Locutio

2022-2018

2017-2013

2012-2008

2007-1998

Kronika

Avtorji

Uredništvo

Kontakt

Franček
Rudolf

VESPA

Miki naju je našel v bifeju. Povedal je, da je domenjen s svojo nekdanjo punco, da hoče punca videti njegovo novo vespo, on pa se boji fantov iz njene vasi, ker gre za vas ob umetnem jezeru, bi se lahko zgodilo, da bi vespo vrgli v umetno jezero. Miki je predlagal, da naju odpelje do Brestrnice, eden od naju naj bi šel pogledat v tamkajšnjo gostilno, kjer ga čaka izvoljenka, kakšno je vzdušje, on bi prišel čez nekaj časa, medtem bi pa tretji čuval vespo.

Nikoli se še nisem peljal z vespo, Bajsi pa tudi ne. Nič nisva imela proti da naju, drugega za drugim, odpelje nekaj kilometrov do jezera, vprašal sem Mikija:

»Če se boš s punco spet pobotal, kako naju boš potem spravil nazaj v Maribor? Da ne pričakuješ, da bova pešačila sedem ali osem kilometrov?«

Miki je prisegel, da naju bo odpeljal nazaj, najprej enega, potem drugega. V belih čevljih in izredno svetli obleki s kravato je deloval povsem noro. Še bolj sumljivo mi je postalo, ko sem sedel na vespo: bila je takšna kot iz neorealističnih filmih, sam krom, sama eleganca. Vendar sem si rekel:

»Kaj se pa naj zgodi?«

Miki me je odložil streljaj pred gostilno in se takoj odpeljal po Bajsija, ki bi naj kasneje varoval vespo.

Odšel sem gostilno, bila je prazna. Sedel sem se za mizo v kotu, naročil brizganec, začel študirati vzdušje. Še preden sem popil tretji brizganec, se je gostilna napolnila z vaškimi fanti. Kdo bi si mislil, imeli so klobuke, bili so rdečelični in vsak je naročil liter belega. Tudi dve punci sta prišli. Sedeli sta sami zase, črnolasa je bila podobna Sneguljčici iz kock za sestavljanje, prifrknjen nosek, bujna postavica, plavolaski pa se je na kilometer poznalo, da je brez dvoma Mikijeva punca. Natupirana frizura ji je padala čez ramena, v pasu je bila priščipnjena s polmetrskim črnim pasom, noge v visokih petah je nenehno stegovala izpod plisiranega krila. Punci sta naročili kokto. Pili sta jo s slamico.

Tisti hip so se odprla vrata, vstopil je Bajsi in zavil je proti stranišču v kotu, v tem hipu je nekdo rekel:

»Tale je ta pravi!«

Kozarci so začeli deževati v Bajsija, potem, ko so navzoči ostali brez kozarcev, je priletela steklenica piva in Bajsiju se je vlila kri iz arkade in sesedel se je na tla in začel jokati:

»Jaz nisem pravi!«

Gostilničar je stopil izza šanka, potegnil izpod predpasnika nož na vzmet, najprej sem mislil, da hoče Bajsija zaklati, potem sem doumel, da ravna tako zgolj iz varnostnih razlogov, stopil je do Bajsija, odstranil razbito steklenico iz njegove arkade in ugotovil:

»Ni ta pravi!«

Natakar je lepo umil Bajsija, ga obvezal z obvezo iz prve pomoči, ki je visela na steni nalašč za te primere, Bajsi pa je sedel na stolu in jokal:

»Samo lulat sem hotel! Kaj so temeljen človeške pravice? A s vsemi obiskovalci ravnate tako?«

Drugim v gostilni je bilo narodno, naročili so novo rundo in se potopili v živahne razgovore.

Plavolaska je stopila k Bajsiju in ga vprašala:

»Ali poznaš morda Mikija?« Med solzami je odločno zanikal.

Čez čas sem plačal in počasi odšel iz gostilne. Res, streljaj dva navkreber na robu ceste ob jezeru je stala vespa, ob njej Miki. Kadil je. Povedal sem, kaj se je zgodilo, predlagal, da me odpelje v mesto, pa se potem z miličniki in tankom vrne po Bajsija, če ga želi reševati, seveda. Miki je prepričljivo zatrdil:

»Stvari se odvijajo po pričakovanjih. Samo Bajsi je nekaj težil, da je žejen.«

Sedel sem na vespi, Miki jo je prižgal, naročil mi je, naj ga tako čakam, če bi stvari ne šle po načrtu, bo pritekel, sedel na zadnji sedež, jaz ga bom odpeljal do vrha hriba in potem se bova zamenjala. Nisem čisto dobro razumel, kaj je to plin in kaj je sklopka, vendar Miki se je zanesel name. Odšel je v gostilno in luč v gostilni je ugasnila. Vpitje je odmevalo čez jezero in do bližnjih gora. Treskanja steklenic v vrata nisem slišal, ko pa je Miki planil skozi vrata, so steklenice še nekaj časa letele za njim. Kljub majhni postavi, je bil Miki hiter. Sledilo mu je deset vaških fantov, izgledalo je, kot da lovijo prašiča ali pa kot povprečen tek čez drn in strn. Miki mi je od daleč tulil: »Spelji!«

Res sem speljal, Miki je skočil na vespo in me prijel za pas. Vendar pospeševanje v hrib mi ni šlo najbolje. Miki je zajokal, ko je slišal, kako vespa rjove. Vendar nisva se mogla zamenjati. Po kakih sto ali dve sto metrih vožnje navzgor in navzdol, sva zasledovalce pustila za sabo, upočasnil sem, takrat pa naju je nekdo dohitel, se kakor golman vrgel na Mikijevo nogo in ga potegnil z vespe. Prekucnil bi se, če me strah ne bi naučil balansiranja. Ampak motor je ugasnil. Zasledovalci so se bližali. Miki pa se ni dal. Kljub valjanju po tleh, obleka je bila uničena, je posegel po ploščatem kamnu in z njim udaril po glavi prvega, potem drugega, potem tretjega. Ostali so doumeli, da bi lahko udaril tudi četrtega.

Človek, ki ga s ploščatim kamnom udariš po glavi, se nič več ne pretepa. Sedi ob cesti in joka nad svojo usodo, včasih se zvrne v jarek, potem z nogami naprej zleze iz jarka in dalje joka. Vmes vpije razne neumnosti o človekovih pravicah. Prenehal sem potiskati vespo in čakal v varni razdalji na razplet. V daljavi sem videl fanta, ki je z domačega gnojišča privlekel vile.

»Gume, gume!« se je spomnil Miki, kot blisk je pridrvel, presedla sva se, kamen je odvrgel šele, ko sva že odpeljala.

Šele takrat sem opazil, da je pijan kot mavra in da vozi v neverjetni vijugah. Vseeno sem si oddahnil. Čudovita vožnja na svetli vespi ob velikanskem jezeru me je očarala. Počutil sem se kot v neorealističnem filmu. Še nikoli v življenju nisem doživel kaj takega. Kot da živim v eni izmed reklam iz Fellinijevih filmov!

