PESNIKI

Leto 1962, Dom slovenskih književnikov na Bledu

»Nova kultura se razvije na obrobju. Ne tam, kjer je najmočnejša politična oblast. V Rimu so vladali cesarji, Jezus pa se je prikazal v Judeji.«

Bilo je po večerji v restavraciji v vili Društva književnikov na Bledu, na oni strani jezera, za otokom, nekoliko v hribu. Prisotni so gledali Josipa Vidmarja kot bi gledali televizijo. Ob izrečenih besedah so nehote zaploskali.

»Kjer nastaja nova kultura, tam je središče sveta,« je nergal Milan Šega. Ali pa je bil Drago Šega. Eden od obeh dvojčkov je bil urednik »Sodobnosti« v mojih časih in imel sem z njim zelo veliko dela. Vsak teden sem ga prišel vprašat, kdaj bo natisnil moje pesmi v vodilni slovenski literarni reviji »Sodobnost«, tisti, ki jo je nekoč pred drugo svetovno vojno ustanovil Josip Vidmar. Šega je vsakokrat odgovoril, da bodo pesmi izšle, ko pridejo na vrsto, v vsaki številki pa je na zadnji strani revije objavil napoved Franček Rudolf: Pesmi. V trafiki naproti Akademije za gledališče, radio film in televizijo sem vedno zagledal novo številko revije, zataknjeno ob steklu in že skozi steklo opazil, da še vedno na zadnji strani napovedujejo kopico pesmi, proze, esejev, ki jih še niso objavili in med njimi vedno Frančka Rudolfa.

»Danes je središče politične oblasti v Washingtonu in Moskvi,« je Josip Vidmar plaval v široki plimi občudovanja. »Kje naj bo torej kraj, primeren za rojstvo nove kulture, če ne na sredi med obema centroma, to je pa …?«

»V Pjong Jangu!« sem takoj vedel pravi odgovor.

»Tovariš Kim Il Sung bo rešil človeštvo pred Rusi in Amerikanci!« Nekoliko sem bil siten, hotel sem gledati televizijo, čeprav je ta, takrat sredi šestdesetih let bila črnobela, ampak književniki, nekatere med njimi je peza let že primerno mumificirala, niso marali novih medijev. Uživali so v lastni revolucionarnosti z dodatki sanjanja o večnosti.

Govorili so drug čez drugega, vstajali, nekateri celo spuščali pogoltnjene krike kot da bi hoteli zahropsti in menili so, da je Pariz verjetnejše kotišče novih kultur kot Dunaj ali Beograd.

»Zakaj nihče ne pomisli na Ljubljano?« se je vljudno in zelo diskretno smehljala Mira Mihelič. Nikoli nisem mogel verjeti, da se tako elegantna tovarišica ukvarja s tako primitivnim poslom kot je pisateljevanje. Nekaj je odtehtalo zgolj, da je kasneje postala predsednica PEN in celo podpredsednica mednarodnega PEN. Že takrat pa je bilo jasno, da se ji obeta čudovita prihodnost, pa čeprav takrat nisem niti slutil, kot tudi sama ne, da bo nekoč na volitvah v volilni enoti Vič Rudnik premagala slavnega in znamenitega Bojana Štiha in postala poslanka v Republiški skupščini.

Res ni nihče pomislil na Ljubljano.

Razen Josipa Vidmarja. V očeh se mu je zasvetila iskrica in usta so se mu raztegnila v pomenljiv smehljaj, kaj smehljaj, v predavanje o središču, kjer bo izbruhnila nova kultura.

»Kdo bo Jezus? Kdo bo Pilat? Kdo bo Juda?« sem vprašal. Pri tem sem se nagnil nizko nad mizo, misleč, da bo moj sikanje delovalo kot glas iz občinstvo.

»Judežev imamo dovolj, imamo jih kolikor hočeš!« Mogoče je bil Igor Torkar tisti, ki je to povedal, vem pa ne. Minilo je že petdeset let od tega biblijskega dogajanja.

»Kakšen Poncij Pilat bi se vedno našel!« je pribil Matej Bor in uprl pogled v Josipa Vidmarja, pravzaprav so vsi uprli pogled v Josipa Vidmarja in čakali, da pojasni.

»Jezus ni potreben. Če ni izmišljen, se ga da izmisliti. Ampak Savel, ki bo odpotoval v Damask in se zaslišal božji glas in padel s konja in se spreobrnil…« je počasi naštel Josip Vidmar, ustanovitelj in predsednik Osvobodilne fronte.

