Akad. slikar Dušan Klun, prejemnik številnih nagrad za grafično oblikovalske dosežke in knjižne ilustracije, mariborskemu kulturnemu občinstvu, kot najnovejši član Društva likovnih umetnikov Maribor, ni popolna neznanka, saj je že sodeloval na nekaterih skupinskih razstavah in likovnih srečanjih, vendar se nam na tokratni samostojni razstavi v galeriji RRRudolf prvič samostojno predstavlja s čisto novima likovnima cikloma, označujoč hkrati pomembno prelomnico v svojem celostnem ustvarjalnem opusu.
Odločil se je namreč, da opusti sicer izjemno uspešno knjižno ilustracijo in se odslej posveti izključno slikarstvu, o čemer priča prehodni ciklus Nekoč so bile pravljice, še zmeraj na papirnem nosilcu, ki ga razstavlja v spodnji etaži galerije, medtem ko je nosilni ciklus Ecce Lapis posvetil sakralni motiviki Križevega pota, ustvarjenega z akrilom na platnu, v zgornji etaži. Umetnik pa je kljub kopernikanskim obratom, tako v tehniki in motiviki kot izrazu, ohranil vsaj dva leitmotiva iz predhodnega obdobja ilustracij, kjer pogosto naletimo na specifične, ponavljajoče se likovne objekte, kot so diagonalno, vodoravno ali navpično potekajoči, belo in rdeče poslikani, lebdeči trakovi, ali črni latinski križ, kot osnovni kompozicijski element v ozadju.
Tako v »poslovilnem« ciklu Nekoč so bile pravljice, kjer s prepoznavno risbo upodobi nekaj celopostavnih pravljičnih likov, z izrezanimi in zataknjenimi trakovi prekriža slikovno površino, kot bi se za zmeraj odkrižal preteklosti, hkrati pa v ozadju znova upodobi latinski križ, kot bi šlo za grobišče preteklosti. Četudi pravijo, da se zarečenega kruha največ poje ali »never say never«, pa se zdi Klunova odločitev dokončna, na veliko žalost občinstva, tako mladega kot starega, ki je uživalo v njegovih magičnih ilustracijah.
Sicer pa ima prav mariborsko občinstvo privilegij, da je avtor posvetil dve izmed svojih poslednjih ilustracij Festivalu Lent, v okviru sodelovanja na XVI. Mednarodni likovni koloniji LijaLent 2014 v obliki diptiha. Na prvi ilustraciji je Dušan Klun upodobil Lent kakor je zgledal nekoč, še pred naselitvijo ljudi, kot kraljestvo narave in ptičev, na drugi ilustraciji pa simbolizira današnji Lent simpatični petelinček, ki se šopiri navkljub dvomljivi slavi. Nič manj pomembna ni Klunova odločitev, da prične novo ustvarjalno obdobje s sliko Meduza in jo prvič predstavi na skupinski razstavi DLUM lani jeseni, ohranjajoč prepoznavni, vseprisotni simbol v obliki belo-rdečega traku, ki v brezprostorju ovija vodni kamen s poreklom iz reke Nadiže z naravno strukturo križa, vsebinsko kritično opozarjajoč na dogajanja v mariborski nadškofiji (asociacija: meduza - hobotnica ali »la piovra«, kot pravijo sumljivim združbam v Italiji). Vendar pa predstavlja omenjena slika izključno likovno izhodišče za osrednji ciklus tokratne razstave Ecce Lapis (Glej Kamen), saj nima sodobne družbeno kritične osti, marveč predvsem duhovno sporočilo.
Naslov cikla, sestoječega iz štirinajstih postaj Križevega pota (Via crucis), je parafraza ikonografskega motiva Ecce Homo, izvirajočega iz citata v Janezovem Evangeliju (Jn 19, 4 – 7), ko Poncij Pilat pokaže na Jezusove krvaveče rane, rekoč »Glej Človek«, češ, saj je samo človek kot mi vsi in na njem ne vidi nobene krivde. Kljub temu je sledilo križanje nedolžnega Jagnjeta Božjega (Agnus Dei), ki so ga v obdobju zgodnjega krščanstva, poleg Jezusove golobrade glave, kar tri stoletja upodabljali v medaljonu na križu, namesto razpetega Jezusa Kristusa, saj je bilo v starem Rimu križanje najstrožja in najbolj sramotna kazen za zločince in ubežne sužnje (Spartak!).
