Naše dvorišče je v teh vročičnih tednih prijetno senčnato, po tleh so škrle, ki sta jih položila Drago in Alan, drevesa pa nudijo naravno streho. Kako rade prihajajo ptičke vseh vrst k nam! Skoraj dva meseca se sladkajo z belimi murvami, tu je še bezgov grm, zaščitnik vsake slovanske hiše, z leskovim grmom se prepletata in stikata veje z murvo, ki je v 4. letih in pol pognala toliko novih vej in vsako leto odebelila plodove. Oreh gospoduje na sredi južnega dela dvorišča. Kakšen je bil, ko smo prvič obiskali ta zaselek! Ves ovit z bršljanom, Alan ga je moral rezati z žago. Danes je zaščitnik pred burjo, soncem. Še če dežuje, so pod njim suhi fleki. Njegovi orehi so ovalni, okusni, prava hrana za možgane, pa še medtitacija, ko jih tremo, luščimo, v žganje namakamo. Skrbno ga opazujemo, lansko poletje se je začel sušiti. Alan je takoj okopal zemljo, jo zrahljal in dodal humus, magnezij. Kravji gnoj dobimo od Oriane iz Laborja, konjskega kupimo od Mičota s Kroga.
Od bivšega hleva na V delu, so ostale tri stene, tu je dren. Žilav je, še ves zelen, konec avgusta. Sredi dvorišča bohotno vztraja šipek. Veje, težke, polne jagod, vleče že po tleh. Jeseni 96, ko smo se z mačeto vrivali v srobote, robidovje, in v ostale rastline in v plevel, ki so iz domačijskega prostora naredile džunglo, je bil ta šipek neopazen. Štrleče steblo in nekaj bodičastih vejic.
Le ostro, poznavalsko Alanovo oko, je opazilo razliko med eno bodečo vejo in drugo. Tako se je šipek rešil, robidovje pa je moralo proč. Koštabonke, ki so me obiskale enkrat, ko so se vračale s sprehoda, so ga občudovale, niso še videle tako odebeljenega debla. Na zahodni strani je stena sosedove hiše, obrasla seveda z bršljanom. Izpod hiše raste figa. Nekaj črnih fig rodi vsako leto. A. jo je obrezal, radikalno, da bi bili plodovi bolj žlahtni in manj prhki. Na koncu te odisejade po dvorišču, bi rada povedala zgodbico o češnjevem drevesu.
Ker se mi je zgodila, vztrajam tu, v novem domu, v dobrem in slabem, v veselju in žalosti, v prijetni topli pomladi in v vetrovni zimi.
Češnja se drži južnega zida, deblo je ukrivljeno, položeno po tleh in se ob zidu dvigne v višino. Polno je še listja, ki nam dela prijetno senco, češnje pa so hrustavke, junijske. Ampak, da bi jo videli takrat! Popolnoma skrita v bršljan, se ni niti vedelo, kaj je. Po skorji jo je A. prepoznal.
»Češnja, škoda, zadušena je že verjetno.«
Gre stran. Zastane …
»Vseeno jo bom očistil, rešil ovijalke, naj vsaj umre naravne smrti, dostojanstveno, osvobojena.«
Bilo je vlažno, oblačno - pač moker istrski november. Midva iz Ljubljane, iz toplega blokovskega stanovanja s centralno kurjavo in mamo, ki nam speče jabolčno pito. Tam so prijatelji, prijetni lokali, kjer posedaš in piješ kavico.
Le kdo drug je tako šempjast, da bo v takem vremenu reševal neko staro posušeno drevo! Pred očmi se mi je začela prikazovati topla loggia, zadišalo je pa francoskem rogljičku, ojoj, kavke, šoje - ne vem, neko ptičje vreščanje me je vrnilo v kruto stvarnost. Koper z udobno civilizacijo je skrit za hribom. Tu pa je zapuščen podirajoč zaselek, bogu za hrbtom in jaz sama z norcem, ki sploh ne vidi mojega tresočega telesa, oči mu žarijo v nekem čudnem stanju.
Svet je izginil, samo on in drevo sta. Stoji, premišljuje, preudarja, kako bi se lotil reševanja. Njegovo telo je izginilo v svet, ki je in ki ga ni. Res, čudno, obstala sem. Tudi jaz. Nehala sitnarit. Občepela sem na kupu kamenja in se predala novim občutkom, ki so me preplavljali.