Književniki so pokazali neverjetno energijo. Dokazovali so, da je Jezus potreben, kdo naj sicer izganja hudiča iz svinj, obuja mrtvece in hodi po vodi. Kdo naj reče: »Poglejte lilije na polju…« in opozori, da vrabčki ne sejejo in ne žanjejo, pa vseeno živijo.

»Če Kocbeku ni uspelo, ne bo nikomur!« je rekel nekdo, menda Šega, ne vem ali Drago ali Milan, ker ju nikoli nisem ločil. Stavek je zvenel kot neustrezna provokacija in je bil takoj preslišan.

»Tudi če bi se nova kultura prikazal pri nas v Sloveniji, mar bi ji Beograd pomagal v širni svet? Kdo v svetu bi zvedel zanjo in kako bi veliki narodi sprejeli nekaj, kar je nastalo med Golovcem in Šmarno goro, ob bregovih Ljubljanice, kjer niti največji svetovni časopisi nimajo dopisnikov?«

Mira Mihelič je poizkusila Vidmarjevo idejo sociološko in organizacijsko umestiti.

»Če gledamo z današnjega zornega kota...« je začela in potem izrazila eno samo nevero v možnost pojava svetovno znanega lacanovca Slavoja Žižka. Tudi Laibach in Irwin in Avseniki niso sodili v njen koncept, to je bilo jasno. Vendar takrat tega nihče ni mogel vedeti.

Josip Vidmar pa je nadaljeval:

»Lepo je samo to, da politična moč ne gospoduje človeškim dušam, poglejte Stalina, poglejte Hitlerja, kako nista in nista uspela. Pomisliti moramo na mali narod, ki se je uprl enemu in drugemu diktatorskemu režimu, pomisliti moramo na pogum, ki smo ga pokazali Slovenci in si moramo čestitati!«

In čestitali so si.

Misli, da je revolucionarna moč združena v Pekingu in da je samo predsednik Mao ze dong tisti, ki lahko izpelje kulturno revolucijo, mi ni uspelo niti izreči. Prekinili so me sredi oblikovanja stavka.

Pač pa je Mimi Malenšek, mati vrhunskega slovenskega politika Daniela Malenška, ki ga pa takrat seveda nisem poznal, uspešno vprašala:

»Če tovariš Fidel Castro uspe izpeljati revolucijo v ZDA, kje bo potem politično središče in kje politična periferija, primerna za novo kulturno središče?«

»Najprej naj Mao združi proletariat Južne Amerike!« je menil Torkar.

»Prej bo izvozil revolucijo v Evropo kot v ZDA, tam so trdi in pragmatični, » je menil Matej Bor.

»Če si kaj želim,« je rekel Josip Vidmar, »je to revolucija po vsej zemeljski obli.« Dvignil je kazalec in dal vedeti, da je to poizkus žlahtne ironizacije, da je to pač zgolj humor, da se samo šali. »Kot da nekateri ne vemo, kako naporne in neprijetne so revolucije…«

Več ženskih glasov je zavrisnilo in se spomnilo naših dragih partizanov in takoj za tem so glasovi hiteli naštevati, kot se je to vedno dogodilo ob takšnih priložnostih, naše drage pokojnike, vse tiste, ki so njihove individualne usode pomenile priložnost za nove in nove zgodbe. Če sedijo pisatelji za mizo, se zgodbe pač usuje veh strani.

Prisluhnil sem.

Josip Vidmar je pripovedoval o tisočih in sto tisočih mrtvih, mladi Severno Korejci in mladi Kitajci so jurišali so na MacArturjeve položaje in strojnice so jih kosile…

»Na koncu vedno pridemo do središča sveta, do Severne Koreje, če že ne v Pjong jang, pa vsaj na eninštirideseti vzporednik,« sem pomislil.

»Kakšne so možnosti, da bi nova kultura zrasla ravno v Ljubljani?« je vprašala upravnica doma. »Bi to kaj povečalo dotok tujih gostov? Zakaj pa ne bi nova kultura izbruhnila kar na Bledu? Ker drugače se tu celo leto nič ne dogaja?«

Glas iz ljudstva je bil nadvse dobrodošel.

