odcvetela je njena veja na mojem balkonu
bila je bela od cvetov kot sneg pozimi
da bi lahko tako belo oprala perilo v stroju
veter bo odpihnil cvetove obleka se bo umazala
pihnem beli cvet z dlani in ga poljubim
padajo z jezika na mizo stol tla
kot da se odbijajo od glav neprizadeto v prostor
meni ki sem jih izgovorila pa puščajo v glavi igle in nemoč
pijeva dober čaj kot mavrica
z okusom po travnih bilkah mete
lepo je zapel ptič bil je kot krik iz narave kot pesem večnosti
sedel sem in ga slišal
čakal sem neskončno dolgo da se je ponovno oglasil
napišejo jo, je res?
napisana je, ni res?
ti pa tuhtaš, kaj je hotel napisati
na koncu ne veš, če je prava
ali je samo tvoja domišljija
če najdeš zrno resnice
je pesem res vredna pesmi.
na balkonu sedi medo na stolčku s šilt kapo v trenirkicah
gleda cigančke fante in deklice kako se smejejo kajti za oblaki bo sijalo sonce
opazuje jih in snuje pesmico
ciganke obešajo perilo na vrv za hišo
ko začne deževati tečejo reševat kar se da
male ciganke pa se skrijejo pred nevihto
kot da sva med tjuljeni in delfini je hladno
toda ne zmrzneva ker se imava rada, ne medo
tako nama je hladno kot da imava modro kri
v glavo mi ne gre sonce je
le hladen sladoled ližem cel dan
odpiram klimo in tuš sanjam o morju
edina moja družba moj tedibir
on le ve kako mi je
sedaj bi morala že enkrat verjeti, da sva lepa
sedaj, ko več ne sediva samo v knjigah – ko je pred nama življenje
medo in Tatjana
