Kot namazano z margarino. Salonarji in gosji kljun. Bibek. Recept za prijateljstvo.
Iskanje vsebin. Uvertura k pomladi. Gaudeamus igitur.
»Matura je pred vrati, « so bile prve besede razrednika, ko je v svoji stari klotasti črni halji, ki jo je nosil že pet let, vstopal v razred. »Trije so padli pri popravnih izpitih, letos bo treba pošteno poprijeti, saj boste morali ob koncu leta pokazati znanje vseh petih maturitetnih predmetov od četrtega do osmega razreda.«
Podobne grožnje so se vrstile vsako naslednjo uro. Profesor grščine Tribus, majhne postave, v elegantni obleki smetanaste barve, z brezhibno na prečo počesanimi srebrnimi lasmi, je bil aktualen:
»Prevod Homerja mora teči gladko kot namazano z margarino!« (Država je takrat menda iz Belgije uvozila margarino.)
Dobili so dodatne ure za matematiko, ob sedmih zjutraj. Profesorji, ki niso poučevali maturitetnih predmetov, so postajali vedno bolj zahtevni, kot bi bili užaljeni, da so za nekaj prikrajšani, razlike v pomembnosti so se izgubljale. Lea, ki se je jeseni tretjič preselila, in to k Lenkinim staršem, in Ana, sta se učili vedno več, zjutraj sta vstajali o prvem svitu in se s knjigami sprehajali po parku, dokler ni zahladilo, zvečer pa sta posedali pri veliki beli peči v Leini sobi. Ani so se vrivali verzi:
Skače od vročine peč,
Lea nanjo se naslanja
et latina verba sklanja.
Ko je ura točno šest,
Lea vstane in gre jest …
Ana seveda ni hodila večerjat. Pri mamici Zofki pa je dobila veliko skodelo mleka, pričaranega iz ameriškega mlečnega prahu, in kos kruha, namazan z margarino.
Vse razen poezije in branja je postavila na stranski tir, tudi bežno zaljubljenost v fanta s Pohorja, ki je to jesen nepričakovano šel študirat teologijo. S študentom, ki ga je spoznala ob gostovanju literatov iz Ljubljane, sta si izmenjavala čustvena in včasih duhovita pisma. V njih sta pretresala tudi politično dogajanje in družbene probleme. Nekako raztreseno in neprizadeto je sprejemala ljubezenske izpovedi; sošolec, ki ji je spomladi skozi odprto okno metal cvetoče vejice španskega bezga ali jasmina, utrgane v bližnjem parku, ji je včasih napisal in podtaknil kakšno očitajočo ljubezensko pesem, zavedela se je, da ni pomembno, kaj čutijo drugi, če sam do njih ne občutiš ničesar. V tem čudnem medsebojnem daj-damu s čustvi se pač dogajajo krivice:
Tako kot v Heinejevi pesmi:
Mlad fant se v dekle je zagledal
ta v drugega obrača oči,
ta drugi zaljubljen je v drugo
in z njo se poroči.
----------------------------------
»To stara in znana je zgodba,
ki vedno se znova zgodi,
a komur se ravno primeri,
srce mu v prsih zdrobi.«
»Domov«, v rdečo hišo pod Piramido, je odhajala samo še spat. Sredi zime je čez noč zmanjkalo sostanovalca Zora, ki je spal v kabinetu zraven kuhinje. Star je bil že okrog trideset let in je neprestano študiral. Hotel je postati farmacevt. Z Ano sta se pozimi mnogokrat pozno zvečer pogovarjala, zdaj je pogrešala te pogovore. Previdno je spraševala, zakaj se je tako nepričakovano in brez slovesa preselil, prav tako previden in obotavljiv je bil odgovor gospoda Kerina, šele čez teden dni je izvedela, da so Zora ujeli in zaprli, ko je hotel prebegniti v Avstrijo.
Zato se je Ana iz svoje žametne zelene sobe, ki je prevzela znova vlogo dnevne, preselila v manjši kabinet zraven kuhinje s praznim pogledom na pusto dvorišče, razobešeno perilo in nekaj polomljenih dreves.
