Ni tako redek pojav, da se nekdo odloči zapustiti svoj osnovni poklic in se preusmeriti v takšno dejavnost, ki je zanj bolj osrečujoča in izpolnjuje celostno osebnost, kot je to storila Petra Holasek, z umetniškim imenom dieHolasek, iz Gradca, saj je opustila svojo pravniško kariero in se uspešno predala umetniški ustvarjalnosti. Tisto nekaj, kar jo po osnovni likovni izobrazbi morda loči od večine avstrijskih likovnic, je šolanje pri nekdanjem razvpitem dunajskem akcionistu Hermannu Nitschu (soustanovitelj gibanja Wiener Aktionismus), ki je nekdaj s svojimi privrženci, ob izvajanju »škandaloznih« happeningov, z orgijami navideznega samopohabljanja, raztelešanja živalskih trupel, brizganja krvi po platnih ter ohranjanja akcij v obliki filmskih zapisov, v šestdesetih letih pretresal ne le avstrijsko marveč celotno svetovno umetniško sceno in kulturno občinstvo.
Sicer pa pri umetnici dieHOLASEK pogrešamo brizganje živalske krvi, pa tudi izdatnejšega prelivanja barve po platnih, saj je akcijsko slikarstvo (action painting) z drippingi dopolnila z gestualnimi potezami s čopiči in debelimi barvnimi nanosi, pogosto stopnjevanimi do nizkoreliefnih impastov, posredujoč slikovni površini mestoma tudi strukturalistično razbrazdanost, vključno z uporabo neslikarskih materialov na robu informela, četudi je ohranila klasično nitschejevsko rdečo barvo kot osnovno, ekspresivno izpovedno sredstvo. Poleg brezobjektnih abstraktnoekspresionističnih in akcijskih platen ali papirja, najdemo v slikarkinem opusu tudi prepoznavne likovne objekte, kot so močno stilizirani cvetovi, praviloma rdeče barve, simbolizirajoč strast, ljubezen in samožrtvovanje (za razliko od neustvarjalnega samopohabljanja), neredko posejanih po celotni slikovni površini v smislu horror vacui, ki pa jih lahko interpretiramo tudi kot neposredne aluzije na utripajoča srca, v ponavljajočem se ritmu odrešujoče ljubezni.
Poleg nedavne velike pregledne razstave v dunajski galeriji Avatar, kjer jo je s svojim obiskom počastil celo sam veliki mojster Hermann Nitsch, čigar zgledu so nekoč trumoma sledile ženske umetnice v gibanju Feministični akcionizem, se dieHOLASEK tokrat presenetljivo predstavlja tudi v mariborski galeriji RRRudolf, kjer ob izboru svojih platen in papirjev hkrati razstavlja duhovite prstane, opremljene z raznimi najdenimi, namenoma kičastimi, miniaturnimi predmeti, kot so piščalke v obliki ptičkov, plastične igračkaste figurice, med drugim celo kompas in špetir, morda najbolj oseben pa je prstan s t.i. »hercpinzlom« ali srčnim čopičem, ki očitno simbolizira umetničino likovno ustvarjanje z vsem srcem, ki ga na ta ali oni način lahko dejansko najdemo povsod po slikah.
Poleg srčkov so umetničina stalnica tudi kokošje perje, ki ga rada raztrosi po tleh razstavišč, ob mariborski razstavi pa je ob ogledu Lenta in z labodjim perjem prekritim dravskim obrežjem dobila navdih za neke vrste »peresno« instalacijo na balkonu razvaline nasproti stare hladilnice na Vojašniški ulici, vključno s štafelajem, na katerega je bil pritrjen plakat njene razstave v galeriji RRRudolf. Še več! dieHOLASEK si je celo drznila poslikati skrito steno hladilnice nasproti vhoda v galerijo, seveda s svojim prepoznavnim srcem v nadnaravnem, muralnem formatu, jasno da na grozo sosednjih stanovalcev in JSKD.
