tišina objame sobo koraki misli so tvoj edini strah
in prisotnost
utripanje luči mimoidočih
šteje čas
dolge so noči otrok
v prvem nadstropju
hiše ob avtocesti
* * *
dim gost dim
sedim
poslušam
neopazno rastem
iz besede v besedo
ne razumem vsega
vem
* * *
nadrealist postaneš
otrok
* * *
objemaš drevesa, ker so mehka pesnikom pošiljaš pisma, da bi jih zbudil
za zavesami se pogovarjaš s svojo podzavestjo
prisluškuješ
v zlikanih oblačilih se počutiš ujetnik
dihaš samoto
obupuješ nad seboj, ker verjameš
tudi, ko veš
optimist si in boš
poln bušk
duša je prilagodljiva suknja
do neke mere
na pomoč
* * *
pomahaš jutru, da bi ti odgovorilo molči
presenečeno se zviješ v klopčič
in se spominjaš podobnih juter
lepa so tiha jutra
lepo je morje, ki jih je objelo
lepa so drevesa juter, ki ne rastejo več
lep je vonj po nekoč
dobro jutro deklica
nisi sama
jutra so tu
tvoja so
