Biti umetnik ni privilegij, niti podarjena zastonjska karta v blaženo stanje ustvarjalnega zanosa.
Talentu, ki ti je bil dan ob rojstvu, si zavezan in to je tudi edina zvezanost, ki jo lahko umetnik prenaša v svojem življenju.Vse ostale, pa če so še tako koristne, sladke prijetne - so le kratkotrajna tolažba med eno in drugo totalno predanostjo stvari, za katero si zastonj dobil sposobnosti.
Stalnica je v umetnikovem bivanju le - odrekanje. Vsemu, kar ga odvrača od osnovne zadolžitve. Ki mu je v veselje in v muko, a je tudi edino, ki ga izpolnjuje.
Seveda ne potolaži dokončno, ne napolni za vedno - saj je po vsakem končanem delu spet na začetku, izpraznjen, sam, zapuščen, krhek, labilen, dovzeten za vse vplive, vtise...
Zelo veliko mi pomeni tisti "vmesni", nikogaršnji čas.
So ure in dnevi, tedni, ko delam - sama, ali v skupnem projektu z drugimi. Potem so ure in dnevi in večeri, ko se družim s prijatelji, simpatijami, ljubimci, sopotniki...tako si zadostim potrebe po druženju, po telesni in duševni hrani, čustveno lakoto potešim...
In tu naj bi bil rez - hop, pa spet nazaj k delu, samoti. Čarni krog enega in drugega.
Ampak poleg teh utečenih hojnic človeškega bitja in žitja - je še nekaj.
V mojem življenju je bistvene važnosti.
To je tako imenovano tretje obdobje: živeti nič. Biti nihče.
Rešiti se vseh vlog, ki si si jih privzel, ali so ti jih dodelili. Odložiti vse naloge, zadolžitve, obveznosti. Odreči se nazivom, vsakršnih opredeljenosti, zanikati danost.
Zavreči udobnost. Ne plesalka, ne mama, ne ljubica, ne prijateljica, celo niti ne ženska in v zadnji fazi - ne biti človeško bitje.
Pride čas, ko si zaželim biti le "nekaj".
Neko bitje, ki se prepušča vtisom. Nekaj živega, ki samo zaznava utripanje sveta.
Neosebno odčituje pulziranje slike na očesni mrežnici. Takrat mi je le to važno, da sem neka snov, bivajoča, skozi katero gredo ljudje, stvari, pojavi.
Sedim na zidu v Padni, Istra, za cerkvijo, pod mano je dolina, krošnje dreves, gričevje, nebesni svod v daljavi, prelet lastovic, žarenje zraka. In sem jaz, kot neobremenjeno telo, le kot zavest, gola, izpraznjena, brez spominov, brez danes in jutri in brez usmerjenosti v določenost česarkoli.
Na trenutke mi že uspeva, da se izvijem iz lastnega jaza.
Ta hoče - pod sladkim bremenom psihofizičnih dobrin - ves čas gospodariti nad mano.
Leze mi pod kožo, se plazi v mojo dušo in se mi na vse načine dobrika. Glej, tvoj sem!Vdan, hrepeneč po tvojem bistvu, po tvojem najglobjem jedru. Vabi mojo dušo, da se združita, da bosta v slogi močnejša.Terja enost.
A duša hoče biti samosvoja, po svoje frfotati, se družiti z različnimi drugimi dušami, se z njimi prepletati in se - od vsega odvezovati.
Včasih mi uspe: za kratek hip sem del tega ozračja, te gmote, ki ima svoj zvok, čeprav je tišina.
Kadar mi uspe odlepiti vse, kar se je na poti skozi življenje prilepilo name, doživim polnost z bitjo sveta.Tako kratek je še ta moment! A veličasten, za vedno se mi vtisne v zavest. V meni vzbudi občutek osamosvojenosti, prebujenost odmika!
Vtis vseodpuščujočega vala. Čutim radost dopuščanja, to me izgrajuje, daje smisel, da sploh sem bivajoča.
Ja, to je tisti čas, ki si ga moram tu in tam pridobiti zase. Da vsaj kdaj, zalebdim v brezčasju. V breztelesnosti. Jaz, plesalka, ukleta v telo.
Znotraj telesa leteti! Širiti volumen notranjosti.
Ko tega ne bom zmogla več doživeti, se bom dokončno pogreznila v temo potreb, želja, zvezanosti, nujnosti, obsedenosti.
