PESEM ZA MOJE UČENKE,NASTALA PO SOBOTNEM PLESNO-DRUŽABNEM VEČERU
v soboto sva z egle čakali na prevoz.si, najprej je bilo polno, potem me je poklical, da je en odpovedal in potem ob 21h, da bi šli ob 23h in ne ob 22h30m in potem sva čakali, pošiljala sem sms: čakam; kje si; ali greš … kakšen avto imaš …
ura teče, čas nič ne reče, samo dež pada, mladina okoli kioska je pomfri … avti se ustavljajo, niso pravi … kličem, nič … ala greva spat k tebi … hodiva, na poti klic … oprosti, pridem čez deset minut … ura bo kmalu polnoči … dež kar pada, kleti so verjetno še malo bolj vlažne … iz jaškov vre voda … napenjava oči ena bolj slepa kot druga, o avtih itak nobena nič ne ve … tekava za znamko vwpolo, aha ta je pasat, ta ni, oni ni … nato pridrvijo, ja trije so, mladi pobje, medve se spogledava, se objameva, kot bi se zadnjič videle - pošlji sms ko prideš, bom, ti pa poglej registrsko številko …
kar bo pa bo - pred nekaj leti, no ja, 40-timi, sem plesala v zabavni tv oddaji Kar bo pa bo … pa se zdi, da se je naslov prilepil name in mi kroji usodo.
sklenem zadremati, oni pa naj po svoje pa bo …
pa ne morem, samo delam se, ker takoj prisluhnem mladičem … en je turek, haha, ostala sta naša lipova lističa, vsi okoli 21 …
žurajo – portorož, potem cirkus, potem k mamici na kosilo v celje, kaj pa …
en je kao barman, pa malo natakar … drugi vozi, tretji je na izmenjavi erazmus. spomnim se, da sem ravno en dan prej naletela na knjigo »hvalnica norosti« – erasmus roterodamus … preveč so ga hvalili, pa v mladih letih nisem posegla po njem … zdaj uživam …
… boste pili gospa - brinjevec ali kaj … ne pijem - wau svaka čast …
… fant vsake toliko lopne študenta pa rami, hej brother, spiš? don’t sleep, gremo žurat … sam da mal odspiim, boš videl, kako žuram … se ne da osmanlija …
… in tako klatimo gor in dol besede … potem pa seveda: kaj kdo dela … fanta na sovoznikovem sedežu presenetljivo zanima, kakšen je to ples, ta izrazni - pa bi on tudi plesal - seveda, če so bejbe mlade … začne pripovedovati o filmu, zgodba o kraju, kjer namesto denarja človek plačuje s časom … joj zanimiv, morate, moraš, se popravi, gledati … no, glej glej, fant ni samo na površju … vmes pa telefoni, zafrkancije … gomila fraz njihove generacije … namesto adijo ali bognedaj nasvidenje, se poslavljajo po telefonu-oj spizdi … ne vem, ali se naj smejem ali jočem … prava mešanica vrenja hormonov, nezrelosti, iskanja identitete, radovednosti in želje biti frajer … gospodiča potrepljam po rami - pravim: pa ne tolk pit alkohola … te bom mamici zatožila … se smeje, pa se izgovarjam, saj veš, materinski čut se mi oglaše - ja, ja prov, prov, cenim to cenim … prikimava, se hahlja.
na koncu se lepo pozdravimo, voznik se še enkrat opraviči za zamudo, fant - obrit na obe strani vmes pa čupa las - še prav prijazno …
je vse to res, me prešine … snemajo film, al kaj …
potem preberem intervju z mišo molk, posluša schumanna na radiu ars in zaspim.
zjutraj pa se, še ne čisto prebujena, zavem, da mi curlja pesem, hitro jo skiciram na list in zdaj vam jo pošiljam!
PLES JE ZANOS
Kri v telesu –
Krik v duši.
Strumno se um odmika.
Zapleši, zapleši … zapiši se v čas!
Človek niha, a
ne neha!
Zanesen – duh zanesljivo je.
maj 2016
PA KAJ TO
ob prihajajoči sedemdesetletnici
… prosim, da se vsaj na taki slovesnosti vzdržiš afnanja.
