po žlebu leze mimo okna
po strehi jih brez števila hiti
midva z medom pa sva tako žalostna
sonca ni s sivega temnega neba
midva si bova našla bel oblaček
ta bo na nebu za naju plaval
kaj bi s temnim oblakom ta se prehitro sprazni
ne, moj tedibir Rudolf
v rokah držim kozarec jagodovega soka
ga grejem z rokami in srkam počasi
komaj je pomlad kot da čakam da zrase pravi sadež v naravi da ga utrgam
kdo bo naštudiral najino službico medo?
da bo imelo najino življenje smisel
ta čas pa kdo bo izračunal kako dolgo sveti svečka da bova dobila navdih
oboje je nujno potrebno, ne, moj prijatelj
ni ideje za pesem ne za učenje prometnih znakov
je samo prelaganje predmetov posode z enega prostora na drugi
in tudi vreme oblači mrk
pred seboj preganjam sivino in mrčes da bi prišla do metuljev in svojega neba
sklopka kokodaka pritisni me do znaka
še stokrat če bo treba do znaka nebodigatreba
pomlad je vzcvetela vzbrstela
zvončki telohi so pokukali
kakor napol nage ritke nad računalnikom
mladine manj mladih in modernih
meda potiskam v košari do trgovine Ana
kupim za očeta predpasnik z dvema žepkoma
da bi bil v enem smeh v drugem pa spanec
vračava se domov naju potiska veter
v mestu se je utrgal oblak
vse barve so izginile ostlale je le siva
nodi se odpelje po barvo do mavrice za mestom
sivo mesto prebarva to zopet zaživi še lepše kot je bilo
ni ga nikjer ga ni copatka
naj hodim bos samo z enim ali naj kupim nove copatke
ne igrala se bova skakala bova po eni nogi
sesava pršice s preproge in tal
pajčevino sesava po stenah in stropu
sonček spustiva skozi odprta
vrata in okna, in napiševa tole pesem
vanilijeva svečka dogoreva v novem steklenem svečniku
daje nama z medom navdih
pesem nastaja pod prsti na računalniškem papirju
le bog ve koliko sva pretrpela ko sva jo sestavljala sanjaje o večnosti
