V sobi je bil mrak. Ah, ne čisto – v kotu na steni je nežno svetila nočna lučka. Majhna kamrica v desetem nadstropju študentske stolpnice. Ljubljana. Sedemdeseta. Odmevi študentskih demonstracij se valovito kotalijo z Rolingi po Evropi. Kaj bi rada, bela mladina? Ste lačni, vas zebe? So programi na univerzah slabi, preživeli, togi, neživljenjski? Kakšno ideologijo zagovarjate? Hočete mir? Za koga? V Aziji ni študentskih protestnih glasov, ne – tam je vojna.
Ampak, prosim, vrnimo se v intimno ozračje dveh postelj, dveh pisalnih miz, omare v kotu in tu sta še dva stola. In najvažnejše (ah - še police s knjigami, nosorog, mala vazica): tu je gramofon in plošče. Aretha Franklin, Percy Sledge, Otis Redding...in Um Kalthoum.
Arabska pevka...ya habibi bukra, ya habibi umbarak..qalby, inta ... violine, oud ... in veliko zavijanja in vzdihovanja in ploskanja in vmes medklici občudovanja, ekstaza množične hipnoze z glasbo, z besedilom: o ljubi, včeraj oh, jutri oh oh, srce...poslušaj dragi, dragi ... dragi ... glas se zlomi v zanosu duše, občinstvo nadaljuje njeno tožbo ...
Ona sedi na postelji, On stoji pri oknu, pogleduje navzdol, na mesto, ki pada v temo; Cimer sedi na stolu, pregleduje skripta. Rahel pogovor teče, prijateljsko neobvezen, ja, jutri imam vaje, predavanja so drugi mesec, ej tisti profesor – he doesn’t like me ... ne, redko grem v menzo, raje si kaj domačega naredimo tu, v kuhinji...o čem poje pevka, ah saj veš, ljubezen, jasno ... za dan afriške enotnosti se moram naučiti tekst na pamet, boš ti povedala v slovenščini?
... po sudansko se oblečeva, jaz galabijo, ti boš ovita v tob ... o novi ureditvi sveta bova govorila, o upanju, narodi želijo ... «Jaz grem, sem zmenjen s prijatelji. Pridem pozno.« Cimer vstane.
Ugasne lučko.
Odide.
On – gleda za njim, v vrata, nato se obrne k oknu; tiho je. Strmi v tisoč lučk mestnega razkošja – pri njih v Khartomu je razsvetljava bolj skromna, celi predeli mesta so mračni. Še kar stoji in molči. Ona se zlekne, skrči kolena k sebi in čaka. Zakaj ne pride k njej? Zakaj je ne objame? Ves dan čakata, da bi bila sama...
Ni še dolgo, odkar se ji telo prebuja, nestrpna je, a v strahu zadržana. Zakaj jo hkrati boli in ji je tudi lepo? On je obziren, nežen, ne sili, ne prehiteva, dovolj mu je poljub, objem, dotik.
Ah, veliko poljubljanja, skupnega ležanja in fantaziranja, pripovedovanja o vsem, o vsem...
Ah, razkošje dolgih, brezveznih poležavanj, ki nikamor ne vodijo, ki niso usmerjena na rezultat...ležiš ure in ure in nič ne pričakuješ, ker vse že je – ugodje, da imaš čas in lahko ležiš, prijetno gomazenje pod kožo, smejita se, saj ni smešno, je pa udobno tako hahljanje, odnese te v nič, tam pa je prostranstvo vsega, ah ...
Hrepeni. Bega jo – preveč se vsega dogaja v njej - a jo to dela živo, radovedno ... On je tak, tako tuj, skrivnosten ... ampak njegove oči so domače, kot bi jo pogledale že takrat, ko prišla na svet! Kdo je v teh očeh, da mi je tako znan, se sprašuje. Tujec je, tuj jezik govori, druge barve kožo ima, druge navade...drugače stavke oblikuje ... vse, vse je drugače. Samo ta pogled je čisto poznan. Joj, zakaj se ne premakne! Postane jo rahlo sram, ker čuti željo, nerazpoznano, tako nov občutek je, ne pusti ji misliti. Pade v čudno otrplost prijetnega pričakovanja, oh, naj traja, naj bo še kar tako. To čakanje ji vliva med v boke. Ustnic ne premakne, čaka na njegov čvrst stisk. Joj, spet je pozabila vprašati prijateljice, kako se poljublja.
Se odmika od nje ... a čuti njegovo težo; vse neizgovorjene besede padajo nanjo.