Ni tako redek pojav, da se nekdo odloči zapustiti svoj osnovni poklic in se preusmeriti v takšno dejavnost, ki je zanj bolj osrečujoča in izpolnjuje celostno osebnost, kot je to storila Petra Holasek, z umetniškim imenom dieHolasek, iz Gradca, saj je opustila svojo pravniško kariero in se uspešno predala umetniški ustvarjalnosti. Tisto nekaj, kar jo po osnovni likovni izobrazbi morda loči od večine avstrijskih likovnic, je šolanje pri nekdanjem razvpitem dunajskem akcionistu Hermannu Nitschu (soustanovitelj gibanja Wiener Aktionismus), ki je nekdaj s svojimi privrženci, ob izvajanju »škandaloznih« happeningov, z orgijami navideznega samopohabljanja, raztelešanja živalskih trupel, brizganja krvi po platnih ter ohranjanja akcij v obliki filmskih zapisov, v šestdesetih letih pretresal ne le avstrijsko marveč celotno svetovno umetniško sceno in kulturno občinstvo.
Sicer pa pri umetnici dieHOLASEK pogrešamo brizganje živalske krvi, pa tudi izdatnejšega prelivanja barve po platnih, saj je akcijsko slikarstvo (action painting) z drippingi dopolnila z gestualnimi potezami s čopiči in debelimi barvnimi nanosi, pogosto stopnjevanimi do nizkoreliefnih impastov, posredujoč slikovni površini mestoma tudi strukturalistično razbrazdanost, vključno z uporabo neslikarskih materialov na robu informela, četudi je ohranila klasično nitschejevsko rdečo barvo kot osnovno, ekspresivno izpovedno sredstvo. Poleg brezobjektnih abstraktnoekspresionističnih in akcijskih platen ali papirja, najdemo v slikarkinem opusu tudi prepoznavne likovne objekte, kot so močno stilizirani cvetovi, praviloma rdeče barve, simbolizirajoč strast, ljubezen in samožrtvovanje (za razliko od neustvarjalnega samopohabljanja), neredko posejanih po celotni slikovni površini v smislu horror vacui, ki pa jih lahko interpretiramo tudi kot neposredne aluzije na utripajoča srca, v ponavljajočem se ritmu odrešujoče ljubezni.
Poleg nedavne velike pregledne razstave v dunajski galeriji Avatar, kjer jo je s svojim obiskom počastil celo sam veliki mojster Hermann Nitsch, čigar zgledu so nekoč trumoma sledile ženske umetnice v gibanju Feministični akcionizem, se dieHOLASEK tokrat presenetljivo predstavlja tudi v mariborski galeriji RRRudolf, kjer ob izboru svojih platen in papirjev hkrati razstavlja duhovite prstane, opremljene z raznimi najdenimi, namenoma kičastimi, miniaturnimi predmeti, kot so piščalke v obliki ptičkov, plastične igračkaste figurice, med drugim celo kompas in špetir, morda najbolj oseben pa je prstan s t.i. »hercpinzlom« ali srčnim čopičem, ki očitno simbolizira umetničino likovno ustvarjanje z vsem srcem, ki ga na ta ali oni način lahko dejansko najdemo povsod po slikah.
Poleg srčkov so umetničina stalnica tudi kokošje perje, ki ga rada raztrosi po tleh razstavišč, ob mariborski razstavi pa je ob ogledu Lenta in z labodjim perjem prekritim dravskim obrežjem dobila navdih za neke vrste »peresno« instalacijo na balkonu razvaline nasproti stare hladilnice na Vojašniški ulici, vključno s štafelajem, na katerega je bil pritrjen plakat njene razstave v galeriji RRRudolf. Še več! dieHOLASEK si je celo drznila poslikati skrito steno hladilnice nasproti vhoda v galerijo, seveda s svojim prepoznavnim srcem v nadnaravnem, muralnem formatu, jasno da na grozo sosednjih stanovalcev in JSKD.