Alan skrbno lušči parazitsko rastlino, in v tem dejanju je tisto nekaj več, zaradi česar je življenje skrivnostno in nikoli do konca dojemljivo. Čeprav znanstveno raziskano, razloženo. S praktično mislijo razporejeno. Z uporabniško mentaliteto popredalčkano … še vedno ga ne moremo občutiti v vseh njegovih razsežnostih. Še vedno se nam odmika in izza zida posmehuje, kadar zmedeni in pretreseni ugotavljamo: pa sem mislil, da je tako in tako … prepričan sem bil, da vem … stvari so take in take, enostavno … Kaj pa vzporedni svetovi, ki vse vidno in znano, relativizirajo?
In tako stojim v Istri, v zaselku Hrbatini, pred domačo hišo Albina Goje, premražena, a v duši mi je toplo … pretresena nad spoznanjem, kako neko malo, a plemenito dejanje, dvigne naše bivanje nad banalnostjo vsakdana.
Kako se odprta misel otrese balasta potrošniške miselnosti! Iskrenost prebudi otroško radovednost, nepreračunljivost pa otroško vero, da je svet veličasten …tako velik! Ne le v njegovi pojavnosti, ampak tudi zaradi duha, ki ga človek odkriva in neguje. Ta duh pa je v vseh elementih: v jerti, v lesenih vratih, v češnji, v deževniku, v domačem psu, pri sosedu, pri neznancu, v naših pogledih, ko se iščemo ali begamo z očmi naokoli. Ko se ustavimo in rečemo, kako je kaj, se vzpostavi duh. Ko v kupu odvrženih predmetov najdemo neme priče materialne kulture nekega kraja in njegovih ljudi … zavržena stara flaša, stara vaga, likalnik - nepotrebna šara, a prežeta z duhom nekih preminulih časov, ki so neizbrisno oblikovali in klesali naše none in dede.
V naših žilah klokota, brbota, šumlja - pretočna in gibka in poživljajoča - njihova kri.
Koštabona, 1998
Naše dvorišče je v teh vročičnih tednih prijetno senčnato, po tleh so škrle, ki sta jih položila Drago in Alan, drevesa pa nudijo naravno streho. Kako rade prihajajo ptičke vseh vrst k nam! Skoraj dva meseca se sladkajo z belimi murvami, tu je še bezgov grm, zaščitnik vsake slovanske hiše, z leskovim grmom se prepletata in stikata veje z murvo, ki je v 4. letih in pol pognala toliko novih vej in vsako leto odebelila plodove. Oreh gospoduje na sredi južnega dela dvorišča. Kakšen je bil, ko smo prvič obiskali ta zaselek! Ves ovit z bršljanom, Alan ga je moral rezati z žago. Danes je zaščitnik pred burjo, soncem. Še če dežuje, so pod njim suhi fleki. Njegovi orehi so ovalni, okusni, prava hrana za možgane, pa še medtitacija, ko jih tremo, luščimo, v žganje namakamo. Skrbno ga opazujemo, lansko poletje se je začel sušiti. Alan je takoj okopal zemljo, jo zrahljal in dodal humus, magnezij. Kravji gnoj dobimo od Oriane iz Laborja, konjskega kupimo od Mičota s Kroga.
Od bivšega hleva na V delu, so ostale tri stene, tu je dren. Žilav je, še ves zelen, konec avgusta. Sredi dvorišča bohotno vztraja šipek. Veje, težke, polne jagod, vleče že po tleh. Jeseni 96, ko smo se z mačeto vrivali v srobote, robidovje, in v ostale rastline in v plevel, ki so iz domačijskega prostora naredile džunglo, je bil ta šipek neopazen. Štrleče steblo in nekaj bodičastih vejic.
Le ostro, poznavalsko Alanovo oko, je opazilo razliko med eno bodečo vejo in drugo. Tako se je šipek rešil, robidovje pa je moralo proč. Koštabonke, ki so me obiskale enkrat, ko so se vračale s sprehoda, so ga občudovale, niso še videle tako odebeljenega debla. Na zahodni strani je stena sosedove hiše, obrasla seveda z bršljanom. Izpod hiše raste figa. Nekaj črnih fig rodi vsako leto. A. jo je obrezal, radikalno, da bi bili plodovi bolj žlahtni in manj prhki. Na koncu te odisejade po dvorišču, bi rada povedala zgodbico o češnjevem drevesu.
