Zakaj se mi včasih misli pretrgajo? Naenkrat ne vidim več nobene povezave in zalotim se, da še vedno mislim, kako bi se bilo najbolje ubiti. Najhuje je bilo takrat, ko nisem videla več nobene logike. Zdravniki temu pravijo bolezen. Zanje je samomor bolezen. In tudi to, da ne vidim več nobenega smisla, je zanje bolezen. V Ljubljani so mi rekli, da je narobe samo malenkost. A že to je dovolj, da človek ni zdrav. Najprej so mi rekli, da je diagnoza začetek shizofrenije. Še veliko težjih bolnikov je, vendar se s tem ne morem tolažiti. In kaj takrat? Ležem, vzamem tableto in počakam, da mine. Potem vidim življenje spet v lepi luči.
2.
Zdaj me drži pokonci to, da pišem roman o svojem življenju na psihiatriji. Tam se nič ne spreminja. Rada bi, da bi ljudje brali o tem in vedeli, kakšno življenje je pri njih. Najhuje je, da o tem ljudje nič ne vedo. Najbrž bi se veliko spremenilo, če bi kaj vedeli. Bolniki so na psihiatriji leto ali več, nekateri celo po šest let. Imajo samo bolniško posteljo in nočno omarico, oblečeni pa so v trenirke.
Čudim se nekaterim pacientkam, da so tam rade, ker jim nič ne manjka. Oblečene so, obute so, na oddelku je radio, barvna televizija z videom. Knjižnica je tam, red je, ves dan je programiran. Je tako kakor doma.
Pa ne verjamem. Tako, kot je doma, nikoli ne bo.
- Vse, kar sem doživela pri vas, sem zapisala, sem povedala zdravnici na kontroli. Pa je vprašala, če ne znam pisati kaj drugega kot o psihiatriji. Nič nisem rekla, mislila pa sem si svoje.
3.
- Potrudi se in misli na življenje, mi je rekla zdravnica, ko sem ji povedala, da mislim na smrt.
Saj je včasih tudi smešno. Pospravim sobo in pomislim, da bi se ubila. A kdo se bo jokal za mano?
4.
Včasih kar vro iz mene misli in kličejo, da jih zapišem. Takrat sedem in pišem. Tako si pomagam. Nikoli ne bom pozabila, da sem imela literarni večer na 12. septembra. Predstavila sem se kot pisateljica. Moj mentor mi je rekel, da bova nekoč izdala knjigo Za zaprtimi vrati. Opisala bom bolnike in zdravniško osebje v psihiatrični bolnišnici.
Pišem in poslušam Bacha. Rada imam resno glasbo in trenutno najraje Bachove orgle.
In Bachove orgle se zvenijo, kot da bi sedela v cerkvi in poslušala...
5.
PLES
Prosil jo je za ples in privolila je. Na gramofonu je bila plošča z bluesom. Pri bluesu so vedno zatemnili dvorano. Objel jo je in ji rekel:
»Najlepše se je poljubljati!«
In v resnici jo je poljubljal ves ples. Potem jo je peljal nazaj k mizi in se ni več vrnil. Nikoli več ga ni videla, a vedno se je spominjala tistega, kar ji je rekel.
6.
.
SAMA
Hladno mi je pri srcu. Sama sem. Toliko simpatij je šlo mimo mene... Nihče mi ni ogrel srca.
Sprašujem se – zakaj? Bili so lepi, mladi.
Spreleti me kot iskra: Zakaj je še vedno hlad?
Nihče me v resnici ni imel rad... Srce pa se samo ne segreje. Potrebuješ toplino drugega. Ta bi stopila led na moji strani.
7..
VEČER
Zunaj je temno in zima prihaja. V sobi tiktakata uri – naša, stenska, glasno, ura stare mame tiho. Slišim, kako pripelje avto in se izgubi v temo. Mislim si – navdih se konča enako. Moram ga zapisati na papir, čeprav mogoče ni vreden tega. Večer se bo prevesil v noč. Sliši se pasji lajež. Stare mame že dolgo ni več. Njena budilka je le spomin.
8.
JE VSE LE PRIVID?
Saj ne more biti vse na svetu le privid. Nekaj je konkretnega. A kakor da tečem za predmetom in ga nikdar ne morem uloviti, konkretno prijeti z roko.