In sploh drugih ekscesnih opravil …
Prosim, prosim, odloči se – pojdi.
Ne boš preživljala zadnja leta med avtomobili, menda?
Ne moreš ponavljati vsaki dan istih poti po Stari Ljubljani.
Pregledala si vsa pročelja …
… zaznala, na novo opazila osupljivo lepe podrobnosti starega dela mesta.
Užila vrvež, pisanost obrazov – se čudila novim lokalom, trgovinam, raznolike ponudbe kar omamljajo.
Se najezila zaradi mnoštva tujejezičnih napisov, besed, izveskov …
Dovolj.
»Dovolj je bilo, imela sem dolgo in bogato življenje,« mi je rekla moja plesna učiteljica, potem pa čez dva dni odšla tja preko.
Tudi jaz moram nekam čez … mogoče čez mejo …
Mogoče tja, kjer bom med travami, kot šepeta Ivan …
… sedla v mah med metuljčke. Oj – še zdaj, v jeseni, se modri, rumeni, oranžni spreletavajo nad šetrajem, gabezom, šašem, medenko, bljuščem, lobodiko, zlatorozgo … pestro, pestro.
Ruralno isto kot urbano.
Samotna … samotno potovanje ponovila za Almo …
Brez besed … vse se mi vrača, glej, stara popevka;
vse prihaja za mano - celo življenje je tu.
Čaka.
Mene, da mu še enkrat posvetim in ga osvetlim. Hoja po istrskih potkah, hoja po davnini preživetih dni … hoja nazaj vase.
»Navznot se obrni, pojdi ven iz sebe,« – ves čas, ves čas in vedno glasneje so Živine besede res žive.
Zaživele zdaj, ko mi je vse lepo, ko vidim toliko lepega …
Zdaj. Ko svet plesni in gnije in se ruši in izginja vse znano - zdaj je toliko lepega, hm, ker je bilo doživetega?
Doživljenega.
Res moraš iti.
Ti biti.
(Pupka, ti si tako čudna! mi vedno pravi sin Mašinega partnerja.)
PESEM ZA MOJE UČENKE,NASTALA PO SOBOTNEM PLESNO-DRUŽABNEM VEČERU
v soboto sva z egle čakali na prevoz.si, najprej je bilo polno, potem me je poklical, da je en odpovedal in potem ob 21h, da bi šli ob 23h in ne ob 22h30m in potem sva čakali, pošiljala sem sms: čakam; kje si; ali greš … kakšen avto imaš …
ura teče, čas nič ne reče, samo dež pada, mladina okoli kioska je pomfri … avti se ustavljajo, niso pravi … kličem, nič … ala greva spat k tebi … hodiva, na poti klic … oprosti, pridem čez deset minut … ura bo kmalu polnoči … dež kar pada, kleti so verjetno še malo bolj vlažne … iz jaškov vre voda … napenjava oči ena bolj slepa kot druga, o avtih itak nobena nič ne ve … tekava za znamko vwpolo, aha ta je pasat, ta ni, oni ni … nato pridrvijo, ja trije so, mladi pobje, medve se spogledava, se objameva, kot bi se zadnjič videle - pošlji sms ko prideš, bom, ti pa poglej registrsko številko …
kar bo pa bo - pred nekaj leti, no ja, 40-timi, sem plesala v zabavni tv oddaji Kar bo pa bo … pa se zdi, da se je naslov prilepil name in mi kroji usodo.