Edino zavezanost temu stanju občasnega odmika, mi pomaga odvezati se od materialnega sveta, od čustev Drugih.
Slovenščina je čudovita: v njej se človek veže, povezuje, se zveže, se zaveže, se poveže, veze reže - odlično. Bogastvo odnosov in sikov.
Občutiti drugo telo, čutiti drugo srce, svoji duši sorodno poiskati - a biti ob vsem tem pletenju osvobojen. Le v duhu povezan. Nedosegljiv ideal?!
Trajanje prinaša pritisk. Neprestanost utruja, pravi Pascal. A za umetnika druge poti ni.
Pomagati si z drogo, uredu, če ti odgovarja.Omamljaj se, je pesnil Baudlaire.
Bivati sam s seboj, kar naprej živeti samo s sabo...to zahteva močno osebnost.
Živi znotraj, ne daj se speljati tujim vplivom, yes, Sri Aurobindo. Gostota bivanja s samim seboj prinaša neznosen stisk. A tudi oljke, grozdje, tubo - moraš stisniti, da pride kaj ven...
Nabiram se .Da, občutek imam, da se nekaj zbira. Čutiš kdaj , da se nabiraš?
Medim se, sočim. Slastna bom, prečiščena - ko bo čas za novo.
Plesna domačija, 2004
Med MORJEm in NEBOm
Nese me v časovno prostorsko prepletanje, ker je zame ves svet in vsa obdobja – včeraj*danes*jutri – samo en velik kotel, kjer brbotajo naše duše in se spreletavajo naši duhovi.
Kot pri avstralskih aboriginih: nihče nikoli ne umre, ampak vsi večno živimo skupaj: le v paralelnih različnih svetovih smo. Duh ni ne časovno ne prostorsko omejen.
Veselost je hipen mišični tonus, žalost pa neka posebna naprava, skozi katero vidiš sebe in druge v prav posrečenih, včasih grotesknih podobah.
Še največkrat sem v stanju zaprepadenosti, da ni življenje to, kar so mi nekoč rekli, da naj bi bilo.
Ves čas sem po malem presenečena, da ni to, kar se često ponuja kot slutnja, da je.
Ples je moja ljubezen, pisanje moja strast, prestrašena opazim, da ljudi v tem mojem izboru ni...
Pa hčerka, mama, trenutni ljubi, prijatelji, ki me v nedogled poslušajo, mi nudijo vsakršna zatočišča? Pa dobrotna gospa, ki me je imela eno leto zastonj na stanovanju, ko me je moj partner vrgel iz hiše? In vsi ostali? Brez ljudi, ob katerih se brusiš, te ni, vendar. Nakovalo in brus nista moj izbor...
Ti Drugi so danost. Radost, skrb, žalost... cela paleta čustev in stanj zavesti.
Ampak - samo ustvarjanje je lahko čista, višja ljubezen. Samo ustvarjanje je prava strast, ki ne mine, ko dokončaš stvaritev.
Samo v ustvarjanju prideš do nule.
Samo v njem se izničiš.
Samo tu zmoreš užitek niča použiti.
Le v njem je možna popolna predaja, predanost brez ene same misli, brez ene same zategnjene mišice.
V ustvarjanju se poza think-pink preobrazi v sink-in. Samo jezik naj ti pade iz zgornje čeljusti na spodnjo, pa si nared. Ker se pri tem spremeni tudi mimika obraza, se zdijo poteze trše. Besede otožnejše.
Zato se pisanje istočasno zdi žalostno , a vseeno s pridihom prijazne sprijaznjenosti.
Celo vedre klepetavosti.
Samo ko ustvarjaš, se presežeš; malega človečka malo daš na oddih na polico ali v predal.
Samo z ustvarjanjem prideš do tistega sebe, katerega nikoli ne srečaš v vsakdanjiku.
Samo v ustvarjanju se zmoreš dokončno znebiti samega sebe.
Za hip odložiš vso kramo, ki jo vlačiš s seboj po neštetih potkah življenja.
Le tu je možen popoln oddih od samega sebe. Zato je tako privlačno ustvarjati: razbremenjen lastnih travm zalebdiš v prostoru, kjer so vse te tematike le zanimive zgodbice, travme pa postmoderna gledališka instalacija.
Ustvariti: frizuro, partituro, koženinček, koreografijo, podobo v glini...pogled v oči Drugega.
