Vse moje
steze
prehojene,
zaprašene
do tebe,
nepobrane sreče,
ostajajo same...
Opuščene,
v razpotja
čustev speljane,
sesute zanosa,
precejene skozi mene -
v samoto
zaznamovane...
RAZSEŽNOST
Na obrazu
lastna podoba sveta
vidnih sledi
izhojenih izkušenj;
kapela molka,
varuje besede –
notranji zaklad
izgubljenih delov sebe,
ponavljanje ponavljanja,
kot let jesenski ptic
s severa
na jug...
Pod prgiščem utehe,
poslušanje sebe
zeva razprte utvare
za rane prihodnosti;
rojstvo je sonce,
preteklost senca
škrlatnega sna,
neizprosno odhajanje
praznih rok,
v znamenit prostor
vlaknasto dvomljivih
samoobljub...
SPONE
Kadar svetloba dneva
potone v mrak
veter silhuetam
poklone veje,
udari hlad nemoči
dušo splaši;
svetloba spontano
v strah zavozlano
noč spolzi:
v polni temi
trga spone
miline...
Naj čas krči
občutek večnosti,
naj pečine hotenja
z izpolnjenim izostri,
ljubezen razorana
v brazde vsakdana –
kali sram moledovanja;
otepeno iz sebe
v lupino krinke,
tu in tam premine –
i z m e n e
ne izgine...
USNULO
Gladino ribnika
prekriva polsenca
starega hrasta;
mimo grem -
na površju
zlate ribice,
z vodnimi kristali
mehčajo samoten
predvečer...
Ob robu
beli lokvanji
v večni razrasti,
cvetijo v pozno jesen;
skrivnost somraka
zapira dan –
misli tesnoba,
še preden uberem
drugo smer...
UTRUJAJOČE
Na beli steni,
kjer najina
slika je visela,
visi zdaj
izdolbena
drevesna korenina,
s pentljo
iz rdečega tila;
poteza zgrešena -
enako daleč,
enako dokončno
toplina sobe
v hlad položena...
V ČAŠČENJU
Zrcalim se
v čaščenju
mladosti,
nočem
minule
v pozabo
položiti...
Zrcalim se
v čaščenju
tišine,
skušam,
v gluhi molitvi,
čar brezskrbnosti
obuditi...
NA TIHO
Vse moje
steze
prehojene,
zaprašene
do tebe,
nepobrane sreče,
ostajajo same...
Opuščene,
v razpotja
čustev speljane,
sesute zanosa,
precejene skozi mene -
v samoto
zaznamovane...
RAZSEŽNOST
Na obrazu
lastna podoba sveta
vidnih sledi
izhojenih izkušenj;
kapela molka,
varuje besede –
notranji zaklad
izgubljenih delov sebe,
ponavljanje ponavljanja,
kot let jesenski ptic
s severa
na jug...
Pod prgiščem utehe,
poslušanje sebe
zeva razprte utvare
za rane prihodnosti;
rojstvo je sonce,
preteklost senca
škrlatnega sna,
neizprosno odhajanje
praznih rok,
v znamenit prostor
vlaknasto dvomljivih
samoobljub...
SPONE
Kadar svetloba dneva
potone v mrak
veter silhuetam
poklone veje,
udari hlad nemoči
dušo splaši;
svetloba spontano
v strah zavozlano
noč spolzi:
v polni temi
trga spone
miline...
Naj čas krči
občutek večnosti,
naj pečine hotenja
z izpolnjenim izostri,
ljubezen razorana
v brazde vsakdana –
kali sram moledovanja;
otepeno iz sebe
v lupino krinke,
tu in tam premine –
i z m e n e
ne izgine...
USNULO
Gladino ribnika
prekriva polsenca
starega hrasta;
mimo grem -
na površju
zlate ribice,
z vodnimi kristali
mehčajo samoten
predvečer...
Ob robu
beli lokvanji
v večni razrasti,
cvetijo v pozno jesen;
skrivnost somraka
zapira dan –
misli tesnoba,
še preden uberem
drugo smer...
UTRUJAJOČE
Na beli steni,
kjer najina
slika je visela,
visi zdaj
izdolbena
drevesna korenina,
s pentljo
iz rdečega tila;
poteza zgrešena -
enako daleč,
enako dokončno
toplina sobe
v hlad položena...
V ČAŠČENJU
Zrcalim se
v čaščenju
mladosti,
nočem
minule
v pozabo
položiti...
Zrcalim se
v čaščenju
tišine,
skušam,
v gluhi molitvi,
čar brezskrbnosti
obuditi...
