Verjetno za vse … samo da imajo ustvarjalci ta gon, ki jih žene naprej … preko vseh na tleh ležečih. Za to, da lahko izražajo svoje notranje jedro, svoje lastne vsebine izpovedujejo – so pripravljeni žrtvovati marsikaj – pa tudi marsikoga. Picassu je bila vsaka nova ženska navdih – za nove likovne zamisli. Nekaj minljivega – ljubezenska noč, mehka koža, vroč pogled ljubice – je v sebi prežel s svojimi snovanji in ponesel doživeto v večnost.
Kako je to božansko – nekaj, kar je obsojeno na konec – je uspel ponesti v brezčasnost!
Razhajanja so potrebna, da se začne novo življenje … tako se otrok razide z materjo, drugače ne more najti svojega sveta … vedno je nekje v bližini materina senca, ki mu krati sončni žarek …
… tudi prijatelj ali mož ali sopotnik mora nekoč oditi, da spet najdeš sebe.
»Sudanska pesem« je moj solo ples, ki je nastal tako – v njem sem izpovedala osemletno razmerje z mojim prvim moškim. Ko se je izpelo – je razhod sprožil mojo ustvarjalno žilico … izplesala sem svoje hrepenenje, predanost doživetju ženskosti, bolečino ob odhodu ljubega in novo občutenje telesa, ki se je dogodilo.
Plesna izpoved je očiščevalna. Katarza je prvinska – kako lažja in bolj samozavestna sem bila, ko sem jo doživela.
»Od veličine se moraš oddaljiti, da jo vidiš,« pravi Blaise Pascal … v sedemnajstem stoletju.
Razhajamo se ves čas … da svoje notranje jedro lažje raziskujemo … da podoživimo spet našo staro bolečino ali bolečino staro kot človeštvo … če nas je strah, se držimo drug drugega kot klop.
Raz–hod je hoditi po svoji poti, ki je ločena od uhojenih.
Spomnim se literata Mraka in njegove umetniške druščine – kakšna slikovitost so bili na ljubljanskih ulicah!
Dajali so slutnjo o nekem drugačnem podoživljanju sebe … pa tudi slutnjo: o drugačnem neizogibnem vsakdanu!
Drugi je na začetku vzpodbuda, da se v njem zrcališ … pozneje pa ovira, ker se vanj zaletavaš kot v steno. Na koncu postaneta oba brezoblični gmoti.
Razigrana prijateljica iz mladosti postane zategnjena gospa … ker skrepenela ljubezen v njej otrdi dušo. Tako te ljubim, da bi te kar pojedel – ji je šepetal njen mož, ko sta se poročila. In se je res zgodilo – najedla sta se drug drugega, ko sta se najedala in si ne dajala prostega časa in prostora.
Včasih sva zaplesali na cesti – danes si ne upa – kaj bodo rekli drugi … pa saj sem prestara za take hece …
K spovedi pa človek ni nikoli prestar, da gre? Al’ kaj …
Pesem je izpoved. Lahko jo tudi izplešeš. Tvojo izpoved.
Prav, če je nekomu ples le zabava. Meni ni. Z gibom gre v svet vse, kar je najbolj intimno mojega. Če nimam svobode, da se izpovedujem, dajem ven kar je notri – le čemu je namenjeno naše življenje na Zemlji? Da gradimo ceste, proge … ja: da se telo lažje premika po zemlji – da pa se duh reši telesa, pa potrebujemo dušne stezice.
Če nekoga ljubiš, mu pomagaš, da se te osvobodi.
Ne znamo živeti … niti sami s seboj, niti drug z drugim … še manj pa v skupini. V družini se ne naučimo skupnega življenja, v šoli nas ne naučijo timskega dela.
»Kdo ve? Kdo zna?« … sprašuje učiteljica. Raje bi rekla – skupaj rešimo to, dogovorimo se, kako bomo to naredili.
Ko zaživimo v dvojini, pa se trudimo povezati, spojiti se z ljubo osebo.
Te skupnosti sčasoma preidejo v zlate kletke … ali pa v pocast šmorn – kjer se mrcvarimo, se najedamo, glodamo, špikamo … ali pa ledeno bolščimo skozi sočloveka.
Ne moremo svobodno dihati; bi rekla, da še pr … ti ne zmoremo.