Ljubljana, avgust 2005
BITI UMETNIK
BI TI UMETNIK RAD BIL?
Biti umetnik ni privilegij, niti podarjena zastonjska karta v blaženo stanje ustvarjalnega zanosa.
Talentu, ki ti je bil dan ob rojstvu, si zavezan in to je tudi edina zvezanost, ki jo lahko umetnik prenaša v svojem življenju.Vse ostale, pa če so še tako koristne, sladke prijetne - so le kratkotrajna tolažba med eno in drugo totalno predanostjo stvari, za katero si zastonj dobil sposobnosti.
Stalnica je v umetnikovem bivanju le - odrekanje. Vsemu, kar ga odvrača od osnovne zadolžitve. Ki mu je v veselje in v muko, a je tudi edino, ki ga izpolnjuje.
Seveda ne potolaži dokončno, ne napolni za vedno - saj je po vsakem končanem delu spet na začetku, izpraznjen, sam, zapuščen, krhek, labilen, dovzeten za vse vplive, vtise...
Zelo veliko mi pomeni tisti "vmesni", nikogaršnji čas.
So ure in dnevi, tedni, ko delam - sama, ali v skupnem projektu z drugimi. Potem so ure in dnevi in večeri, ko se družim s prijatelji, simpatijami, ljubimci, sopotniki...tako si zadostim potrebe po druženju, po telesni in duševni hrani, čustveno lakoto potešim...
In tu naj bi bil rez - hop, pa spet nazaj k delu, samoti. Čarni krog enega in drugega.
Ampak poleg teh utečenih hojnic človeškega bitja in žitja - je še nekaj.
V mojem življenju je bistvene važnosti.
To je tako imenovano tretje obdobje: živeti nič. Biti nihče.
Rešiti se vseh vlog, ki si si jih privzel, ali so ti jih dodelili. Odložiti vse naloge, zadolžitve, obveznosti. Odreči se nazivom, vsakršnih opredeljenosti, zanikati danost.
Zavreči udobnost. Ne plesalka, ne mama, ne ljubica, ne prijateljica, celo niti ne ženska in v zadnji fazi - ne biti človeško bitje.
Pride čas, ko si zaželim biti le "nekaj".
Neko bitje, ki se prepušča vtisom. Nekaj živega, ki samo zaznava utripanje sveta.
Neosebno odčituje pulziranje slike na očesni mrežnici. Takrat mi je le to važno, da sem neka snov, bivajoča, skozi katero gredo ljudje, stvari, pojavi.
Sedim na zidu v Padni, Istra, za cerkvijo, pod mano je dolina, krošnje dreves, gričevje, nebesni svod v daljavi, prelet lastovic, žarenje zraka. In sem jaz, kot neobremenjeno telo, le kot zavest, gola, izpraznjena, brez spominov, brez danes in jutri in brez usmerjenosti v določenost česarkoli.
Na trenutke mi že uspeva, da se izvijem iz lastnega jaza.
Ta hoče - pod sladkim bremenom psihofizičnih dobrin - ves čas gospodariti nad mano.
Leze mi pod kožo, se plazi v mojo dušo in se mi na vse načine dobrika. Glej, tvoj sem!Vdan, hrepeneč po tvojem bistvu, po tvojem najglobjem jedru. Vabi mojo dušo, da se združita, da bosta v slogi močnejša.Terja enost.
A duša hoče biti samosvoja, po svoje frfotati, se družiti z različnimi drugimi dušami, se z njimi prepletati in se - od vsega odvezovati.
Včasih mi uspe: za kratek hip sem del tega ozračja, te gmote, ki ima svoj zvok, čeprav je tišina.
Kadar mi uspe odlepiti vse, kar se je na poti skozi življenje prilepilo name, doživim polnost z bitjo sveta.Tako kratek je še ta moment! A veličasten, za vedno se mi vtisne v zavest. V meni vzbudi občutek osamosvojenosti, prebujenost odmika!
Vtis vseodpuščujočega vala. Čutim radost dopuščanja, to me izgrajuje, daje smisel, da sploh sem bivajoča.
Ja, to je tisti čas, ki si ga moram tu in tam pridobiti zase. Da vsaj kdaj, zalebdim v brezčasju. V breztelesnosti. Jaz, plesalka, ukleta v telo.
Znotraj telesa leteti! Širiti volumen notranjosti.
Ko tega ne bom zmogla več doživeti, se bom dokončno pogreznila v temo potreb, želja, zvezanosti, nujnosti, obsedenosti.
