1. januar 2015Letnik XVIII
Božal je miško. Tisto črno. Gladko.
Z jezikom med nogami. Vrti.
Vezje je ugrabilo možakarja. Brez.
Ugrabilo in skrilo. Skrilo in ugrabilo.
Potisnilo glavo za prozorno plastiko.
Microsoft je ponosen. Klik, klik, klik.
Vrži mu papirje na glavo.
Kockasto. Čokato in elektronsko.
Napolni mu želodec, da bo pel.
Miška v roki cveti. Ah.
Poleg, a drugačen,
v njej in izven, nonsense glasno preigrava trpko melodijo, klaviature so ugasnile, tudi pamet, ostalo je le blebetanje srkajočih nojev, v rjavi močvari, še radovedne oči se ustavijo na mojih, na ozemlje pa prideta dva noja, dve noji, kakorkoli,
sem poleg, a me ni.
Iz teme sveti luč. Mansion.
Na niču stoji kupola. Steklena.
Rojena s črno zemljo. Žlica.
Brez mrzlega snega. Z njim. Zavitim.
Kar tlači jo v vrečko,
kar pij sneg in ropotaj.
In na koncu jo postavi
predme. Naj jo začutim. Prazno.
Z lopato. V njej. Umazano.
Izpljuni blato iz sebe. Rotacija.