Bivanje –
… razkošen mavzolej,
nepotešenih trnjevih čarov
svetlobe in teme,
nasičeno izb naših zgodb,
kamor vodijo hodniki
ležerno bežnih stikov –
v ljubezni presunjeni,
v samoti pogrešani,
kdaj plehki in hladni…
kot voščeni kipi
v muzejskem gledališču …
… prinaša, grabi, odnaša …
veselje, mrkost, bolečine –
kot divja reka molitev
naplavljenih drevesnih listov –
veča krog beline v črnino
s podobami minulega,
preko mlake zmernosti
poji glad nihal iz ur
pretesnega časa,
s tleski let razpihava čustven prah,
ki se po cestah stotih let nabira
na našem življenjskem pribežališču.
VSE MOJE
Moje široke ceste,
razvlečene
pod izkušnjami,
nikoli dokončne
v padcih in dvigih,
se rogajo
z obrisi stopinj,
vidno odtisnjenih
v nerazpihanem usodnem
prahu.
Moja utrujena usta,
drevenijo
na valovih
morja nemira,
ki ga nisem
nikoli preplula,
navzeta
neukrotljivega
strahu...
Moji temelji življenja,
s hladom mnogih senc
zastirajo eno,
zdaj drugo oko –
podkrepljeni s pečatom
minevanja,
suličaste ostrine
v prepočasnem
razmahu.
IMAGINACIJA
Bivanje –
… razkošen mavzolej,
nepotešenih trnjevih čarov
svetlobe in teme,
nasičeno izb naših zgodb,
kamor vodijo hodniki
ležerno bežnih stikov –
v ljubezni presunjeni,
v samoti pogrešani,
kdaj plehki in hladni…
kot voščeni kipi
v muzejskem gledališču …
… prinaša, grabi, odnaša …
veselje, mrkost, bolečine –
kot divja reka molitev
naplavljenih drevesnih listov –
veča krog beline v črnino
s podobami minulega,
preko mlake zmernosti
poji glad nihal iz ur
pretesnega časa,
s tleski let razpihava čustven prah,
ki se po cestah stotih let nabira
na našem življenjskem pribežališču.
VSE MOJE
Moje široke ceste,
razvlečene
pod izkušnjami,
nikoli dokončne
v padcih in dvigih,
se rogajo
z obrisi stopinj,
vidno odtisnjenih
v nerazpihanem usodnem
prahu.
Moja utrujena usta,
drevenijo
na valovih
morja nemira,
ki ga nisem
nikoli preplula,
navzeta
neukrotljivega
strahu...
Moji temelji življenja,
s hladom mnogih senc
zastirajo eno,
zdaj drugo oko –
podkrepljeni s pečatom
minevanja,
suličaste ostrine
v prepočasnem
razmahu.
