Zamišljeno nostalgijo
opoteka omejeni svet,
postanek v njem žubori,
kot izvir samotnega potoka,
ki v nobenem letnem času
ne zaledeni.
NEIZREKLJIVO
V podani tihoti let
skrivam vprašanje,
o pogrešanih vezeh
med sestrami, brati,
ki jih nimam,
da bi polegla
spiralno pogrešanje
z madeži žalosti,
v duhu nepopravljive,
usojene samotne rasti.
Privlačnost sanj
medli v prevari življenja –
uročena okornega
oklepanja nedoživetega,
prikrajšana odgovora narave,
tavam po parkih temine
krvne bratske ljubezni,
nikoli občutene,
darovane glasom tišine,
ki v skrivnosti rojstva tiči.
PORTRET
Bom kdaj?
Daleč od teh let –
pomirila
viharne trepetlike
svojega življenja,
vdana sebi,
zakrpala bolesti,
zadane v krogu
nezapolnjenih zgodb,
doživetih v poletu
sanj do neba,
v zametu nasprotij,
v katerih sem zašla
med kamnite ulice
neučakanja in
izgubila smeri.
Bom kdaj?
Daleč od teh let –
zapečatila bojazen
pred mnogimi stvarmi,
razumela tišino
poleglih utvar
onkraj kaosa,
neobremenjeno
v potu spokoja,
v kamnito pozabo
okvirila bolečine,
vsako posebej,
nikomur na vpogled –
življenjski portret,
mojih čeri …
SREČANJE V SEBI
Daljne postaje zatočišč
oprezne preteklosti
okvirjajo zakotje portala
tesnih spoznanj;
kot vsak kamen,
ki s časom temni tla,
tlakovano ponazarjajo
megleno konturo obstoja,
zaznano v skalnatih obokih
tihote ran spomina;
časa, ki nam ostaja
ne zaobide;
razprtje postarani roki,
samopozabo bledi,
sprijaznjeno otožno
dlan v drugi dlani
porozno pristnost znoji.
Prah davnega zanosa,
v desetletjih robate stiske,
polega na odpuščanju sebi –
priučeno nagubani starosti
na vsemu in vseh obleži;
v niansah obličja
preigravanja odslovljenih let;
plameni mladosti,
razplamteli v požar nostalgije
plenijo brezizhodno minulost
plimovanja čustev;
nekje daleč …
brez solz utopljene
čutne zaobljube
simbolizirajo srečanje v sebi,
v navideznem zavetju melanholije,
dotrajano - sveto sebi - dreveni.
VEČERNA SUITA
Modrikast lesk večera –
sklene zaton,
izvabi izpoved
zakritih misli tisočerih luninih
ognjev lepote,
bolečine, samote;
mehkobnih čutnih razdalj
brez dimenzij;
takšne kot so –
so hrepenenje
v barvitih strunah
večerne preje;
skoznjo vije,
kot stisnjen bršljan
ob drevesu,
nemilost noči.
Modrikast lesk večera –
temni bližajoče kadilo noči,
med vijuge meglenih par
odlagam tesnobo
svoje ujetosti
spiralnega iskanja sebe,
urezane v obrežno
skalovje spomina,
misli zahrepenijo,
z zatrtim jokom
prekličejo tožbe samote;
scefrana čustva
zibana v večerno praznino,
z leskom jarke svetlobe
bijejo trpkost somraka,
da bi upočasnil betežno čakanje
na izdolbeno rojstvo jutra
razorane srčnosti.
BLIZU VEKAM
Shranjen spomin,
v zapeljivo trajnih
gubah časa,
pušča sporočila,
kot veter v drogovih
šelesteče sledi.
Na izrazih podob
medli koprena ,
nedoločljivo blaži;
pred zankami pozabe,
ujeda minljivosti,
daljave posti.
Zamišljeno nostalgijo
opoteka omejeni svet,
postanek v njem žubori,
kot izvir samotnega potoka,
ki v nobenem letnem času
ne zaledeni.
NEIZREKLJIVO
V podani tihoti let
skrivam vprašanje,
o pogrešanih vezeh
med sestrami, brati,
ki jih nimam,
da bi polegla
spiralno pogrešanje
z madeži žalosti,
v duhu nepopravljive,
usojene samotne rasti.
Privlačnost sanj
medli v prevari življenja –
uročena okornega
oklepanja nedoživetega,
prikrajšana odgovora narave,
tavam po parkih temine
krvne bratske ljubezni,
nikoli občutene,
darovane glasom tišine,
ki v skrivnosti rojstva tiči.
PORTRET
Bom kdaj?
Daleč od teh let –
pomirila
viharne trepetlike
svojega življenja,
vdana sebi,
zakrpala bolesti,
zadane v krogu
nezapolnjenih zgodb,
doživetih v poletu
sanj do neba,
v zametu nasprotij,
v katerih sem zašla
med kamnite ulice
neučakanja in
izgubila smeri.
Bom kdaj?
Daleč od teh let –
zapečatila bojazen
pred mnogimi stvarmi,
razumela tišino
poleglih utvar
onkraj kaosa,
neobremenjeno
v potu spokoja,
v kamnito pozabo
okvirila bolečine,
vsako posebej,
nikomur na vpogled –
življenjski portret,
mojih čeri …
SREČANJE V SEBI
Daljne postaje zatočišč
oprezne preteklosti
okvirjajo zakotje portala
tesnih spoznanj;
kot vsak kamen,
ki s časom temni tla,
tlakovano ponazarjajo
megleno konturo obstoja,
zaznano v skalnatih obokih
tihote ran spomina;
časa, ki nam ostaja
ne zaobide;
razprtje postarani roki,
samopozabo bledi,
sprijaznjeno otožno
dlan v drugi dlani
porozno pristnost znoji.
Prah davnega zanosa,
v desetletjih robate stiske,
polega na odpuščanju sebi –
priučeno nagubani starosti
na vsemu in vseh obleži;
v niansah obličja
preigravanja odslovljenih let;
plameni mladosti,
razplamteli v požar nostalgije
plenijo brezizhodno minulost
plimovanja čustev;
nekje daleč …
brez solz utopljene
čutne zaobljube
simbolizirajo srečanje v sebi,
v navideznem zavetju melanholije,
dotrajano - sveto sebi - dreveni.
VEČERNA SUITA
Modrikast lesk večera –
sklene zaton,
izvabi izpoved
zakritih misli tisočerih luninih
ognjev lepote,
bolečine, samote;
mehkobnih čutnih razdalj
brez dimenzij;
takšne kot so –
so hrepenenje
v barvitih strunah
večerne preje;
skoznjo vije,
kot stisnjen bršljan
ob drevesu,
nemilost noči.
Modrikast lesk večera –
temni bližajoče kadilo noči,
med vijuge meglenih par
odlagam tesnobo
svoje ujetosti
spiralnega iskanja sebe,
urezane v obrežno
skalovje spomina,
misli zahrepenijo,
z zatrtim jokom
prekličejo tožbe samote;
scefrana čustva
zibana v večerno praznino,
z leskom jarke svetlobe
bijejo trpkost somraka,
da bi upočasnil betežno čakanje
na izdolbeno rojstvo jutra
razorane srčnosti.
