NA GRADU*

NISEM VERNA

nisem verna
pa danes molim
vse kar me je
naučila
na mojih
mladostnih
počitnicah
stara mama

edino to
kar me je
naučila ona
znam
kajti doma
me niso
pustili v
cerkev

naučila me
je Oče naš
in Zdravo Marijo

nikdar nisem
molila
danes pa molim
tako grozno je
na gradu
kot da se
nikomur
ne da pomagati
več

NA GRADU

tu se vse
suče
okrog
treh stvari
nekdo
stoji na
sredi naše
asfaltirane
ceste
ko pridem
do njega
mi začne
pripovedovati
o svoji mami
in kako je
bilo doma
mislim
kako je
bilo pri njih
on pa
imaš 30 centov
za kavico
tudi jaz pišem
povem nekemu
pacientu
povejte
kakšno
pesem
začne recitirati
in na koncu
če imam 30 centov
za njegovo kavico
sprašujejo tudi
za cigarete
za ogenj
in telefon
toda nihče
ne posodi
mobilnega
telefona
ukradli so mi ga
predal v katerem
je bil
sem pozabila
zakleniti
okrog teh
predmetov
se suče
vse
do druge
strani življenja
če sploh obstaja
nisem se še
dokopala
lahko le
upam
da je

ZOPET MLADA

da bi bila
zopet mlada

dolge hlače
ne bi lezle
s pasu
bile bi
oprijete
da bi jih
oblekla
leže

oči bi si
pobarvala
za fante

hodila bi
kavbojke
kupovat
v Italijo
lase bi si
pobarvala

vse bi
vedela
goro knjig
bi prebavila

ni te več
nikdar se
ne boš vrnila
moja mladost
ki si izginila
kakor mavrica
na nebu

KAJ JE V MOJI GLAVI

polno kamenčkov
ledenega snega
drugič megla
brez robov

torej je v
glavi samo
nesmisel

ni res se
oglasi
nekdo

moj medo

MOJE OKNO

kot da je na
njem sneg
se včasih
zazdi
sredi poletja
sneg
če se
ozreš
skozi
grajsko
okno

ODPOVED

ko odpove
moj medo
in če ne
bi rešil
situacije
bi odpovedalo
vse

zato ga imam
vedno s seboj

NAŠA HIŠA

v naši pravljični
hiši je 28 ljudi
samo v eni
sobi so ženske

hodniki so
ozki in srečanja
neprijetna

uslužbenci nas
imajo radi
včeraj sem
igrala šah
z enim

MARJANU

zdaj si tu
potem spet
tam
jaz pa v peklu

HAIKU

kostanj se utrga
in v šumenju pada –
veverica pleza gor

DOM

kakor
obljubljena
dežela

sanjam
kdaj se
bo uresničilo
da se spet
vrnem

moj medo
in jaz sanjava
o tebi
vsak dan
vsak trenutek

ko je umrla
mama sem
prav tako
odšla
in sedaj
ko umira
oče me
zopet
ni doma

toda vem
da ne za dolgo
ne moj dragi medo

KRIKI

zvečer
vse utihne
na našem
hodniku
ostanejo
samo
kriki
o katerih bi radi
rekli
da niso
človeški
toda to
trdijo
samo
neumni
in tisti
ki jih v resnici
ne slišijo
ti kriki
so me
zbudili
v noči
in ne vem
kako bi se
navadila
pekla

SVEČKA SREČE

Temno rdeča
svečka
bo zagorela
pred prazniki

Prinesla nam bo
srečo
ker je
zlato prebarvana

Pri delovni
terapiji
smo jih
naredili
na desetine

Prodali jih
bomo

Sama sem
si eno zaslužila
Nesla si jo
bom v sobo
ki jo tudi
dobim pred
prazniki

Medo trdi
Nehaj že s
to pesmijo
Saj je v redu

----------------

* Tatjano sta oče in brat dala odpeljati v zavod Hrastovec in zdaj čaka, da dobi kje drugje dom, iz katerega je bila izgnana. Minister za zdravje Dorijan Marušič misli, da je tako po zakonu prav.