Druščina, ki je preživljala dolge večere na koncertih in v gledališču, se ni spremenila. Ana je bila med prijatelji na poti domov, ko so spremljali drug drugega in se je to potovanje včasih zavleklo pozno v noč, sproščena in razigrana, v pogovorih zbadljiva, počutila se je svobodno in samozavestno, nekateri so ji očitali, da je postala vzvišena in domišljava. Otresla se je občutkov manjvrednosti, utrdila se je. Nekdanjo usodno in nesrečno zaljubljenost je skoraj načrtno preoblikovala v dokaj trdno dolgoletno prijateljstvo, tlakovano z dolgimi pogovori o umetnosti in filozofiranju o življenju, nekako lebdečim nad vsakdanjostjo.
Kupila si je za številko premajhne salonarje, številka 35, ker večjih ni bilo, da jih je obula v plesno šolo. Iz Strme ulice se je pozno zvečer ob Dravi s čevlji v rokah in žulji na nogah po snegu vračala bosa, saj so jo novi salonarji otiščali do krvi. Ples je bil edina zabava, ob kateri se je zares sprostila, tudi ko je resni učitelj narekoval: »Korak, korak in hitro, hitro pavza, korak, korak- in tango korak!« K sreči se je v enem od paketov strica iz Amerike znašel tudi par svetlih čevljev z visoko peto, zaradi oranžne konice je spominjal na gosji kljun, kot se je doma ponorčeval gospod Alfonz Kerin , vendar je ti špičaki vsaj niso tiščali.
Razred je dobil novega sošolca, nekaj starejšega, ker so mu zaradi policijske preiskave prejšnje leto prepovedali opravljati maturo in so ga pred koncem šolskega leta izključili zaradi sodelovanja pri skrivni reviji, ki jo je izdajala skupina sošolcev. Bibek, kot so ga klicali, se je vrnil v šolo vidno zamorjen, drugi »izključenci« pa so študirali vsak po svoje in opravljali izpite kot privatisti. Ani se je Bibek zdel podoben žalostni razkuštrani vrani, ko se je sklanjal nad mizo in so mu dolgi črni lasje kot mokri curki padali čez obraz. V razredno življenje se ni vključeval, tudi pogovarjal se ni z nikomer, zato niso silili vanj. V njem se je skrival umetnik, ki je le čakal na svojo priložnost, da plane na dan. In to se je tudi zgodilo čez nekaj let, ko je postal najboljši dramski igralec. Čeprav ni bil nikoli grdi mali raček, saj je bil za to vlogo že prevelik, je Ano spominjal na tega Andersenovega junaka, ki ga je pravljičar napisal za večkrat lažno tolažbo nesrečnim ali nerazumljenim otrokom, a Bibek se je res spremenil v ponosnega laboda, dolga leta je bil igralec, eden najboljših v državi .
Listi iz dnevnika Ane S.
Brez posebnih dogodkov potekajo dnevi. Kakor senen stog na travniku stojim, živim brez posebnih naporov. Sonce še bolj pripeka, čeprav je že september in v meni se počasi nekaj kruši in drobi. Ko bi vsaj mogla pisati! Še za nekaj si prizadevam-rada bi se zaljubila. Neumno? Mogoče. A to zahteva v meni morda mladostna objestnost, tako lahkotno razmerje, popolnoma neresno in brez globine, nič velikega in usodnega .Bolj zato, da z nekom hodiš. Morda tako kot z Mariom. Če samo pomislim, kako nesmiselno je bilo vse, kar sva govorila: »Ana, obiskal te bom v Mariboru, da nama ne bo preveč težko. A ti mi ne boš ostala zvesta! Jaz pa bom vedno mislil na tebe.« Nisem mu verjela in tudi takrat sem se napol resno smehljala. Seveda, poletne ljubezni! Počitniški intermezzo pač.
