sušim obešam oblake pod temnim nebom
potiskam jih pred seboj cel dopoldan
čakam da posije sonce v moje potrto srce
rumen jesenski list s stare veje češnje nosi veter na balkon
jaz se grejem v toplem jesenskem zraku v belem naslanjaču
ti me varaš in prevaraš da ne spim
ko te srečam mi s pogledom in besedo
obljubljaš najmanj raj
toda ne misli da me boš tako lahko dobil
medo je pesnil in pesmi predstavil na regionalnem srečanju
bil je izbran za republiško srečanje prvič mogoče ne zadnjič
doma si prepeva da se ga bo z veseljem udeležil
toliko pesmic je že napisal in sedaj se mu je nasmehnila sreča
sveča sveti v sivi dan ko si umrla
naša delavnica nas je spet polna
jesen je doletela tudi nas na njej
nihče nam ne zlomi iskrice za literaturo ki smo jo delili s teboj
polna cesta avtomobilov na novem asfaltu
sivi oblaki režejo možgane monotono
razstrelila bom oblake in naredila sonce
umetni cvet za rojstni dan
brez zemlje vode si v vazi
kupil mi ga je moj deda
plavi cvet kot je modra plemiška kri
namesto snega lebdijo sivi oblaki
porezano sadno drevje štrli v zrak
na balkon prileti siva grlica edina
jaz pa sanjam o sneženju iz oblakov
tako topla jesen je letos sonce je na nebu pridelki so pobrani snega pa ni
samo te obrabljene besede imam da to napišem
pospravljava črne oblake soba je polna oblek
nato stečeva po sladoled in skuto v trgovino
nihče nama ne bo pomagal nihče, ne, moj medo?
