V tem jutru
odsevajo v meni,
kakor v rosni travi,
prozorni kristali neke čutnosti...
Dan bo zanesljivo dolg.
Svetloba
ni barve tvojih oči,
zbledela bo
za vrati noči...
V tem jutru
potujem
nasproti mrakobnim potezam
večera...
Dan bo zanesljivo dolg.
Na grudih jutra
poseda zaslepljenost časa,
negotovost kljuva,
pričakujočo puščobo dneva...
PRELEPA ŽALOST
Prihaja čas,
ko begotni veter zaveje
nad polegle jesenske trave,
nerazdružljiv sopotnik
dolgih deževnih dni
ovitih v meglo,
viharno neučakan pred zidovi
kamnitih zidanic,
kjer najbolje zorijo vina...
Kjerkoli vpijaš vase
jesenski opoj,
bila bi trenutek tvoj,
kjerkoli potuješ
bila bi steza
za tvoje korake;
kjerkoli nosiš žalost na ramenih,
bila bi vedro nebo,
za tvoje oči najlepša modrina...
Prihaja čas
jesenskega navdiha...
... dozorelih sadov,
zoranih brazd,
obranih vinskih trt ;
ko leskeče utrinke
v zenici spomina,
ujete v začaran krog,
osvešča neizprosna bolečina...
REŠITEV
Trenutki stiske
v barvah razodetja
drobe nasmeh
usnut v oklep bolečine,
ko z njimi samotno obtičimo
na pragu obupa,
pogreznjeni v votlost
jasnine sonca,
v neskončni bojazni,
da bodo daljši
kot je dan...
Ljudje smo.
Mnogokrat...
... podobe krhkih vej
zlomljenih v viharju;
usločeni od razjede časa,
v sebi potemneli
od senc brezizhoda,
zaznamovani zloščenih stopinj
kalne polpreteklosti -
kot na silo oblečeni
v črn savan...
Vseeno kdaj,
skriti v stare zgodbe
vpletamo v sinji horizont
kose neba,
poljube zvezd,
da bi nekaj spremenili;
nehali jokati vase
se ne sušili;
v knjigi življenja
obrnili list resničnosti
na vedro stran...
nevarno zasidrani
v rasti negotovosti časa,
v upanju lepšamo vsakdan...
NEŽNA NOČ
Nežna je noč,
ko se sprostijo
misli za vabo
sanjam,
da ublažijo
težo utrujenosti,
počijejo v naročju privida,
da v duši manj boli...
Nežna je noč,
ko poženem življenje
z gibi zapognjenimi
v nemučenje sebe
in spreminjam temo
v svetlobo,
ki je dan ne zasledi...
Nežna je noč,
ko pestujem misli
iz časa neizdanih bolečin,
ko razlomim svet
toge opne samote,
samotna hočem,
da izkrvavi
v vstajenju jutra...
DEŽEVJE SE SANJA
Dežuje...
kot bi nebo krvavelo
čez strehe...
Deževje
se sanja
v plašč
zelenih polj...
Stoletna lipa,
samotarka,
rahlo v dežnih kapljah šumi,
skrivnostno ziblje misli
tistih,
ki več jih ni...
Deževje
se sanja
v plašč
zelenih dreves...
In ko pridejo dnevi
sonca,
hočem razumeti
le čar dreves
in
prijateljstvo vetra...
VLAŽNA SLED LJUBEZNI
V naročju vetra
sem pustila šepet
srebrnega hrepenenja...
Krvaveče dlani,
niso več nežne.
Izpili ste nežnost.
Pustite mi kri.
Za naročje vetra.
Tudi kaplje
grenkobe...
RANJENA DUŠA
Odšla bom tja,
kamor nihče rad
ne zaide...
Odšla bom,
med slikarje žalosti,
poslikala platno usode do kraja,
razlila jokajoče barve sanj,
morda mi bo lažje...
Tja greš,
z obličjem spremenjenim,
ko ti sreča uide...
UTRIP
Veliko stvarem,
neprepoznanih na cestah
svojega življenja,
nisem hotela vedeti imena...
zagledana vase,
slepo sledila razkrajanju časa...
Neustavljivo nosim
krivdo v sebi,
kesanje prepozno
med nitkami življenja polzi...
Milovanje minulega,
izgubljenega,
spleta dotrajano resničnost,
dotika se brezimnih stvari...
Neustavljivo nosim
krivdo v sebi,
krpam ranjeno dušo,
hrapavost njenih brazgotin boli...
RAZTRGANO GNEZDO
Trudna sem.
Nezadržano oddaljevanje časa
zarezuje v srce
hladno votlost.
Jutri je še daleč.
Jokala bi.
Pa sem nema.
Ne bi mogla več,
živeti s somrakom dnevov,
na razbeljeni ploščadi želja.
Predaleč so vsa včeraj,
preblizu vsa jutri.
Preutrujena sem
za vračanje.