Na plesnem tečaju mi je svetlolasi plesalec, pravi velikan, govoril o svojih nazorih in velikih načrtih. Postati hoče kipar. Vendar ne bi postavljal velikih spomenikov, oblikoval bi nežna telesa, obraze, polne miline. Nobenih kovačev in žanjic z zavezanimi rutami, nobenih vojakov z brzostrelkami, mogočnih mater z debelimi dojenčki na prsih, ki jih potem pritrdijo na pročelje kakšne moderne hiše, da se kar bojiš, kdaj ti bosta oba padla na glavo. Ne herojev, ki razkazujejo gole prsi, češ pa me ustrelite! Ničesar tistega, kar danes cenijo. Nekaj iz pravljice, iz fantazije … Res si ga ne morem predstavljati, kako iz skale dolbe mogočno telo, saj je sam kljub veliki postavi nekam krhek, z obrazom, kot bi ga vzel s stare slike, tak kot da bi ga nekaj iz davne preteklosti prineslo med današnje plesalce.
Očarljiv se mi zdi, ker je tako starinski, nevsakdanji. Čeprav sem bila prej take volje, kot bi dobila v šoli celo škatlo cvekov, sem v njegovi družbi postala vesela in živahna. Večkrat sva plesala in se ob tem zelo zabavala, ker je tako neroden. Naučila sem ga obrate pri foxtrotu, oba sva se smejala, ko so se mu noge zapletale, a nazadnje je le šlo. Bi-bop, samba, rumba, ča-ča-ča.In seveda valček. Vse okrog mene se vrti, kot v opojni dremavici, samo plavaš, ni več jasnih misli, samo gibanje A Damijan si rad izmišlja svoja plesna pravila. In njegovo pojmovanje o umetnosti mi je tako blizu!
Včeraj se je na šolskem dvorišču razcvetela marelica, danes je polovica cvetnih lističev že odpadla.
Ko bi mogla kam potovati! Vendar od nas skoraj nihče nikamor ne potuje. Lani se je to posrečilo slikarju K. S skupino kulturnikov je dobil dovoljenje za potovanje v Grčijo. Po tem je narisal več študij z Akropolo in kamenjem. Bližje so mi njegove »domače« slike Slovenskih Goric ali Pohorskega gozda. Želim si nekaj novega, naveličana sem pustih obrazov, sivih šolskih zidov. Rada bi poslušala Chopina. Že zvenijo težki akordi, že prihaja kot grmenje od daleč, nebo v viharju, breg ob mogočni reki, voda se vali dalje, vsa kalna in težka. Neka postava, naslonjena na drevo … Vse na njem je mračno, pretrpel je izgubo, ki je nihče ne more nadomestiti. .Vendar prihaja pomlad in nove bilke klijejo z razmočenih tal …
Staro ubogo drevo, kaj kljubuješ še vedno,
davno že dež je izpral sive krošnje vrhov.
Kaj se k zidu tišče, trkajo veje ti v okno-
Ne poslušaj glasov lažnih pesmi nikar!
Pesem obljublja radost, zlomi preživo srce ti,
nje govorica je smrt, polna laži in prevar.
Ko spet zasije pomlad, strl te bo veter prijatelj,
Dalje bo spet odvihral nove zabave iskat.
Nedelja je, april se poslavlja. Z Leo sva šli v park na koncert. Vojaška godba je igrala odlomke iz Rigoletta. Skoraj so me prestrašili divji kostanji, ki so v drevoredu z velikanskimi listi nenadoma prepletli vrhove in jih sklenili v zelen strop.
V tem drevoredu je umirala ena mojih malih ljubezni, ki se je zdela velika. Odmev tega občutja je ostal v pesmi Pomota.
Med hišami sameva
kostanjev drevored,
po tihi poti greva
brez misli, brez besed.
Vijolici zvabilo
je sonce v zimi cvet,
čebelico prignalo
je k njej na vrt umret.
Večerna prva senca
je v veje vtkala mraz,
Da, vsi smo se zmotili,
čebela, ti in jaz.
Sinoči smo imeli literarni večer. Popoldan sem preživela v kuhinji na toplem-grela me je električna pečka. Kljub temu me je tresla stara mrzlica, zanos, ki me povsem oddalji od vsakdanjosti, kadar pišem.
