Vrabec, ptič,
vreden čisto nič.
serje
mimolete
na avto,
vreden sedemdeset tisoč mark.
Gospod
pljune v robec,
za drekom ostanejo
praske, avto
ranjen do skorje.
Okolje polno avtov
in samo molk!
Mladi vrabci
nad visokim trnjem!
MESTO
(Srečku Kosovelu za sedemdeseti rojstni dan)
Mesto iz žic.
Družine iz nogavic.
Televizor in krompir,
bele površine, nedeljski mir.
Otožno mijavka guma.
Šofer ozdravljen z deci ruma.
Tlak pometen, obrabljen zrak,
v hladilniku špinača, mrak.
O črna zvezda
nad bleščečim nebom!
Iz mesta sveža presta
koraka za pogrebom.
V secirnici dojenčke
z majhno, umito žaga
režejo v jermenčke,
dajejo na vago.
Progasto mišičevje
poležava v trenirki.
Listajo vejevje
potapljajoči se ponirki.
Mamica miška, sinček podganca,
sirček brez luknjic, zelena Ljubljanca.
Iz črnega prasca kaviar
s sitom proizvaja mesar.
Veliki, debeli, črnolasi starci
stanujejo vsak v svoji omarci,
med pepelniki in kozarci
si obrestujejo papirnat denar.
MUHA
Kaj vidiš, človek, v noči, ki z mrzlimi krili
udarja ob tenko šipo okna?
Kaj nisi nagnusna muha v kopalni kadi,
drobna do blaznosti in mokra?
Šest nog imaš za beg in šest rok obenem,
ker noge znajo bežati in roke grabiti:
nakradi si strehe sveta na tem polju umorjenem,
prehodi daljavo, ki naj te nasiti.
Krila imaš, ki tvojemu telesu
potisočerijo višino in debelino,
šesterokotne oči, ki kot mrtvi kristali v hitrem teku
razkosavajo v milijone delčkov pokrajino…
Le eni juhi ni mogoče ubežati,
mrzli juhi poraza, ki ti pravi,
da si smešen helikopter, težkoatlet, ki mlati
cele dneve zrak, ker stroj je po naravi…
Kaj vidiš, človek, v noči, ki s sladkorjem zvezd
hrani tvoja upanja v daljino?
Ti si mrlič za mrliče zidanih mest, nekropol, kjer
je sanja biti muha, sanja z največjo globino!
Beži v šesterokotne oči! Grabi sive stopnice!
Leti z zamahi jeklenih mišic v cevi lastnih sil!
Kaj vidiš noč? Kaj vidiš rojstvo trav? Kaj vidiš april?
Kaj nisi slep in moker in muha v telesu steklenice?
OB INAVGURACIJI
(Napisana 1984)
Ko je Jadransko morje izpuhtelo,
sežgana sol od Istre do Egipta
te ni preplašila! Naselil si
Etiopce in številne Vietnamce,
da rešil si razpokano deželo
za nas in za zanamce! Tovariš Gajšek! Osem tednov
niti trenutka nisi spal, ko branil si Ljubljanska vrata! Iranci
vdrli so v Bohinjski kot
in v Podčetrtek Švedi!
Grmeli so topovi s Šmarne gore, nad Ljubljano
je krožil satelit,
ker se šele začela je vojna zvezd,
ni vedel prav nihče,
kdo ga je izstrelil? Reagan
ali Gorbačov?
Ne, tovariš Gajšek, ti niti sekunde nisi
si odtrgal zase.
Predano in neprestano
si se gnal. Ne, nisi kar na slepo
zaupal v lepše čase! Pošiljal dan na dan si hitre ladje
na Blatno jezero,
ki se razlilo
je kakor milo od Krakova do Ptuja in segalo prek Budimpešte
do roba alp.
Res, svet so razsule manjše deviacije,
izginile so razne nacije,
zaskrbljujoč porast je radiacije,
iztrebljeni so Židje, Irci in
Gorenjci. Vendar v Ljubljani, tovariš Gajšek,
smo vsi okoli tebe zbrani.