Ločitev od Alana je bila neznosno boleča – zaradi praznine, ki je nastala in navezanosti, kjer nisem bila celovita. DRUGI mi je pomenil manjkajoči kos … ko je ta odšel, je nastala razjeda.
… iz rane je teklo, teklo, teklo … neko gnojno, lepljivo … a sladko in hranljivo …
Tudi ko je šel Jean … pa Ahmed … pa brat … pa oče … pa mama.
V otroštvu je čas, da iščemo svoj svet. Radovednost in vitalnost telesa mora otrok porabiti za raziskovanje svojih poti, svojih načinov bivanja. Ko pade, doživi kup občutkov: strah, bolečino, začudenost … takrat mora imeti dovolj svobodne prilike, da vse to prebavi, dojame, razvrsti … se ima čas odločiti, kako naj se odzove. Ampak mi ga ne pustimo – takoj smo tu, ob njem, da ga postavimo v že narejeno tirnico. Njegov lastni občutek izgine, prekrije ga naš. Zamujena je priložnost za odkrivanje sebe.
Zakaj je on on.
Ah … nato … dan na dan – ga silimo v ponavljanje že videnega … obnavljanje že doživetega, poslušanje že slišanega.
Že prebavljene. preverjene podobe so nam domače, udomačimo jih še za Drugega, za otroka, partnerja prijatelja … Strah nas je, da bi postal kaj svojega, neznanega.
To je neumno, pravimo. To je brez veze … Saj ni časa, da se sam odloči … urnik je že napisan. program teče brez pavze.
Stop&think – svetuje Hana Arndt –
Težko živimo v tujem … neznano nas straši.
Pijanček, ki ga srečujemo vsak dan na poti v trgovino, nam je domač, ne straši nas več njegov rdeč nos in zabuhla lica, scufana bunda in poflekane hlače. Ekstravagantno oblečena mladeniča, ki se držita za roko pa – nas odbijata!? Še vedno?
Konformizem nam nudi mirno preživeti v družbi.
Svojo notranjo avtonomijo zamenjamo za udobnost varne Dvojine. Plemena, ki nas sprejema. Naroda, ki nas priznava.
Sebi lastno substanco smo pripravljeni zatajiti, samo da smo drugim všeč. Da nas Drugi ima za svojega.
Ločitev je nujna, da spet čutimo smisel življenja.
A kaj, ko naš odhod užali Drugega … s tem zamero ustvarimo!
Raz – trgamo vezi, ki zdaj visijo odvečne. Da bi jih vsaj stran pometali – a kaj, ko se obnje zapletamo!
Zadihamo svobodno, a kaj, ko drugi misli, da smo mu vzeli njegov dah.
Enemu od svojih ljubih sem nekoč napisala pismo, ko mi je očital, da imam več časa za ples, kot zanj. »Veš, ko odhajam od tebe, te ne zapuščam! V plesu se vse, kar sva doživela – podoživi, prefermentira, oplemeniti – da te potem ljubim še bolj!«
Včasih – ali pa tam, kjer so strasti še močne, elementarna energija šprica na vse strani – so vezi tako močne, da je Drugi tvoj, ali pa od nobenega.
Pri nas pa ni nič manj boleče, saj je Tisti, ki je bil del tebe še vedno smatran za tvojo lastnino.
Skupno življenje – nekdanje sobivanje – postane strup v majhni steklenički – ki je plastična, pa še počena in tekočina kar sama curlja ven.
Pa bi lahko bilo balzam, ki nam olajša Bivanje in dragocen spomin, ki nam bogati našo Bit. Ob ločitvi bi morali plesati, kot zaplešemo na ohceti – mi napiše prijateljica, ki jo davi pretesno sobivanje.
Vsa ta spoznanja so se rodila ob branju knjig. Tudi tujih piscev: Šri Aurobindo, Eckart Tolle, Gibran, Rumi, Radovič, Andric … Ob bivanju z ljudmi – tudi tujcev. Na obisku tujih dežel. Pa tudi svoje dežele. Ob spoznavanju moje in tudi tujih kultur.
Ne bojmo se zato tujcev. Spoznajmo zato najprej Tujca v sebi.
Ta nas bo ozdravil za vse večne čase neznanega.
Zdravo!