Zvečer sem se pomešala v jato mladih literatov, z občutkom, da sem med svojimi. Oklepala se me je pesnica- naturalistka, bilo jo je strah. Brala sem pesmi Trhlo znamenje, Vitezi, Vas, Ob Machovi pesnitvi in Pomladno uverturo. Vse je bilo skoraj dobro in tega sem vesela. Naši stari književniki so nam, mladim, dali priznanje in nam odstopili svoja mesta- vsaj z besedami. Razdelili so nam nagrade, Slavc je dobil prvo, jaz pa drugo. Novinarji so se mi predstavljali, zdelo se mi je čudno, svet je postajal prazen, čeprav sem se smehljala in odgovarjala na vprašanja.
Domov me je spremljal Boris, pogovarjala sva se toplo, prijateljsko, in prvič se mi je zdela njegova družba prijetna, brez sence.
Doma sem še pisala, pred polnočjo pa sem se začela učiti. Že navsezgodaj me je vrgla pokonci ruščina. Prevod, dva pisatelja in ponovite prejšnjih. Že prvo uro sem bila vprašana in dobila odlično. To omenjam zato, ker preživljam obdobje, ko se neprespana in preutrujena učim igraje.
V nedeljo bo veliki elitni srednješolski ples. Še pomislila nisem, da bi šla tja. Sošolke bodo sijale v novih oblekah, jaz pa … Včeraj so mi ponudili, naj v »akademskem« delu preberem dve svoji pesmi in tako sodelujem pri programu. Nisem upala odkloniti.
Mama mi je poslala »novo« temnomodro obleko, ki je bila skupaj z drugimi oblačili v ameriškem paketu in jo je šivilja nekoliko predelala po moji meri.
Zvečer smo se zbrali v garderobi Unionske dvorane … Dedek Mraz in pravljični smrekov gozd s tistega novega leta, ko sem peljala mala bratranca na predstavo, je že davno izginil Na tleh dvorane se je bleščal nov parket.
Počutila sem se lahka, kot na perutih. Veliko ogledalo mi je reklo, da vendarle nisem tako zelo drugačna, grda, in da je vse v redu.
»Živijo, An, «me pozdravlja organizator, dirigent Pec. V črnem fraku in belem naprsniku je podoben velikemu zajetnemu pingvinu. Na oder bo treba! V prvi vrsti sedijo ravnatelj, profesorji, mestni kulturniki, vsi v temnih oblekah, zelo svečani. Nočem misliti nanje.
Berem. Morda nisem dovolj glasna, a nekako se prebijem skozi verze.Ploskanje. Odobravanje. Godba zaigra, moji znanci s plesne šole se oglašajo pri vsakem plesu. Lepo je. Do polnoči sem že pošteno utrujena.
V soboto je bil spet literarni večer v mrzli zadružni dvorani. Prva je nastopila gostja- Vida Brest. Njena poezija se mi zdi zelo drugačna, tuja.
Zvlekli so me tudi »proslavljat« v hotelsko restavracijo. Kmalu se je prostor napolnil z dimom in duhovitostjo. Kozarci so se neusmiljeno praznili, moj je ostajal poln. Literati so se začeli kregati, ali je Župančič sploh pesnik. »Jaz sem genij!« je zavpil V. in skočil na stol.
»Ne, genij sem jaz!« je zavpil drugi in skočil na mizo, da so se razleteli kozarci. »Jaz bom slaven, to si zapomnite!« je nadaljeval svojo samohvalo in poskakoval po luži politega vina.
Sklonjena sem se pomikala proti vratom, solzna od dima in odpora. Čimprej moram oditi! Vendar mi je nekdo zastavil pot.
»Tri dni pa pol ne gremo še domov!« je zapel neuglašen zbor.
»Sedi k meni, pusti jih, norce!« me je za roko zgrabil Stanko. Že dolgo se nisva videla, pred mesecem so ga izključili iz šole in iz mladinske organizacije. Oddahnila sem si. Vsaj nekdo, ki (še) ni preveč pijan!
»Bova pila bratovščino?«
»Zakaj pa, saj se že dolgo poznava.«
»Da bo bolj držalo! Prijateljstvo, seveda!«
Obnovila sva starinski obred s prekrižanimi rokami in polnima kozarcema ter poljubom na lice.
»To zame ni noben poljub! Jaz se ne znam poljubljati bratovsko!« se je zgražal.
