Uma žeja dolbe jasli radovedja brez zlatega prirastja hesperitskih jablan,
stopim za obzorje skritih sanj v pozabljeno preddverje izobčenega Panteona,
hipoma pojezdim na Egidi v sončnem blagohotju Ateninih oči,
pot me spelje v sloviti sod čudnega očanca na bregeh Egeje.
Sedaj sem tu, stojim pred kinikovo vilo v senci temnega spomina
na barbarske horde razdraženih hoplitov in omikanega kralja,
spoštljivo snamem kapo, pazeč, da sonca bi ne kratil psu v ubožni halji,
nakar ponižno vstopim in odplavam v motnjave zabrisane Antike.
Heladska noč je padla čez tihoto svetega oraklja naostrenih misli,
prižgem pozabljeno oljenko in s trhlih dog postrugam sapo vetra predkrščanske dobe,
neslišno sova prileti na skrivenčeni borovec v rumenkasto svečavo,
iz cime časa se izcimi svojstven belobradi klon starega modruna.
Strupen pogled zareže skozi prašni sloj stoletij v nedojemni svet,
dvomeč izraz obrazne krinke navidezno mehča igrivi soj plamena,
omrežje poapnelih kapilar modrikasto utripa v nemoči žolčnega potenja,
to je on, Kyon, razbita veličina na oltarju vnebovzetih lutk staroveške srenje.
Kimne z glavo in s pljunkom zaduši oljenko ter ponikne v Tartar;
ostanem sam, noč preždim v sodu umnega čudaka brez olimpske slave,
sova je pred zoro odletela v mrakobo najgostejše hoste,
vstanem in poljubim rano sonce, hvala ljubljeni paladi za nepozabno noč.
LESENI KONJIČEK
Rezljam lesenega konjička, ne za ježo, ne za šah,
rezljam ga iz japonske češnje,
ki je pila alpsko kri
iz slovenske rodne grude.
Ljubila se je s pticami Evrope
in dihala izdihe belih domorodcev,
pohorski vetrovi so lasali krošnjo,
naš dež je prah izpiral v nalivih,
kranjska sivka je poljubljala cvetove.
Rezljam majhnega konjička za zabavo,
ne bo galopa, ne poteze,
pipec dolbe tuje odišavljen les,
ko rezljam japonsko češnjo
v okras regalu iz domače bukve.
JULIJSKI NOKTURNO
Na obrežju julijske noči srce pustim v tvojem gnezdu iz dlani,
angel zaigra nokturno na predivu zlatih niti tihega medzvezdja,
sanjam te odprtih vek v nemem kriku bolečine, ki preorje dušo,
odhajaš proti soncu, proti dnevu z mojimi utripi neizpetih rim.
Ostajam v poletni noči prikovan v led osame nikoli izzvenelih not,
valovi pljuskajo ob skale, medlim v kraški krvi do poslednjega požirka,
z julijskim nokturnom v ušesih tonem v slepilni čar navidezne omame,
slednjič me odreši luna bridke teže in zavije v pozabo gluhih ur.
SVILENA NIT
Z večerom sem pričel in tkal sem celo dolgo noč,
iz zlatih zvezd spleteno, iz sladkih sanj spredeno
svileno nit ljubezni, ki nevidno veže brez vezi,
dobim še Venerin poljub in blagoslov za najino nebeško srečo,
nakar ob zori pridem v tvoj samotno speči dom,
pritajeno vstopim v tvojo nežno rožnoliko avro,
narahlo te poljubim na vsnulo smehljajoča usta.
Svilnat kaveljc ti zarinem globoko v srce in vznikne tok ljubezni,
zalije naju žgoča kri, odnese velik val strasti,
in sanje so postale zvezde na obnebju židanih plejad,
združena v jarkem soncu zlagoma sesava mleko božanske Amalteje,
ki smuka zrelo grozdje na pobočjih vinorodnih gričev pozabljene Helade.
Sedaj nazdraviva vsem parom večne svilnonitne združbe današnjega sveta,
v trti dozore omamno sladke sanje, izpijmo jih do dna.
