NENEHNO ISKANJE RAVNOVESJA MED STATIKO IN DINAMIKO
Josef Niederl: Bilderwelten
Josef Niederl: ŽENSKA.FIGURA.ŽENSKA. Galerija RRRudolf, 7. – 21. oktober 2015
Josef Niederl se je rodil leta 1973 v avstrijskem kraju Gnas, a že vrsto let živi in ustvarja v Gradcu. Kot diplomirani inženir gradbeništva se od leta 1998 izobražuje v risanju in slikanju z motivskim poudarkom na ženski figuri, pri čemer ga avstrijski kritiki uvrščajo med t.i. štajersko moderno. Tokrat gre za njegovo prvo samostojno razstavo v Sloveniji, pri čemer je bil letos sočasno skupinsko prisoten v ljubljanski galeriji Družina (150 let štajerskega Werkbunda) in v mariborski galeriji DLUM (v okviru festivala Kult – Štajerska).
Čeravno se ukvarja tudi s slikarstvom v tehniki akrila na platnu, pa je umetnik najbolj prepoznaven po svoji risbi na papirju, pogosto kolorirani, ki sega od ekspresivnih krokijev, preko skicoznih zapisov z značilno prekinjenimi linijami med seboj prepletajočih se likov, pa vse do bolj realistično učinkujočih, zaključenih figur, ki jih komponira bodisi centralno bodisi adicijsko, večkrat pa lahko zasledimo tudi ohlapne proporce zlatega reza. Niederlove izkušnje v gradbeništvu se očitno zrcalijo v nenehnem iskanju ravnovesja med statiko in dinamiko, pri čemer lahko pogosto opazimo razbijanje kompozicijskega križa ravnega evklidskega prostora (odmev renesanse) v korist večdimenzionalnost simbolizirajočega, ukrivljenega prostora (ekspresionizem), ki ga pogosto označuje s silnicami v obliki vijugastih linij, kot bi hotel poudariti spin ali obrat upodobljenih figur v ležečem, polležečem, sedečem, stoječem ali premikajočem se položaju.
Neposredno spoznavno motiviko lahko torej označimo kot meščansko žanrske figuralne kompozicije prevladujočih ženskih aktov ali polaktov in redkeje moških figur, z bogato objektno in barvno simboliko. Tipičen »freudovski« objekt je na primer ogledalo, v katerem se ogledujejo lepotice v budoarjih, ki že od davnine pomeni simbol nečimrnosti (po starozaveznem reku Vanitas vanitatum, omnia est vanitas, Kohelet), a hkrati tudi minljivosti (memento mori).
Drugi takšen simbol je slikar pred štafelajem v ateljeju, brez dvoma z avtoportretnimi značilnostmi, obdan s frivolnimi modeli (Et in Arcadia ego), s sočasnim univerzalnim pomenom zavajanja, iluzionizma, olepševanja stvarnosti, saj ne podaja celotne življenjske resničnosti (Pictor qui pingit florem, floris non pingit odorem).
Ne nazadnje imajo svojevrsten skrivnosten pomen tudi rokopisni napisi ali letrizmi, kot bi šlo za sožitje med likovno umetnostjo in literaturo, o čemer priča poezija Winfrieda Gansterja, ki spremlja Niederlov delovni katalog Gezügelte Geheimnisse, sicer obogaten s prispevki različnih avtorjev, pri čemer bo pesnik osebno nastopil na finisažu razstave v galeriji RRRudolf.
Objektno simboliko dopolnjujeta modra in rdeča barva, slednja pogostoma v plemeniti substanci merlota. Morda lahko umetnikovo najintimnejšo izpoved, kot poklon večnemu ženskemu principu, izrazimo z besedami samega Goetheja, čisto na koncu drugega dela Fausta (genialno uglasbenega v osmi Mahlerjevi sinfoniji): »Das Ewig Weibliche zieht uns hinan«.
Pričujoča razstava Josefa Niederla tako pomeni zanimivo obogatitev domače galerijske ponudbe, saj mu tako v motivsko tematskem kot slogovnem oziru na naših tleh zlepa ne najdemo podobnega.