»Jaz pa ne drugače!«
Stanko je nenavaden fant. Idealist brez idealov, rad ima družbo in zabavo, tudi dekleta seveda, saj velja za lepotca. Vitek, z vzvalovanimi temnimi lasmi nad visokim čelom, z globokim, zasanjanim pogledom, ironičnim nasmehom, je suženj tovarišev in zna biti dober prijatelj. Veliko bere, razmišlja po svoje, mislim, da se kljub pikrosti v njem skriva mnogo dobrega, Povedal mi je, da bo odšel v gimnazijo na Koroško, če ga bodo sprejeli. Tudi on ni ravno na trdnih tleh. Kot mnogi izmed nas ne ve, kaj bo počel v pravem življenju. Upornik, ki si je s svojimi duhovitimi članki nakopal veliko zamer, zlasti ko je napisal, da njemu ne bo ne Štajerec ali Kranjec dokazoval, da morajo vsi državljani nositi čevlje številka 41, ker smo pač vsi enaki.
Z bežnim pozdravom lahko noč sem švignila navzgor po Cankarjevi ulici. Obstala sem pred hišo, globoko zajela ostri pomladni zrak in se zazrla skozi krošnje proti nebu, polnem zvezd.
Imeli smo osem ur pouka, od tega tri ure matematike, diferencialni račun. Popoldne smo šli še v telovadnico in k predvojaški vzgoji. »Švejk« me je vprašal zgodovino telefona, Edisonov telefon, transformator in induktor. Po pouku sva se z Aleno učili biologijo. Sita sem hibridov, čistih linij, kombinativne variabilnosti. K sreči se sploh ne sprašujem, zakaj se vse to učim, kot nimam pojma, kaj bo potem, po maturi, če …
Spet smo gostovali na ljubljanski klasični gimnaziji. Cela kopica literatov na vlaku, pobočja so že rumena od trobentic, tu in tam modre krpe vijolic.
Literati se pričkajo jaz pa ob oknu prisluhnem sebi. Sem sploh še zaljubljena? Pričakal me je na kolodvoru. Izmenjala sva le nekaj besed, moral je na predavanje, jaz pa z mojo druščino v mesto.
V narodni galeriji sem si ogledala razstavo švicarske grafike, a me ni navdušila.
Kar zaneslo me je na Mirje, Lepi pot. Vila z dušo, kot pravijo. Na vhodnih vratih zlata ploščica napisom
FRAN SAL. FINŽGAR
pisatelj
Smelo sem pozvonila. Odpret mi je prišla starejša ženska v gospodinjskem predpasniku.
»Kaj pa želite?«
»Prosim, rada bi spoznala pisatelja Finžgarja!«
Povabila me je v sobo, polno knjig, ki so pokrivale vse stene. Sedla sem na prevelik stol za mogočno hrastovo mizo. Slišati je bilo zelo glasen pogovor, nato je vstopil že nekoliko upognjen starec, pisatelj sam.
»Kaj pa je tebe prineslo« je vprašal, še vedno visok, koščen, dovolj prijazno.
Predstavila sem se in povedala, da sodelujem pri dijaški reviji in da prihajam iz Maribora.
»Hotela sem vas spoznati, prebrala sem vse vaše knjige.«
»Veš, zelo slabo slišim, odkar je tista bomba padla ravno na mojo hišo .Če me želiš kaj vprašati, napiši na list. Ta papir imam za pogovore.«
Pripovedoval mi je o svojih spominih na dom, kako jim je medved v sadovnjaku za hišo hruške otresal, kako je pisal roman Pod svobodnim soncem in treniral mečevanje v svoji sobi.
»Glavno junakinjo Ireno sem videl na koncertu, nisem se je mogel nagledati, skušal sem si zapomniti njen obraz takoj sem vedel , da je takšna, kot sem si predstavljal.«
»Prebrala sem vaše najnovejše delo, Mirna pota. Zdi se mi preveč idealistično za ta čas, saj mislim, da sploh ni v resnici takih dobrih ljudi.«
»Ta zgodba je povsem resnična. Oba sem dobro poznal. On je bil moj prijatelj. Prav nič nisem pretiraval..«
Med pogovorom nama je gospodinja postregla s čajem in piškoti.
Napisala sem mu, , da tudi jaz pišem, sicer pesmi, ne proze.
