Sedim v oblazinjenem stolu knjigarne v Kopru – kamor sem se zatekla pred vročino. Tu je prijetno ohlajeno, knjige pa sevajo vame mir in stabilnost.
Ah – saj že ves popoldan tacam po vrelih ulicah in trgih in kavarnah nagnetenega mesteca. Čakam na prevoz nazaj v raj istrskega podeželja, hm, tam nekje, bogu iza nogu.
Ali dušo sploh kaj briga telo, v katerem čemi? Ona ima svoj lajf, nič se ne sekira zaradi pretegnjene mišice. Poskočna in brez ovir in ovinkov se predaja svoji svobodi. Dokler ne trči ob drugo dušico. Potem je pa kažin … kdo bo koga?
Saj je kot kamen ob kamen, se kresneta in iskra zleti ven … dušo pa tudi stiskajo druge duše. Menda.
Kako se sploh izvije iz možganskih labirintov? … pa iz telesnih organov?
Dr. B. Giordani, specialist klinične psihologije iz ZDA pravi:
»Naši možgani se namreč veliko posvečajo čiščenju, predvsem ponoči, ko spimo.«
No, to sem že slišala pred leti v tednu možganov – hecno je zvenelo: naši možgani imajo radi mir, najbolj so srečni, ko se lahko ukvarjajo samo sami s sabo.
Da preverjajo, analizirajo, povezujejo razne vtise iz okolja. Tako šele utegnejo tvoriti nove povezave. Če so namreč preveč zaposleni s samim sprejemanjem raznovrstnih dražljajev, se utrudijo … pa tudi nimajo časa za ostale naloge!
Po domače povedano – daj mi mir! To nam hočejo dopovedati.
Zato nam otrokom, ki smo celo otroštvo preživeli dva meseca na morju brez animacij in vzgojiteljev, učiteljev, vodnikov, vodnih blazin, napihljivih čolnov, žog, plavutk, ribiških priborov, in drugih ohoho nujnih stvari, da ubogi deci ni dolgčas … nam ni bilo hudega in v škodo! Tudi ne v propad sinaps ni bilo tako počitnikovanje … samo voda, sonce, zrak, svoboda, ena hruška, kos kruha s slivovo marmelado … menda steklenička vode še … dolce far niente … možgančke na pašo …
O – kaj pa ti, ne greš v Trst po sina? S., prijateljica, ki ni imela časa za kavo, pride po knjigo, da še zadnji dan izkoristi bone … In potem dve uri klepetave, saj je gužva, ker nas je veliko, ki čakamo na zadnji trenutek. O super, končno imava čas, da si poveva vse novice parih let …
Ampak hotela sem vam povedati, kako sem se samoterapirala na istrskem podeželju z mačko, psom, vrtom … z zvezdami … da bi se rešila zasvojenosti od ekranov in od … hm – nepričakovano prebujenega telesa in poblaznelih čustev, ki – kot iskre iz kamna – švisnejo ven.
17 dni brez ekranov … brez poročil, hvalabogu tretji program hrvaškega radia nima obvestil, ne reklam ne dnevnih kronik … nič se ne dogaja – samo to, kar trenutno sprejemajo čutila.
»Muzika odpira v meni na široko dveri in okna nekemu čustvenemu svetu, da se lahko sprehajam tako rekoč med samimi zvezdami.« (M. Kranjec, Strici so mi povedali). Kaj sploh pišem, vse je že povedano …
Svet je izginil neznano kam. Ne pogrešam ga.
SLAVOSPEV HRBTU
Poema v novem tisočletju, ko mladi in stari iščemo Nič. Mir. Tišino. Negibnost.
Plenk, švrs, cvr …
Aha, Franko je prišel.
Zvoki so rahli, pridušeni, komaj slišni, ritem pačasen.
Spokojna notranjost Istre.
Molčeči sosed … blažena tihota narave … na terasi pijem čaj, negibna … nikamor in nič nočem.
Božansko počutje v tej vidni – nevidni resničnosti.
Ki te v nič ne sili in ki te pusti, da si. Pa tudi – če te ni, se je res ne tičeš.
Tu bom. Za vedno. To je moj svet.
»Ja imam svoj svijet,« poje hrvaški glasbenik Z++.