Za takšno lepo in nežno misel imajo psihiatri sredstva – elektrošoke, tablete, injekcije, mreže, prisilni jopič.
Zato jim svoje misli ne povem!
Nič se ne bo zgodilo. A čez štirinajst dni moram na kontrolo k psihiatru. Vsaj to ni privid! Ali pa je, ko pozabiš...
9.
ČLOVEK IN PTICA
Človek je okrutno bitje. Ubija, tudi če ni lačen. Ima tako strašen razum, da si lahko vzame življenje sam.
Ptica nima nikdar niti ene samomorilske misli.
Pred leti sem obupala. Nobenega drugega izhoda nisem videla kot samomor. A postalo mi je žal, kajti vse bi se za vedno končalo. Tako sem ostala živa, potem ko so mi pomagalai.
Ostalo je še nekaj misli na smrt.
Obljubila sem si, da bom kakor ptica – brez ene same misli na smrt.
Spet bom imela rada življenje.
10.
KORUZNA POLJA
Sonce se upira v tla in zemlja je suha in trda. Na obeh straneh poti so polja z visoko koruzo. Temnozelena je, samo laski na vrhu storžev so rumeni. Peljem se med koruznimi polji, ki jih prekinjajo od suše porumeneli travniki. Hitim, potem pa se ustavim.
- Bi utrgala koruzni storž.
Že ga vidim, kako se peče na ognju. A polje ni moje.
Takšen mir je med koruznimi polji, največji je takrat, ko je nebo brez oblačka.
11.
FANI
Pride tako sveža in nasmejana. Tokrat je prišla v novem plašču. Pozdravila nas je, sedla... Vsi smo se spogledali:
- Kaj bo pa zdaj?
Nas bo razveselila ali razžalostila? Ima kaj novic.
Prišla je Fani, visoka in prelepa...
Edino njo še lahko pričakujem. Nobene druge ne bo. A prišla bo Fani, tako zagotovo... Pozvonila bo dvakrat, nato bo privihrala po hodniku. Že po zvonjenju jo poznam. Potem bosta smeh in pogovor tukaj.
12.
KLETKA
Zaprli so te v kletko. Boš prišla kdaj iz nje? Kletke so zapori, bolnišnice, ti si pa tam le številka. Prišla boš domov, si dopoveduješ. Kaj bo z vsemi temi ljudmi, ki so z mano tukaj? Bodo kdaj ozdraveli? Bodo umrli tukaj? Srečni tisti, ki jih niso zaprli v kletko. Ali pa je sploh kdo, ki ga niso? Sploh kdo sliši tožbo ujete ptice? Jo kdo razume? Ve kdo, da ne spadaš tja?
13.
POLNOČNI UTRINEK
Zunaj se sliši dež, voda curlja po žlebu. Tema je. Radio igra v sobi. Poslušam glasbo. Dež bobna po strehi. Bo pripeljal vlak? Cesta za okni je utihnila. Sprašujem se, če te smem ljubiti. Še vedno sem tako sama. Polnoč je mimo, noč bo minila in prišlo bo jasno jutri. Kar je prinesla samotna noč, bo pozabljeno z novim dnem.
14.
ŠTAJERSKA
Zjutraj vidim skozi okno Pohorje. Odpeljem se, v trgovini kupim, kar je potrebno za sproti. Če sem bolj pozna, trgovko že zanima, za kaj me ni bilo. Tudi ko pridem z dopusta, opazijo. Res so pozorni.Da ne govorim o fantih. Zdaj sem tu doma in nihče me ne gleda postrani. Tudi pri zdravniku ne. Zdaj bo v Mariboru, na Štajerskem, izšel tudi moj prvenec. Torej kaj naj še napišem o svoji deželi, da bi jo postavila v pravo luč?
15
ZAKAJ NOSIM VEDNO NAJRAJE HLAČE
Ne vem zakaj, a vedno nosim samo dolge hlače. Morda jih imam rada zato, ker sem se ukvarjala s športom. Krilo si oblečem tako poredko, da ni vredno omembe. Spomnim se, da na gimnaziji dekleta nismo smele nositi dolgih hlač. Šele na univerzi sem si jih kupila. Nosila sem jih že na osnovni šoli, kadar smo šle na izlet. Nobena druga sošolka jih ni nosila. A zadnjič sem bila v gledališču, ko smo si ogledali ruski balet, in drugi obiskovalci so me prepričali, da potrebujem nove črne hlače. Moda se spreminja, z njimi tudi kroj hlač. Pa je treba seči zopet v žep po denar. Novo leto se bliža in kupila si jih bom, morda takšne, ki jih bom nosila tudi ob kakšni drugi priložnosti. Jutri grem v mesto, da ugotovim, kaj si lahko izberem in kakšne so cene. Najdražjih si seveda ne bom kupila. Prosila bom mamo, naj gre z mano. Dve bova gotovo opravili več kot ena.
