na črnem usnjenem stolu se križ kraž podijo oblačila
tam so moje hlače in bluza medov pisan komplet
letiva v mesto na avtobusu naju obletavajo ptiči sivi in pisani
v kljunu nosijo razglednice kupljene v papirnici
prisilili so naju k psihiatru kot vedno
že zopet naj jim naštudirava predstavo
kot da jih ne gane najino življenje
toda prisila je sredstvo brez trajnosti
ODŠLA BOVA ZA VEDNO
oblačno jutro toda z medom morava v mesto bliža se dedkov dan
ne bi naštevala njegova leta toda čez čas jih bo imel devetdeset
meda dam v nahrbtnik grem na avtobus poleti jih je zelo malo
odpeljeva se v mesto
prispeva greva naravnost v trgovino kupiva mu vodo za po britju in ustno vodo
skromen je in si ne želi več
kupiva še nekaj za naju in se vrneva s prvim avtobusom domov
celo na kavico pozabiva …
naju ne sme več prisiliti
v neplačano umsko delo
v nerazumljiv pokoj
v nesprejemljivo invalidnost
ne, moj medo, da je to res
vozil je pošto s kolesom
dolga leta pozimi in poleti
ne več mlad je odšel v pokoj
sedaj stoji ob cesti
nikamor ne gre
ne ve kaj je imel mlad misli zdravje
blues minulega poštarja