Kam
Je rekel estonski skladatelj Aarvo Part na TV :
»Bolečina depresije je zdravilna – z njo .«
Ali velja to le za umetnike?
Verjetno za vse … samo da imajo ustvarjalci ta gon, ki jih žene naprej … preko vseh na tleh ležečih. Za to, da lahko izražajo svoje notranje jedro, svoje lastne vsebine izpovedujejo – so pripravljeni žrtvovati marsikaj – pa tudi marsikoga. Picassu je bila vsaka nova ženska navdih – za nove likovne zamisli. Nekaj minljivega – ljubezenska noč, mehka koža, vroč pogled ljubice – je v sebi prežel s svojimi snovanji in ponesel doživeto v večnost.
Kako je to božansko – nekaj, kar je obsojeno na konec – je uspel ponesti v brezčasnost!
Razhajanja so potrebna, da se začne novo življenje … tako se otrok razide z materjo, drugače ne more najti svojega sveta … vedno je nekje v bližini materina senca, ki mu krati sončni žarek …
… tudi prijatelj ali mož ali sopotnik mora nekoč oditi, da spet najdeš sebe.
»Sudanska pesem« je moj solo ples, ki je nastal tako – v njem sem izpovedala osemletno razmerje z mojim prvim moškim. Ko se je izpelo – je razhod sprožil mojo ustvarjalno žilico … izplesala sem svoje hrepenenje, predanost doživetju ženskosti, bolečino ob odhodu ljubega in novo občutenje telesa, ki se je dogodilo.
Plesna izpoved je očiščevalna. Katarza je prvinska – kako lažja in bolj samozavestna sem bila, ko sem jo doživela.
»Od veličine se moraš oddaljiti, da jo vidiš,« pravi Blaise Pascal … v sedemnajstem stoletju.
Razhajamo se ves čas … da svoje notranje jedro lažje raziskujemo … da podoživimo spet našo staro bolečino ali bolečino staro kot človeštvo … če nas je strah, se držimo drug drugega kot klop.
Raz–hod je hoditi po svoji poti, ki je ločena od uhojenih.
Spomnim se literata Mraka in njegove umetniške druščine – kakšna slikovitost so bili na ljubljanskih ulicah!
Dajali so slutnjo o nekem drugačnem podoživljanju sebe … pa tudi slutnjo: o drugačnem neizogibnem vsakdanu!
Drugi je na začetku vzpodbuda, da se v njem zrcališ … pozneje pa ovira, ker se vanj zaletavaš kot v steno. Na koncu postaneta oba brezoblični gmoti.
Razigrana prijateljica iz mladosti postane zategnjena gospa … ker skrepenela ljubezen v njej otrdi dušo. Tako te ljubim, da bi te kar pojedel – ji je šepetal njen mož, ko sta se poročila. In se je res zgodilo – najedla sta se drug drugega, ko sta se najedala in si ne dajala prostega časa in prostora.
Včasih sva zaplesali na cesti – danes si ne upa – kaj bodo rekli drugi … pa saj sem prestara za take hece …
K spovedi pa človek ni nikoli prestar, da gre? Al’ kaj …
Pesem je izpoved. Lahko jo tudi izplešeš. Tvojo izpoved.
Prav, če je nekomu ples le zabava. Meni ni. Z gibom gre v svet vse, kar je najbolj intimno mojega. Če nimam svobode, da se izpovedujem, dajem ven kar je notri – le čemu je namenjeno naše življenje na Zemlji? Da gradimo ceste, proge … ja: da se telo lažje premika po zemlji – da pa se duh reši telesa, pa potrebujemo dušne stezice.
Če nekoga ljubiš, mu pomagaš, da se te osvobodi.
Ne znamo živeti … niti sami s seboj, niti drug z drugim … še manj pa v skupini. V družini se ne naučimo skupnega življenja, v šoli nas ne naučijo timskega dela.
»Kdo ve? Kdo zna?« … sprašuje učiteljica. Raje bi rekla – skupaj rešimo to, dogovorimo se, kako bomo to naredili.
Ko zaživimo v dvojini, pa se trudimo povezati, spojiti se z ljubo osebo.
Te skupnosti sčasoma preidejo v zlate kletke … ali pa v pocast šmorn – kjer se mrcvarimo, se najedamo, glodamo, špikamo … ali pa ledeno bolščimo skozi sočloveka.
