Mariborska ljubiteljska slikarka Danica Flac se je pričela resneje ukvarjati z likovno umetnostjo šele v svojem zrelem življenjskem obdobju, točneje v petdesetih letih, četudi jo nagnjenje do umetnosti spremlja že od zgodne mladosti, zaradi česar je tudi diplomirala iz umetnostne zgodovine in angleščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani, pred upokojitvijo pa je bila zaposlena v Mestni knjižnici Maribor. O ljubezni do jezika in umetnosti pričajo tako bogata knjižnica kot tudi likovna dela v vseh prostorih njene hiše, kjer pa seveda prevladujejo njene lastne slike.
Pri likovnem ustvarjanju jo vodijo misli slavnih umetnikov in sicer to, da je slika pogled skozi okno umetnikove duše in da umetniško delo, ki ni ustvarjeno s čustvi, ni umetnost. Sama je tudi zapisala, da ji je študij pomagal pri odkrivanju lepote in harmonije, ki ju najde povsod okoli sebe, saj njeni likovni motivi večinoma izvirajo iz njene neposredne okolice, kot so ateljejska cvetlična tihožitja z rastlinami iz njenega bujnega, mestoma eksotičnega in dokaj velikega vrta in njene muce, na katere je eksistenčno navezana ter jim nudi varno in ljubeče zatočišče.
Po drugi strani pa se rada posveča krajinskim upodobitvam, ki imajo praviloma duhovno vsebino, kot so vaške poti s kapelicami, a še posebej morski motivi z galebi, ki simbolizirajo umetničino dušo, njeno vzpenjanje v transcendentno bivanje, kar se odraža tudi v krščanski motiviki, ki pa jo ustvarja le zase. Precejšen del njenega opusa zavzemajo tudi portreti staršev, drugih svojcev in sorodnikov, ki pa jih upodablja z malodane otroško nedolžnostjo, saj jih ohranja v nežnem spominu. Zanimivo izjemo med njenimi deli predstavljajo samosvoje geometrijske kompozicije, izvirajoče neposredno iz njene domišljije, ne da bi posnemala kakšne vzore, ki jih je sicer v likovnem svetu v izobilju.
Danica Flac s svojo likovno umetnostjo dejansko doživlja tisto pregovorno aristotelovsko katarzo (očiščevalna izkušnja čustev) skozi umetniško ustvarjanje, hkrati pa je to zanjo meditacija neskončnega stvarstva ali še bolje molitev, ki jo povezuje s Stvarnikom.
Mariborska ljubiteljska slikarka Danica Flac se je pričela resneje ukvarjati z likovno umetnostjo šele v svojem zrelem življenjskem obdobju, točneje v petdesetih letih, četudi jo nagnjenje do umetnosti spremlja že od zgodne mladosti, zaradi česar je tudi diplomirala iz umetnostne zgodovine in angleščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani, pred upokojitvijo pa je bila zaposlena v Mestni knjižnici Maribor. O ljubezni do jezika in umetnosti pričajo tako bogata knjižnica kot tudi likovna dela v vseh prostorih njene hiše, kjer pa seveda prevladujejo njene lastne slike.
Pri likovnem ustvarjanju jo vodijo misli slavnih umetnikov in sicer to, da je slika pogled skozi okno umetnikove duše in da umetniško delo, ki ni ustvarjeno s čustvi, ni umetnost. Sama je tudi zapisala, da ji je študij pomagal pri odkrivanju lepote in harmonije, ki ju najde povsod okoli sebe, saj njeni likovni motivi večinoma izvirajo iz njene neposredne okolice, kot so ateljejska cvetlična tihožitja z rastlinami iz njenega bujnega, mestoma eksotičnega in dokaj velikega vrta in njene muce, na katere je eksistenčno navezana ter jim nudi varno in ljubeče zatočišče.
Po drugi strani pa se rada posveča krajinskim upodobitvam, ki imajo praviloma duhovno vsebino, kot so vaške poti s kapelicami, a še posebej morski motivi z galebi, ki simbolizirajo umetničino dušo, njeno vzpenjanje v transcendentno bivanje, kar se odraža tudi v krščanski motiviki, ki pa jo ustvarja le zase. Precejšen del njenega opusa zavzemajo tudi portreti staršev, drugih svojcev in sorodnikov, ki pa jih upodablja z malodane otroško nedolžnostjo, saj jih ohranja v nežnem spominu. Zanimivo izjemo med njenimi deli predstavljajo samosvoje geometrijske kompozicije, izvirajoče neposredno iz njene domišljije, ne da bi posnemala kakšne vzore, ki jih je sicer v likovnem svetu v izobilju.
Danica Flac s svojo likovno umetnostjo dejansko doživlja tisto pregovorno aristotelovsko katarzo (očiščevalna izkušnja čustev) skozi umetniško ustvarjanje, hkrati pa je to zanjo meditacija neskončnega stvarstva ali še bolje molitev, ki jo povezuje s Stvarnikom.