sklenem zadremati, oni pa naj po svoje pa bo …
pa ne morem, samo delam se, ker takoj prisluhnem mladičem … en je turek, haha, ostala sta naša lipova lističa, vsi okoli 21 …
žurajo – portorož, potem cirkus, potem k mamici na kosilo v celje, kaj pa …
en je kao barman, pa malo natakar … drugi vozi, tretji je na izmenjavi erazmus. spomnim se, da sem ravno en dan prej naletela na knjigo »hvalnica norosti« – erasmus roterodamus … preveč so ga hvalili, pa v mladih letih nisem posegla po njem … zdaj uživam …
… boste pili gospa - brinjevec ali kaj … ne pijem - wau svaka čast …
… fant vsake toliko lopne študenta pa rami, hej brother, spiš? don’t sleep, gremo žurat … sam da mal odspiim, boš videl, kako žuram … se ne da osmanlija …
… in tako klatimo gor in dol besede … potem pa seveda: kaj kdo dela … fanta na sovoznikovem sedežu presenetljivo zanima, kakšen je to ples, ta izrazni - pa bi on tudi plesal - seveda, če so bejbe mlade … začne pripovedovati o filmu, zgodba o kraju, kjer namesto denarja človek plačuje s časom … joj zanimiv, morate, moraš, se popravi, gledati … no, glej glej, fant ni samo na površju … vmes pa telefoni, zafrkancije … gomila fraz njihove generacije … namesto adijo ali bognedaj nasvidenje, se poslavljajo po telefonu-oj spizdi … ne vem, ali se naj smejem ali jočem … prava mešanica vrenja hormonov, nezrelosti, iskanja identitete, radovednosti in želje biti frajer … gospodiča potrepljam po rami - pravim: pa ne tolk pit alkohola … te bom mamici zatožila … se smeje, pa se izgovarjam, saj veš, materinski čut se mi oglaše - ja, ja prov, prov, cenim to cenim … prikimava, se hahlja.
na koncu se lepo pozdravimo, voznik se še enkrat opraviči za zamudo, fant - obrit na obe strani vmes pa čupa las - še prav prijazno …
je vse to res, me prešine … snemajo film, al kaj …
potem preberem intervju z mišo molk, posluša schumanna na radiu ars in zaspim.
zjutraj pa se, še ne čisto prebujena, zavem, da mi curlja pesem, hitro jo skiciram na list in zdaj vam jo pošiljam!
PLES JE ZANOS
Kri v telesu –
Krik v duši.
Strumno se um odmika.
Zapleši, zapleši … zapiši se v čas!
Človek niha, a
ne neha!
Zanesen – duh zanesljivo je.
maj 2016
PA KAJ TO
ob prihajajoči sedemdesetletnici
… prosim, da se vsaj na taki slovesnosti vzdržiš afnanja.
In sploh drugih ekscesnih opravil …
Prosim, prosim, odloči se – pojdi.
Ne boš preživljala zadnja leta med avtomobili, menda?
Ne moreš ponavljati vsaki dan istih poti po Stari Ljubljani.
Pregledala si vsa pročelja …
… zaznala, na novo opazila osupljivo lepe podrobnosti starega dela mesta.
Užila vrvež, pisanost obrazov – se čudila novim lokalom, trgovinam, raznolike ponudbe kar omamljajo.
Se najezila zaradi mnoštva tujejezičnih napisov, besed, izveskov …
Dovolj.
»Dovolj je bilo, imela sem dolgo in bogato življenje,« mi je rekla moja plesna učiteljica, potem pa čez dva dni odšla tja preko.
Tudi jaz moram nekam čez … mogoče čez mejo …
Mogoče tja, kjer bom med travami, kot šepeta Ivan …
… sedla v mah med metuljčke. Oj – še zdaj, v jeseni, se modri, rumeni, oranžni spreletavajo nad šetrajem, gabezom, šašem, medenko, bljuščem, lobodiko, zlatorozgo … pestro, pestro.
Ruralno isto kot urbano.
Samotna … samotno potovanje ponovila za Almo …
Brez besed … vse se mi vrača, glej, stara popevka;
vse prihaja za mano - celo življenje je tu.
Čaka.
Mene, da mu še enkrat posvetim in ga osvetlim. Hoja po istrskih potkah, hoja po davnini preživetih dni … hoja nazaj vase.
»Navznot se obrni, pojdi ven iz sebe,« – ves čas, ves čas in vedno glasneje so Živine besede res žive.
Zaživele zdaj, ko mi je vse lepo, ko vidim toliko lepega …
Zdaj. Ko svet plesni in gnije in se ruši in izginja vse znano - zdaj je toliko lepega, hm, ker je bilo doživetega?
Doživljenega.
Res moraš iti.
Ti biti.
(Pupka, ti si tako čudna! mi vedno pravi sin Mašinega partnerja.)
