telefončki zvonijo spet zvonijo z medom nama zastaja dih
pa nič pa nič pa nič
popoldne je zgleda da denarja za naju ni le ena nama je zvesta odgovori na jokajoč klic iz norišnice
zunaj umazano dežuje čez noč se je spremenilo vreme iz sončnega le kaj sedaj kupiti da se oblečem
pozdravljeni vsi čeprav vas ne vidimo ne slišimo
z medom se odpravljava na morje
samo še en dan pa se odpeljeva se ne more načuditi medo
prinese s podstrešja velik kovček napolni ga celo na potapljaško opravo ne pozabi
sedaj pa zadnji del priprave tušira se lakira nohte z rdečim lakom
čisto je že utrujen leže na kavč občuduje svoje rdeče nalakirane nohte
zaspi in ura ga zbudi ker odpotuje
oba sva srečna še napoved vremena je lepa peljala se bova v Rovinj na hrvaški obali
pravi mi: ti nosi kovček jaz imam čisto na novo nalakirane nohte
ni literarnega večera kot bi si želela
kadar pa je me ni tam pravi moj mentor
priznam: rečem da pridem pa me ni
nič ne rečem in potem pridem
včasi se mi da in včasih ne
kakor je vreme kakor je mesec kakor mi reče medo
kakor se izide če štejem prste
vedno mi kakšen manjka