Na drevorodu tik pred mojim domom je stal znak »delo na cesti«. Miki je ostro zavil:

»Že prej sem komaj opazil: cesta je po dolžini prekopana! V zadnjem hipu sva se izognila hudi nesreči!«

Komaj je to izrekel, že sva padla v jarek in drvela po jarku naprej in naprej. Vespa je sopla skozi blato in še komaj je Miki uporabil zavore, je že bilo konec jarka, jaz sem na glavo odletel iz jarka na prašno cesto, Miki je padel čez vespo in podnjo. Ko sem ga izvlekel in sva potem izvlekla še vespo, je bil ves polomljen, vendar žarel je od sreče:

»Vespa je komaj malo opraskana. Samo blatnik je zvit!«

Odšel sem domov spat, Miki pa je sedel ob jarku in razmišljal, kaj naj naredi.

Zjutraj je prišla mama iz trgovine in me zbudila:

»Hubert, v jarku leži nekakšen čuden motorbicikel, ob jarku na travi pa leži truplo. Nekdo se je ubil!«

Pozelenel sem. Stekel sem pogledat. V jarku je res tičala Mikijeva vespa. Spet. Na travi ob jarku pa je ležal Bajsi. Ljudje, v glavnem gospodinje, so nemo opazovali tragedijo. Nihče pa ni stopil bližje.

Ko sem Bajsija potrepljal po trebuhu, se je zbudil. Res je bil ves obtolčen, vendar živ:

»Kje sem?« je vprašal in povedal, da se je Miki vrnil v gostilno, fantov je bilo samo še nekaj, pa še pijani so bili, ostali so razvozili s kamnom potolčene na nezgodni oddelek in zdaj po hišah brusili nože in iskali puške za kruto maščevanje. Ko se je Miki prikazal, so fantje modro zbežali, češ da tečejo po pomoč. Mikijeva plavolaska je spoznala, da je Miki fant njenega življenja. Odpeljala ga je k prijateljici, ker prijateljičinih staršev ni bilo doma, Miki pa je čakal v kuhinji na kavču, dali so mu tudi steklenico domačega žganja. Ko sta Miki in punca rešila vse probleme, ko je punca povedala, da je Miki hraber in njegova vespa enkratna, je Bajsi popenil. Hotel je domov! Miki si ni upal izpustiti punce za dvajset minut, pa je prepustil vespo Mikiju, naj se zapelje v Maribor in zabriše vse sledi. Opozoril ga je tudi na jarek in znak »delo na cesti«.

V tem se je skozi gručo gospodinj prebil miličnik in povprašal Bajsija:

»Kje je truplo?«

»Jaz sem truplo, lepo prosim.«

Miličnik je postal zoprn.

»Obveščeni smo, da na travniku leži truplo. Vi niste truplo? Kdo torej je truplo?«

Ko pa je Bajsi ves vesel zaklical:

»Kaj morem, če sem živ!« je miličnik hudobno povprašal:

»Imate morda izpit za motorno kolo?«

Čez tri dni sem srečal Mikija v bifeju.

»Vespa je uničena. Klepar računa, kot da bo sklepal nov avion! In kje je še ličkanje! Nihče ne verjame, kako strokovno sva prvič padla v jarek in vozila po njem po vsej dolžini!«

Kljub modernosti so me takrat bolj zanimale ženske kot vespe. Zvedel sem pa tole:

»Vso noč so jo imel golo golcato na posteljnem pregrinjalu. Vse blond. Takšna prozorna svetla maščoba na robu ritnic! Brcala je in jokala. Srce se mi je topil od ganotja, to je prva ženska, ki jo zares ljubim iz vsega srca, čustva so me preplavila. Ničesar nisem zmogel. Ves čas sem mislil samo na vespo. Kako sem mogel biti tako neodgovoren in jo prepustiti onemu neznačajnemu debeluhu?«

»Imaš vsaj punco,« sem rekel poln zavisti. Resnično sem dvomil, da bom le kdaj sam uspel najti kaj tako plavolasega kot je bilo tisto v gostilni ob jezeru.

»Ko je videla, kako sem pretepel vso vas in kakšno vespo imam, je bila pripravljena na vse. Danes pa mi je, preden je odšla na avtobus, rekla dvoje: ‘Kakšen fant pa si, ko še vespe nimaš?’ Potem pa še: ‘Brez vespe se ne vračaj!’

»Ni mislila ravno na vespo?«

»Bojim se, da ne. Vespa pomeni osa. Mislila je na želo. Kaj morem.«

Črna žalost naju je obšla, tako da sva začela naročat črne brizgance.

KLJUČ, KLJUČAVNICA^*

Proti letu šestdeset, ko je že dišalo v zraku po seksualni revoluciji, samo hormonskih tablet še niso izumili, kondomi pa so bili nekoliko trši kot rokavice za vrtna opravila, ni bilo težko najti žensko. Težko pa jo je bilo prepričati, naj se pusti uporabiti. Nikoli ni šlo brez dolgotrajnega prepričevanja. Še več: bile so potrebne resne obljube, prisege, obiski pri starših, verodostojnost, neverjetno počasno slačenje. Tudi brez solz ni šlo.

Vsakdo, ki se je z vztrajnostjo tudi v takih kriznih razmerah dokopal do Bermudskega trikotnika, je lahko že čez dan ali dva računal, da bo ženska pritekla in vpila:

»Noseča sem!«

Tudi v resnici so uspele zanositi, še preden so se prav ulegle.

Nekega dne sem na plesu v dvorani družbenih organizacij krajevne skupnosti slišal šepetanje, da je nekaterim fantom vsega dovolj. Ameriški filmi so burili domišljijo, stvarnost pa je bila siva in tako zahtevna.

»Tudi, če punco pretepeš, cvili!« so govorili nekateri ciniki. »Ni tako romantično, ampak je vsaj bolj varno, do fizičnih kontaktov vsekakor pride, koža na kožo, roka na telesu in cvilijo in vzdihujejo in kričijo naravnost senzacionalno!«

Punce so spremljale druga drugo.

Če si kateri predlagal, da bi jo spremil, te je takoj premerila od nog do glave in začela odpirati torbico, da je pokazala, kako nosi s sabo bratov bokser ali očetovo britev.

Tepli so jih najraje po obrazu: to se vsaj pozna. Ženska dvakrat dobi s pestjo po očeh, na levo in desno oko, pa sama prosi,da jo raje natakni v parku pod drevesi na kupu snega, kot da bi ji poškodoval hrbtenico. Vlekli so jih za lase in butali z glavami ob drevesa.

Niti niso tako zamerile. Poudarjale so, kako moški težko prenašajo življenje brez spolnih užitkov. Vseeno so tudi ženske težko prenašale življenje s stalnim pretepanjem. Marsičesa so se naučile in to neverjetno hitro.

Dragica je bila sladka črnolaska z drobnimi živordečimi usteci, uhančki in plisiranim krilom, črnimi nogavicami. S šolo smo bili v umetnostni galeriji. Začelo je deževati in nekaterim se ni mudilo steči v dežju proti domu. Dragica si je ogledovala slike. Povpraševali smo jo ali je tudi ona iz naše gimnazije.

»Ključ, ključavnica, gimnazija!« je rekla.

Potem smo jo povprašali, če rada gleda slike.

»Veste da, otroci, slikarstvo ljubim, a ni lepo tihožitje? Ključ, ključavnica, tihožitje!«

V glavnem je vsakih nekaj trenutkov uporabila dve sočni besedi. Ustavila se je pred vsako sliko, obraz se ji je razlezel v nasmeh in rekla je:

»Ključ, ključavnica,Jakopič!« ali pa »Ključ, ključavnica, Jama!«

Nadvse so jo navduševali impresionisti.

Tudi nas je ona nadvse impresionirala. Vprašali smo jo, kako ji je ime, pa je rekla.

