Pred vsako knjigo obstojim. Lahko je tudi strgana, stara, z manjkajočimi listi, brez platnic...jaz jo občudujem.
Popisan ali porisan papir me gane. Že prazen papir me začara.
Objemam zajeten snop papirjev, nasmejijo me drzno skovane nove besede, listam, drsim s konicami prstov po figurah...podobe so mi znane že iz otroštva - in že me krivulja risbe potegne v svoj vrtinec.
Iz dotika v film, ki ga spomini potisnejo v predvajanje – niti oči ne zaprem...
Gospo Marijo sem doživljala kot blago, a vztrajno in skoraj nepopustljivo osebo.
Sredi 70.tih me je povabila, da bi z mano obnovila „Stoji drevo“ – solo ples Mete Vidmarjeve, njene plesne učiteljice.
Vadili sva v kletnih prostorih krajevne skupnosti v centru Ljubljane.
Ah, rob! Podzemlje...sinonim za alternativno. Vse, kar je bilo naprednega, drugačnega od običajnega, se je dogajalo v kleteh, po skladiščih, v prašnih, temnih, neprijaznih prostorih...
Vaje z Marijo so bile naporne.
En gib sem ponavljala v nedogled!
A v enem zamahu je tisoč odtenkov občutij...tisoč in ena različica delujoče linije. Že en sam dih, malo drugačen izdih, podaljšan vdih – korenito spremeni značaj kretnje!
V teh ponavljajočih se nihajih nog sva iskali osvoboditev. Od šablon, od že videnega...V takem, tekočem, neprekinjenem gibanju, sva odkrivale elementarnost samostoječega in samozadostnega drevesa.
Drevo ne miruje.
Kako to izraziti skozi ples?
Živost mu daje notranji utrip. Tega je hotela mentorica povleči iz mene.
Premik noge ni izhajal samo iz kolka, boka, temveč je dobival vzgon v hrbtu!
Še, kar daj še in še – je gospa bodrila in udarjala na boben.
Plesa nisva uspeli dokončati; pa vendar mi je teh nekaj vaj pod njenim budnim, pronicljivim očesom – ostalo v trajnem spominu. Ne toliko sami gibi, kot občutek, ki se je sproti porajal v tem času in prostoru.
Mogoče sem šele pozneje sprevidela: s ponavljanjem enega giba je hotela, da začutim duh drevesa.
Drevo nikoli ne miruje.
Ne s filozofiranjem, razpredanjem, razlaganjem, besedovanjem, opisovanjem: samo s fizičnim ponavljanjem. Golo telesno izkustvo.
Kaj je spomin, kam se skrije, kako se budi, kje živi?
Dragocena je knjiga, otip papirja in ogled risb in prebrana beseda!
Avtorica zaživi v novi razsežnosti sebe v takem otipljivem elementu!
Bralec oživi svojo ustvarjalno noto!
Kdorkoli prebira tak učbenik, sledi stremljenju avtorja, špikajo ga in dražijo natančni opisi položajev telesa - telo, samoumevno telesnost - na novo občuti!
Utrinjajo pa se mu tudi njegove lastne misli.
Liki postanejo njegovi. Opise si prisvoji. Avoričin duh ga povleče med platnice. Uspe mu iti iz sebe.
Čar knjige je v tem, da je čas z njo neskončen.
Človek je svoboden.
Po mili volji se ustavlja, razmišlja, se poglablja, tudi zapleše, sede naredi zavoj , nagne glavo, okamni, odvije stopalo, lušči in grebe vedno bolj v globino, v srž sebe...izgublja se v nepoznanih kotičkih svoje notranjosti...tam se na novo najde...
Iz enih in drugih predlogov ustvarja tretjo zamisel; in ko jo predstavi še Drugemu, se ustvarjajo še četrte in pete domislice.
Ples je svoboda.
Ples je živ in tudi napisan in narisan ne okosteni in se ne zapraši – ker je ples skrivnost.
Kot ljubezen.