16,
.
OPOJ
Prišel je dan, ko več nisi mogel pogledati resnici v oči. Sklonil si glavo in se začel opajati... S čim? Kako? Spremenil si življenje. Vdajal si se idejam, ki si jih prej zavračal. Izgubil si tla pod nogami. Obstal si v blaženi omamljenosti.
A nenadoma si spoznal, da je vse skupaj navadna laž. Spomnil si se nečesa, kar je bilo del tebe, pa je odšlo... Ostal je samo opoj. Popeljal te je na rob brezkončne globine in te tam pustil.
17
.
SLUTNJE
Prišel si ves vesel in mlad. Vse bo tako, kakor si si želel. Nenadoma si jo uzrl. V njenih očeh je bilo nekaj, kar ti je zbudilo slutnjo o bližnji smrti. Ne o koncu življenja, temveč o koncu, ki ga poraja izgubljena ljubezen. Izgubil jo boš, nič tega ne bo preprečilo. Ljubezen bo umrla. Njene oči so lagale.
18.
KAKO NASTANE PESEM
Poletje je, radio igra, veter piha v zaveso. Zunaj sije sonce, avtomobil zdrvi mimo. Mama vpije na psičko Jagodo. Mislim si – kdaj bom napisala pesem, kakršno si želim? Spet slišim mamin glas. Kako nastane pesem? Tega se ne da povedati. Ležim ponoči, poslušam, sedem, napišem pesem. Vsi pišemo kot Kosovel, ker smo Slovenci. Radio dolgočasno pripoveduje, jaz pa si želim, da bi napisala pesem.
ZA ZAPRTIMI VRATI
1.
Zakaj se mi včasih misli pretrgajo? Naenkrat ne vidim več nobene povezave in zalotim se, da še vedno mislim, kako bi se bilo najbolje ubiti. Najhuje je bilo takrat, ko nisem videla več nobene logike. Zdravniki temu pravijo bolezen. Zanje je samomor bolezen. In tudi to, da ne vidim več nobenega smisla, je zanje bolezen. V Ljubljani so mi rekli, da je narobe samo malenkost. A že to je dovolj, da človek ni zdrav. Najprej so mi rekli, da je diagnoza začetek shizofrenije. Še veliko težjih bolnikov je, vendar se s tem ne morem tolažiti. In kaj takrat? Ležem, vzamem tableto in počakam, da mine. Potem vidim življenje spet v lepi luči.
2.
Zdaj me drži pokonci to, da pišem roman o svojem življenju na psihiatriji. Tam se nič ne spreminja. Rada bi, da bi ljudje brali o tem in vedeli, kakšno življenje je pri njih. Najhuje je, da o tem ljudje nič ne vedo. Najbrž bi se veliko spremenilo, če bi kaj vedeli. Bolniki so na psihiatriji leto ali več, nekateri celo po šest let. Imajo samo bolniško posteljo in nočno omarico, oblečeni pa so v trenirke.
Čudim se nekaterim pacientkam, da so tam rade, ker jim nič ne manjka. Oblečene so, obute so, na oddelku je radio, barvna televizija z videom. Knjižnica je tam, red je, ves dan je programiran. Je tako kakor doma.
Pa ne verjamem. Tako, kot je doma, nikoli ne bo.
- Vse, kar sem doživela pri vas, sem zapisala, sem povedala zdravnici na kontroli. Pa je vprašala, če ne znam pisati kaj drugega kot o psihiatriji. Nič nisem rekla, mislila pa sem si svoje.
3.
- Potrudi se in misli na življenje, mi je rekla zdravnica, ko sem ji povedala, da mislim na smrt.
Saj je včasih tudi smešno. Pospravim sobo in pomislim, da bi se ubila. A kdo se bo jokal za mano?
4.
