ZANIMIVA ZGODBA O BREZMEJNEM USTVARJALNEM POTENCIALU IN UDEJANJENIH TALENTIH
C.V. dipl. arhitektke Veri Kovačević ali VeryVeri, kot se je sama poimenovala, se bere kot zanimiva zgodba o brezmejnem ustvarjalnem potencialu in udejanjenih talentih, ki jih umetnica zagotovo ne skriva oz. zakopava, če si izposodimo svetopisemsko prispodobo. Na tokratni likovni razstavi se je motivsko osredotočila na portrete tako v akrilu na platnu kot akvarelu na papirju, večinoma iz ustvarjalnega obdobja zadnjih dveh let, ki bi jih slogovno lahko opredelili kot barvni realizem, saj s pomočjo krajših lisastih potez s čopičem v svetlih barvnih odtenkih plastično »modelira« obraze portretirancev, ki jih praviloma postavlja pred abstraktna ozadja z ekspresivno dinamičnim učinkom. Kot arhitektko jo privlači globinska iluzija prostora, hkrati pa se rada poigrava z nasebnimi sencami obrazov. Izbrane osebe, bodisi samostojne ali v paru, praviloma upodablja od blizu, doprsno ali celo samo njihove glave, izjemoma celopostavno, ker ji gre predvsem za prikaz upodobljenčeve fiziognomije in s tem tudi razpoloženja, ki je praviloma dobrovoljno, saj so njeni portretiranci v glavnem sproščeni in nasmejani. Umetnica svoje portretirance sicer rada upodablja z veliko humorja, vendar nikoli ne preide v karikaturo. Kadar so v paru, si praviloma izkazujejo medsebojno naklonjenost, ljubezen, kar je hkrati tudi osnovno umetničino sporočilo: bodimo pozitivni, imejmo se radi! Pri Verinih portretih dejansko velja staro reklo, da so oči zrcalo duše, kar pa v njenem primeru velja tudi za ustnice, ki so zmeraj v nasmehu, včasih razkrivajo zobe, vendar tako, da učinkujejo simpatično, nikakor agresivno. Zaradi vsega naštetega lahko mirno ugotovimo, da je Verin človek dobrohoten, celo idealen, tako kot so tudi njene upodobitve živali, vedut, narave in otroške ilustracije, ki zrcalijo umetničino dušo. Kocka je torej padla, zato nas v prihodnosti čaka še več Verinih razstav.