Njuno molčanje prazni sobo. On se ovija v svoj duh, ona drsi v svoj svet ... jutri ima šolo zjutraj, biologije še ni bila vprašana, kontrolko je pri slovki slabo pisala, oče zadnje čase malo preveč popije, po kosilu gre kar spat...zvečer ima plesne vaje, hvala bogu, vsaj nekaj lepega. Z. bi morala pisati, da imam novega fanta, zoprno, mami sem že povedala, še to leto, potem pa adijo šubička ... berem J. Kerouac-a »On the road« – kakšni ljudje, nočejo družbenih konvencij, korajžni, samosvoji – hm mogoče vzamem za maturitetno nalogo pri angleščini...on študent, jaz še gimnazijka...joj, kaj če se danes zgodi...ne, ne – nisem še pripravljena, petting je čisto ok ...
»Jasna, si kaj opazila?«
»Kdaj...kaj...kje?«
Zdramim se, sposojena obleka me veže na vseh koncih, neumno se počutim v njej, saj vedno nosim hlače, zdaj pa tak naval te ženskosti, cunjice frlijo, »tam« me ščemi, v možganih gomazi...odveč mi je...pa spet ne preveč – sem še kar v sebi. O čem govori...
»Jasna!« Prizadetost v glasu. »Res nisi nič opazila, ko je cimer šel?«
»Ne, nič posebnega, ugasnil je svojo lučko in odšel.«
»Ja, zaprl je lučko. Ampak naju ni nič vprašal, če jo potrebujeva!«
Usedem se; prizadelo ga je, me presune. Kako je občutljiv. Na kakšen tuj, poseben način gleda na dogodek. Vživim se v njegovo začudenje, začutim njegovo tišino, širino razmišljanja – bolj doživljam kot razumem...ni naju vprašal ... zaprl ... in šel ... lučka...
Odsev mestnih luči skozi šipe. Toliko, da naju zarišejo v dve silhueti. Naju ni. Izginila sva. Potopila v drugi svet. Lučke spodaj so samo obstraktni označevalci nekih drugih življenj. Kako se nenadoma počutim tujo. Znano, domače okolje me neprizadeto gleda, noče z mano. Me hoče tujec ugrabiti ...
Med enim in drugim svetom...razobešena ... stisnjena ... utihnjena – sem spregledala.
V tistem nedeljskem večeru, v temi, v mali študentski sobi - sem spoznala, da obstaja še polno drugih svetov. Vzporedni so, resnični – tudi ta, ki je butnil vame. Zaslutila sem, da je pomemben za razumevanje.
Da se lahko začutim tudi na drug način. Da na vse znano in običajno pogledam z drugimi očmi.
In tako je človek s kot noč črno kožo – osvetlil zatemnjeno dušo belega človeka.
V sobi je bil mrak. Ah, ne čisto – v kotu na steni je nežno svetila nočna lučka. Majhna kamrica v desetem nadstropju študentske stolpnice. Ljubljana. Sedemdeseta. Odmevi študentskih demonstracij se valovito kotalijo z Rolingi po Evropi. Kaj bi rada, bela mladina? Ste lačni, vas zebe? So programi na univerzah slabi, preživeli, togi, neživljenjski? Kakšno ideologijo zagovarjate? Hočete mir? Za koga? V Aziji ni študentskih protestnih glasov, ne – tam je vojna.
Ampak, prosim, vrnimo se v intimno ozračje dveh postelj, dveh pisalnih miz, omare v kotu in tu sta še dva stola. In najvažnejše (ah - še police s knjigami, nosorog, mala vazica): tu je gramofon in plošče. Aretha Franklin, Percy Sledge, Otis Redding...in Um Kalthoum.
Arabska pevka...ya habibi bukra, ya habibi umbarak..qalby, inta ... violine, oud ... in veliko zavijanja in vzdihovanja in ploskanja in vmes medklici občudovanja, ekstaza množične hipnoze z glasbo, z besedilom: o ljubi, včeraj oh, jutri oh oh, srce...poslušaj dragi, dragi ... dragi ... glas se zlomi v zanosu duše, občinstvo nadaljuje njeno tožbo ...
Ona sedi na postelji, On stoji pri oknu, pogleduje navzdol, na mesto, ki pada v temo; Cimer sedi na stolu, pregleduje skripta. Rahel pogovor teče, prijateljsko neobvezen, ja, jutri imam vaje, predavanja so drugi mesec, ej tisti profesor – he doesn’t like me ... ne, redko grem v menzo, raje si kaj domačega naredimo tu, v kuhinji...o čem poje pevka, ah saj veš, ljubezen, jasno ... za dan afriške enotnosti se moram naučiti tekst na pamet, boš ti povedala v slovenščini?
... po sudansko se oblečeva, jaz galabijo, ti boš ovita v tob ... o novi ureditvi sveta bova govorila, o upanju, narodi želijo ... «Jaz grem, sem zmenjen s prijatelji. Pridem pozno.« Cimer vstane.
Ugasne lučko.
Odide.