Edino zavezanost temu stanju občasnega odmika, mi pomaga odvezati se od materialnega sveta, od čustev Drugih.
Slovenščina je čudovita: v njej se človek veže, povezuje, se zveže, se zaveže, se poveže, veze reže - odlično. Bogastvo odnosov in sikov.
Občutiti drugo telo, čutiti drugo srce, svoji duši sorodno poiskati - a biti ob vsem tem pletenju osvobojen. Le v duhu povezan. Nedosegljiv ideal?!
Trajanje prinaša pritisk. Neprestanost utruja, pravi Pascal. A za umetnika druge poti ni.
Pomagati si z drogo, uredu, če ti odgovarja.Omamljaj se, je pesnil Baudlaire.
Bivati sam s seboj, kar naprej živeti samo s sabo...to zahteva močno osebnost.
Živi znotraj, ne daj se speljati tujim vplivom, yes, Sri Aurobindo. Gostota bivanja s samim seboj prinaša neznosen stisk. A tudi oljke, grozdje, tubo - moraš stisniti, da pride kaj ven...
Nabiram se .Da, občutek imam, da se nekaj zbira. Čutiš kdaj , da se nabiraš?
Medim se, sočim. Slastna bom, prečiščena - ko bo čas za novo.
Plesna domačija, 2004
Med MORJEm in NEBOm
Nese me v časovno prostorsko prepletanje, ker je zame ves svet in vsa obdobja – včeraj*danes*jutri – samo en velik kotel, kjer brbotajo naše duše in se spreletavajo naši duhovi.
Kot pri avstralskih aboriginih: nihče nikoli ne umre, ampak vsi večno živimo skupaj: le v paralelnih različnih svetovih smo. Duh ni ne časovno ne prostorsko omejen.
Veselost je hipen mišični tonus, žalost pa neka posebna naprava, skozi katero vidiš sebe in druge v prav posrečenih, včasih grotesknih podobah.
Še največkrat sem v stanju zaprepadenosti, da ni življenje to, kar so mi nekoč rekli, da naj bi bilo.
Ves čas sem po malem presenečena, da ni to, kar se često ponuja kot slutnja, da je.
Ples je moja ljubezen, pisanje moja strast, prestrašena opazim, da ljudi v tem mojem izboru ni...
Pa hčerka, mama, trenutni ljubi, prijatelji, ki me v nedogled poslušajo, mi nudijo vsakršna zatočišča? Pa dobrotna gospa, ki me je imela eno leto zastonj na stanovanju, ko me je moj partner vrgel iz hiše? In vsi ostali? Brez ljudi, ob katerih se brusiš, te ni, vendar. Nakovalo in brus nista moj izbor...
Ti Drugi so danost. Radost, skrb, žalost... cela paleta čustev in stanj zavesti.
Ampak - samo ustvarjanje je lahko čista, višja ljubezen. Samo ustvarjanje je prava strast, ki ne mine, ko dokončaš stvaritev.
Samo v ustvarjanju prideš do nule.
Samo v njem se izničiš.
Samo tu zmoreš užitek niča použiti.
Le v njem je možna popolna predaja, predanost brez ene same misli, brez ene same zategnjene mišice.
V ustvarjanju se poza think-pink preobrazi v sink-in. Samo jezik naj ti pade iz zgornje čeljusti na spodnjo, pa si nared. Ker se pri tem spremeni tudi mimika obraza, se zdijo poteze trše. Besede otožnejše.
Zato se pisanje istočasno zdi žalostno , a vseeno s pridihom prijazne sprijaznjenosti.
Celo vedre klepetavosti.
Samo ko ustvarjaš, se presežeš; malega človečka malo daš na oddih na polico ali v predal.
Samo z ustvarjanjem prideš do tistega sebe, katerega nikoli ne srečaš v vsakdanjiku.
Samo v ustvarjanju se zmoreš dokončno znebiti samega sebe.
Za hip odložiš vso kramo, ki jo vlačiš s seboj po neštetih potkah življenja.
Le tu je možen popoln oddih od samega sebe. Zato je tako privlačno ustvarjati: razbremenjen lastnih travm zalebdiš v prostoru, kjer so vse te tematike le zanimive zgodbice, travme pa postmoderna gledališka instalacija.
Ustvariti: frizuro, partituro, koženinček, koreografijo, podobo v glini...pogled v oči Drugega.