PROZORNI KRISTALI JUTRA
V tem jutru
odsevajo v meni,
kakor v rosni travi,
prozorni kristali neke čutnosti...
Dan bo zanesljivo dolg.
Svetloba
ni barve tvojih oči,
zbledela bo
za vrati noči...
V tem jutru
potujem
nasproti mrakobnim potezam
večera...
Dan bo zanesljivo dolg.
Na grudih jutra
poseda zaslepljenost časa,
negotovost kljuva,
pričakujočo puščobo dneva...
PRELEPA ŽALOST
Prihaja čas,
ko begotni veter zaveje
nad polegle jesenske trave,
nerazdružljiv sopotnik
dolgih deževnih dni
ovitih v meglo,
viharno neučakan pred zidovi
kamnitih zidanic,
kjer najbolje zorijo vina...
Kjerkoli vpijaš vase
jesenski opoj,
bila bi trenutek tvoj,
kjerkoli potuješ
bila bi steza
za tvoje korake;
kjerkoli nosiš žalost na ramenih,
bila bi vedro nebo,
za tvoje oči najlepša modrina...
Prihaja čas
jesenskega navdiha...
... dozorelih sadov,
zoranih brazd,
obranih vinskih trt ;
ko leskeče utrinke
v zenici spomina,
ujete v začaran krog,
osvešča neizprosna bolečina...
REŠITEV
Trenutki stiske
v barvah razodetja
drobe nasmeh
usnut v oklep bolečine,
ko z njimi samotno obtičimo
na pragu obupa,
pogreznjeni v votlost
jasnine sonca,
v neskončni bojazni,
da bodo daljši
kot je dan...
Ljudje smo.
Mnogokrat...
... podobe krhkih vej
zlomljenih v viharju;
usločeni od razjede časa,
v sebi potemneli
od senc brezizhoda,
zaznamovani zloščenih stopinj
kalne polpreteklosti -
kot na silo oblečeni
v črn savan...
Vseeno kdaj,
skriti v stare zgodbe
vpletamo v sinji horizont
kose neba,
poljube zvezd,
da bi nekaj spremenili;
nehali jokati vase
se ne sušili;
v knjigi življenja
obrnili list resničnosti
na vedro stran...
nevarno zasidrani
v rasti negotovosti časa,
v upanju lepšamo vsakdan...
NEŽNA NOČ
Nežna je noč,
ko se sprostijo
misli za vabo
sanjam,
da ublažijo
težo utrujenosti,
počijejo v naročju privida,
da v duši manj boli...
Nežna je noč,
ko poženem življenje
z gibi zapognjenimi
v nemučenje sebe
in spreminjam temo
v svetlobo,
ki je dan ne zasledi...
Nežna je noč,
ko pestujem misli
iz časa neizdanih bolečin,
ko razlomim svet
toge opne samote,
samotna hočem,
da izkrvavi
v vstajenju jutra...
DEŽEVJE SE SANJA
Dežuje...
kot bi nebo krvavelo
čez strehe...
Deževje
se sanja
v plašč
zelenih polj...
Stoletna lipa,
samotarka,
rahlo v dežnih kapljah šumi,
skrivnostno ziblje misli
tistih,
ki več jih ni...
Deževje
se sanja
v plašč
zelenih dreves...
In ko pridejo dnevi
sonca,
hočem razumeti
le čar dreves
in
prijateljstvo vetra...
VLAŽNA SLED LJUBEZNI
V naročju vetra
sem pustila šepet
srebrnega hrepenenja...
Krvaveče dlani,
niso več nežne.
Izpili ste nežnost.
Pustite mi kri.
Za naročje vetra.
Tudi kaplje
grenkobe...
RANJENA DUŠA
Odšla bom tja,
kamor nihče rad
ne zaide...
Odšla bom,
med slikarje žalosti,
poslikala platno usode do kraja,
razlila jokajoče barve sanj,
morda mi bo lažje...
Tja greš,
z obličjem spremenjenim,
ko ti sreča uide...
UTRIP
Veliko stvarem,
neprepoznanih na cestah
svojega življenja,
nisem hotela vedeti imena...
zagledana vase,
slepo sledila razkrajanju časa...
Neustavljivo nosim
krivdo v sebi,
kesanje prepozno
med nitkami življenja polzi...
Milovanje minulega,
izgubljenega,
spleta dotrajano resničnost,
dotika se brezimnih stvari...
Neustavljivo nosim
krivdo v sebi,
krpam ranjeno dušo,
hrapavost njenih brazgotin boli...
RAZTRGANO GNEZDO
Trudna sem.
Nezadržano oddaljevanje časa
zarezuje v srce
hladno votlost.
Jutri je še daleč.
Jokala bi.
Pa sem nema.
Ne bi mogla več,
živeti s somrakom dnevov,
na razbeljeni ploščadi želja.
Predaleč so vsa včeraj,
preblizu vsa jutri.
Preutrujena sem
za vračanje.
