Noč je dišala po dežju,
ko sva se na njenih dlaneh podarila...
Utrinki sreče
so stkali bajko
v žarišču noči,
samo v duši živeči,
vedno znova rojeni sni,
lebde njene sledi.
Morda me je že izsanjala,
na plesišču vsakdanjosti,
s solzami;
na ožganih dlaneh nove noči,
zapuščen,
otožen sem...
MILA MEDIGRA
Vi, ki ne znate čutiti z vetrom,
v večerih resnične grenkobe,
ne boste našli ozdravljenja;
ker se v pišu razlega nesluteni,
brezglasni zvok tolažbe, ki zna žareti.
Vi, ki ne znate čutiti z vetrom,
ko vas tipa s trohico mehkobe,
ne boste čutili toplega zadoščenja,
od njegove pesmi nikoli presunjeni,
od gre vrtincev nikoli prevzeti.
Vi, ki ne znate čutiti z vetrom,
ne boste slutili spokojnih darov,
postavljenih med stene hrepenenja,
slepi, da so sni oskrunjeni,
ker ste v mrežo nečutnosti ujeti.
GOLE GREDICE
V teh dneh,
dež žalosti dneve.
Daleč od sonca in morja
zateglo kličem
za bosim poletjem,
ura za uro mineva
brezkončno počasi.
Čutim dih jeseni.
Plazi se vame –
skeli, kakor rana.
Odkar sanjam preprostost ljubezni,
so moji dnevi nedosegljiva daljava.
In beg pred hlastočim vrtincem
samote.
SREDI NOČI
Skozi tenko zaveso so me poljubili žarki mesečine,
da sem obstala in zaprla oči.
Glasovi pijanih ljudi so prihajali iz daljine,
bili so edini, ki za hip so zasenčili čar tiste noči.
In potem spet mir in polnočna tišina!
Šepet ljubimcev v rosni travi, ni segal do mene,
boječ se hromeče samote, ki z menoj bila je edina,
trepetala sem, stiskajoč ustnice ledene.
DEŽEVJE SE SANJA
Dežuje...
kot bi nebo krvavelo
čez strehe...
Deževje
se sanja
v plašč
zelenih polj...
Stoletna lipa,
samotarka,
rahlo v dežnih kapljah šumi,
skrivnostno ziblje misli
tistih,
ki več jih ni...
Deževje
se sanja
v plašč
zelenih dreves...
In ko pridejo dnevi
sonca,
hočem razumeti
le čar dreves
In
prijateljstvo vetra...
PROZORNI KRISTALI JUTRA
V tem jutru
odsevajo v meni,
kakor v rosni travi,
prozorni kristali neke čutnosti...
Dan bo zanesljivo dolg.
Svetloba
ni barve tvojih oči,
zbledela bo
za vrati noči...
V tem jutru
potujem
nasproti mrakobnim potezam
večera...
Dan bo zanesljivo dolg.
Na grudih jutra
poseda zaslepljenost časa,
negotovost kljuva,
pričakujočo puščobo dneva...
AND I LOVE HER
Noč je dišala po dežju,
ko sva se na njenih dlaneh podarila...
Utrinki sreče
so stkali bajko
v žarišču noči,
samo v duši živeči,
vedno znova rojeni sni,
lebde njene sledi.
Morda me je že izsanjala,
na plesišču vsakdanjosti,
s solzami;
na ožganih dlaneh nove noči,
zapuščen,
otožen sem...
MILA MEDIGRA
Vi, ki ne znate čutiti z vetrom,
v večerih resnične grenkobe,
ne boste našli ozdravljenja;
ker se v pišu razlega nesluteni,
brezglasni zvok tolažbe, ki zna žareti.
Vi, ki ne znate čutiti z vetrom,
ko vas tipa s trohico mehkobe,
ne boste čutili toplega zadoščenja,
od njegove pesmi nikoli presunjeni,
od gre vrtincev nikoli prevzeti.
Vi, ki ne znate čutiti z vetrom,
ne boste slutili spokojnih darov,
postavljenih med stene hrepenenja,
slepi, da so sni oskrunjeni,
ker ste v mrežo nečutnosti ujeti.
GOLE GREDICE
V teh dneh,
dež žalosti dneve.
Daleč od sonca in morja
zateglo kličem
za bosim poletjem,
ura za uro mineva
brezkončno počasi.
Čutim dih jeseni.
Plazi se vame –
skeli, kakor rana.
Odkar sanjam preprostost ljubezni,
so moji dnevi nedosegljiva daljava.
In beg pred hlastočim vrtincem
samote.
SREDI NOČI
Skozi tenko zaveso so me poljubili žarki mesečine,
da sem obstala in zaprla oči.
Glasovi pijanih ljudi so prihajali iz daljine,
bili so edini, ki za hip so zasenčili čar tiste noči.
In potem spet mir in polnočna tišina!
Šepet ljubimcev v rosni travi, ni segal do mene,
boječ se hromeče samote, ki z menoj bila je edina,
trepetala sem, stiskajoč ustnice ledene.
DEŽEVJE SE SANJA
Dežuje...
kot bi nebo krvavelo
čez strehe...
Deževje
se sanja
v plašč
zelenih polj...
Stoletna lipa,
samotarka,
rahlo v dežnih kapljah šumi,
skrivnostno ziblje misli
tistih,
ki več jih ni...
Deževje
se sanja
v plašč
zelenih dreves...
In ko pridejo dnevi
sonca,
hočem razumeti
le čar dreves
In
prijateljstvo vetra...
PROZORNI KRISTALI JUTRA
V tem jutru
odsevajo v meni,
kakor v rosni travi,
prozorni kristali neke čutnosti...
Dan bo zanesljivo dolg.
Svetloba
ni barve tvojih oči,
zbledela bo
za vrati noči...
V tem jutru
potujem
nasproti mrakobnim potezam
večera...
Dan bo zanesljivo dolg.
Na grudih jutra
poseda zaslepljenost časa,
negotovost kljuva,
pričakujočo puščobo dneva...