Res je Finska zdrsnila na Češko, ni več
Sibirije, med Aljasko in Mehiko
leži le slano jezero, vendar, tovariš Gajšek! naj bo Zemlja
podobna hruški, češnji, ali slivi,
PRISEGAMO, tovariš Gajšek! NIKDAR
ne bo Kitajec
zavojeval dežele naše!
Svoboda, oh,
kako to paše, kako to paše!
Ko jezik naš je komajda še živ,Ti, Gajšek, predsednik naš,
popeljal nas v poslednji boš napad, vse, Ljubljančane,
bele in črne,
Šiptarje in Srbe! Republika Domžale
je zadnje, kar imamo! Teh nekaj sto
kvadratnih kilometrov
v podnožju raztopljenih Alp
je naših! Prav nikomur
jih ne damo!
Naj izstreljujejo vsi drugi
SATELITE,
rakete manevrirne naj pošiljajo na nas!
Puščice naše ostre so kot britev! Jekleni
loki, zvarjeni pri nas, z
domačo pametjo, v rešitvah INOVATORSKI!
najboljši so ta hip na vsem planetu!
V nočeh, ko lune rdeče
videti več ni,
ker zdaj prenekateri satelit goreče
pušča sledi, medtem ko z laserji mori ljudi,
V LJUBEZNI VROČI
do domovine, ti kličemo, tovariš Gajšek! TI EDINI
nas vodi skozi dialektične ožine, ti edini
razloži nam razredni boj, presežno vrednost, samoupravljanje
in Marxa in Šešerka, ti,
TOVARIŠ GAJŠEK, domovino,
podedovano iz davnine
si nam izročil da
pozni vnuki jo dobili neonesnaženo in nepožgano, nerazrito,
čeprav razbito in razorano
kot Ljubljano.
Zastava rdeča plapola nad jarki, TOPOVI
NAJ GRME
sovražnikovi!
Puščice nosimo v priročnih
poslovnih kovčkih, na glavah
delovne čelade, v nahrbtnikih poslednja
steklenička coca cole. Že stopamo,
tovariš Gajšek. Odrekli smo se hrani, spanju,
in vsakemu vprašanju! Kaj naj želimo
si še veličastnejšega?
KOZE V SAMOTNI KLETI
Salon čokolad. Pelinkovec za krizanteme! Skrčene
roke cvetja so od kuhanja pordečele,
glas v tabletah, tablete v Postojnski jami, koze
v samotni kleti. Prepih sivih portretov.
Glava sonca v aspiku na Triglavu spomeniku! Tihotapi
sončna skorja suvenirje dol z obzorja! Karavane
pujsov bledih siru belemu na sledi, kaos živega materiala:
kovanec, žajbelj, skala!
Zemljo žvečil je november in izpljunil jo v december,
ledene luže na prepihu, članarina na oddihu, violina
zatrobenta, srcu draga zobna pasta menta, ptiči
kljuvajo oči ti, ko zakopavaš se, zemljan
v brozgo sanj vsak ljubi dan. V marmorju skrepanih misli
že smrdiš. Obup zave se svoje zadnje ure, želi si malo nekulture,
ves trhel in okoren, je niti ščepec ne premore, marmelada, zdrob pšenični,
v najlon vrečki kože abortus odlični!
HAIKU
1.
Kletka. Čez tri kače
skače, zrnje kljuva moker
piščanec.
2.
(Kačje sanje)
Kača sanja: Stojim
vzravnano, pokončno,
ne le človek! Drevo!
Honda. Daš gas!
Kakor pljunek
se prilepiš ob steno!
6 .
Voda vre. Ne vem,
naj skuham kavo
ali čaj čaroben?
7.
Ribico držim za rep.
Odprt hladilnik
zajoče. Otožno.
8.
Mežikaš mi, luč
v hladilniku! Ko z žlico
v usta nesem puding!
ŠOLA
9.
Stopim v šolo.
Obrišem si noge.
Ker blato hoče z mano.
7.
Čevelj! Blaten si!
Kaj naj te božam, mažem
vse življenje?
10.
Matematika, zemljepis,
zgodovina, telovadba!
Sama doživetja!
11.