»Dragica, ključ, ključavnica, kaj vas to briga!«

Potem je najpogumnejši povprašal ali pride danes na ples v dvorano družbenih organizacij na krajevni skupnosti.

»Bolj težko. Poročena sme namreč, mož, ključ, ključavnica, je rekel danes mami, da ne zna skuhat kislega zelja, nagnala sem ga, kaj naj delam z nesramnežem nevzgojenim in okrutnim? Ključ, ključavnica, takšno življenje!«

Potem je vseeno prišla na ples. Ni sicer plesala, rekla je:

»Vsaka stvar ima svoje meje, kje si pa upam, ključ, ključavnica!«

Potem jo je najspretnejši od sošolcev pregovoril. Samo za tri plese, dokler se je izpopolnjevala v rokenrolu. Potem je našla nekoliko starejšega frajerja z nazaj počesanimi lasmi.

Preklinjali smo. Žensk je bilo premalo. Za gimnazijce pa niti ne premalo. Ampak sploh nič. Dragica je plesala in plesala.

Potem je oni črnolasec nekaj namigoval. Potem jo je odpeljal na svež zrak. Bil pa je od onih tistih, prej omenjenih, ki jih je uničeval obup in cinizem.

Takrat še ni bilo ravno parkirišč v današnjem smislu, popolnoma natrpanih, mislim. Lepo smo videli skozi okno dvorane, kako ji je nekaj predlagal, potem sta pokadila cigareto, ona se ni strinjala, potem pa jo je on začel preprosto tolči z dlanmi okoli ušes in s pestmi po glavi, hrbtu in riti. Ni trajalo dolgo. Sezula je čevelj z visoko peto in mu visoko peto zasadila v sredo čelu. Rjovel je. On pa je po eni nogi poskakovala za njim in hotela čevelj nazaj. Vrgel ga je v veje bližnjega drevesa. Od koder smo ga sklatili s kamni, medtem ko so njenega princa s težavo prepričali, da je počakal rešilca.

Dve uri kasneje se je Dragica potolažila. Povedala je, da hrepeni po ljubezni in nežnosti, ključ, ključavnica! In že si je našla novega, še lepšega fanta.

Uro kasneje ga je butnila z glavo v ogledalo v ženskem stranišču. Kar prerinil se je za njo, najbrž niti omenjal ni ljubezni, ampak se je hotel kar pretepati.

Tu sem nekoliko pozabil na Dragico. Za mano je začel hoditi silno simpatičen dečko s toplimi rjavimi očmi in tudi prelepimi valovitimi lasmi, počesanim nazaj. Hotel je plesati z mano. Iz tega sem sklepal, da je precej okajen. Res se je majal sem in tja, se mi obešal okoli ramen, mi prisegel, da bova vedno prijatelja, da mi bo vedno zvest in me nikoli ne bo zapustil, da me ljubi bolj kot vse na svetu, bolj kot samega sebe in zvezde na nebu. Ko sem ga vljudno opozoril, da je morda zamešal krajevne običaje in da se na raje osredotoči na ženska bitja, če je kje kakšna, je rekel:

»Ženske so neznosne. Ženske so nakovala. Moraš biti kladivo, da jih prekuješ v jeklene značaje, da se iskre krešejo in zažari ljubezen!«

Ker je neprestano rinil za mano, sem se naveličal in hotel domov. Takrat pa mi je rekel.

»Nihče se noče tepsti z mano! Bi se ti tepel z mano?« Pri tem je pijano mežikal.

V tem hipu me je obstopila kar lepa skupina mladeničev. Strogo so me pogledali in rekli:

»Prosil te je, da se greš tepst z njim?«

»Ja,« sem rekel.

»Pijan je.«

»To vidim.«

»Naš prijatelj je.«

»No, lepega prijatelja imate!«

»Samo nič pripomb! Če se boš stepel z njim, bomo mi natepli tebe!«

Te besede so me ogorčile. Če so že križemkražem po Mariboru in okolici, po parkih in drevoredih pretepali ženske. No, pa tudi kaj navadne spolnosti je bilo vmes. Jaz pa se ne bi smel pretepati z dečkom z rjavimi očmi in smehljajočim se ljubečim pogledom mladega psa?

Ko je rinil in rinil vame, sem mi namignil, da greva na sveži zrak. Tu sem nameraval uiti. Dohitel me je. No, pa sem ga mahnil, samo nekoliko sunil pravzaprav.

Takoj se je zapodil vame. Šele takrat sem se spomnil, da me morda ima za punco. Bil je živahen, ampak tudi okajen, z nekaj udarci sem ga zmedel in mu podstavil nogo. Ko se je prevrnil po tleh, sem skušal kolikor toliko dostojanstveno oditi.

Tisti hip je planilo name kakih deset mladeničev. Ko dobiš s pestjo po gobcu, so ti najbolj napoti lastni zobje. Ugrizneš se. Kri brizga iz usta, samo, da jih odpreš. Tudi brcali so me in tu sem se nekoliko prestrašil za nekatere dele telesa. Ko pa sem se pobral, niso tekli za mano.

Počutil sem se nekoliko posiljenega.

O Dragici sem slišal kasneje. Proti koncu tistega plesa je postala nekoliko objestna. Našla si je majhnega frajerja, pozabila pa je potipati, kakšne bicepse ima. Rinil je vanjo, jo stikal, ji kvaril frizuro, res pa je moško odnehal, ko je videl, da ne gre. Ko pa je prevečkrat ponovila:

»Nimaš pojma, kako lepega moža imam, mož bi me ubil, ključ, ključavnica, če bi me videl s tabo, tako me ima rad, kurc pizda!« se je frajer le odločil in rekel:

»Grdo govoriš, da veš!«

In jo prebutal. Bolj kot jo je butal, bolj je kričala, cvilila in preklinjala, njega pa je bolj in bolj veselilo.

Ko je Dragica prišla domov s črnimi kolobarjem okoli levega in okoli desnega očesa, z razbitim nosom, ustnico in modricami po vsem telesu, je oče spal na postelji v kuhinji.

»Kavsala si se!« je zavpil in jo pretepel. »Le počakaj da pride še tvoj mož domov, šel je v kino, potem te je pa šel še iskat!«

Vsi skupaj, kakih pet ljudi, so živeli v dveh sobah in kuhinji. Ko je oče pretepal Dragico, mu je Dragica rekla.

»Raje me pokavsaj, stara svinja, bo manj poškodb!« Seveda se je samo šalila z nadpovprečno prirojeno mero cinizma. V tem hipu je prišla iz sobe mama, ki običajno ni dobro razumela šal, opazila je, kaj oče dela in ga je mahnila z likalnikom po glavi, ko je prišel domov še zaskrbljeni Dragičin mož, ga je popadla ljubosumnost, da drugi, na primer, njen oče, mlatijo njegovo ženo, rekel je »Ključ, ključavnica!« kar sta bili njegovi najljubši besedi in pretepel Dragico in njene starše in potem so vsi trije pretepli še njega.

Srečali smo se pozno ponoči na nezgodnem oddelku. Njim so naredili vse skupaj sedem šivov, meni pa samo tri. Meni so dali injekcijo tetanusa, ker sem se pretepal v prahu pred dvorano krajevne skupnosti, njim pa so verjeli, da so se pomotoma sprli in stepli v toplem in snažnem domačem okolju.

Dragica je bila ogorčena, ko je videla, koliko bušk sem pridelal.

