MESTA BREZ PALMOVIH DREVES Pogovor z sudanskim pisateljem Tarekom Eltayeb
Fotografija: Hans Labler
Roman »Selitev na sever« sudanskega pisatelja Tayeba Saleha je dolgo dominiral v sudanski književnost. V zadnjih letih pa sta se na sudanski literarni sceni pojavila še dva avtorja, Leila Aboleila z nagrajenim romanom »Minaret« in Tareb Eltayeb.
Njegov prvenec »Mudum Bila Nakhil«, »Mesta brez palmovih dreves« je bil prvotno napisan v arabskem jeziku, sedaj pa je izšel tudi v angleškem prevodu pri Ameriški univerzi v Kairu.
Tarekov prvenec je takoj požel veliko pohval in priznanj. Iz obupa, da reši svojo mamo in dve sestri lakote in bolezni, mladi mož Hamza zapusti svojo rodno vas v Sudanu in se odpravi v mesto, da poišče delo. To je za Hamza začetek dolgega potovanja, na katerem se srečuje z lakoto, pomanjkanjem, revščino. Pot ga vodi še dalje od doma, najprej v Egipt, zatem pa v Italijo, Francijo in Nizozemsko, kjer se srečuje s krutim svetom sezonskega delavca in grenkimi okoliščinami življenja ilegalnega migranta.
»Mesta brez palmovih dreves« je slika »revščine« v obeh svetovih, tako v razvitem in nerazvitem. V enostavnem, toda elegantnem slogu roman pripoveduje o tragičnosti življenja in redke trenutke pravega veselja. To je pripoved o svobodi, ustvarjalnosti, nostalgiji in – upanju. Spominja pa tudi na avtorjevo življenjsko pot.
Tarek ElTayeb, dobrodošli k pogovoru. Pa začniva. Rojeni ste v Kairu, v Egiptu. Kako se spominjate tega mesta za časa vašega otroštva?
Tarek: Kairo mojega otroštva je Kairo šestdesetih del in zame kot otroka naravnost čudovito. Živeli smo v različnih delih, najprej v starejšem delu mesta, Al-Bayyomi. Potem smo se preselili v Ain Shams, ki je takrat bila vas blizu puščave. Spominjam se ga z zelenimi polji in kmeti. Toda ce Ain Shams obiščete danes boste takoj ugotovili na kaj mislim.
Večina poletij smo preživljali v Al-Arishu na Sredozemski obali in severnem Sinaju na plazi z vsemi tistimi čudovitimi visokimi palmami.
Moje otroško je bilo brez televizije, toda ob zgodbah, ki jih je znala pripovedovati moja mama in stara mama.
Vi ste Sudanci, kakšen spomin imate na Sudan in kakšen pomen ima Sudan za Vas?
Tarek: Moj oče je rojen in je odraščal v Sudanu in je prišel v Egipt za časa petdesetih let. Toda moja mama in stara mama sta bile rojeni v Egiptu. Moj oče je bil se posebej navezan na deželo svojega rojstva. Pred upokojitvijo je vsak enkrat letno obiskal Sudan. Ko mi je bilo približno dvajset let sem potoval z njim. Čudovito potovanje, ki se jih zmeraj rad spominjam. Potovala sva z vlakom do Asuana, potem z ladjo do wadi Halfe in z vlakom do Kharthouma.
Sudan je bil vedno prisoten v naših življenjih v Kairu. Vedno je krožilo veliko zgodb, obiskovali so nas sorodniki, naša hrana je bila večji del Sudanska, narečje, glasba, pesmi, običaji, vse to je bilo Sudansko.
Veste, noben otrok se ne počuti tujca v katerikoli državi. Za časa mojega otroštva ni bilo razlike med Egipčani in Sudanci, tako družbenih ali političnih. Do spremembe je prišlo v osemdesetih letih, ko smo Sudanci nenadoma postali »tujci«.
Vaša prva pisanja ali umetniška izražanja …
Tarek: Zgodaj, zanimala me je kaligrafija, karikature in risanje. Poslikal sem vse stene nase hiše, seveda pa moji stari niso bili preveč navdušeni nad takšno umetnostjo. Zanimal me je tudi arabski jezik in zgodaj sem zaceli oponašati svojega očeta pri branju in recitiranju.
Toda šele na Dunaju sem začel pisati literature. Bilo mi je 26 in leto je bilo 1985.
Vaša »sezona selitve na sever« je bila v Avstrijo – zakaj Avstrija… srečanje z drugačnostjo?