(prav na kresno noč so ga dajali na RŠ!)
… ja – in nočem ven iz njega.
On – je še vedno tu – prihaja k bratu pomagat … na njivo, pa malo to malo ono …
Nobenih odvečnih besed … kaj šele stavkov … bog ne daj brbljanja!
»… ste došli … kako ste … vrućina … eeh … «
To je vse – malo; dovolj. Kot ščepec soli in zrno popra …
Kamnite hiše se držijo druga druge, ena prazna, druga naseljena, tretja se obnavlja, lastovka začeblja.
To je to. Mondeni kraji? Hotel 5 zvezdic? Halo, se hecaš?
Vse, kar si želim od preostanka življenja, je že. Kar tu:
… postava, ki se prikaže … pa izgine … pa se zasluti skozi krošnjo murve ob cesti … pa poblisne izza kamnitega zidu ob Sašinem nasadu lavande.
Cvikut lastovke, … od daleč še zadnji slavčkov spev družici … slutnja človeka … Hrbet.
Jaz: se skrivam v senci trte pod plahto.
On: brez majice in kape … po soncu na njivo … na traktor … okoli hiše, v kozjo štalco …
Hrbet v počasni hoji: naravno osredotočeni v svoja opravila.
Vse je tako res in zares – kot igra gibov, zvokov in pregretega poletnega ozračja.
Enostavno: ta zagoreli goli hrbet je najsvetejša stvar na svetu.
Tako vedno kje najdem svojo afriko.
Epilog
Saša, naberi si sivke, kolikor hočeš. … Ja, pa ne morem, toliko metuljev in čmrljev in drugih žuželk se pase na njej. ne morem jim kar vzeti dišečih cvetov. Vseeno naberem en šopek, pa par vejic rožmarina, origana, žajblja, maroške mete, citronke … kumaro … Kaj pa kvantni skok? O tem, kako sem doživela intenzivnost razsvetljenja – pa kdaj drugič.
(Namig: Osho je vrgel svojega učenca, ki ni in ni razumel lekcije, kar skozi okno … in še sam skočil ZA NJIM. Tako nekako je bilo).
ISTRA
Duša čepi v telesu, iskra v kamnu.*
Sedim v oblazinjenem stolu knjigarne v Kopru – kamor sem se zatekla pred vročino. Tu je prijetno ohlajeno, knjige pa sevajo vame mir in stabilnost.
Ah – saj že ves popoldan tacam po vrelih ulicah in trgih in kavarnah nagnetenega mesteca. Čakam na prevoz nazaj v raj istrskega podeželja, hm, tam nekje, bogu iza nogu.
Ali dušo sploh kaj briga telo, v katerem čemi? Ona ima svoj lajf, nič se ne sekira zaradi pretegnjene mišice. Poskočna in brez ovir in ovinkov se predaja svoji svobodi. Dokler ne trči ob drugo dušico. Potem je pa kažin … kdo bo koga?
Saj je kot kamen ob kamen, se kresneta in iskra zleti ven … dušo pa tudi stiskajo druge duše. Menda.
Kako se sploh izvije iz možganskih labirintov? … pa iz telesnih organov?
Dr. B. Giordani, specialist klinične psihologije iz ZDA pravi:
»Naši možgani se namreč veliko posvečajo čiščenju, predvsem ponoči, ko spimo.«
No, to sem že slišala pred leti v tednu možganov – hecno je zvenelo: naši možgani imajo radi mir, najbolj so srečni, ko se lahko ukvarjajo samo sami s sabo.
Da preverjajo, analizirajo, povezujejo razne vtise iz okolja. Tako šele utegnejo tvoriti nove povezave. Če so namreč preveč zaposleni s samim sprejemanjem raznovrstnih dražljajev, se utrudijo … pa tudi nimajo časa za ostale naloge!
Po domače povedano – daj mi mir! To nam hočejo dopovedati.
