Čeprav bi me
zapustila
samota
jutrišnjega dne,
bi se vrnila
med dolge aleje
spominov,
kjer sta neločljivi
tesnoba in
žalost,
kakor telo
in kri –
med ritual
znanih podob,
spoznanj,
pod oboke mostov
nad neustavljivimi
rekami hitenja.
Čeprav bi me
zapustila
samota
jutrišnjega dne,
ne bi razčlenila
verige usode –
simbolnih razpotij,
kjer so ostala
gola pobočja
sončnih poletij,
jok jeseni,
stiska zime
in pomladno upanje;
ker ure nostalgije
pod lečo duše,
rišejo z ognjem pepela
neizbrisne silhuete
minulega življenja.
PORTRET
Bom kdaj?
Daleč od teh let –
pomirila
viharne trepetlike
svojega življenja,
vdana sebi,
zakrpala bolesti,
zadane v krogu
nezapolnjenih zgodb,
doživetih v poletu
sanj do neba,
v zametu nasprotij,
v katerih sem zašla
med kamnite ulice
neučakanja in
izgubila smeri.
Bom kdaj?
Daleč od teh let –
zapečatila bojazen
pred mnogimi stvarmi,
razumela tišino
poleglih utvar
onkraj kaosa,
neobremenjeno
v potu spokoja,
v kamnito pozabo
okvirila bolečine,
vsako posebej,
nikomur na vpogled -
življenjski portret,
mojih čeri …
LICE DEŽEVNEGA JUTRA
Po jutranjem dežju,
v prebujeni naravi,
sonce dolbe
nove oboke,
razblinja megle.
Kamniti zidovi
v pozabljeno dno
vpijajo silhuete;
vrtinec vetra boža gozdove,
kopaste oblake
dokončno razpre.
Zgodnji vrvež hiti
v žilave ure opoldneva;
v soparni sobi odprem okno,
prisluhnem vršenju dreves,
da se dan sveže prične.
RELACIJE
Ko bi znala prezreti,
tisto, kar ne znam…
na golih zidovih tišine
nanizano fresko
barvitih nians
minevanja,
vzgib dvignjenih vek
zatekle preteklosti,
poraslo samoto najlepšega,
ki jemlje dih in razum –
svoj dir splašene negotovosti,
bi ukrotila.
Ko bi znala prezreti,
tisto, kar ne znam …
skrajne robove svojih poti
zglajene v razpršene daljave,
šablonsko železno obleko
na plečih neizprosnih pasti –
obelodaniti boj srca,
da glas vesti,
ne bil bi neizprosen
posek času,
kot sekira stari jablani,
ki ne bo več rodila.
SOPOTNIK
Skozi stoletja
čas se levi,
neviden kot glasba,
sanjavo begoten
od življenja do smrti,
nestanovitno končen
v neskončnosti;
razklan kot drevo po neurju,
škrlaten plen v šapah pozabe –
včasih steklena kocka raja,
ki se v hipu stre.
Po neizmerljivi sledi,
ki zdi se kratka,
drsi doba v dobo;
potne srage usode
polzijo v naše svetove,
skozi majave pregrade
koščkov davnih dejanj,
v zalive svilnate vere,
da pričakovanja ne bi potonila –
kajti čas je val,
ki pride in gre.
VEZICE
Nikoli,
ne spregovorim
o samotnih obrežjih,
mehkobnih senc
svojega rastja,
vijugasti strugi reke sna,
mrtve ljubezni na njej,
bohotno bizarni enoličnosti,
ki plaho razpira nedra,
vezice duše nemi.
Nikoli,
ne spregovorim
o razsutih črepinjah sonca
na pragu navade,
ne nizko razgibanih
korakih vsakdana,
ne sijaju položenem vame,
mehkobno – na moje rane,
kdaj pa kdaj – tudi ne včasih,
govorica v očeh vzkipi.
Iz zbirke Tempus fugit
TEMPUS FUGIT
Čeprav bi me
zapustila
samota
jutrišnjega dne,
bi se vrnila
med dolge aleje
spominov,
kjer sta neločljivi
tesnoba in
žalost,
kakor telo
in kri –
med ritual
znanih podob,
spoznanj,
pod oboke mostov
nad neustavljivimi
rekami hitenja.
Čeprav bi me
zapustila
samota
jutrišnjega dne,
ne bi razčlenila
verige usode –
simbolnih razpotij,
kjer so ostala
gola pobočja
sončnih poletij,
jok jeseni,
stiska zime
in pomladno upanje;
ker ure nostalgije
pod lečo duše,
rišejo z ognjem pepela
neizbrisne silhuete
minulega življenja.
PORTRET
Bom kdaj?
Daleč od teh let –
pomirila
viharne trepetlike
svojega življenja,
vdana sebi,
zakrpala bolesti,
zadane v krogu
nezapolnjenih zgodb,
doživetih v poletu
sanj do neba,
v zametu nasprotij,
v katerih sem zašla
med kamnite ulice
neučakanja in
izgubila smeri.
Bom kdaj?
Daleč od teh let –
zapečatila bojazen
pred mnogimi stvarmi,
razumela tišino
poleglih utvar
onkraj kaosa,
neobremenjeno
v potu spokoja,
v kamnito pozabo
okvirila bolečine,
vsako posebej,
nikomur na vpogled -
življenjski portret,
mojih čeri …
LICE DEŽEVNEGA JUTRA
Po jutranjem dežju,
v prebujeni naravi,
sonce dolbe
nove oboke,
razblinja megle.
Kamniti zidovi
v pozabljeno dno
vpijajo silhuete;
vrtinec vetra boža gozdove,
kopaste oblake
dokončno razpre.
Zgodnji vrvež hiti
v žilave ure opoldneva;
v soparni sobi odprem okno,
prisluhnem vršenju dreves,
da se dan sveže prične.
RELACIJE
Ko bi znala prezreti,
tisto, kar ne znam…
na golih zidovih tišine
nanizano fresko
barvitih nians
minevanja,
vzgib dvignjenih vek
zatekle preteklosti,
poraslo samoto najlepšega,
ki jemlje dih in razum –
svoj dir splašene negotovosti,
bi ukrotila.
Ko bi znala prezreti,
tisto, kar ne znam …
skrajne robove svojih poti
zglajene v razpršene daljave,
šablonsko železno obleko
na plečih neizprosnih pasti –
obelodaniti boj srca,
da glas vesti,
ne bil bi neizprosen
posek času,
kot sekira stari jablani,
ki ne bo več rodila.
SOPOTNIK
Skozi stoletja
čas se levi,
neviden kot glasba,
sanjavo begoten
od življenja do smrti,
nestanovitno končen
v neskončnosti;
razklan kot drevo po neurju,
škrlaten plen v šapah pozabe –
včasih steklena kocka raja,
ki se v hipu stre.
Po neizmerljivi sledi,
ki zdi se kratka,
drsi doba v dobo;
potne srage usode
polzijo v naše svetove,
skozi majave pregrade
koščkov davnih dejanj,
v zalive svilnate vere,
da pričakovanja ne bi potonila –
kajti čas je val,
ki pride in gre.
VEZICE
Nikoli,
ne spregovorim
o samotnih obrežjih,
mehkobnih senc
svojega rastja,
vijugasti strugi reke sna,
mrtve ljubezni na njej,
bohotno bizarni enoličnosti,
ki plaho razpira nedra,
vezice duše nemi.
Nikoli,
ne spregovorim
o razsutih črepinjah sonca
na pragu navade,
ne nizko razgibanih
korakih vsakdana,
ne sijaju položenem vame,
mehkobno – na moje rane,
kdaj pa kdaj – tudi ne včasih,
govorica v očeh vzkipi.