Zamenjavo Corpusa s simbolom (v obliki kamna) je uporabil tudi Dušan Klun, pri čemer navezuje na crux gemata, z zlatom, biseri, dragimi in poldragimi kamni obložen križ, ki ga je v četrtem stoletju dal cesar Konstantin obesiti pod kupolo cerkve na Kalvariji, z namenom izbrisati njegovo ponižujočo simboliko. V likovnem oziru je zato umetnik osnovni objekt, podobo v naravi najdenega zelenkastega kamna s križem, posredujoč mu sakralno simboliko, naslikal kot tridimenzionalno, plastično učinkujočo iluzijo (corpus), ki ga prepletajo že omenjeni rdeče-beli trakovi, medtem ko je ozadje pustil popolnoma abstraktno ploskovito, v dveh simbolnih vodoravnih pasovih, rdečem in črnem, vsekakor brez aluzije na Stendhalov istoimenski roman, marveč prej na zmago prelite nedolžne Jagnjetove krvi nad temačnimi peklenskimi silami. Na štirinajstih postajah se izmenoma pojavljajo tudi dodatni kamni, kot personifikacije oseb, ki so Kristusa spremljale med potjo na Kalvarijo, kot so Poncij Pilat, Simon iz Cirene, sv. Marija, sv. Veronika, tri jeruzalemske žene, in znova sv. Marija (Pieta). Umetnik je posamezne postaje sicer naslovil tradicionalno, vendar je namenoma opustil rimsko oštevilčenje in uporabil arabske številke. Brez dvoma gre za samosvojo in precedenčno upodobitev tradicionalnega krščanskega ikonografskega motiva, ki je svoj razmah doživel v baroku, molitev ob posameznih postajah pa pomeni osrednjo pobožnost ob Velikonočni vigiliji na Veliki petek, dasiravno Klunove interpretacije ne moremo smatrati za ozko katoliško, marveč predvsem za občečloveško spodbujanje duhovnega razmišljanja in meditacije o skrivnostih življenja.
Za osvežitev spomina, XIV postaj Križevega pota: 1. Pilat obsodi Jezusa na smrt, 2. Jezus vzame križ na svoje rame, 3. Jezus prvič pade pod križem, 4. Jezus sreča svojo žalostno mater, 5. Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ, 6. Veronika poda Jezusu potni prt, 7. Jezus drugič pade pod križem, 8. Jezus tolaži jeruzalemske žene, 9. Jezus tretjič pade pod križem, 10. Jezusa slečejo in mu dajo piti kis pomešan z žolčem, 11. Jezusa pribijejo na križ, 12. Jezus umre na križu, 13. Jezusa snamejo s križa in ga izročijo materi, 14. Jezusa položijo v grob)
Akad. slikar Dušan Klun, prejemnik številnih nagrad za grafično oblikovalske dosežke in knjižne ilustracije, mariborskemu kulturnemu občinstvu, kot najnovejši član Društva likovnih umetnikov Maribor, ni popolna neznanka, saj je že sodeloval na nekaterih skupinskih razstavah in likovnih srečanjih, vendar se nam na tokratni samostojni razstavi v galeriji RRRudolf prvič samostojno predstavlja s čisto novima likovnima cikloma, označujoč hkrati pomembno prelomnico v svojem celostnem ustvarjalnem opusu.
Odločil se je namreč, da opusti sicer izjemno uspešno knjižno ilustracijo in se odslej posveti izključno slikarstvu, o čemer priča prehodni ciklus Nekoč so bile pravljice, še zmeraj na papirnem nosilcu, ki ga razstavlja v spodnji etaži galerije, medtem ko je nosilni ciklus Ecce Lapis posvetil sakralni motiviki Križevega pota, ustvarjenega z akrilom na platnu, v zgornji etaži. Umetnik pa je kljub kopernikanskim obratom, tako v tehniki in motiviki kot izrazu, ohranil vsaj dva leitmotiva iz predhodnega obdobja ilustracij, kjer pogosto naletimo na specifične, ponavljajoče se likovne objekte, kot so diagonalno, vodoravno ali navpično potekajoči, belo in rdeče poslikani, lebdeči trakovi, ali črni latinski križ, kot osnovni kompozicijski element v ozadju.
Tako v »poslovilnem« ciklu Nekoč so bile pravljice, kjer s prepoznavno risbo upodobi nekaj celopostavnih pravljičnih likov, z izrezanimi in zataknjenimi trakovi prekriža slikovno površino, kot bi se za zmeraj odkrižal preteklosti, hkrati pa v ozadju znova upodobi latinski križ, kot bi šlo za grobišče preteklosti. Četudi pravijo, da se zarečenega kruha največ poje ali »never say never«, pa se zdi Klunova odločitev dokončna, na veliko žalost občinstva, tako mladega kot starega, ki je uživalo v njegovih magičnih ilustracijah.
