In tisti, ki ga glasba imenujemo,
ker nimamo boljšega poimenovanja,
bo rešil nas?
* * *
In v svetu ni manj ljudi brez solza,
nadutejših in preprostejših kot pri nas.
* * *
Ko bi vi vedeli, iz kakšnih smeti
rastejo verzi, in ne vedo za sram …
Kakor regrat ob plotu,
kot lapuh ob labodu.
* * *
Ljubezen od vsega prej postane smrtni prah,
umiri ponos se in obmolkne laskanje.
Obup, ki ga strah pripravi,
je skoraj nemogoče prenesti.
* * *
Ljubezen podjarmlja sleparsko
z napevom preprostim, neizkušenim.
* * *
Bi mogla Beatrice, kakor Dante, ustvarjati,
ali Laura žar ljubezni slaviti?
Naučila sem se ženskam govoriti …
Ali Bog, kako jih k molku zaustaviti!
* * *
Naša posvečena obrt
obstaja tisoče let …
Z njo tudi brez luči je svetu svetlo.
A še noben ni rekel poet,
da modrosti ni, in starosti ni,
in morda – tudi smrti ni.
* * *
… ne skušaj za sebe hraniti,
kar so ti darovala nebesa:
Obsojeni smo – tudi vemo sami –
razsipati, ne kopičiti.
* * *
O, so neponovljive besede,
Kdor jih je rekel – porabil je tega preveč.
* * *
Rjavi zlato in trohni jeklo,
kruši se marmor. Ob smrti je vse končano.
Od vsega je najtrajnejša na Zemlji – žalost,
in dolgoživa – mogočna beseda.
* * *
Smrti ni – to je čisto gotovo,
to ponavljati je postalo zoprno,
a kaj je – naj mi to povedo.
* * *
Srečen je, kdor je šel skoz mučenja,
sredi težav in strasti življenja šumnega,
podoben vrtnici, ki cveti brezmiselno,
in laže od po vodah bežeči senci.
