalo pozabljeno in zanemarjeno v njihovih dušah. In ples, ki je enovitost duše in telesa, jim je to spet omogočil – in to s pomočjo prepleta sodobnih in orientalskih principov gibanja.
Nova zavest
Je take vrste dojemanja in sprejemanja tujega že lahko nova alternativa prihajajočemu obdobju globalizacijskih procesov? Sposobnost razpoznavanja, razločevanja, izbiranja – to bo ključnega pomena v novi dobi, so nas ezoteriki in drugi misleci opozarjali že dolgo nazaj. S tenkočutnostjo se da iz različnih niti splesti nov pulover. Pregledati, kaj je preživelo, kaj je preživeto, kaj tujega je napredno, primerno, kaj je navlaka, balast, ogrozitev obstoječega vrednega…Kaj domačega starega oohraniti, kaj je za muzej in kaj za odpad. Pri Giuliu v Trstu sem pila Fructalov sok, Italijani ga zelo cenijo, v marsikaterem domu v Istri in Krasu pa kupujejo cele zaboje poceni suco di…Arancia, Ves dan je odprt Tv, neki osladni italijanski programi, kjer je vse dolce in fantastico in nališpano in nasmejano. Kako je pogrošnost nasilna!
Da bi se stvari dobro prodajale, se trudijo narediti še vse bolj kičasto. Treba je preživeti. Potem se bomo šele spraševali kaj in kako.
Nič nimam proti, če kdo posluša tuje Ra programe doma, npr. ali v službi, kjer se kolektiv strinja. Ampak! Ob 6h zjutraj, pri zajtrku, v slovenskem hotelu sredi Ptuja, ko se pripravljam na nastop v šoli, in ko hočem v miru in tišini použiti svoj obrok – da se tu razlega rezka germanska govorica…
Lokali po mestu, kamor gremo na kavico po delu, oddajajo hrvaške lokalne programe, v hotelu nemško…Na slovenski obali slišiš italijanske za vsakim vogalom.
Pa še zadnja cvetka: Leta 97/98, sva s prijateljem ostala na cesti s pokvarjenim avtomobilom. Na dolenjki,15 km iz Ljubljane. Bil je že mrak, on je ostal pri avtu, na levi, ob cesti, jaz sem šla štopat na drugo stran, nazaj v Ljubljano. Gost promet, vozniki sami ali v dvoje, same domače registracije; noben ne ustavi. Važni frajerji, zagledani vase in v svoje avte. Sama ženska ob cesti zvečer – sumljivo. Banda je sigurno za prvim grmovjem.
Končno ustavi avto. Poln. Šta je, treba nešto, bencin, alat? Zdomci, iz BiH. Ne, v Lj moram, po avto, mobijev še nisva imela. Žal jim je, da me ne morejo dati v avto. Odpeljejo.
Štopam naprej. Nič. A čez čas spet ustavi avto. Spet poln in – ne morem verjet – spet iz Bih
».Gdje češ?« Avto je poln prtljage, gastarbajtarji, že novodobni, povojni. Ni problema. Trije izstopijo in prelagajo prtljago iz sedežev v prtljažnik in na streho. Najmanj 15 min se zamudijo. Potem se stlačimo vsi not in še zavijejo v Ljubljano, da ne bi preveč pešačila. Dolgo pot imajo za sabo, še daljšo pred sabo. A človeško bitje pred njimi jim je važnejše. Iz Bosne so, hrvaške narodnosti…nema posla…težko je…treba pomoći, zaraditi za nove kuće…
No comment.
Edino Pascal bi lahko kako rekel za zaključek. A konca ni, seveda, ker je edina stalnica v življenju – sprememba:
