Na pomlad
čakam,
da pride mimo
izza potopljenih let,
nekdo, ki več ga ni;
na praznik
brstečih tulipanov,
ko v duši otipam
zavetje tistih čutnih rok,
žarečih v mehkobi dotika,
nepreklicno samo mojih;
nedeljiv simbol sreče,
kot v venček povezana
bela omela,
viseča na vratih
vsakoletnega
božičnega večera,
Ćakam – skrivoma,
da pride mimo
nekdo, ki več ga ni,
z mehkimi stopinjami
po stezi znani,
kot da se bojim,
da prazen dan
ne bi zaslužil
polnega jutra;
v pričakovanju
sem kot deroča reka,
kl človeka nosi,
spodkopava tla,
neizprosno pogubljivo;
sončnost pomladne slike
slikovitih iluzij,
upanje dohiteva.
SAMOTA
Vzljubiš jo,
počasi,
ko postanejo
mnoge besede
speljane v molk
in pega duše
dobiva podobo
brez sanj.
Čakanje
jutra,
ki po noči
ne zažari,
kot dotik stvari
na izgubljenem mestu;
negotovost
v povojih čustev
za nov dan.
V SVITU
Kakor čas,
piš vetra,
včasih razneži
pomladni svit,
ko ob petih zjutraj
stopim na vrt,
da začutim svoje
spremenjeno bivanje
v poslušanju
simfonije dežja,
regljanja žab
ob bližnjem potoku.
žvrgolenja ptic
na robu gozda,
in pozabim
na neprespano
noč.
Daleč nad vasjo
snopi meglic
odžejanega jutra,
obrisi svetlobe
silijo na plan,
to je vračanje
v krog zatečenih
stvari,
zgodnje križanje
ganljivosti
z enkratnostjo,
utih glasu noči,
omotična sila
mokrega dne,
osupla blaženost
v odtenkih upanja –
utrujenosti razklenjen obroč.
VSE MOJE
Moje široke ceste,
razvlečene
pod izkušnjami,
nikoli dokončne
v padcih in dvigih,
se rogajo
z obrisi stopinj,
vidno odtisnjenih
v nerazpihanem usodnem
prahu.
Moja utrujena usta,
drevenijo
na valovih
morja nemira,
ki ga nisem
nikoli preplula,
navzeta
neukrotljivega
strahu...
Moji temelji življenja,
s hladom mnogih senc
zastirajo eno,
zdaj drugo oko –
podkrepljeni s pečatom
minevanja,
suličaste ostrine
v prepočasnem
razmahu.
NEKDO, KI VEČ GA NI
Na pomlad
čakam,
da pride mimo
izza potopljenih let,
nekdo, ki več ga ni;
na praznik
brstečih tulipanov,
ko v duši otipam
zavetje tistih čutnih rok,
žarečih v mehkobi dotika,
nepreklicno samo mojih;
nedeljiv simbol sreče,
kot v venček povezana
bela omela,
viseča na vratih
vsakoletnega
božičnega večera,
Ćakam – skrivoma,
da pride mimo
nekdo, ki več ga ni,
z mehkimi stopinjami
po stezi znani,
kot da se bojim,
da prazen dan
ne bi zaslužil
polnega jutra;
v pričakovanju
sem kot deroča reka,
kl človeka nosi,
spodkopava tla,
neizprosno pogubljivo;
sončnost pomladne slike
slikovitih iluzij,
upanje dohiteva.
SAMOTA
Vzljubiš jo,
počasi,
ko postanejo
mnoge besede
speljane v molk
in pega duše
dobiva podobo
brez sanj.
Čakanje
jutra,
ki po noči
ne zažari,
kot dotik stvari
na izgubljenem mestu;
negotovost
v povojih čustev
za nov dan.
V SVITU
Kakor čas,
piš vetra,
včasih razneži
pomladni svit,
ko ob petih zjutraj
stopim na vrt,
da začutim svoje
spremenjeno bivanje
v poslušanju
simfonije dežja,
regljanja žab
ob bližnjem potoku.
žvrgolenja ptic
na robu gozda,
in pozabim
na neprespano
noč.
Daleč nad vasjo
snopi meglic
odžejanega jutra,
obrisi svetlobe
silijo na plan,
to je vračanje
v krog zatečenih
stvari,
zgodnje križanje
ganljivosti
z enkratnostjo,
utih glasu noči,
omotična sila
mokrega dne,
osupla blaženost
v odtenkih upanja –
utrujenosti razklenjen obroč.
VSE MOJE
Moje široke ceste,
razvlečene
pod izkušnjami,
nikoli dokončne
v padcih in dvigih,
se rogajo
z obrisi stopinj,
vidno odtisnjenih
v nerazpihanem usodnem
prahu.
Moja utrujena usta,
drevenijo
na valovih
morja nemira,
ki ga nisem
nikoli preplula,
navzeta
neukrotljivega
strahu...
Moji temelji življenja,
s hladom mnogih senc
zastirajo eno,
zdaj drugo oko –
podkrepljeni s pečatom
minevanja,
suličaste ostrine
v prepočasnem
razmahu.