»Moški niso več kot nekoč! Zdaj bodo tepli še moške, pedri hudičevi, ključ, ključavnica!«

^*Festival Mesto žensk me je poprosil, naj napišem kakšno tipično zgodbo o ženskah. Je že tako. Neprestano mislimo na ženske. Redko mislimo na zgodbe o ženskah. Tudi Urad za promocijo žensk mi je predlagal, naj se vendar česa spomnim. Pa sem se.

BELE NOGAVIČKE

Naša hiša je pritlična, s tremi prehodnimi sobami, imam štiri precej mastne sestre in mamo,ki smrči, spim v kuhinji na kavču. Ob petih zjutraj mi je prišlo na misel, da bi odšel nabirat gobe. Bil sem pozen. Ob štirih so se po gostem listnatem gozdu na pobočjih zapodili upokojenci in poti čez slemena so bila že polna podplatov. Megla se še ni razkadila. Ptički so lajnali obupen čivčiv. Kakšen sončni žarek, ki je kdaj pa kdaj ustrelil ne ve se od kod, pa je obetal sončen topel dan. Našel sem več vlage kot lisičk. Nič ni slastnejšega kot gobe za zajtrk. Ker sem izpod listja bezal same majhne, sem moral natančno paziti, kakšne vrste so. Če gobe ne prepoznaš povsem zanesljivo, jo moraš zavreči. Pa če je še tako ljubka. Našel sem tudi dve zeleni mušnici in sem okleval: naj ju pustim, da bo ob njih kakšen skrben očka lahko razločil dedičem, kaj je to smrtna nevarnost. Ali pa da bi jih kakšen upokojenec lahko uplenil za razstavo gob. Končno sem se odločil in zeleni mušnici pohodil in zmečkal.

Gozd v ranem jutru je primeren še iz enega razloga. Človek se lahko za hip prepusti veselju sam s sabo. Vendar ni se pametno usesti za kakšen grm, potem te gotovo izbeza kakšna brljava ženica. Na prehodu med listnatim in iglastim gozdom sem si poiskal primerno kotanjo z odličnim razgledom na vse strani. Samo glavo obrneš kdaj pa kdaj nazaj in že imaš povsem dovolj časa, da stlačiš velikana nazaj v hlače. S seboj sem si prinesel dve številki Playboya. Nič ni lepšega kot sredi prebujajočega se gozda počasi listati revijo za razvedrilo.

Strašen krik mi je raztrgal bobniče. Pa še to tik preden bi se mi uspelo zares razvedriti. Psovke so se razsipavale med smrekami. Nežni ženski glas je hlipal in potem izbruhnil v neutolažljiv jok. Moški je brbljal in brbljal, dokler je bil manj razburjen, je bil komaj slišen, potem so se njegove pripombe spremenile v eno samo bučanje. Če se kdo zaletava v drevesa, je zvok podoben tleskanju z vrati. Klofute pa so naraven dodatek k razgovorom med neenakopravnimi partnerji. Res sem začel razmišljati, zakaj sem se sploh skušal izogniti jutranjemu družinskemu življenju pri nas doma. Zakaj sem sploh odšel od doma!

Po hribu navzdol je pritekla rjavolaska v mini krilcu. Na glavi je imela zeleno baretko. Koli vratu svileno rutico, umetelno zavezano. S torbico je pravkar nekoga udarila po glavi in oziral se je naokoli, pripravljena na naslednji zamah. Čeveljčki niso bili za v gozd, zato se je opotekala od drevesa do drevesa. Dolge noge v belih nogavičkah so mrzlično iskale pot. Poti ni bilo.

Zagledala me je in zakričala:

»Prosim, pomagajte mi! Pravkar me je napadel moški! Ogromen! Oduren! Ogaben! Me hotel posiliti! Rešite me! Imate revolver? Vsaj nož?«

Prsni koš ji je pretreslo hlipanje. Mogočne prsi v tesni srajčki so ji neusmiljeno plahutale gor in dol.

»Gospodična! Dihajte, to vam bo dobro delo! Dihajte, zrak v gozdu je poln kisika!«

»Ravno meni se to zgodi!« Zatulila je, da je šlo skozi ušesa. »Spremite me do policije, ne, vsaj do roba gozda, no, vsaj do glavne poti, kjer hodijo ljudje! Za mano se podi od drevesa do drevesa in čaka, kdaj bo spet napadel!«

»Ni se vam treba bati. Spremim vas do parka spodaj na robu gozda. Oprite se name, vdira se vam.«

Bila je uničena. Težka kot kamen. Vsakih nekaj metrov bi se prevrnila, če je ne bi držal. Kot bi mignil sva srečala tri nabiralke gob, zelo očitajoče so buljile vame. Ni in ni nehala jokati.

»Je šlo za kakšno ljubezen?« sem previdno povprašal, da bi jo razvedril.

»Kakšno ljubezen! Najbolj grob napad na človeško osebnost! Posiliti me je hotel kot da sem na svetu samo zaradi njega! Zapreti ga je treba! Kaj zapreti, obesiti!«

Kadar je govorila, je kričala, kadar je kričala, sva še težje napredovala. Na glavni poti v gozd se je začela urejati. Srajca, krilo, lase, ki so se ji razlivali izpod zelene baretke. »Včeraj sem bila v disku, do treh zjutraj, potem smo šli k sošolki na zabavo, tam sem ga videla prvič, velik je in močan, okoli pete se nas je lotila zaspanost, ponudil se je, da me odpelje domov, takoj sem opazila, da ne gre za bližnjico, pamet, kje ima človek pamet, rekel je, da pelje bližnjica mimo neke gostilne, potem sva pa zagledala trume gobarjev, potem je ustavil na slemenu, je rekel, jutranji razgled s sončnimi žarki je najlepši …«

»No, še vedno si ga bo lahko privoščil. Kar daleč bo imel do avta na vrhu hriba.«

»Ne, ne, ne! Za mano se plazi. Od drevesa do drevesa! Sope, hrope, pohotnež! Mlad človek, pa tak izprijenec, samo na tisto najnizkotnejše v človeku misli?«

»Kaj pa je tisto najnizkotnejše v človeku?«

»Ne veš? Aha … Hodiš še v osemletko? Kaj je najnizkotnejše? Gnusna opolzka mesena naslada!«

Imela je rjave oči, okrogle gledala je naravnost vame, kot da tudi mene sumniči.

V parku je nehala hlipati. Samo še samo je zajela kdaj pa kdaj in zastokala, kot da ima zlomljeno nogo. Drevesa so tu lepo postrižena, kamni ob robu potke, ljudje vozijo pse na sprehod, preden se odpeljejo v službo … Nekateri pa že hitijo na vlak ali avtobus, tako vedno znova kapljajo kakšni koraki med drevjem.

»Lepo sem manipulirala z njim. Kakor je hotel. Lepo mu je prišlo. Potem je hotel še malo oralnega zadovoljstva? »

»Da bi se iskreno iz srca pogovorila?«

»Ne, čisto tako. Pa mu je spet prišlo. Njemu, seveda. Potem sem pa rekla, da je zdaj dovolj, on pa je rekel, zdaj pa se začne!«

In spet je začela vpiti.