Nikoli do konca doumljena.
Pred vsako knjigo obstojim. Lahko je tudi strgana, stara, z manjkajočimi listi, brez platnic...jaz jo občudujem.
Popisan ali porisan papir me gane. Že prazen papir me začara.
Objemam zajeten snop papirjev, nasmejijo me drzno skovane nove besede, listam, drsim s konicami prstov po figurah...podobe so mi znane že iz otroštva - in že me krivulja risbe potegne v svoj vrtinec.
Iz dotika v film, ki ga spomini potisnejo v predvajanje – niti oči ne zaprem...
Gospo Marijo sem doživljala kot blago, a vztrajno in skoraj nepopustljivo osebo.
Sredi 70.tih me je povabila, da bi z mano obnovila „Stoji drevo“ – solo ples Mete Vidmarjeve, njene plesne učiteljice.
Vadili sva v kletnih prostorih krajevne skupnosti v centru Ljubljane.
Ah, rob! Podzemlje...sinonim za alternativno. Vse, kar je bilo naprednega, drugačnega od običajnega, se je dogajalo v kleteh, po skladiščih, v prašnih, temnih, neprijaznih prostorih...
Vaje z Marijo so bile naporne.
En gib sem ponavljala v nedogled!
A v enem zamahu je tisoč odtenkov občutij...tisoč in ena različica delujoče linije. Že en sam dih, malo drugačen izdih, podaljšan vdih – korenito spremeni značaj kretnje!
V teh ponavljajočih se nihajih nog sva iskali osvoboditev. Od šablon, od že videnega...V takem, tekočem, neprekinjenem gibanju, sva odkrivale elementarnost samostoječega in samozadostnega drevesa.
Drevo ne miruje.
Kako to izraziti skozi ples?
Živost mu daje notranji utrip. Tega je hotela mentorica povleči iz mene.
Premik noge ni izhajal samo iz kolka, boka, temveč je dobival vzgon v hrbtu!
Še, kar daj še in še – je gospa bodrila in udarjala na boben.
Plesa nisva uspeli dokončati; pa vendar mi je teh nekaj vaj pod njenim budnim, pronicljivim očesom – ostalo v trajnem spominu. Ne toliko sami gibi, kot občutek, ki se je sproti porajal v tem času in prostoru.
Mogoče sem šele pozneje sprevidela: s ponavljanjem enega giba je hotela, da začutim duh drevesa.
Drevo nikoli ne miruje.
Ne s filozofiranjem, razpredanjem, razlaganjem, besedovanjem, opisovanjem: samo s fizičnim ponavljanjem. Golo telesno izkustvo.
Kaj je spomin, kam se skrije, kako se budi, kje živi?
Dragocena je knjiga, otip papirja in ogled risb in prebrana beseda!
Avtorica zaživi v novi razsežnosti sebe v takem otipljivem elementu!
Bralec oživi svojo ustvarjalno noto!
Kdorkoli prebira tak učbenik, sledi stremljenju avtorja, špikajo ga in dražijo natančni opisi položajev telesa - telo, samoumevno telesnost - na novo občuti!
Utrinjajo pa se mu tudi njegove lastne misli.
Liki postanejo njegovi. Opise si prisvoji. Avoričin duh ga povleče med platnice. Uspe mu iti iz sebe.
Čar knjige je v tem, da je čas z njo neskončen.
Človek je svoboden.
Po mili volji se ustavlja, razmišlja, se poglablja, tudi zapleše, sede naredi zavoj , nagne glavo, okamni, odvije stopalo, lušči in grebe vedno bolj v globino, v srž sebe...izgublja se v nepoznanih kotičkih svoje notranjosti...tam se na novo najde...
Iz enih in drugih predlogov ustvarja tretjo zamisel; in ko jo predstavi še Drugemu, se ustvarjajo še četrte in pete domislice.
Ples je svoboda.
Ples je živ in tudi napisan in narisan ne okosteni in se ne zapraši – ker je ples skrivnost.
