Starka gleda med rožnate zastore vozička. Dojenček jo prav živo zanima. Gleda in ga ne vidi dobro, ker je skrit za zastorčki.
»Ga lahko vidim?« vpraša.
Mama odgrne zaveso.
»Deklica je, sem uganila?«
»Ja, res je, pet mesecev ima. Nina je,« je ponosna mati.
Sestrica se smuka okrog vozička. Teka, skače, se ustavlja, ni ji prav, da se starka zanima za dojenčka. Ljubosumna je.
»Si Mojca, Zala, Jasna?« je radovedna starka.
»Le povej svoje ime!« ji prigovarja mati.
»Ana sem,« reče tiho in razpre velike zvedave oči. Kitke ji bingljajo sem in tja. Lepa je s čipkami na ovratniku. Se oprime vozička.
»Sestrico čuvaš, kajne? Pokazala ti bom svojo igračo, hočeš?«
Pokima.
Starka se skloni nizko k deklici in zapiska na dva prsta. Ne preveč glasno, da se ne bi prestrašila.
Ana je začudena, tudi mati. Iščejo piščalko.
»Kje je piščalka? Piščalke ni. Piščalka je!«
Starka je ponosna na svojo veščino.
»Tole glasbilo imam vedno pri roki. Vsak ima takšno piščalko.« Široko razpre dlan. Tudi deklica razpre svojo otroško dlan.
»Tudi ti jo imaš, vidiš, tvoja prstka sta lahko piščalka. Mene je naučil žvižgati oče, ko sem bila še majhna. Poslušaj!«
Spet večkrat zažvižga, zapiska visoko, tenko:
»Tin, ti, tiii!« kot ptica sokol, ki se vrača s poleta, kot kos, ki se spreletava pod drevesi, ugotavljajo. Ona piska, tudi žvižga, žvrgoli.
Izvablja melodije otroških pesmi.
Po drevoredu prihajajo najmlajši iz vrtca. V dvojicah se kobacajo ob napeljani debeli vrvi po sredini. Znajo se že oprijeti vrvi z rokami, da ne padejo.
Dvajset parov oči se zazre vanjo. Sprevod s tremi vzgojiteljicami obstane. Se že poznajo. Večkrat se srečajo. Starka se igra z njimi. Nagne bel klobuk in se skrije za njim:
»Ku ku, kuk, ku kuk!« tudi zapiska.
Tudi oni gledajo, kje ima piščalko.
»Še, še, še!« pravijo.
In zapiska. Tokrat med sklenjene dlani, tako kot huka sova.
Takrat je ponosna nase.
»Nihče ne zna tako piskati. Nihče se ne zna tako izgrati z otroki.To sem prinesla iz svojega doma. Še čutim mladost! Moji prsti so čudežni, vsak posebej je struna neštetih melodij. Deset strun, na vsaki roki pet je vtkanih v mojo dušo.«
Razmišlja o neznani davnini, iz katere prihaja ta igra. Tako dolgo je iskala ta glas, sesala prste na rokah. Iskala je sebe. Potem je piskala na paši, v lesovih med bukvami, pod lipo je vsak večer oponašala čuka in čuk ji je odgovarjal.
Stara je že, po hoji se ji poznajo leta. Korak ni več trden. Počasi in majavo hodi, tudi njena postava se je upognila.
»Starka sem, a starost je tudi modrost!« govori. Ne barva si las, ne gladi si gub. Nosi ponošena dolga krila, zavija se v jope, včasih si natakne kapo, šal.
Barve izbira.
»Barve se morajo ujemati med seboj, kot se ujemajo listi z drevjem, kamen s kamenjem,« si šepeče, a se poredko ogleda v zrcalu.
Doma je sama, pogosto res čisto sama.
Kar potegne jo med aleje. Rada srečuje otroke. Ne ve, zakaj. Takrat oživi kot mladenka.
Včasih zagleda v parku mlad par z vozičkom. Poleg stopata še malčka. Njej kar nekaj zaigra v notranjosti:
»To je sreča, tiha sreča. Očka je ponosen varuh svojega naraščaja!«
Starka se rahlo približa. Začuje nežen otroški jok. Dojenčkov jok je klic:
»To sem jaz, živim, diham, me slišite?« To je glas tožeče piščalke človeškega bitja, se mota starki po glavi.
Ponoči sanja svoja pravnuka: Nežo in Aljaža pred hišo v naravi, kjer prebivajo.
Neža takoj vtakne prstka v usta, ko zasliši njeno piščalko. Napne ustnice, lica, se napihuje. Naučila jo bo piskati, tudi Aljaža. Prenesla jima bo tisto, kar je je naučil oče. Neža poskakuje, pleše ob njeni muziki.
Aljaž želi oponašati čuka. Prekriža dlani, zravna palca in piha v režo.
»Babi, ne znam,« je žalosten.
Še malo stisni prste, da ne uhaja zrak, mu svetuje. In mu uspe enkrat, dvakrat, trikrat. Kako je presenečen! Postane pravi čuk, ne odneha ga posnemati, a vselej se mu ne posreči, še potrebuje pomoč!
Nato prisluhnejo ščinkavcu in kokoški in vetru, ki raznaša listje. Tudi živali imajo svoje piščalke, vsaka svojo, ju uči. On je starejši, njega je zibala. Bil je zelo radoveden, ko se je začel plaziti po vseh štirih. Igrače je razmetal naokrog. A najraje se je igral z njo. Koliko igric sta si izmislila!
Neko noč jo obidejo moraste sanje:
»Piščalka me več ne uboga! Prsti so odreveneli, komaj še diham. Ne znam več piskati, ne izvabljati iz dlani melodij ptic, čričkov, kapljic, vetra.«
Vso noč išče, išče piščalko in joče.
Ko se predrami, si globoko oddahne od morastih sanj.
Poskusi zapiskati s prsti. Glasno, močno. Poskusi zahukati v sklenjene dlani. Hu-hu-hu!
»Še sem živa!«, se veseli. »Še me uboga piščalka.«
