na tolike literarne večere sem hodila sama
potem sem si omislila plišastega medveda in hodila tja z njim
Danes je Vilma udarila medeka po glavi
zvečer sem ga zdravila z obkladki tudi vreme ni bilo najboljše
tako naju danes ni bilo ...
ugasnile so za vedno
le zakaj sem v njih videla vse
trpljenje grozo smrt
sedaj so ugasnile
le kako bom brez njih?
šel bi za tebe v pekel
zakaj bi to napravil?
ker boš umrla
in ko bi umrla?
postal bi pesnik
in pisal o tebi
da bi postala nesmrtna
potem bi zelo težko umrl
bil bi namreč nesmrten
tvoj medo rudolf
je vse pobeljeno na novo opremljeno samo midva z medom morava imeti pogum da se vseliva in zaživiva v njem
po likalni deski potiskam likalnik
bele oblačke dela za sabo
skozi okno se zazrem v nebo
nekaj belih oblačkov plava po njem
kot moje oprano perilo ki ga zgoraj nekdo lika s parnim likalnikom
počasi se povzpneva na žerjav da se dotakneva neba
potegneva nebo na zemljo
tako ni videti zvezd ne lune niti naše hiše ki je ostala na nebu
neizmerno nama je žal
nič se ne da več spremeniti
tako je in konec
znašla sem se nekje čisto v novem kjer se bo iz ovinka zdaj zdaj priplazila strupena kača in terena sploh ne poznam
samo sanje so
da bi zdaj vozila svoj avto ali kolo?
za zidovi čakam na zdravje
ali mogoče samo lebdim
toda medove oči so jasne in ne obupajo
velika, čisto posebna drevesa ji hladijo srce
ponosna je na svojo diagnozo
pravzaprav to opaziš samo ko toliko govori da poslušalec obupa da bi vse dojel kar brblja
sedaj je morala zopet v Hrastovec
vsi v norišnici upamo da se ji bo izboljšalo in se bo vrnila
ko zjutraj vstopi vedno pove isto naša mama
vse teče počasi
pisma s sodišča prihajajo kakor da se jim zeha
večer pride peš kot kakšen upokojenec
vse se vrti slow motion
Zaspim počasi zbudim se še počasneje.
Kava noče zavreti, jaz pa jo pijem kot da ni časa. Zjutraj jo nesem k ustom, zvečer napravim požirek.
Vse me spominja na pesmico
biba leze biba …
