So noči,
ki jih ne prespiš,
noči, ko se od sten sočutja
lušči praznota.
So noči,
ko v brezglasnosti
dohitevaš
vse tiste ure,
ki si jih dal
brez vrnitve..
So noči,
ko čutiš uteho
govoriti spominu...
IZRAZ NAVDIHA
Zaneseno opazujem
rokovanje popoldneva
s predvečerom.
Drsi
po tirnicah
v ognjeno tišino
z igro svetlobe
v somrak,
neskončno blizu
utrujenim očem.
V meni se srečata,
vonj poleglih trav
z vonjem somraka.
V daljavi izgine ropot
tovornega vlaka,
k večernici
vabi vaški zvon…
VEČJE OD JOKA
V sebi
nosim strah
neskončno
skrivno
ranljivo
me napaja.
Nič ni
prizaneseno –
vse je eno,
kar me obdaja.
PIŠE ČAS
Iz oči, ki bi jokale
ne lijejo solze,
oslepljene na videz
so v duši obtičale...
Žalost veje od nekod,
nihče ji smer
ne spremeni,
kako naj mislim
na jutra
in mesece v prihodnje...
Vedno neprava pot
do neznanih pristanišč.
Odložen čas vedri,
na nemirnih valovih
potemnelega morja
počutja
brez volje...
PREPRIČANJE
Z ranim jutrom
se vrača svetloba,
negibna drevesa,
ki so zvezde nosila
zašumijo...
Skozi rešeto usode
dan raste
po starem,
kot da so pozabljene
vse skrivne besede,
kot da ne iščemo
razbitine obrazov
dobro poznanih,
dobro zapomnjenih...
zora postaja svetinja
samo zato,
ker jo potrebujemo...
PRELUDIJ
Na oddaljenih
dneh vročega poletja
zaznamek spomina...
...na tistem mestu,
kjer se sonce razteza
do rdeče zarje,
kjer se z imenom
na ustih
ustavljajo trenutki...
VERJETI
Ne maram več
verjeti v stvari -
hladno postaja,
kjer živim.
Po vsaki želji
blaženost zapade
v nove krvavitve,
vse bolj odteka
skozi razpoke
tega škrlatnega vrča...
Ne maram več
verjeti v stvari,
ki jih ne doseže oko,
preveč se bojim...
DISHARMONIJA
V somrak pogreznjena vas,
kot spev deleža večnosti,
ki veliko obljublja,
malo daje.
V ogledalu predvečera
vidim krog vračanja,
ki ga iščem,
slutim sled,
ki v njem razpada.
Ob prvih prižganih lučeh,
trudna za noč,
posteljem tesnobi
ob mesečini
in pozabim utrujeno bivanje,
ko moja senca vstane.
UGASLI PLAMENI
So noči,
ki jih ne prespiš,
noči, ko se od sten sočutja
lušči praznota.
So noči,
ko v brezglasnosti
dohitevaš
vse tiste ure,
ki si jih dal
brez vrnitve..
So noči,
ko čutiš uteho
govoriti spominu...
IZRAZ NAVDIHA
Zaneseno opazujem
rokovanje popoldneva
s predvečerom.
Drsi
po tirnicah
v ognjeno tišino
z igro svetlobe
v somrak,
neskončno blizu
utrujenim očem.
V meni se srečata,
vonj poleglih trav
z vonjem somraka.
V daljavi izgine ropot
tovornega vlaka,
k večernici
vabi vaški zvon…
VEČJE OD JOKA
V sebi
nosim strah
neskončno
skrivno
ranljivo
me napaja.
Nič ni
prizaneseno –
vse je eno,
kar me obdaja.
PIŠE ČAS
Iz oči, ki bi jokale
ne lijejo solze,
oslepljene na videz
so v duši obtičale...
Žalost veje od nekod,
nihče ji smer
ne spremeni,
kako naj mislim
na jutra
in mesece v prihodnje...
Vedno neprava pot
do neznanih pristanišč.
Odložen čas vedri,
na nemirnih valovih
potemnelega morja
počutja
brez volje...
PREPRIČANJE
Z ranim jutrom
se vrača svetloba,
negibna drevesa,
ki so zvezde nosila
zašumijo...
Skozi rešeto usode
dan raste
po starem,
kot da so pozabljene
vse skrivne besede,
kot da ne iščemo
razbitine obrazov
dobro poznanih,
dobro zapomnjenih...
zora postaja svetinja
samo zato,
ker jo potrebujemo...
PRELUDIJ
Na oddaljenih
dneh vročega poletja
zaznamek spomina...
...na tistem mestu,
kjer se sonce razteza
do rdeče zarje,
kjer se z imenom
na ustih
ustavljajo trenutki...
VERJETI
Ne maram več
verjeti v stvari -
hladno postaja,
kjer živim.
Po vsaki želji
blaženost zapade
v nove krvavitve,
vse bolj odteka
skozi razpoke
tega škrlatnega vrča...
Ne maram več
verjeti v stvari,
ki jih ne doseže oko,
preveč se bojim...
DISHARMONIJA
V somrak pogreznjena vas,
kot spev deleža večnosti,
ki veliko obljublja,
malo daje.
V ogledalu predvečera
vidim krog vračanja,
ki ga iščem,
slutim sled,
ki v njem razpada.
Ob prvih prižganih lučeh,
trudna za noč,
posteljem tesnobi
ob mesečini
in pozabim utrujeno bivanje,
ko moja senca vstane.