Včasih kar vro iz mene misli in kličejo, da jih zapišem. Takrat sedem in pišem. Tako si pomagam. Nikoli ne bom pozabila, da sem imela literarni večer na 12. septembra. Predstavila sem se kot pisateljica. Moj mentor mi je rekel, da bova nekoč izdala knjigo Za zaprtimi vrati. Opisala bom bolnike in zdravniško osebje v psihiatrični bolnišnici.
Pišem in poslušam Bacha. Rada imam resno glasbo in trenutno najraje Bachove orgle.
In Bachove orgle se zvenijo, kot da bi sedela v cerkvi in poslušala...
5.
PLES
Prosil jo je za ples in privolila je. Na gramofonu je bila plošča z bluesom. Pri bluesu so vedno zatemnili dvorano. Objel jo je in ji rekel:
»Najlepše se je poljubljati!«
In v resnici jo je poljubljal ves ples. Potem jo je peljal nazaj k mizi in se ni več vrnil. Nikoli več ga ni videla, a vedno se je spominjala tistega, kar ji je rekel.
6.
.
SAMA
Hladno mi je pri srcu. Sama sem. Toliko simpatij je šlo mimo mene... Nihče mi ni ogrel srca.
Sprašujem se – zakaj? Bili so lepi, mladi.
Spreleti me kot iskra: Zakaj je še vedno hlad?
Nihče me v resnici ni imel rad... Srce pa se samo ne segreje. Potrebuješ toplino drugega. Ta bi stopila led na moji strani.
7..
VEČER
Zunaj je temno in zima prihaja. V sobi tiktakata uri – naša, stenska, glasno, ura stare mame tiho. Slišim, kako pripelje avto in se izgubi v temo. Mislim si – navdih se konča enako. Moram ga zapisati na papir, čeprav mogoče ni vreden tega. Večer se bo prevesil v noč. Sliši se pasji lajež. Stare mame že dolgo ni več. Njena budilka je le spomin.
8.
JE VSE LE PRIVID?
Saj ne more biti vse na svetu le privid. Nekaj je konkretnega. A kakor da tečem za predmetom in ga nikdar ne morem uloviti, konkretno prijeti z roko.
Za takšno lepo in nežno misel imajo psihiatri sredstva – elektrošoke, tablete, injekcije, mreže, prisilni jopič.
Zato jim svoje misli ne povem!
Nič se ne bo zgodilo. A čez štirinajst dni moram na kontrolo k psihiatru. Vsaj to ni privid! Ali pa je, ko pozabiš...
9.
ČLOVEK IN PTICA
Človek je okrutno bitje. Ubija, tudi če ni lačen. Ima tako strašen razum, da si lahko vzame življenje sam.
Ptica nima nikdar niti ene samomorilske misli.
Pred leti sem obupala. Nobenega drugega izhoda nisem videla kot samomor. A postalo mi je žal, kajti vse bi se za vedno končalo. Tako sem ostala živa, potem ko so mi pomagalai.
Ostalo je še nekaj misli na smrt.
Obljubila sem si, da bom kakor ptica – brez ene same misli na smrt.
Spet bom imela rada življenje.
10.
KORUZNA POLJA
Sonce se upira v tla in zemlja je suha in trda. Na obeh straneh poti so polja z visoko koruzo. Temnozelena je, samo laski na vrhu storžev so rumeni. Peljem se med koruznimi polji, ki jih prekinjajo od suše porumeneli travniki. Hitim, potem pa se ustavim.
- Bi utrgala koruzni storž.
Že ga vidim, kako se peče na ognju. A polje ni moje.
Takšen mir je med koruznimi polji, največji je takrat, ko je nebo brez oblačka.
11.
FANI
Pride tako sveža in nasmejana. Tokrat je prišla v novem plašču. Pozdravila nas je, sedla... Vsi smo se spogledali:
- Kaj bo pa zdaj?
Nas bo razveselila ali razžalostila? Ima kaj novic.
Prišla je Fani, visoka in prelepa...
Edino njo še lahko pričakujem. Nobene druge ne bo. A prišla bo Fani, tako zagotovo... Pozvonila bo dvakrat, nato bo privihrala po hodniku. Že po zvonjenju jo poznam. Potem bosta smeh in pogovor tukaj.
12.