»Vrgel se je name kot divja zver. Posiliti me je hotel! Strgal mi je nedrček. Tu, v torbici ga imam!« Odprla je torbico in pokazala nekaj tankega in črnega. »Držal me je za levo in desno nogo in ju skušal spraviti narazen. Nisem odnehala, dokler me ni začel žgečkati po kolenih! Potem sem ga ugriznil naravnost v lice, da krvavi! To bo dokaz na sodišču! Nakar me je pretepel, jaz pa njega, ne vem, kje sem našla dovolj nadnaravne moči, da sem se mu iztrgala? Kot v sanjah sem se prebijala med drevesi! Haha, tudi pa hlačk nimam več. Odnesel je moje čipkaste hlačke!«

Tu ni dvignila krila, da bi se dokončno prepričala. Pač pa me je pogledala v oči in poudarila:

»Mezinec mi je vtaknil v rit! Mogoče še kazalec!«

Moram reči, da me je podrobno poročilo o zločinu pretreslo. Menil sem, da bi se kazalo malo pošaliti. Tako pač, da malo razbijemo črnino ozračja.

»Tako ljubko nakladate, gospodična, če še kaj poveste, vas bo kar še jaz posilil!«

Ni bilo prav. Strah ji je tičal globoko v kosteh. Zakričala je tako neverjetno, da sta dve grlici od strahu telebnili vsaka s svoje veje. Ni se obvladala. Kričala je brez umno kot sirena na gasilskem domu. Nekaj minut ni nehala, tresle so se ji roke in noge in telo se ji je kar zvijalo. Mogoče res ni bila posiljena, ampak čisto zares se ji je vtisnilo v spomin, kot da je bila. Kot da jo je povozil nevidni vlak in jo zdrobil v mleto meso.

Ponudil sem ji papirnate robčke.

»Gospodična, dovolite, poscali ste se, teče vam po stegnih in čez kolena. Da vam ne steče v bele nogavičke in čeveljčke.«

Nič ni razumela. Potrepljal sem jo po ramenu. Stisnila se je k meni. Nehala kričati. Počasi sem jo pobrisal po dolgih nogah. Ni se zavedala sama sebe.

V tem hipu se je nabrala množica. Energični, urejeni ljudje na poti v službo. Moški, ženske, dva sprehajalca z eskimskim psom in z dobermanom.

V tem se je prikazal velik kodrolas močan fant. Na licu se mu je poznal globok ugriz. V temni obleki s karirasto kravato je deloval odlično. Kot zombi.

Rjavolaska se mi je v čisto grozi obesila okoli vratu, otrpnila, olesenela in zatulila.

»Ta me je posilil! Ta me je posilil! Držite zločinca! Na policijo z njim!« Pokazala je na velikega kodrolasca.

On pa je meni, tebi nič pokazal name, še več, kar za ramena me je zagrabil:

»Tu ga imamo! Ga že držim! Na policijo z njim!«

Preden sem odprl usta, sem že dobil nekaj gorkih po glavi in čez gobec.

Vedno se najdejo ljudje, ki skušajo urediti razmere na planetu. Plešec z dobermanom nas je sunil vsakega na svojo stran. Uprl je prst v rjavolasko in vprašal.

»Kdo te je hotel posiliti?«

»Tale! Tale! Kar sredi parka me je napadel!« je pokazala name. Oni drugi je bil - kot vse kaže - njen fant in ga ni hotela mešati.

Plešec z dobermanom je hotel imeti situacijo popolnoma pojasnjeno.

»Kaj pa tale tu?« je pokazal na velikega močnega kodrolasca.

»Ga sploh ne poznam!« je zakričala rjavolaska. Vendar malo preveč razgreto. Malo preveč z visoko piskajočim glasom.

Pogledi so se obrnili vame. V košarico z gobami. V dve številki Playboya, ki sem ju položil na vrh košarice.

»Prosim, nobenega nasilja, prosim, naj nekdo skoči do roba parka, tam je policija. Morda je kakšen policaj na motorju kar na križišču.«

Nihče nima rad opravka s policijo, posebno, če se mu mudi v službi. Tako so nekateri opazovalci kar izpuhteli, nabirali pa so se novi mimoidoči.

»Meni se mudi,« je rekel veliki močno kodrolasec. Plešec z dobermanom mu je že na pol dovolil.

»Prej vrni njene čipkaste hlačke, imaš jih zataknjene v žepku za robček, lahko da so ti drag spomin, ampak mogoče bodo dokazni material!« sem uporabil svoj odlični gobarski čut za opazovanje.

Veliki močni kodrolasec v črni obleki se je spustil v tek.

»Ne zapuščaj me, ne odhajaj, kam se ti mudi!« je na ves glas zajokala rjavolaska … Tokrat je jokala tiše in bolj ritmično.

Ko je stekla za njim skozi park, ko je na ta način odhajala v sončni vzhod, je samo še tiho in nenehno jokala.

Upokojenec z očali me je vljudno poprosil:

»Lahko pogledam, kaj ste našli? Ob tem letnem času in ob tej suši?«

»Seveda!«

»Prebrskal je košarico in frcnil s koščenim prstom:

»Zelena mušnica!«

Zelo sem se prestrašil.

»Mislil sem, da sem jo vrgel proč in pohodil!«

»Predolgo si razmišljal, proč si vrgel in pohodil najbrž kakšno drugo gobo. Najbrž se tudi pri matematični šolski vedno zmotiš! Ta tu je zelena mušnica, zanesljivo!«

Starček z okroglimi očali se je zarežal:

»Ne je pohodit, jo bom nesel na razstavo gob, da se bodo ljudje česa naučili!« Ko sem gledal, če je sploh še mogoče slediti rjavolaskinemu opotekanju, je starček brbljal:

»Lepo je, da mlade ljudi veselijo gobe!«

TRST

Moja nona je bila punčka petih let. Velikokrat je pazila dva mlajša bratca na dvorišču. Naučila se je pojočega jezika drugih otrok, kar trlo se jih je po vzpenjajočih se in zvijajočih se ulicah starega dela mesta. Ko je njen oče opazil, da Franziska, tako je bilo noni ime, uporablja vzklike, vprašalnice in celo stavčne zveze v tujem jeziku in celo ve, da se jezik imenuje italijanski, jo je mahnil s pestjo po obrazu, da se ji je iz nosu vlila kri.

»Živimo vendar v Trstu, leta tisoč devet sto dve, na začetku dvajsetega stoletja in ti govoriš jezik ničvrednih potujočih kramarjev, pevcev podoknic, dninarjev in tatov, ki sploh niso ljudje? Kaj hočeš vendar postati, ko boš velika?« Njen oče je bil uradnik v pristanišču in ponosen je bil na službo in položaj. Mama je bila zelo debela in je bolehala.

Streljaj od doma, od visoke hiše z visokimi stropi in trodelnimi okni, med vrtički in drevoredi, je stala lična cerkvica. Franziska jo je rada obiskovala. Ko je župnik zvedel, da Franziska še ni opustila molitvic, kakršne jo je nekoč naučila mama, doma iz nekakšnih hribov nad Mostom na Soči, jo je mahnil okoli ušes tako silovito, da so se ji glavoboli ponavljali še do pubertete. Vendar župnik, moral je biti slovanskih korenin, da je tako nezmotljivo o prepoznal dialekt, je dosegel svoj namen. Nona je vse življenje molila v italijanščini, trdila je, da bog drugih jezikov niti ne posluša, kaj šele razume.

