vsak dan hodimo po isti poti tja in nazaj po tablete kakor da so zlato ali čudež
hodimo ob vsakem vremenu vedno obuti v iste čevlje šele ko jih čisto ponosimo obujemo druge ti pa tudi več niso novi
medo: tudi jaz hodim po tej poti s starimi copati dokler ne razpadejo šele takrat dobim druge stare
velika, čisto posebna drevesa ji hladijo srce
ponosna je na svojo diagnozo
pravzaprav opaziš samo da toliko govori da poslušalec obupa da bi vse dojel kar brblja
sedaj je morala zopet v Hrastovec
vsi v norišnici upamo da se ji bo izboljšalo in se bo vrnila
in zjutraj je kakor vedno rekla isto naša mama
čelo potna sraga vračava se k bloku nobena klopca nima sence julij
medo sedi na stropni luči
neonska svetloba ga greje in mu sveti
opazuje prebivalce: muhe komarje in pajke
komarji letajo pajki pletejo muhe se grejejo
medo je srečen saj ga ne opazijo
rjuha je dedkovo nebo
na njej počiva gleda televizijo
opazuje skozi okno
jaz pa mu šivam oblake
znašla sem se v nekje kjer se bo iz ovinka priplazila strupena kača sploh terena ne poznam
samo sanje so da bi sedaj vozila svoj avto ali kolo
za zaprtimi zidovi čakam na zdravje ali mogoče samo lebdim
toda medove oči so jasne in ne obupajo
počasi se povzpneva na žerjav da se dotakneva neba
potegneva nebo na zemljo
tako ni videti zvezd ne lune niti naše hiše ki je ostala na nebu
neizmerno nama je žal
nič se ne da več spremeniti
tako je in konec
najraje misli v mrazu na pomlad pognali bodo popki se razcveteli čebele bodo pobirale nektar in napolnile satje
vzbrstela bo kot zelena meglica iz belega ledu
medo ji bo na lubje napisal: ti si pomlad