Vprašal me je, če kaj želim, saj večkrat pride k njemu kak mlad literat ali študent po pomoč in prosi za denar, ker so časi pač težki- tako kot vedno.
»Saj veš: Pauper studiosus sum, peto viaticum!« (Sem ubog študent in prosim za popotnico)
To se mi je zdelo prav pregrešno, zahvalila sem se mu za prijaznost in se poslovila. Ko sem odhajala, sem se ozrla. Gledal je skozi okno in mi pomahal s krhkimi prsti.
Popoldne smo šli na ljubljanski grad. Na dvorišču so se igrali otroci stanovalcev, ki prebivajo v velikih sobah, kjer so bili včasih zapori. Kje, za katero mrežo na oknu je bil Ivan Cankar? Škoda, zidovi se krušijo in pol gradu je v razvalinah .Kakšna bo Ljubljana brez gradu? Mogoče bodo tudi tu postavili kapelico, tako kot Mariborčani na Piramidi?
Zvečer smo brali na literarnem večeru z ljubljanskimi kolegi. Med nami vlada skoraj prijateljstvo, saj sta v Sloveniji samo dve klasični gimnaziji in imamo veliko skupnega- drugačnost Kdo pa še danes govori latinsko, je menda vprašal eden od naših pomembnih politikov. Povezuje nas Vladimir, ki je nekaj let starejši in piše prozo.
Naš vlak ima odhod ob 00, 1. Dovolj časa za šolo o sedmih! Naslonila sem se na Braneta in spala skoraj do Maribora.
Tudi zadnji mesec je teklo vse po starem tiru, zgodnje vstajanje, dolge ure pouka, učenje, zvečer pa sestanki kulturnega društva, uredniškega odbora, kak literarno- glasbeni večer, zabava pri Lenki, ko smo se, naveličane guljenja, začele obmetavati z blazinami in je kdo spet zaigral nekaj taktov Straussovega valčka, potem pa Valse triste.
Nekega jutra je razrednik nekoliko bolj pozorno pogledal po razredu.
»Punce, kakšne pa ste? Saj bodo do mature od vas ostale samo še kombineže!«
Res smo bile vse nekam uvele, zgarane, shujšane, s podočnjaki- prav nič dekliške svežine ni bilo na nas. Tudi za bledični moški del ne bi mogel nihče reči, da so fantje od fare.
Tako na hitro so se iztekli zadnji tedni pouka z ocenami, ki so se nabrale prav tako v naglici.
Zadnji dan pouka .Razredni organizatorji so na Glavnem trgu najeli kočijaže in vsi so se odpeljali do razrednikovega stanovanja s hvalnico:
»Komaj zjutraj se zbudi, je razred tukaj že –
Dober dan, razrednik naš!«
Vozili so se po mestu, kočija za kočijo, v nekam gosposkih temnih oblekah, dekleta v belih bluzah z rdečimi nageljni na prsih. Ljudje so se začudeno ozirali za njimi, saj je bil čisto navaden delavnik, ne kakšen prvi maj ali kak drug državni praznik.
Pred šolo so izstopili .V šolski avli je zadonela himna:
Gaudeamus igitur,
iuvenes dum sumus …
Iz razredov so se vsuli dijaki, srečni, ker se nekaj dogaja, celo profesorji so prišli za njimi. Skupinska slika. Nobeden se ni zavedal, da so res zadnjič vsi skupaj ali da bi bilo to pomembno. Nikoli se niso imeli zares radi, samo prijateljske dvojice ali manjše skupinice, tudi zaljubljenih parov v razredu ni bilo.Dekleta so se zanimala za študente, vedno je bilo treba gledati navzgor.
Še bolj ji je prišlo do zavesti, kako bo odslej zares vsak med njimi sam, s svojo srečo ali nesrečo pri maturi, ki se je zdela pomembnejša kot celo življenje potem. O tem še niso razmišljali.
Ne o samomoru s cianidom, ne o smrti v prometni nesreči, kar se je zgodilo tako kmalu po skupinski sliki, ne o porokah in poteh, ki so se končala na drugem kontinentu.
»Post iucundam iuventutem,
post molestam senectutem
nos habebit humus.«
