Lep je
moj jesenski čas,
ustavljen
v srečanju
s seboj,
v zaznanju
mehkobnega sijaja,
položenega vame –
... iz dni ...
v sluh potopljene
barve glasu,
shranjenih koščkov
misli in upov,
blažene čutnosti,
... ko je na mojem
tvoj obraz
gorel ...
Lep je
moj jesenski čas,
ranljivo krhek,
samotno dremoten –
... v teh dneh...
raztrgano deljiv,
čudežno sijoč,
vdihnjen trenutkov
negovane preteklosti,
dotaknjen besed
gluhih v tišini molka,
odmaknjen stvarstva;
... pestovan ...
v naročju nostalgije,
za ure hladne zime –
za zapolnjeno vrzel ...
ZA OKNOM
Kadar me prizor
na poulično razsvetljeno,
spečo vas
zbistri,
misli
poiščejo
besede noči ...
Spregovorijo
z idilo,
oči rosijo
vse do jutra,
ko se razblini
zadnji soj
obcestnih luči...
Zastrta okna,
obcestne luči,
odkar
objemava
jutra
vsak na svoji strani.
V PODVAJANJU
Veter,
zameten
med temne oblake,
modre kot lotos,
ohlaja dežne kaplje
padle na liste
nočnih lilij,
z rahlim pišem
razvnema vonj
polrazprtih cvetov,
enako nežno,
kot svetloba bliža temo –
enakonočju.
V stepah srca
Izvir življenja
brez leska lepotila
tesnobno teče,
izmiva marmorne obraze
iz sten imen,
odteka skozi telo
med vetrne savane
neumljive samote,
ki me je potrla –
med zatonom dni in noči,
v vrtincu dokončanosti -
v soočju.
SPROSTRTO ČEZ SEBE
Zimsko jutro
klešči votel čas,
prazen kot rokavica
iz snete roke,
vidno prepleten
s temo v svetlobi,
po plahutanju jate črnih vran,
tesnobno zaznan,
neobetaven,
odet v prah
mojih davnih
odljubljenih cest –
razdvojenih
v daljavi,
občutenih v telesu...
Začetek dneva
odpira vrata,
stopam vanj,
bledih ustnic
z ugrizi molka,
razprtih zenic
pričakovanja,
tekanja od ure do ure
do slasti večera –
ponarejeno pozlačene;
jutro modrost dneva,
stopinja iz stopinje,
vsebolj oddaljena,
zaznamovana
kot dovtip rane,
nikoli zaceljene v mojem mesu.
MED GUBAMI ČASA
Ko ne dosežem dan
v solčavi blagi,
s trnovim osatom
v ustih,
spontano ubežim
med zelene trave,
od pajčevinastih zidov
nesmisla,
davno osnulega
v prepričljiva
kesanja ...
... da neizmerljiva
višina časa
preveje namišljeno
dolino sonca,
s svetlobnim prahom razpiha
preizkušnjo stiske,
iz snovne duše izsesa
zamete mračne;
v čaru narave
zgladi lastna
spraševanja.
Milena Sušnik Falle
LEP JE MOJ JESENSKI ČAS
Lep je
moj jesenski čas,
ustavljen
v srečanju
s seboj,
v zaznanju
mehkobnega sijaja,
položenega vame –
... iz dni ...
v sluh potopljene
barve glasu,
shranjenih koščkov
misli in upov,
blažene čutnosti,
... ko je na mojem
tvoj obraz
gorel ...
Lep je
moj jesenski čas,
ranljivo krhek,
samotno dremoten –
... v teh dneh...
raztrgano deljiv,
čudežno sijoč,
vdihnjen trenutkov
negovane preteklosti,
dotaknjen besed
gluhih v tišini molka,
odmaknjen stvarstva;
... pestovan ...
v naročju nostalgije,
za ure hladne zime –
za zapolnjeno vrzel ...
ZA OKNOM
Kadar me prizor
na poulično razsvetljeno,
spečo vas
zbistri,
misli
poiščejo
besede noči ...
Spregovorijo
z idilo,
oči rosijo
vse do jutra,
ko se razblini
zadnji soj
obcestnih luči...
Zastrta okna,
obcestne luči,
odkar
objemava
jutra
vsak na svoji strani.
V PODVAJANJU
Veter,
zameten
med temne oblake,
modre kot lotos,
ohlaja dežne kaplje
padle na liste
nočnih lilij,
z rahlim pišem
razvnema vonj
polrazprtih cvetov,
enako nežno,
kot svetloba bliža temo –
enakonočju.
V stepah srca
Izvir življenja
brez leska lepotila
tesnobno teče,
izmiva marmorne obraze
iz sten imen,
odteka skozi telo
med vetrne savane
neumljive samote,
ki me je potrla –
med zatonom dni in noči,
v vrtincu dokončanosti -
v soočju.
SPROSTRTO ČEZ SEBE
Zimsko jutro
klešči votel čas,
prazen kot rokavica
iz snete roke,
vidno prepleten
s temo v svetlobi,
po plahutanju jate črnih vran,
tesnobno zaznan,
neobetaven,
odet v prah
mojih davnih
odljubljenih cest –
razdvojenih
v daljavi,
občutenih v telesu...
Začetek dneva
odpira vrata,
stopam vanj,
bledih ustnic
z ugrizi molka,
razprtih zenic
pričakovanja,
tekanja od ure do ure
do slasti večera –
ponarejeno pozlačene;
jutro modrost dneva,
stopinja iz stopinje,
vsebolj oddaljena,
zaznamovana
kot dovtip rane,
nikoli zaceljene v mojem mesu.
MED GUBAMI ČASA
Ko ne dosežem dan
v solčavi blagi,
s trnovim osatom
v ustih,
spontano ubežim
med zelene trave,
od pajčevinastih zidov
nesmisla,
davno osnulega
v prepričljiva
kesanja ...
... da neizmerljiva
višina časa
preveje namišljeno
dolino sonca,
s svetlobnim prahom razpiha
preizkušnjo stiske,
iz snovne duše izsesa
zamete mračne;
v čaru narave
zgladi lastna
spraševanja.