Ker se mi je zgodila, vztrajam tu, v novem domu, v dobrem in slabem, v veselju in žalosti, v prijetni topli pomladi in v vetrovni zimi.
Češnja se drži južnega zida, deblo je ukrivljeno, položeno po tleh in se ob zidu dvigne v višino. Polno je še listja, ki nam dela prijetno senco, češnje pa so hrustavke, junijske. Ampak, da bi jo videli takrat! Popolnoma skrita v bršljan, se ni niti vedelo, kaj je. Po skorji jo je A. prepoznal.
»Češnja, škoda, zadušena je že verjetno.«
Gre stran. Zastane …
»Vseeno jo bom očistil, rešil ovijalke, naj vsaj umre naravne smrti, dostojanstveno, osvobojena.«
Bilo je vlažno, oblačno - pač moker istrski november. Midva iz Ljubljane, iz toplega blokovskega stanovanja s centralno kurjavo in mamo, ki nam speče jabolčno pito. Tam so prijatelji, prijetni lokali, kjer posedaš in piješ kavico.
Le kdo drug je tako šempjast, da bo v takem vremenu reševal neko staro posušeno drevo! Pred očmi se mi je začela prikazovati topla loggia, zadišalo je pa francoskem rogljičku, ojoj, kavke, šoje - ne vem, neko ptičje vreščanje me je vrnilo v kruto stvarnost. Koper z udobno civilizacijo je skrit za hribom. Tu pa je zapuščen podirajoč zaselek, bogu za hrbtom in jaz sama z norcem, ki sploh ne vidi mojega tresočega telesa, oči mu žarijo v nekem čudnem stanju.
Svet je izginil, samo on in drevo sta. Stoji, premišljuje, preudarja, kako bi se lotil reševanja. Njegovo telo je izginilo v svet, ki je in ki ga ni. Res, čudno, obstala sem. Tudi jaz. Nehala sitnarit. Občepela sem na kupu kamenja in se predala novim občutkom, ki so me preplavljali.
Alan skrbno lušči parazitsko rastlino, in v tem dejanju je tisto nekaj več, zaradi česar je življenje skrivnostno in nikoli do konca dojemljivo. Čeprav znanstveno raziskano, razloženo. S praktično mislijo razporejeno. Z uporabniško mentaliteto popredalčkano … še vedno ga ne moremo občutiti v vseh njegovih razsežnostih. Še vedno se nam odmika in izza zida posmehuje, kadar zmedeni in pretreseni ugotavljamo: pa sem mislil, da je tako in tako … prepričan sem bil, da vem … stvari so take in take, enostavno … Kaj pa vzporedni svetovi, ki vse vidno in znano, relativizirajo?
In tako stojim v Istri, v zaselku Hrbatini, pred domačo hišo Albina Goje, premražena, a v duši mi je toplo … pretresena nad spoznanjem, kako neko malo, a plemenito dejanje, dvigne naše bivanje nad banalnostjo vsakdana.
Kako se odprta misel otrese balasta potrošniške miselnosti! Iskrenost prebudi otroško radovednost, nepreračunljivost pa otroško vero, da je svet veličasten …tako velik! Ne le v njegovi pojavnosti, ampak tudi zaradi duha, ki ga človek odkriva in neguje. Ta duh pa je v vseh elementih: v jerti, v lesenih vratih, v češnji, v deževniku, v domačem psu, pri sosedu, pri neznancu, v naših pogledih, ko se iščemo ali begamo z očmi naokoli. Ko se ustavimo in rečemo, kako je kaj, se vzpostavi duh. Ko v kupu odvrženih predmetov najdemo neme priče materialne kulture nekega kraja in njegovih ljudi … zavržena stara flaša, stara vaga, likalnik - nepotrebna šara, a prežeta z duhom nekih preminulih časov, ki so neizbrisno oblikovali in klesali naše none in dede.
V naših žilah klokota, brbota, šumlja - pretočna in gibka in poživljajoča - njihova kri.