KLETKA
Zaprli so te v kletko. Boš prišla kdaj iz nje? Kletke so zapori, bolnišnice, ti si pa tam le številka. Prišla boš domov, si dopoveduješ. Kaj bo z vsemi temi ljudmi, ki so z mano tukaj? Bodo kdaj ozdraveli? Bodo umrli tukaj? Srečni tisti, ki jih niso zaprli v kletko. Ali pa je sploh kdo, ki ga niso? Sploh kdo sliši tožbo ujete ptice? Jo kdo razume? Ve kdo, da ne spadaš tja?
13.
POLNOČNI UTRINEK
Zunaj se sliši dež, voda curlja po žlebu. Tema je. Radio igra v sobi. Poslušam glasbo. Dež bobna po strehi. Bo pripeljal vlak? Cesta za okni je utihnila. Sprašujem se, če te smem ljubiti. Še vedno sem tako sama. Polnoč je mimo, noč bo minila in prišlo bo jasno jutri. Kar je prinesla samotna noč, bo pozabljeno z novim dnem.
14.
ŠTAJERSKA
Zjutraj vidim skozi okno Pohorje. Odpeljem se, v trgovini kupim, kar je potrebno za sproti. Če sem bolj pozna, trgovko že zanima, za kaj me ni bilo. Tudi ko pridem z dopusta, opazijo. Res so pozorni.Da ne govorim o fantih. Zdaj sem tu doma in nihče me ne gleda postrani. Tudi pri zdravniku ne. Zdaj bo v Mariboru, na Štajerskem, izšel tudi moj prvenec. Torej kaj naj še napišem o svoji deželi, da bi jo postavila v pravo luč?
15
ZAKAJ NOSIM VEDNO NAJRAJE HLAČE
Ne vem zakaj, a vedno nosim samo dolge hlače. Morda jih imam rada zato, ker sem se ukvarjala s športom. Krilo si oblečem tako poredko, da ni vredno omembe. Spomnim se, da na gimnaziji dekleta nismo smele nositi dolgih hlač. Šele na univerzi sem si jih kupila. Nosila sem jih že na osnovni šoli, kadar smo šle na izlet. Nobena druga sošolka jih ni nosila. A zadnjič sem bila v gledališču, ko smo si ogledali ruski balet, in drugi obiskovalci so me prepričali, da potrebujem nove črne hlače. Moda se spreminja, z njimi tudi kroj hlač. Pa je treba seči zopet v žep po denar. Novo leto se bliža in kupila si jih bom, morda takšne, ki jih bom nosila tudi ob kakšni drugi priložnosti. Jutri grem v mesto, da ugotovim, kaj si lahko izberem in kakšne so cene. Najdražjih si seveda ne bom kupila. Prosila bom mamo, naj gre z mano. Dve bova gotovo opravili več kot ena.
16,
.
OPOJ
Prišel je dan, ko več nisi mogel pogledati resnici v oči. Sklonil si glavo in se začel opajati... S čim? Kako? Spremenil si življenje. Vdajal si se idejam, ki si jih prej zavračal. Izgubil si tla pod nogami. Obstal si v blaženi omamljenosti.
A nenadoma si spoznal, da je vse skupaj navadna laž. Spomnil si se nečesa, kar je bilo del tebe, pa je odšlo... Ostal je samo opoj. Popeljal te je na rob brezkončne globine in te tam pustil.
17
.
SLUTNJE
Prišel si ves vesel in mlad. Vse bo tako, kakor si si želel. Nenadoma si jo uzrl. V njenih očeh je bilo nekaj, kar ti je zbudilo slutnjo o bližnji smrti. Ne o koncu življenja, temveč o koncu, ki ga poraja izgubljena ljubezen. Izgubil jo boš, nič tega ne bo preprečilo. Ljubezen bo umrla. Njene oči so lagale.
18.
KAKO NASTANE PESEM
Poletje je, radio igra, veter piha v zaveso. Zunaj sije sonce, avtomobil zdrvi mimo. Mama vpije na psičko Jagodo. Mislim si – kdaj bom napisala pesem, kakršno si želim? Spet slišim mamin glas. Kako nastane pesem? Tega se ne da povedati. Ležim ponoči, poslušam, sedem, napišem pesem. Vsi pišemo kot Kosovel, ker smo Slovenci. Radio dolgočasno pripoveduje, jaz pa si želim, da bi napisala pesem.