Tarek: Sudanci v Egiptu smo nenadoma postali tujci in zato nisem videl dobre možnosti za nadaljevanje študija. Odločil sem se, da bom poskušal nadaljevati študij v Evropi. Hotel sem začeti »pravo« življenje, mogoče v Skandinaviji ali Nemčiji. Potem pa se je izkazalo, da lahko v Avstriji študiram zastonj, to je bila ponudba za študente iz nerazvitih dežel. Odločil sem se zato, ampak je bilo dolgo potovanje tokrat znotraj Avstrije, ne toliko nek kulturni sok, kot jezikovni (nemščina) in vremenski sok, na Dunaj sem prispel sem januarja.
V vaši prelepi pesmi »Zlomljena senca«, napisani že na Dunaju, pravite »moja senca ostala zlomljena, toda moja pot sedaj je jasna, ravna«. Lahko obrazložite?
Tarek: Pomen te pesmi je v preteklosti, v spominu, ki ga mi vsi nosimo v sebi – ves čas. Za nekatere je breme, za druge mogoče malo lažje. Nemci imajo rek, ki pravi » da ne moreš skočiti čez svojo senco«. Zlomljena senca ni negativna, z njo pač moramo živeti.
Kaj je bil navdih za »Mesta brez palmovih dreves« in katera mesta so tukaj mišljena?
Tarek: Navdih so enostavno vsi mladi ljudje, ki jih srečuješ v deželah, kjer sem bil rojen. Mladi brez upanja, brez dobre izobrazbe, zdravstvenih uslug, brez prihodnosti, ki se borijo za preživetje, brez podpore od kogarkoli, odraščajo v revščini. Želel sem dati glas vsem tistim, ki morajo s trebuhom za kruhom. Hotel sem opisati realnost, za druge, da bi bolje razumeli.
Avtor: Tarek Eltayeb
Naj govorim dalje skozi glavnega junaka Hamzo: Ima 17 let, malo izobrazbe v koranski soli, vodi ga bolj intuicija in mu uspe »selitev na sever«. Na koncu ugotovi, da je bilo vse zastonj. Zgodbi kot je ta od Hamze in se mnogih drugih, ki so prezreti, sem hotel dati glas. Ce bi znali bolj poslušati in gledati, bi mnogo stvari mnogo bolje razumeli.
Druga zadeva je revščina. Citat iz »Mest brez palmovih dreves«: Pust kraj z malo upanja za prihodnost, kjer so skoraj vsa palmova drevesa umrla. Upanje mora živeti druge, lahko pojasnite?
Tarek: Hamza se bori zase in za svojo družino. V njegovi vasi ni upanja. Zato se odpravi v drug kraj, kjer so možnosti, da bi zasluzil nekaj denarja. Njegova pot pomeni, da se ni odrekel upanju. Njegove poti iz enega mesta v drugo je prava nočna mora in pot izgub. Ampak nikoli popolnoma ne izgubi upanja.
Doživlja celo trenutke sreče in veselja.
Poanta je v tem, da ga ti kraji ali druga mesta ne sprejmejo in ga zvračajo, ker jim ne pripada. On tem družbam ne pripada.
V vašem drugem romanu »Hiša palm« (The Palm House) bralec ponovno sreča vašega junaka Hamzo. Potuje v Avstrijo, v torbi ima knjigo »Pripovedke iz tisoč in ene noči« in poje Esmahanovo pesem »Noč veselja«. Pridobi si celo ljubezen lepega Avstrijskega dekleta. Ste morebiti hoteli reci, da je »človečnosti« tista veza med nami in upanje na katerem velja graditi?
Tarek: Da, »človečnost« je tista, ki nas povezuje. Mnogo te človečnosti izgubljamo, ko poudarjamo razlike in gradimo meje med nami. Ko mlado dekle izve o Hamzi in njegovi zgodbi, spoznava tudi sebe.
Avtor: Tarek Eltayeb
Področje, ki Vas zanima je tudi kako se ljudje prilagajajo tujemu okolju, v katerem se počutijo izgubljene, kako se vključujejo v drugačno družbo, ne da bi izgubili svojo osebno, bi hoteli pojasniti?
Tarek: Zadevo, ki sem se jo naučil takoj po mojem prihodu na Dunaj je ta, da sem jaz »tujec« in ne drugi in da se moram zanimati za to družbo in najti svoj prostor v njej.
Toda postati član te »nove« družbe, v kateri nisi bil rojen, zahteva napor in voljo z obeh strani.
Pomembno je obdržati svojo identiteto. Prepričan sem, da lahko veliko stvari dodajamo k človekovi identiteti brez da bi jo izgubili. Zame je »identiteta« nekaj, ker se neprestano spreminja.
In se nekaj misli za zaključek …
Tarek: Mnogočesa, kar nas obdaja, zasluži našo pozornost. Srečujem preproste ljudi in se od njih veliko naučim.