»Misliš, da ima bog čas za živali?«

Ko je Franziska pri sedmih letih odšla v šolo, je prišla v razred samih sladkih rdečeličnih punčk v metuljčkastih oblekcah. Ko je učiteljica ugotovila, da Franziska ne loči med »der Tisch« in »den Tisch« , kar je vsakemu pravemu človeku prirojeno, ker kako bi drugače človek vedel, kdaj skodelica stoji na mizi in kdaj jo je samo položil na mizo, je mahnila Franzisko po glavi z leseno peresnico. Franzisko je štirinajst noči tlačila mora in dvakrat jo je vrgel po tleh napad groze. Vendar s sošolkami se je odlično razumele, bile so fine. Nobene poulične italijanske in kaj šele gorjanske slovenske besede! Olika in manire. Trajalo je samo tri leta, dve, preden je mama umrla zaradi oslabelosti srca in še leto, preden je oče spoznal, da ne more dobiti varuške, ki bi bila človek in bi tri otroke lahko vzgojila v ljudi, pa je prepričal devetdesetletnega očeta, da mu je predal kmetijo, mesarijo in gostilno v Sežani.

Franziska se je znašla v vaški šoli, vsi otroci so nenehno govorili, kot da ne bi bili ljudje. Franziska ni razumela, zakaj jih tako dobro razume.

Še danes včasih posedim v kavarni v Trstu, taka baje je taka kot takrat leta tisoč devetsto šestnajst, ko sta se tam sestala Franziska in njen zaročenec Giovanni, trgovski pomočnik, vsaj dve glavi večji od nje. Ne brez ponosa ji je sporočil, da je ravnokar prejel zdravniško spričevalo, da ima nepopravljivo ploske noge in še drugo spričevalo, da imam prirojeno srčno napako, kar oboje ni nič res, zato sta ga pa spričevali zelo veliko stali.

»Zdaj je vsa prihodnost pred nama, Franziska!« ji je sporočil.

Ona pa je prekinila njuno zvezo s krutim vprašanjem:

»Si ti sploh človek? Cesarja Franca Jožefa in domovine nočeš braniti niti v teh usodepolnih trenutkih?«

Ko je Giovanni povedal, da je Italijan in da ljubi svoj narod, ki ima tisočletno zgodovino in da mu Avstro-Ogrska ni vse na svetu, se je romanca končala. Kako, da smo slišali za Giovannija?

Ker spodobnih, izobraženih zaročencev ni mogoče najti ravno za vsakim vogalom, ga je Franziska hitro seznanila s svojo sestrično Ivanko. Ivanka je bila Franziski nenavadno podobna, bila je pa za celo glavo večja od nje, tudi ni bila diplomirana učiteljica učiteljišča v Gorici, pač pa je imela štiri razrede osnovne šole.

Pičlih štirideset let kasneje, leta tisoč devetsto štiriinpetdeset je nona dobila potni list, da obišče cono B in cono A, točneje prav mesto Trst, za katerega mi je vedno zatrjevala:

»Trst je moje rodno mesto, Franček, ti si moj vnuk, ne pozabi, Trst ti pripada in ti bo vedno pripadal!«

Tistega leta je nona s seboj vzela dve od svojih štirih hčera. »Vse je, kot nekoč! Vsega se spomnim!« je rekla, ko je na sprehodu ob obali srečala sestrično Ivanko. Samo štirideset let se nista videli, ampak Ivanka je takoj povedala, da pač ne pozabiš sestrične, ki ti je odstopila kvalitetnega zaročenca, ki je še zdaj prav uporaben mož. Ko pa je nona srečala drugo za drugo še tri sošolke iz tržaških časov in iz imenitne šole, je Ivanka rekla, da naj kar govori z njimi, ampak ona ne bo stala zraven, da pa naj nikar nobeno ne obišče, ker po tem se oni dve ne bosta več poznali, pač pa naj se pred odhodom oglasi pri njej, stanuje v centru mesta. Vse tri nekdanje sošolke so stanovale v vilah na vzpetinah, ena je imela celo počitniško vilo na Lago Maggiore. Prva sošolka je imela moža državnega uradnika, druga moža v upravnem odboru banke, mož tretje je bil general in je nekje na Dolenjskem preganjal bandite.

»Moraš misliti, Franziska, preganjal je nekakšne upornike in zločince, ki sploh niso bili ljudje, potem so ga pa v Rimu ti Amerikanci, tudi ti niso ljudje, zaprli za tri tedne, s samimi kriminalci in tihotapci, ki tudi niso ravno ljudje!«

Vse tri sošolke so povedale, kako zelo so trpele zaradi svojega prepričanja in še bolj prepričanja svojih mož (krščanskega, liberalnega in patriotizma kot takega) in vse tri so poudarile:

»Ti si imela še srečo, pozna se ti, tako dobro zgledaš!«

Sošolke je začudilo, ko so zvedele, da ji je zdaj ime Francka, pomirilo pa jih je, ko je povprašala za nemške šund romane, ker vse življenje je verjela, da je književnost možna samo v nemščini.

V naslednjih letih so se nona in tete velikokrat ustavile in včasih celo prenočevale pri Giovanniju in Ivanki, stanovala sta v strogem centru, v šestem nadstropju v podstrešnem stanovanju. Ivanka je pekla sardelice na plošči vročega štedilnika, natakala rdeče vino in neprestano kadila. Zaradi kajenja so ji kasneje odrezali nogo in potem je še bolj kadila, dokler ji niso odrezali še druge. Moje tete so se ves dan podile po trgovinah, nona pa se je hitro utrudila. Vendar globoko v noč sta z Ivanko pretresali zgodovinske dogodke, obe vojni, drugo za drugo. Nekoč, ko so me vzeli s sabo, da spoznam kruti kapitalistični svet, sem govoril z Giovannijem. Ni bil čisto gluh in ni bil čisto brez zob. Bil je pravi Tržačan. Hrvaške in italijanske besede, kadar jih je uporabljal, so bile zame neprepoznavne, nemščina pa je zvenela šolsko. Giovanni je govoril takole: »Franziska je zbesnela zaradi prve vojne. Ko so granate zadele njeno šolo in so vaščani odšli med begunce, je po hribih vdovam padlih vojakov raznašala pokojnine. Ni bila bolničarka, ker ni prenesla krvi, na železnici je odpremljala vagone, ker ni bilo moških, so ji zaupali bolj in bolj pomemben uradniške posle in ves čas je imela občutek, da se bori za zmago. In to za zmago Avstrijcev in Nemcev proti nam, Italijanom. Ni čudno, da je potem morala oditi iz naših krajev in preživeti dvajset let v nekakšni Panonski nižini.

Ivanka pa je znorela šele med drugo vojno. Pod Mussolinijem je še šlo, vedno sem bil narodnjak in imel sem prijatelje v stranki. Ko pa so prišli Nemci, so Ivanko zaprli zaradi komunizma in terorizma. Ko sem jo skušal rešiti, so zaprli še mene, zaradi narodnjaštva in fašizma. Najin sin Luigi naju je šel obiskat. Ko je obiskal svojo mamo Ivanko, so ga Nemci skloftali, da je kasneje oglušel. Ko je nekoč obiskal mene, so ga obrcali in je za posledicami udarcev izgubil ledvico. Tako nama je ženino veselje z vojskovanjem uničilo sina. Ko so prišli vaši, partizani, za mesec dni so osvojili Trst, če še nisi slišal tega, so preiskali stanovanje in našli dva revolverja in nekaj bomb. Vse skupaj je Ivanka skrila v kotliček v stranišču. Jaz sem ušel po žlebu iz šestega nadstropja. Pač pa so ujeli zaročenca najine hčerke Anemarije. Nihče ga nikoli več ni videl, niti slišal zanj. Izginil je v jamah, sklepam. Anamarija se ni navduševala nad vojno ali vojskovanjem, našla si je pa ameriškega vojaka. Živi ob obali Tihega morja, ima vilo s pogledom na morje, njenih otrok, svojih vnukov, pa še nisem videl. Ona ni dober človek.« Po teh besedah je potegnil voščilnico izza ogledala, voščilnica je bila takšna, kot jo lahko izbere ne več mlada gospodinja iz vile s pogledom na Tihi ocean, nekoliko osladna, s piščančki. Zelo razločno je bilo napisano:

