Akademska slikarka Ida Brišnik Remec je po skoraj enoletnem ustvarjalnem premoru znova pričela ustvarjati, in to v času pandemije coronavirusa, svoja prepoznavna cvetlična ali splošneje rastlinska tihožitja z obnovljenim delovnim zagonom, v tehniki barvnih svinčnikov na papirju, o čemer tudi pričajo, zanjo nekoliko nenavadne, dinamično eruptivne, prevladujoče središčne kompozicije enega samega likovnega objekta.
Ta je razčlenjen na sestavne dele, analitično, kakor so pač naravno sestavljene rastline, prehajajoč iz realizma v nadrealizem. To pomeni, da je umetnica sicer ohranila osnovne značilnosti svojih »upodobljenk«, hkrati pa je s perspektivami iz različnih zornih kotov, vključno z domišljijskimi barvnimi variacijami, toplo hladnimi modulacijami in 3D plastično modelacijo, posredovala svoje intimno, duhovno občutenje pozitivnega izžarevanja, navkljub nevzdržnim telesnim bolečinam.
Svoja dela je naslovila zelo konkretno, kot je Votlina (granatno jabolko), Voščenka, Listi, Kapucinka, Sočnica, Orhideja in Suličarka. Opazimo pa lahko še neko dodatno simboliko centrifugalno orientiranih listov, stebel in vejic, ki se zdijo, kot bi fototropično segali k transcendentni svetlobi izven samega papirnega nosilca, ki ga umetnica praviloma pušča v naravni belini.
Najnovejša dela Ide Brišnik Remec v manjših ciklih so tako po eni strani nadaljevanja njenih tihožitij, po drugi pa predstavljajo svojevrsten kuriozum v njenem likovnem opusu, ki ga že od samih začetkov posveča naravi, predvsem rastlinstvu, a tokrat lahko dojamemo njene vegetacije kot duhovne avtoportrete.
Akademska slikarka Ida Brišnik Remec je po skoraj enoletnem ustvarjalnem premoru znova pričela ustvarjati, in to v času pandemije coronavirusa, svoja prepoznavna cvetlična ali splošneje rastlinska tihožitja z obnovljenim delovnim zagonom, v tehniki barvnih svinčnikov na papirju, o čemer tudi pričajo, zanjo nekoliko nenavadne, dinamično eruptivne, prevladujoče središčne kompozicije enega samega likovnega objekta.
Ta je razčlenjen na sestavne dele, analitično, kakor so pač naravno sestavljene rastline, prehajajoč iz realizma v nadrealizem. To pomeni, da je umetnica sicer ohranila osnovne značilnosti svojih »upodobljenk«, hkrati pa je s perspektivami iz različnih zornih kotov, vključno z domišljijskimi barvnimi variacijami, toplo hladnimi modulacijami in 3D plastično modelacijo, posredovala svoje intimno, duhovno občutenje pozitivnega izžarevanja, navkljub nevzdržnim telesnim bolečinam.
Svoja dela je naslovila zelo konkretno, kot je Votlina (granatno jabolko), Voščenka, Listi, Kapucinka, Sočnica, Orhideja in Suličarka. Opazimo pa lahko še neko dodatno simboliko centrifugalno orientiranih listov, stebel in vejic, ki se zdijo, kot bi fototropično segali k transcendentni svetlobi izven samega papirnega nosilca, ki ga umetnica praviloma pušča v naravni belini.
Najnovejša dela Ide Brišnik Remec v manjših ciklih so tako po eni strani nadaljevanja njenih tihožitij, po drugi pa predstavljajo svojevrsten kuriozum v njenem likovnem opusu, ki ga že od samih začetkov posveča naravi, predvsem rastlinstvu, a tokrat lahko dojamemo njene vegetacije kot duhovne avtoportrete.