On – gleda za njim, v vrata, nato se obrne k oknu; tiho je. Strmi v tisoč lučk mestnega razkošja – pri njih v Khartomu je razsvetljava bolj skromna, celi predeli mesta so mračni. Še kar stoji in molči. Ona se zlekne, skrči kolena k sebi in čaka. Zakaj ne pride k njej? Zakaj je ne objame? Ves dan čakata, da bi bila sama...
Ni še dolgo, odkar se ji telo prebuja, nestrpna je, a v strahu zadržana. Zakaj jo hkrati boli in ji je tudi lepo? On je obziren, nežen, ne sili, ne prehiteva, dovolj mu je poljub, objem, dotik.
Ah, veliko poljubljanja, skupnega ležanja in fantaziranja, pripovedovanja o vsem, o vsem...
Ah, razkošje dolgih, brezveznih poležavanj, ki nikamor ne vodijo, ki niso usmerjena na rezultat...ležiš ure in ure in nič ne pričakuješ, ker vse že je – ugodje, da imaš čas in lahko ležiš, prijetno gomazenje pod kožo, smejita se, saj ni smešno, je pa udobno tako hahljanje, odnese te v nič, tam pa je prostranstvo vsega, ah ...
Hrepeni. Bega jo – preveč se vsega dogaja v njej - a jo to dela živo, radovedno ... On je tak, tako tuj, skrivnosten ... ampak njegove oči so domače, kot bi jo pogledale že takrat, ko prišla na svet! Kdo je v teh očeh, da mi je tako znan, se sprašuje. Tujec je, tuj jezik govori, druge barve kožo ima, druge navade...drugače stavke oblikuje ... vse, vse je drugače. Samo ta pogled je čisto poznan. Joj, zakaj se ne premakne! Postane jo rahlo sram, ker čuti željo, nerazpoznano, tako nov občutek je, ne pusti ji misliti. Pade v čudno otrplost prijetnega pričakovanja, oh, naj traja, naj bo še kar tako. To čakanje ji vliva med v boke. Ustnic ne premakne, čaka na njegov čvrst stisk. Joj, spet je pozabila vprašati prijateljice, kako se poljublja.
Se odmika od nje ... a čuti njegovo težo; vse neizgovorjene besede padajo nanjo.
Njuno molčanje prazni sobo. On se ovija v svoj duh, ona drsi v svoj svet ... jutri ima šolo zjutraj, biologije še ni bila vprašana, kontrolko je pri slovki slabo pisala, oče zadnje čase malo preveč popije, po kosilu gre kar spat...zvečer ima plesne vaje, hvala bogu, vsaj nekaj lepega. Z. bi morala pisati, da imam novega fanta, zoprno, mami sem že povedala, še to leto, potem pa adijo šubička ... berem J. Kerouac-a »On the road« – kakšni ljudje, nočejo družbenih konvencij, korajžni, samosvoji – hm mogoče vzamem za maturitetno nalogo pri angleščini...on študent, jaz še gimnazijka...joj, kaj če se danes zgodi...ne, ne – nisem še pripravljena, petting je čisto ok ...
»Jasna, si kaj opazila?«
»Kdaj...kaj...kje?«
Zdramim se, sposojena obleka me veže na vseh koncih, neumno se počutim v njej, saj vedno nosim hlače, zdaj pa tak naval te ženskosti, cunjice frlijo, »tam« me ščemi, v možganih gomazi...odveč mi je...pa spet ne preveč – sem še kar v sebi. O čem govori...
»Jasna!« Prizadetost v glasu. »Res nisi nič opazila, ko je cimer šel?«
»Ne, nič posebnega, ugasnil je svojo lučko in odšel.«
»Ja, zaprl je lučko. Ampak naju ni nič vprašal, če jo potrebujeva!«
Usedem se; prizadelo ga je, me presune. Kako je občutljiv. Na kakšen tuj, poseben način gleda na dogodek. Vživim se v njegovo začudenje, začutim njegovo tišino, širino razmišljanja – bolj doživljam kot razumem...ni naju vprašal ... zaprl ... in šel ... lučka...
Odsev mestnih luči skozi šipe. Toliko, da naju zarišejo v dve silhueti. Naju ni. Izginila sva. Potopila v drugi svet. Lučke spodaj so samo obstraktni označevalci nekih drugih življenj. Kako se nenadoma počutim tujo. Znano, domače okolje me neprizadeto gleda, noče z mano. Me hoče tujec ugrabiti ...
Med enim in drugim svetom...razobešena ... stisnjena ... utihnjena – sem spregledala.
V tistem nedeljskem večeru, v temi, v mali študentski sobi - sem spoznala, da obstaja še polno drugih svetov. Vzporedni so, resnični – tudi ta, ki je butnil vame. Zaslutila sem, da je pomemben za razumevanje.
Da se lahko začutim tudi na drug način. Da na vse znano in običajno pogledam z drugimi očmi.
In tako je človek s kot noč črno kožo – osvetlil zatemnjeno dušo belega človeka.