»Boun natale, bestie, idioti!«

»Nikoli nama ni odpustila, posebno svoji mami ne. Ne rečem, da so Nemci ljudje, preveč hladnokrvno so streljali vsakogar, ki jim ni ugajal, tudi za vas od tam preko, Jugoslovane, si moraš ti priti na jasno ali so ljudje ali ne, jaz nisem objektiven. Kolikor pravijo, da smo Tržačani na pol tatovi in na pol morilci, kolikor že nihče niti pomisli ne, da smo ljudje, moram reči, čeprav nismo veliko vredni, pa slabe značaje imamo, ker nimamo svoje lastne države, ampak si nas vedno lastijo kakšne sosednje diktature, ljudje smo pa le.«

Zmanjkovalo mu je sape, krilil je z rokami, je pa še dodal:

»Vedno bolj sumim, da z ženskami nekaj ni v redu, naj bodo mlade ali stare, vedno so bojevite, navdušene nad vojno, vedno povzročijo kakšen terorizem in sploh klanje. Ja, po pravici ti povem, ne verjamem, da so ženske sploh ljudje!«

ŽREB ALI »ČLOVEK NE JEZI SE«

Odločitev je dozorela nenadoma. Drug za drugim so postajali tišji in kalno so gledali predse. Vsak dan med vsakim odmorom, še več med vsako šolsko uro, so s prefinjenimi kretnjami rok in pomembnimi premiki glave dopovedovali vsem ostalim, da se noč in dan nepretrgoma samo učijo.

Sedemnajst se jih odločilo, da bodo šli na medicino. Tisto leto je veljalo, da odličnim na medicinski fakulteti ni potrebno opraviti sprejemnega izpita.

Profesorica kemije je povedala, da je pri njej vsakdo lahko odličen, ko pa je napisala na tablo in potem narekovala v zvezek, kaj vse mora znati tisti, ki hoče biti odličen, smo ostali, ki nikakor nikoli nismo hoteli biti odlični, postali povsem odveč. Med urami kemije smo se presedli v zadnje klopi in potapljali ladjice. Onih sedemnajst v prvih vrstah pa se sploh ni utapljalo v formulah: mrmraje so jih osvajali drugo za drugo.

Profesor biologije se je razživel, začel vsem skupaj razlagati anatomijo, potem je začel postavljati neverjetno podrobna vprašanja, ker ni mogel ločiti, kateri v razredu so kandidati za odličnjake in kateri ne, je začel kandidate naročati popoldne v kabinet. Kar žarel je: človek je tako izpopolnjena rastlina, tako krasna žival in kar je najlepše, tako odlične knjige imamo o kosteh in ožilju, da nam koristno zaposlitev za leta in leta. Ko mu je glavna odličnjakinja povedala, da morajo vsi kandidati doseči odlično oceno tudi v drugih predmetih, ne samo pri njem, je nenadoma popustil: če boste tako znali, kot znate, se nimate česa bati. Dodal je še, da ko je človek desetletja na gimnaziji, si zaželi, da bi kdaj koga česa naučil.

Profesor fizike je rad predaval. Predaval je, kot da sedi med društvom samih popolnih fizikov, še več predaval je, kot da nikoli ni zapustil jedilnice v znanstvenoraziskovalnem inštitutu Jožef Štefan.

Ko je sedemnajst kandidatov napovedalo, da bo na vsak način vse razumelo in neizprosno zahtevalo odlično oceno, smo začeli pisati tihe vaje. Najprej na mesec dni, potem na štirinajst dni, potem vsak teden, potem vsako uro. Vsakikrat je bilo pet nalog, kdo je rešil prvi dve, je imel dvojko, ostale so bile namenjene iskalcem ocene odlično. Tik pred novim so prvi kandidati že praviloma ugnali vseh pet nalog.

Že tako je bilo v učilnici premalo dnevne svetlobe. Resnobnost, neprespanost in zaskrbljenost pa sta se zdaj že zjutraj razlivali med rumeno osvetljenimi klopmi v gostih oblakih.

Poleg sedemnajstih kandidatov za medicino, je še osem učencev hrepenelo po statusu odličnjaka: hoteli so na ekonomijo.

Profesor latinščine je ugotovil, da toliko odličnjakov v enem razredu - tega nobena zaključna konferenca ne bo prenesla. Tudi, je povedal, statistično ni verjetno, da bi se jih iz enega razreda toliko spremenilo v primarije in ministre za gospodarstvo. Profesor latinščine je pokukal v letna poročila in ugotovil, da samo enkrat, pred petnajstimi leti, se je iz enega razreda prebilo enajst dijakov na medicino. Ampak bil je razred s štiridesetimi dijaki in nekateri so bili že starejši, zaradi vojne in vojnih dogajanj se jim je pot do kariere zavlekla. Zdaj, je povedal, bo dovolj, če jih iz vse šole in vseh sedmih četrtih razredov pride dvajset na medicino. No, ker so starši v našem mestu pripravljeni stisniti sir iz granita, da bi dobili lastnega doktorja v hišo, se bo številka morda povečala. Ampak sedemnajst iz enega razreda - to presega vse meje. Tega z nobeno protekcijo in zvijačami ni mogoče izpeljati.

Profesor matematike je neprestano hodil po bolnišnicah. Ker je bil že davno v pokoju in zelo zelo v letih, je učil večino mestnih primarijev in vsa vrata so mu bila odprta in vse čudne igle so mu kot bi mignil zlezle na najbolj čudna mesta.

Včasih je izginil za kakšen teden, hudobneži so natolcevali da gre za običajno tipično slovensko dejavnost prednovoletnega žanra, pa so se motili: lepo vestno je ždel v bolnišnici in čakal na slovesen trenutek.

Trenutek je vedno napočil, ni pa bil slovesen: Navadno so izbrali kakšnega manj pomembnega doktorja, da mu je sporočil:

»Gospod profesor, niti sledu novotvorb, nobenega raka, saj, saj, gotovo se motimo, ampak če vsi rezultati kažejo, da ni, potem pač ni. Imamo jih celo nadstropje tistih, pri katerih pač je, pa zakaj se vi ne bi šli domov malo veselit življenja?«

Profesor matematike je imel mnogo razlogov za nezaupanje do zdravnikov: že desetletja so mu govorili, da mu ne manjka nič posebnega. On sam pa je bil srčno dober: vsako leto je poklical učence drugega za drugim pred tablo in vsakega povprašal, kakšno oceno si zasluži. Kdor je imel vse leto dvojke in samo dvojke, pa je izjavil, da hoče petko, zaradi stalnosti in zanesljivosti dosežkov, je dobil vsaj štirko. Kdor je imel same nezadostne, pa je izjavil, da hoče dvojko, prav tako zaradi stalnosti dosežkov, je dobil trojko. Če mu matematika ne gre do srca, mu tudi nezadostna iz matematike ne bo pomagala.

Odlične pa ni dobil nikoli nihče.