Sicer pa ima prav mariborsko občinstvo privilegij, da je avtor posvetil dve izmed svojih poslednjih ilustracij Festivalu Lent, v okviru sodelovanja na XVI. Mednarodni likovni koloniji LijaLent 2014 v obliki diptiha. Na prvi ilustraciji je Dušan Klun upodobil Lent kakor je zgledal nekoč, še pred naselitvijo ljudi, kot kraljestvo narave in ptičev, na drugi ilustraciji pa simbolizira današnji Lent simpatični petelinček, ki se šopiri navkljub dvomljivi slavi. Nič manj pomembna ni Klunova odločitev, da prične novo ustvarjalno obdobje s sliko Meduza in jo prvič predstavi na skupinski razstavi DLUM lani jeseni, ohranjajoč prepoznavni, vseprisotni simbol v obliki belo-rdečega traku, ki v brezprostorju ovija vodni kamen s poreklom iz reke Nadiže z naravno strukturo križa, vsebinsko kritično opozarjajoč na dogajanja v mariborski nadškofiji (asociacija: meduza - hobotnica ali »la piovra«, kot pravijo sumljivim združbam v Italiji). Vendar pa predstavlja omenjena slika izključno likovno izhodišče za osrednji ciklus tokratne razstave Ecce Lapis (Glej Kamen), saj nima sodobne družbeno kritične osti, marveč predvsem duhovno sporočilo.
Naslov cikla, sestoječega iz štirinajstih postaj Križevega pota (Via crucis), je parafraza ikonografskega motiva Ecce Homo, izvirajočega iz citata v Janezovem Evangeliju (Jn 19, 4 – 7), ko Poncij Pilat pokaže na Jezusove krvaveče rane, rekoč »Glej Človek«, češ, saj je samo človek kot mi vsi in na njem ne vidi nobene krivde. Kljub temu je sledilo križanje nedolžnega Jagnjeta Božjega (Agnus Dei), ki so ga v obdobju zgodnjega krščanstva, poleg Jezusove golobrade glave, kar tri stoletja upodabljali v medaljonu na križu, namesto razpetega Jezusa Kristusa, saj je bilo v starem Rimu križanje najstrožja in najbolj sramotna kazen za zločince in ubežne sužnje (Spartak!).
Zamenjavo Corpusa s simbolom (v obliki kamna) je uporabil tudi Dušan Klun, pri čemer navezuje na crux gemata, z zlatom, biseri, dragimi in poldragimi kamni obložen križ, ki ga je v četrtem stoletju dal cesar Konstantin obesiti pod kupolo cerkve na Kalvariji, z namenom izbrisati njegovo ponižujočo simboliko. V likovnem oziru je zato umetnik osnovni objekt, podobo v naravi najdenega zelenkastega kamna s križem, posredujoč mu sakralno simboliko, naslikal kot tridimenzionalno, plastično učinkujočo iluzijo (corpus), ki ga prepletajo že omenjeni rdeče-beli trakovi, medtem ko je ozadje pustil popolnoma abstraktno ploskovito, v dveh simbolnih vodoravnih pasovih, rdečem in črnem, vsekakor brez aluzije na Stendhalov istoimenski roman, marveč prej na zmago prelite nedolžne Jagnjetove krvi nad temačnimi peklenskimi silami. Na štirinajstih postajah se izmenoma pojavljajo tudi dodatni kamni, kot personifikacije oseb, ki so Kristusa spremljale med potjo na Kalvarijo, kot so Poncij Pilat, Simon iz Cirene, sv. Marija, sv. Veronika, tri jeruzalemske žene, in znova sv. Marija (Pieta). Umetnik je posamezne postaje sicer naslovil tradicionalno, vendar je namenoma opustil rimsko oštevilčenje in uporabil arabske številke. Brez dvoma gre za samosvojo in precedenčno upodobitev tradicionalnega krščanskega ikonografskega motiva, ki je svoj razmah doživel v baroku, molitev ob posameznih postajah pa pomeni osrednjo pobožnost ob Velikonočni vigiliji na Veliki petek, dasiravno Klunove interpretacije ne moremo smatrati za ozko katoliško, marveč predvsem za občečloveško spodbujanje duhovnega razmišljanja in meditacije o skrivnostih življenja.
Za osvežitev spomina, XIV postaj Križevega pota: 1. Pilat obsodi Jezusa na smrt, 2. Jezus vzame križ na svoje rame, 3. Jezus prvič pade pod križem, 4. Jezus sreča svojo žalostno mater, 5. Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ, 6. Veronika poda Jezusu potni prt, 7. Jezus drugič pade pod križem, 8. Jezus tolaži jeruzalemske žene, 9. Jezus tretjič pade pod križem, 10. Jezusa slečejo in mu dajo piti kis pomešan z žolčem, 11. Jezusa pribijejo na križ, 12. Jezus umre na križu, 13. Jezusa snamejo s križa in ga izročijo materi, 14. Jezusa položijo v grob)