Na poti domov
gore v daljavi. Spet
je snežilo brez mene.
12.
Zvečer gredo zvezde
na sprehod po nebu. Zjutraj
jim ni treba v šolo!
ŽIVALI
13..
(Slovenska himna)
Človeška ribica
opazuje kapnike
z notranjim očesom!
14.
(Čudež narave)
Obloustke živijo brez
src in glav. Vseeno so dvospolne. Seksajo
brez spolovil.
15.
Ocvrt krompirček!
V daljavi spomin
na koloradskega hrošča!
*Pesmi so iz istoimenske zbirke, ki je izšla pri Mariborski literarni družbi ob koncu leta 2004.
VRABEC, PTIČ
(2000)
Vrabec, ptič,
vreden čisto nič.
serje
mimolete
na avto,
vreden sedemdeset tisoč mark.
Gospod
pljune v robec,
za drekom ostanejo
praske, avto
ranjen do skorje.
Okolje polno avtov
in samo molk!
Mladi vrabci
nad visokim trnjem!
MESTO
(Srečku Kosovelu za sedemdeseti rojstni dan)
Mesto iz žic.
Družine iz nogavic.
Televizor in krompir,
bele površine, nedeljski mir.
Otožno mijavka guma.
Šofer ozdravljen z deci ruma.
Tlak pometen, obrabljen zrak,
v hladilniku špinača, mrak.
O črna zvezda
nad bleščečim nebom!
Iz mesta sveža presta
koraka za pogrebom.
V secirnici dojenčke
z majhno, umito žaga
režejo v jermenčke,
dajejo na vago.
Progasto mišičevje
poležava v trenirki.
Listajo vejevje
potapljajoči se ponirki.
Mamica miška, sinček podganca,
sirček brez luknjic, zelena Ljubljanca.
Iz črnega prasca kaviar
s sitom proizvaja mesar.
Veliki, debeli, črnolasi starci
stanujejo vsak v svoji omarci,
med pepelniki in kozarci
si obrestujejo papirnat denar.
MUHA
Kaj vidiš, človek, v noči, ki z mrzlimi krili
udarja ob tenko šipo okna?
Kaj nisi nagnusna muha v kopalni kadi,
drobna do blaznosti in mokra?
Šest nog imaš za beg in šest rok obenem,
ker noge znajo bežati in roke grabiti:
nakradi si strehe sveta na tem polju umorjenem,
prehodi daljavo, ki naj te nasiti.
Krila imaš, ki tvojemu telesu
potisočerijo višino in debelino,
šesterokotne oči, ki kot mrtvi kristali v hitrem teku
razkosavajo v milijone delčkov pokrajino…
Le eni juhi ni mogoče ubežati,
mrzli juhi poraza, ki ti pravi,
da si smešen helikopter, težkoatlet, ki mlati
cele dneve zrak, ker stroj je po naravi…
Kaj vidiš, človek, v noči, ki s sladkorjem zvezd
hrani tvoja upanja v daljino?
Ti si mrlič za mrliče zidanih mest, nekropol, kjer
je sanja biti muha, sanja z največjo globino!
Beži v šesterokotne oči! Grabi sive stopnice!
Leti z zamahi jeklenih mišic v cevi lastnih sil!
Kaj vidiš noč? Kaj vidiš rojstvo trav? Kaj vidiš april?
Kaj nisi slep in moker in muha v telesu steklenice?
OB INAVGURACIJI
(Napisana 1984)
Ko je Jadransko morje izpuhtelo,
sežgana sol od Istre do Egipta
te ni preplašila! Naselil si
Etiopce in številne Vietnamce,
da rešil si razpokano deželo
za nas in za zanamce! Tovariš Gajšek! Osem tednov
niti trenutka nisi spal, ko branil si Ljubljanska vrata! Iranci
vdrli so v Bohinjski kot
in v Podčetrtek Švedi!
Grmeli so topovi s Šmarne gore, nad Ljubljano
je krožil satelit,
ker se šele začela je vojna zvezd,
ni vedel prav nihče,
kdo ga je izstrelil? Reagan
ali Gorbačov?
