skozi okno
ne vidim
več češnje
dajala mi
je navdih
nič več
ni zaves
sama sem
jih kupila
in dala na okno
toliko stvari ni
pravi medo
imela sva jih
in so jih ukradli
moji najbližji
tudi ljubezen
so nama ukradli
Tatjana in medo
19.12.2014 16:31
MEDO SAM DOMA
prvič ga nisem poljubila
preden sem šla od doma
navadno je takrat zaspal
in se zbudil ko sem se vrnila
in ga ponovno za to poljubila
tokrat sem mu rekla naj
ne zaspi naj sestavi v
glavici eno pesem
ki jo nujno potrebujeva
za najinega prijatelja
odpotoval je daleč
in če mu ne pošljeva pesmi
se morda nikoli več
no bo vrnil.
Tatjana in medo
19.9.2014 15:46
MI, ZOMBIJI
zjutraj
opoldne
popoldne
zvečer
opolnoči
ponoči
hitimo
pacienti
v norišnici
peš
v nevihtah
snežnih metežih
megli
poledici
pozimi
spomladi
poleti
jeseni
po ulicah
čez jarke
preko potokov
travnikov
dvorišč
k roki
ki nam da
tablete
nihče
tega
ne sme
storiti
namesto nas
ure,
dneve
mesece
peš
s plavanjem
gazenjem
po snegu
mi
zombiji
sodobne psihiatrije
»če ne prideš,
te zapremo
v grad
globoko
v klet,
vklenemo
damo
na natezalnico
tebe
zombija
sodobne psihiatrije.«
tatjana in medo
SINICE PA NI
na okensko
polico sedeta
golob in golobica
škrebljata
z nožicami
dokler najdeta
hrano
nekaj minut
sedita nato
odletita
prestrašita se
naših glasov
raje bi poslušal
sinice
ali kanarčke
pravi medo.
potem bi moral
oditi
na kanarske otoke
mu rečem
Tatjana in medo
17.2.2015 10:58
V MOJEM BRLOGU
ni več moje
postelje
velike
omare čez
celo steno
skozi okno
ne vidim
več češnje
dajala mi
je navdih
nič več
ni zaves
sama sem
jih kupila
in dala na okno
toliko stvari ni
pravi medo
imela sva jih
in so jih ukradli
moji najbližji
tudi ljubezen
so nama ukradli
Tatjana in medo
19.12.2014 16:31
MEDO SAM DOMA
prvič ga nisem poljubila
preden sem šla od doma
navadno je takrat zaspal
in se zbudil ko sem se vrnila
in ga ponovno za to poljubila
tokrat sem mu rekla naj
ne zaspi naj sestavi v
glavici eno pesem
ki jo nujno potrebujeva
za najinega prijatelja
odpotoval je daleč
in če mu ne pošljeva pesmi
se morda nikoli več
no bo vrnil.
Tatjana in medo
19.9.2014 15:46
MI, ZOMBIJI
zjutraj
opoldne
popoldne
zvečer
opolnoči
ponoči
hitimo
pacienti
v norišnici
peš
v nevihtah
snežnih metežih
megli
poledici
pozimi
spomladi
poleti
jeseni
po ulicah
čez jarke
preko potokov
travnikov
dvorišč
k roki
ki nam da
tablete
nihče
tega
ne sme
storiti
namesto nas
ure,
dneve
mesece
peš
s plavanjem
gazenjem
po snegu
mi
zombiji
sodobne psihiatrije
»če ne prideš,
te zapremo
v grad
globoko
v klet,
vklenemo
damo
na natezalnico
tebe
zombija
sodobne psihiatrije.«