Zdaj je kar sedemnajst dečkov in deklic glasno izrazilo tiho željo, da bi imeli pet iz matematike. Še več, vso so to želje glasno in vztrajno ponavljali, še več, trdili so, da jim bo prav ta petka rešila življenje.

»Zakaj naj ljudem v belem rešujem življenje?« je stokal profesor, »ko mi niti ožilja, niti sladkorne, niti revmatizma ne odkrijejo!«

Nerodno je bilo, ker se je profesor matematike znanstveno spoznal na ljudi v belem: za dve deklici je takoj napovedal, da sta premili in preveč razumevajoči, taka sentimentalnost ni za v bolnišnico, svetoval jima je slavistiko. Tudi tri dečke je takoj škartiral: bolan človek (s tem je mislil sebe), posebno tak, ki so mu šteti dnevi (res so mu bili, pa ne zaradi bolezni), si res ne želi, da bi prišel tako rekoč na oddelek z najdaljšim ali vsaj zelo dolgim napisom, potem bi ga pa tam sprejel nasmejan šaljivec, na rahlo poskakujoč, sicer športnega videza, vendar z izrazito faco reporterja ali inkasanta. Ko se je ovedel, da videz ni vse, da je potrebno pri mladih podpirati intelektualne sposobnosti, se je opravičil, vedno se je prijazno opravičil za lastno preostro mnenje, potem pa je vseeno povedal, da najbrž tudi na medicini niso tako nespametni, da bi se sprijaznil kar s celim razredom kanidatov, ki vsi prihajajo iz enega samega razreda samih odličnjakov.

Ti dvomi so bili odveč, so mu zatrdili maturanti in potem so stekla pogajanja o petkah.

»Ne,« je rekel, »matematika je kraljica znanosti in petke so prihranjene za najsposobnejše. Že tako smo matematiki taki, da nas zvečer prve vržejo iz gostilne in taki, da zadnji prepričamo punce, da znamo šteti do tri in poleg tega nas vsi dolžijo, da ničesar ne razumemo, saj res ne, če ni zapisano v pravilnem matematičnem jeziku.«

Izkazalo se je, da se samo boji celotnega profesorskega kolektiva na letni konferenci: da ga ne bodo spet zmerjali, kot vsako leto, da imajo vsi njegovi učenci isti dve oceni. Ko so mu dopovedali, naj si namesto trojke predstavlja petko in namesto dvojke štirko, je pristal, da bo dal vsem kandidatom za medicino in ekonomijo pet, vsem ostalim pa štiri. Pa je šlo.

Nič košarke in tenisa, nič sprehodov po parku, tudi najživahnejši so se pogreznili v pijanost neprestanega učenja. Drgnili so si zaspane oči, ščemelo jih je sonce, kadar je prodiralo v napol ugasle oči polne črk in številk. Kandidati so strnili vrste, vsi so ravnali po glavni odličnjakinji, ki že dvanajst let nikoli ni imela druge ocene kot odlično. Povzeli so njeno nenehno zbranost, vendar vsi nikakor niso uspeli doseči njenih rezultatov. To jih je grizlo.

Razredničarka je predavala zemljepis in je skušala razred razvedriti: pripovedovala je o subtropskem pasu, malo o džungli, malo o otokih v toplem morju, malo o karnevalu: misel, da čas teče in bo kmalu treba biti odličen, je razred dotolkla. Ko je razredničarki spodrsnilo na stopnicah, je njene ure prevzel profesor latinščine.

Latinščina v četrtem letniku ni imela več pomena. Po dvanajstih letih prevajanja pesnikov, so že vsi vedeli, kako ugotoviti ali Cezar preganja Galce ali Galci Cezarja. Ko je profesor omenil, kako koristno bo znanje latinščine pri anatomiji in sploh v vsakodnevni zdravniški praksi, je razred samo še otožno stokal. Vsi so priznali, da jih je samo latinščina prepričala, da je potrebno pomagati ljudem v stiski in jim lajšati bolečine, da pa ni potrebno, da jim zdaj koristi še bolj.

Profesor latinščine je prinesel latinsko pesmarico.

»Kupil sem jo leta sedemnajst od nekega višješolca, J. S. se je pisal, odhajal je na rusko fronto, če bi se vrnil, bi jaz gotov slišal zanj, tako odličen jezikoslovec je bil, ob pesmih si je zapisoval opazke, pri pičlih trinajstih letih je razumel Horaca, to fineso in to fineso, ta obrat … že v razredu, ki bi mu danes rekli sedmi razred osemletke so prišli dalje v književnosti kot mi zdaj, ko smo pred maturo!«

Potem je povedal o tem, kaj je to vzgoja, kaj je to klasika in kako to vpliva na književnost in značaj … Na koncu je rekel:

»Latinsko znate vsi enako, nekaj se vas je prijelo, čeprav so zdaj drugi časi in vas zanimajo druge stvari, za medicino pa si človek mora znati predstavljati neznano. Pitagora je bil zdravnik in čarovnik in ko je izumil Pitagorov izrek je žrtvoval sto volov bogovom, posebno zanimivo je pri tem, da je izrek tako ali tako prepisal od Babiloncev. Imate uro časa. Tu imate štiri verze, vsak naj napiše na list čisto samostojno, kako si predstavlja tisto, kar si je s temi štiri verzi Horac predstavljal, da bi si moral bralec predstavljati.«

»Zakaj bi naj bilo to dobro?«

»Tisti, ki bo zadel, bo zanesljivo uspel na medicini.«

Sedemnajst kandidatov je začelo brizgati slino.

Merilo ni kaj prida, je pa merilo.

Profesor je nadaljeval:

»Če si predstavljate svet, ki vlada tisoče bogov in nimf, potem si s takim merilom ne bo ste mogli pomagati, žrtvovali boste pač na pamet po sto volov vsakemu božanstvu, za katerega se vam bo zdelo, da vas pripelje do cilja. Če verjamete, da je bog, kot pri starih Slovanih, starček, ki sedi na oblaku in ima v rokah kocke »Človeka ne jezi se« in kocka za vašo usodo, potem lahko menite, da so kocke Horaceva pesem. Če verjamete, da je bog duh, in da je duh razsvetlil vas, potem ko je mama sitnarila, da hoče doktorja in oče rentačil, da česa drugega kot bodočega doktorja ne namerava podpirati dolga leta med študijem, no, če verjamete, da je v vas božji dar skoncentriran v voljo, da postanete razdeljevalec aspirinov sitnim penzionistkam, potem, tvegajte.«

Test s Horacem je pokazal, da bo medicino končalo dvanajst od sedemnajstih. Profesor latinščine je takoj nato izjavil, da naj se ostalih pet ne sekira, da pač tekst je test in noben test nima nobene praktične vrednosti.

Čez sedem let na obletnici mature, je nenadoma vstopil profesor latinščine, po večjem številu kozarcev, se je spomnil na Horaca.

»Kako se je izteklo z medicino?«

Po krajšem preštevanju smo skupaj odkrili, da se je prebilo do diplome ravno dvanajst tistih, ki so z dovolj smisla za polnost verzov razumeli Horaca. Pravzaprav štiri verze v posebno težki pesmi.

Preden je profesor latinščine ob skrivnostnem nasmešku utegnil povedati kaj veličastnega o vplivu poezije na podnebne razmere in zdravje človeštva, je Lojzek zajel sapo in vprašal:

»Imate kakšen verz, ki bi omogočil prerokbo, komu od nas bodo prvemu dovolili, da sam operira slepič?«