Zato nam otrokom, ki smo celo otroštvo preživeli dva meseca na morju brez animacij in vzgojiteljev, učiteljev, vodnikov, vodnih blazin, napihljivih čolnov, žog, plavutk, ribiških priborov, in drugih ohoho nujnih stvari, da ubogi deci ni dolgčas … nam ni bilo hudega in v škodo! Tudi ne v propad sinaps ni bilo tako počitnikovanje … samo voda, sonce, zrak, svoboda, ena hruška, kos kruha s slivovo marmelado … menda steklenička vode še … dolce far niente … možgančke na pašo …
O – kaj pa ti, ne greš v Trst po sina? S., prijateljica, ki ni imela časa za kavo, pride po knjigo, da še zadnji dan izkoristi bone … In potem dve uri klepetave, saj je gužva, ker nas je veliko, ki čakamo na zadnji trenutek. O super, končno imava čas, da si poveva vse novice parih let …
Ampak hotela sem vam povedati, kako sem se samoterapirala na istrskem podeželju z mačko, psom, vrtom … z zvezdami … da bi se rešila zasvojenosti od ekranov in od … hm – nepričakovano prebujenega telesa in poblaznelih čustev, ki – kot iskre iz kamna – švisnejo ven.
17 dni brez ekranov … brez poročil, hvalabogu tretji program hrvaškega radia nima obvestil, ne reklam ne dnevnih kronik … nič se ne dogaja – samo to, kar trenutno sprejemajo čutila.
»Muzika odpira v meni na široko dveri in okna nekemu čustvenemu svetu, da se lahko sprehajam tako rekoč med samimi zvezdami.« (M. Kranjec, Strici so mi povedali). Kaj sploh pišem, vse je že povedano …
Svet je izginil neznano kam. Ne pogrešam ga.
SLAVOSPEV HRBTU
Poema v novem tisočletju, ko mladi in stari iščemo Nič. Mir. Tišino. Negibnost.
Plenk, švrs, cvr …
Aha, Franko je prišel.
Zvoki so rahli, pridušeni, komaj slišni, ritem pačasen.
Spokojna notranjost Istre.
Molčeči sosed … blažena tihota narave … na terasi pijem čaj, negibna … nikamor in nič nočem.
Božansko počutje v tej vidni – nevidni resničnosti.
Ki te v nič ne sili in ki te pusti, da si. Pa tudi – če te ni, se je res ne tičeš.
Tu bom. Za vedno. To je moj svet.
»Ja imam svoj svijet,« poje hrvaški glasbenik Z++.
(prav na kresno noč so ga dajali na RŠ!)
… ja – in nočem ven iz njega.
On – je še vedno tu – prihaja k bratu pomagat … na njivo, pa malo to malo ono …
Nobenih odvečnih besed … kaj šele stavkov … bog ne daj brbljanja!
»… ste došli … kako ste … vrućina … eeh … «
To je vse – malo; dovolj. Kot ščepec soli in zrno popra …
Kamnite hiše se držijo druga druge, ena prazna, druga naseljena, tretja se obnavlja, lastovka začeblja.
To je to. Mondeni kraji? Hotel 5 zvezdic? Halo, se hecaš?
Vse, kar si želim od preostanka življenja, je že. Kar tu:
… postava, ki se prikaže … pa izgine … pa se zasluti skozi krošnjo murve ob cesti … pa poblisne izza kamnitega zidu ob Sašinem nasadu lavande.
Cvikut lastovke, … od daleč še zadnji slavčkov spev družici … slutnja človeka … Hrbet.
Jaz: se skrivam v senci trte pod plahto.
On: brez majice in kape … po soncu na njivo … na traktor … okoli hiše, v kozjo štalco …
Hrbet v počasni hoji: naravno osredotočeni v svoja opravila.
Vse je tako res in zares – kot igra gibov, zvokov in pregretega poletnega ozračja.
Enostavno: ta zagoreli goli hrbet je najsvetejša stvar na svetu.
Tako vedno kje najdem svojo afriko.
Epilog
Saša, naberi si sivke, kolikor hočeš. … Ja, pa ne morem, toliko metuljev in čmrljev in drugih žuželk se pase na njej. ne morem jim kar vzeti dišečih cvetov. Vseeno naberem en šopek, pa par vejic rožmarina, origana, žajblja, maroške mete, citronke … kumaro … Kaj pa kvantni skok? O tem, kako sem doživela intenzivnost razsvetljenja – pa kdaj drugič.
(Namig: Osho je vrgel svojega učenca, ki ni in ni razumel lekcije, kar skozi okno … in še sam skočil ZA NJIM. Tako nekako je bilo).
