(* 1914, Punta Arenas, Čile – † 1995, Santiago, Čile) je bil sin doseljencev na Magallanes. Osnovno in srednjo šolo je končal v Punta Arenasu, a že kot otrok je pisal verze in urejeval šolske liste. Bil je prvak Patagonije v šahu. Pri štirinajstih se je preselil v Santiago in želel študirati medicino. Tega mu ne dopuščajo zaradi mladosti, a dovolili so mu, da bi se vpisal na kemijo ali farmacijo. Toda odločil se je, da je njegova prihodnost književnost. Diplomiral je španščino in književnost in postal univerzitetni učitelj. Iz njegovega bogatega življenjepisa je vidno, da je v glavnem mestu najprej občutil hladnost in omalovaževanje zaradi tega, ker je bil provincialec, toda hitro je našel svoje mesto znotraj generacijskega kroga, ki je kasneje postal del čilske zgodovine. V tem krogu sta bila med drugimi Eduardo Frei, prihodnji čilski predsednik, in Radomiro Tomic, ki je na volitvah zgubil proti Allendeju. V svojih prvih delih odkriva špansko pesniško generacijo iz leta 1927. V prvi knjigi je objavil eseje o Lorcu in Albertiju (1931). Šele 1941, pri sedemindvajsetih letih je objavil prvo pesniško zbirko.
Bil je pesnik, literarni kritik, avtor cenjenih zbirk, antologij in študij, »prava literarna ustanova, pesnik božanske vzvišenosti« (María Larraín). O njem piše tudi španska literarna kritika, ki ga izpostavlja kot enega od najpomembnejših literarnih pojavov. Pišejo o njegovem popolnem stilu, bogati domišljiji, občutku za lepo. On pa je videl v svojih verzih »slovanske sledi«, v Hrvaški pa svoje korenine (po poreklu je iz Starega Grada na Hvaru). Napisal je 14 pesniških zbirk, 12 zbirk esejev in 11 zbirk študij, dve dramski deli in štiri avtobiografska besedila. Uredil je 17 antologij, prevedel je eno knjigo in napisal mnogo predavanj in člankov, objavljenih v čilskih in mednarodnih revijah. Skárpinova poezija je konceptualna in univerzalna, a trudi se biti dostopna za bralca.
Od leta 1952 je bil redni člen čilske akademije in od 1980 njen predsednik. Tega leta je prejel Državno nagrado za književnost. Bil je prvi Magallanec, ki mu je pripadla ta čas. Prejel še še mnoge druge nagrade in priznanja, med drugim tudi Odličje skupnosti hrvaških izseljencev v Magallanesu (1984). za zasluge v znanosti in kulturi. Bil je dolgoletni univerzitetni profesor in ravnatelj Državne knjižnice, arhive in muzejev.
