(*14. julij. 1951, Maribor), kantavtorica, pesnica, humoristka. Njen dekliški priimek je Zorko. Po osnovni šoli sem obiskovala Srednjo glasbeno šolo v MB in zaključila študij glasbene pedagogike v Ljubljani. Od leta 1972 živi v Ljubljani, kjer si je tudi ustvarila družino. Zaposlena je v Slovenski filharmoniji kot pevka v Slovenskem komornem zboru.
Pisanje je začela v 1. razredu osnovne šole z objavo spisa v reviji Ciciban. V šestem razredu je začela oblikovati smešne pripovedi o vsem, kar se je dogajalo okrog nje. Zapisala si je samo nekaj stavkov in v šoli jo je nestrpno čakala peščica navdušenih poslušalcev, ki je zahtevala vsak dan nove dogodivščine. V sedmem razredu jo je začela navdihovati nesrečna ljubezen. Pisala je besedila na melodije znanih popevk in jih tudi pela. Ko je dobila kitaro, si je izmišljala tudi melodije. S kitaro se je priključila orkestru Mladi harmonikarji v KUD Jože Hermanko. Orkester in poučevanje instrumentov je bilo tedaj v rokah gospoda Ervina Hartmana starejšega.
Tam je dobila priložnost, da je svoje pesmi pela tudi na javnih nastopih. Pri Pri Mladih harmonikarjih so sestavili priložnostni narodnozabavni kvintet, leta 1969 pa se je pridružila ansamblu Jožeta Krežeta, kjer je ostala do odhoda v Ljubljano, leta 1972.
Pozvezava z »narodnjaki« se je nadaljevala tudi v Ljubljani, najdlje je ostala z ansamblom Ludvika Lesjaka, pevsko kariero v ansamblih pa je zaključila pri Veselih planšarjih v osemdesetih letih. V tem času je pisala tekste za polke in valčke številnim ansamblom: Jožetu Krežetu, Ludviku Lesjaku, Henčku, Darku Atelšku in drugim.
Njen prvi resnejši nastop z besedili je bil na Veseli jeseni 1971, ko je pesem »Naš papagaj«, za katero je napisala besedilo in glasbo, pela je Doca Marolt. Prejela je za najboljše besedilo. Na Veseli jeseni je sodelovala še večkrat, predvsem z besedili in dobila še nagrado za najboljše besedilo skladbe »Noe in trta« na temo vino in vinogradništvo.
Nagradili so jo tudi za najboljše besedilo na Mladinskem festivalu, za pesem Šifra »Ugodno« z Alfijem Nipičem.
V Ljubljani je spoznala skladatelja Janija Goloba, s katerim občasno sedelujeta še danes. V zlatih časih Slovenske popevke sta dobila nagrado mednarodne žirije za skladbo »Utrujena ljubezen«. Oba sta se podpisala pod več kot ducat popevk. Zadnji dve sta na zadnji plošči ansambla Rdeči dečki, na njej pa ima še pet besedil, ki sta jih uglasbila Edvin Fliser in Božo Čobec. Napisala je besedilo in glasbo še za več popevk, ki so jih posneli na radiu.
Kmalu po prihodu v Ljubljano je začela pisati humoreske za radio Ljubljana, kot se je tedaj imenoval radio. Objavljene so bile v oddaji Humoreska tega tedna. Nabralo se jih je več kot dvajset. V zborniku humorja in satire Aritas so objavili njene aforizme.
Z besedili in z glasbo se je predstavila tudi na Šansonu Rogaška, prvič v osemdesetih letih pr. st.
Ob koncu osemdesetih let je prenehal z delom Jugoslovanski šanson v Rogaški in ugotovila je, da je lahko za vse – sama. Sama je začela peti svoje pesmi in jih pospremila z akordi na kitari. Poslušalci so bili zadovoljni, ona pa tudi. Z dramsko igralko Nino Skrbinšek sta pesmi izvedli tudi z lutkami, včasih pa jo spremlja pevski zbor. Ugotovila je, da jih je mogoče izvajati na veliko načinov. Še vedno nastopa s samostojnimi večeri ali pa na otvoritvah razstav in na podobnih kulturnih dogodkih.
Vseskozi piše tudi stvari, za katere se ji zdi, da so samo za interno uporabo, ker še ne ve, če so preveč ali premalo odbite.