Josef Niederl: Bilderwelten
Josef Niederl: ŽENSKA.FIGURA.ŽENSKA. Galerija RRRudolf, 7. – 21. oktober 2015
Josef Niederl se je rodil leta 1973 v avstrijskem kraju Gnas, a že vrsto let živi in ustvarja v Gradcu. Kot diplomirani inženir gradbeništva se od leta 1998 izobražuje v risanju in slikanju z motivskim poudarkom na ženski figuri, pri čemer ga avstrijski kritiki uvrščajo med t.i. štajersko moderno. Tokrat gre za njegovo prvo samostojno razstavo v Sloveniji, pri čemer je bil letos sočasno skupinsko prisoten v ljubljanski galeriji Družina (150 let štajerskega Werkbunda) in v mariborski galeriji DLUM (v okviru festivala Kult – Štajerska).
Čeravno se ukvarja tudi s slikarstvom v tehniki akrila na platnu, pa je umetnik najbolj prepoznaven po svoji risbi na papirju, pogosto kolorirani, ki sega od ekspresivnih krokijev, preko skicoznih zapisov z značilno prekinjenimi linijami med seboj prepletajočih se likov, pa vse do bolj realistično učinkujočih, zaključenih figur, ki jih komponira bodisi centralno bodisi adicijsko, večkrat pa lahko zasledimo tudi ohlapne proporce zlatega reza. Niederlove izkušnje v gradbeništvu se očitno zrcalijo v nenehnem iskanju ravnovesja med statiko in dinamiko, pri čemer lahko pogosto opazimo razbijanje kompozicijskega križa ravnega evklidskega prostora (odmev renesanse) v korist večdimenzionalnost simbolizirajočega, ukrivljenega prostora (ekspresionizem), ki ga pogosto označuje s silnicami v obliki vijugastih linij, kot bi hotel poudariti spin ali obrat upodobljenih figur v ležečem, polležečem, sedečem, stoječem ali premikajočem se položaju.
Neposredno spoznavno motiviko lahko torej označimo kot meščansko žanrske figuralne kompozicije prevladujočih ženskih aktov ali polaktov in redkeje moških figur, z bogato objektno in barvno simboliko. Tipičen »freudovski« objekt je na primer ogledalo, v katerem se ogledujejo lepotice v budoarjih, ki že od davnine pomeni simbol nečimrnosti (po starozaveznem reku Vanitas vanitatum, omnia est vanitas, Kohelet), a hkrati tudi minljivosti (memento mori).
Drugi takšen simbol je slikar pred štafelajem v ateljeju, brez dvoma z avtoportretnimi značilnostmi, obdan s frivolnimi modeli (Et in Arcadia ego), s sočasnim univerzalnim pomenom zavajanja, iluzionizma, olepševanja stvarnosti, saj ne podaja celotne življenjske resničnosti (Pictor qui pingit florem, floris non pingit odorem).
Ne nazadnje imajo svojevrsten skrivnosten pomen tudi rokopisni napisi ali letrizmi, kot bi šlo za sožitje med likovno umetnostjo in literaturo, o čemer priča poezija Winfrieda Gansterja, ki spremlja Niederlov delovni katalog Gezügelte Geheimnisse, sicer obogaten s prispevki različnih avtorjev, pri čemer bo pesnik osebno nastopil na finisažu razstave v galeriji RRRudolf.
Objektno simboliko dopolnjujeta modra in rdeča barva, slednja pogostoma v plemeniti substanci merlota. Morda lahko umetnikovo najintimnejšo izpoved, kot poklon večnemu ženskemu principu, izrazimo z besedami samega Goetheja, čisto na koncu drugega dela Fausta (genialno uglasbenega v osmi Mahlerjevi sinfoniji): »Das Ewig Weibliche zieht uns hinan«.
Pričujoča razstava Josefa Niederla tako pomeni zanimivo obogatitev domače galerijske ponudbe, saj mu tako v motivsko tematskem kot slogovnem oziru na naših tleh zlepa ne najdemo podobnega.