Ne moremo svobodno dihati; bi rekla, da še pr … ti ne zmoremo.
Ločitev od Alana je bila neznosno boleča – zaradi praznine, ki je nastala in navezanosti, kjer nisem bila celovita. DRUGI mi je pomenil manjkajoči kos … ko je ta odšel, je nastala razjeda.
… iz rane je teklo, teklo, teklo … neko gnojno, lepljivo … a sladko in hranljivo …
Tudi ko je šel Jean … pa Ahmed … pa brat … pa oče … pa mama.
V otroštvu je čas, da iščemo svoj svet. Radovednost in vitalnost telesa mora otrok porabiti za raziskovanje svojih poti, svojih načinov bivanja. Ko pade, doživi kup občutkov: strah, bolečino, začudenost … takrat mora imeti dovolj svobodne prilike, da vse to prebavi, dojame, razvrsti … se ima čas odločiti, kako naj se odzove. Ampak mi ga ne pustimo – takoj smo tu, ob njem, da ga postavimo v že narejeno tirnico. Njegov lastni občutek izgine, prekrije ga naš. Zamujena je priložnost za odkrivanje sebe.
Zakaj je on on.
Ah … nato … dan na dan – ga silimo v ponavljanje že videnega … obnavljanje že doživetega, poslušanje že slišanega.
Že prebavljene. preverjene podobe so nam domače, udomačimo jih še za Drugega, za otroka, partnerja prijatelja … Strah nas je, da bi postal kaj svojega, neznanega.
To je neumno, pravimo. To je brez veze … Saj ni časa, da se sam odloči … urnik je že napisan. program teče brez pavze.
Stop&think – svetuje Hana Arndt –
Težko živimo v tujem … neznano nas straši.
Pijanček, ki ga srečujemo vsak dan na poti v trgovino, nam je domač, ne straši nas več njegov rdeč nos in zabuhla lica, scufana bunda in poflekane hlače. Ekstravagantno oblečena mladeniča, ki se držita za roko pa – nas odbijata!? Še vedno?
Konformizem nam nudi mirno preživeti v družbi.
Svojo notranjo avtonomijo zamenjamo za udobnost varne Dvojine. Plemena, ki nas sprejema. Naroda, ki nas priznava.
Sebi lastno substanco smo pripravljeni zatajiti, samo da smo drugim všeč. Da nas Drugi ima za svojega.
Ločitev je nujna, da spet čutimo smisel življenja.
A kaj, ko naš odhod užali Drugega … s tem zamero ustvarimo!
Raz – trgamo vezi, ki zdaj visijo odvečne. Da bi jih vsaj stran pometali – a kaj, ko se obnje zapletamo!
Zadihamo svobodno, a kaj, ko drugi misli, da smo mu vzeli njegov dah.
Enemu od svojih ljubih sem nekoč napisala pismo, ko mi je očital, da imam več časa za ples, kot zanj. »Veš, ko odhajam od tebe, te ne zapuščam! V plesu se vse, kar sva doživela – podoživi, prefermentira, oplemeniti – da te potem ljubim še bolj!«
Včasih – ali pa tam, kjer so strasti še močne, elementarna energija šprica na vse strani – so vezi tako močne, da je Drugi tvoj, ali pa od nobenega.
Pri nas pa ni nič manj boleče, saj je Tisti, ki je bil del tebe še vedno smatran za tvojo lastnino.
Skupno življenje – nekdanje sobivanje – postane strup v majhni steklenički – ki je plastična, pa še počena in tekočina kar sama curlja ven.
Pa bi lahko bilo balzam, ki nam olajša Bivanje in dragocen spomin, ki nam bogati našo Bit. Ob ločitvi bi morali plesati, kot zaplešemo na ohceti – mi napiše prijateljica, ki jo davi pretesno sobivanje.
Vsa ta spoznanja so se rodila ob branju knjig. Tudi tujih piscev: Šri Aurobindo, Eckart Tolle, Gibran, Rumi, Radovič, Andric … Ob bivanju z ljudmi – tudi tujcev. Na obisku tujih dežel. Pa tudi svoje dežele. Ob spoznavanju moje in tudi tujih kultur.
Ne bojmo se zato tujcev. Spoznajmo zato najprej Tujca v sebi.