Ne, tovariš Gajšek, ti niti sekunde nisi
si odtrgal zase.
Predano in neprestano
si se gnal. Ne, nisi kar na slepo
zaupal v lepše čase! Pošiljal dan na dan si hitre ladje
na Blatno jezero,
ki se razlilo
je kakor milo od Krakova do Ptuja in segalo prek Budimpešte
do roba alp.
Res, svet so razsule manjše deviacije,
izginile so razne nacije,
zaskrbljujoč porast je radiacije,
iztrebljeni so Židje, Irci in
Gorenjci. Vendar v Ljubljani, tovariš Gajšek,
smo vsi okoli tebe zbrani.
Res je Finska zdrsnila na Češko, ni več
Sibirije, med Aljasko in Mehiko
leži le slano jezero, vendar, tovariš Gajšek! naj bo Zemlja
podobna hruški, češnji, ali slivi,
PRISEGAMO, tovariš Gajšek! NIKDAR
ne bo Kitajec
zavojeval dežele naše!
Svoboda, oh,
kako to paše, kako to paše!
Ko jezik naš je komajda še živ,Ti, Gajšek, predsednik naš,
popeljal nas v poslednji boš napad, vse, Ljubljančane,
bele in črne,
Šiptarje in Srbe! Republika Domžale
je zadnje, kar imamo! Teh nekaj sto
kvadratnih kilometrov
v podnožju raztopljenih Alp
je naših! Prav nikomur
jih ne damo!
Naj izstreljujejo vsi drugi
SATELITE,
rakete manevrirne naj pošiljajo na nas!
Puščice naše ostre so kot britev! Jekleni
loki, zvarjeni pri nas, z
domačo pametjo, v rešitvah INOVATORSKI!
najboljši so ta hip na vsem planetu!
V nočeh, ko lune rdeče
videti več ni,
ker zdaj prenekateri satelit goreče
pušča sledi, medtem ko z laserji mori ljudi,
V LJUBEZNI VROČI
do domovine, ti kličemo, tovariš Gajšek! TI EDINI
nas vodi skozi dialektične ožine, ti edini
razloži nam razredni boj, presežno vrednost, samoupravljanje
in Marxa in Šešerka, ti,
TOVARIŠ GAJŠEK, domovino,
podedovano iz davnine
si nam izročil da
pozni vnuki jo dobili neonesnaženo in nepožgano, nerazrito,
čeprav razbito in razorano
kot Ljubljano.
Zastava rdeča plapola nad jarki, TOPOVI
NAJ GRME
sovražnikovi!
Puščice nosimo v priročnih
poslovnih kovčkih, na glavah
delovne čelade, v nahrbtnikih poslednja
steklenička coca cole. Že stopamo,
tovariš Gajšek. Odrekli smo se hrani, spanju,
in vsakemu vprašanju! Kaj naj želimo
si še veličastnejšega?
KOZE V SAMOTNI KLETI
Salon čokolad. Pelinkovec za krizanteme! Skrčene
roke cvetja so od kuhanja pordečele,
glas v tabletah, tablete v Postojnski jami, koze
v samotni kleti. Prepih sivih portretov.
Glava sonca v aspiku na Triglavu spomeniku! Tihotapi
sončna skorja suvenirje dol z obzorja! Karavane
pujsov bledih siru belemu na sledi, kaos živega materiala:
kovanec, žajbelj, skala!
Zemljo žvečil je november in izpljunil jo v december,
ledene luže na prepihu, članarina na oddihu, violina
zatrobenta, srcu draga zobna pasta menta, ptiči
kljuvajo oči ti, ko zakopavaš se, zemljan
v brozgo sanj vsak ljubi dan. V marmorju skrepanih misli
že smrdiš. Obup zave se svoje zadnje ure, želi si malo nekulture,
ves trhel in okoren, je niti ščepec ne premore, marmelada, zdrob pšenični,
v najlon vrečki kože abortus odlični!
HAIKU
1.
Kletka. Čez tri kače
skače, zrnje kljuva moker
piščanec.
2.
(Kačje sanje)
Kača sanja: Stojim
vzravnano, pokončno,
ne le človek! Drevo!