Zvrstilo se je nekaj predavateljev in ko sem poizkusil čisto potiho in na skrivaj prižgati televizijo, misleč, da me zaradi ognjevitih nastopov nihče ne bo slišal, je upravnica televizor izklopila.

Ko je vihra minila in so književniki odšli spat, sem prižgal televizor, pa so bile na sporedu zgolj motnje. Bil je že konec programa. Tega kar nisem in nisem mogel ugotoviti.

Vstopil je Anton Vodnik, droben, z očali in v plašču, čeprav je bilo poletje. Hodil je gor in dol po sobi in iskal upravnico, povedal sem mu, da spi. Izginil je nekam v hišo in čez čas se je vrnil.

»Dve jajčki za oko, to naj bo večerja … Človek bi le pričakoval kaj krepkejšega …«

»Povedal sem, da smo imeli golaž s polento in da je bil prekrasen!«

»Ampak golaža ni več, jajčka so edino, kar lahko dobim!« Prijel se je za glavo in tekal po sobi. »Ko bi vsaj imeli kakšno govejo juho? Ali pa tudi zgolj zelenjavno…?«

Veliki pesnik se mi ni zdel posebno požrešen tip, zato sem se čudil njegovemu brezpogojnemu hrepenenju po hrani. Prižgal je cigareto in preden je pokadil vso škatlo, se je z upravnico dogovoril za velik lonec črne kave.

»Samo, če ne bom jaz kriva, če vas bo kap!«

Katoliški ekspresionistični pesnik je zatrdil, da ga ne bo pokončala kap.

»Rak na mehurju, zadnji stadij, čudijo se, da sploh že živim!«

»Kava ni dobra za mehur,« je pripomnila upravnica.

»Ali bi vi, gospa upravnica, dovolili, da tudi jaz sam kaj odločam?«

»Za bolniki z rakom ni najpametnejše, da si privoščijo, kar jim pade na pamet!«

»Tudi kaditi ne smem?«

»V jedilnici se ne sme kaditi, ampak zdaj je že pozo in čez noč bomo prezračili.«

»Ne bomo. Ne prenesem prepiha. Tu bom do jutra in razmišljal bom …«

»Preden odidete spat, odprite okno, rešetke so, nič ni potrebno pustiti priprto … V najslabšem primeru bo kakšna kuna prišla pit vinjak.«

»Kaj imate rum?«

»Ne.«

»Kako nimate ruma? Vsaka kuharica ima rum?«

»Imam vinjak.«

»Francoski? Curvoiseur?«

»Ne. Trenk, Baron Trenk!«

Anton Vodnik se je ustavil sredi zaleta, otrpnil za trenutek, v stanju okamenelosti je sprejel odločitev:

»Če že nimam prihodnosti, zakaj bi si izbiral še vinjak?«

Ostala sva sama v prostoru, usedel se je za mizo in stikal steklenico vinjaka.

»Doma nimaš televizije?«

»Ne!««

»Tudi jaz ne. Nič ne dam na te novodobne izume. A je zanimivo?«

»Vrtim gumbe, poizkušam najti kakšen program.«

»Če se ne motim, ga ni več. Nimam ure, imaš ti uro?«

»Ne.«

Nisem mu povedal, da visi ura nad njegovo glavo.

»Ugasni te motnje, upravnica bo prinesla lonec kave in tri jajca na oko, mogoče bo vedela povedati, če je mogoče najti program.«

Ugasnil sem televizor.

»Si pesnik ali si pisatelj?« je postavil za Dom književnikov najbolj standardno vprašanje.

»Pesnik!«

»Imaš kakšno zbirko?«je postavil drugo standardno vprašanje.

»Eno na Cankarjevi založbi, eno na Mladinski knjigi, eno na Založbi Obzorja, ampak se še niso odločili, katero bodo tiskali, čakajo, da dobijo dotacije!«

»Poznaš kakšnega pesnika?«

»Andreja Brvara in Vladimirja Gajška!«

Zamislil se je. Brvar? Gajšek? Sta izdala kakšno pesniško zbirko?

»Ne. Ampak napišeta vsake mesec kakšno.«

»A poznaš kakšnega, ki je izdal kakšno pesniško zbirko?«

»Ja, Marijana Krambergerja!«

»To je mladi in perspektivni urednik pri Založbi Obzorja? Komparativist? Ga res poznaš? No, tudi če ga ne bi.« Zajel je sapo in si natočil vinjak. »Poznaš kakšnega zares velikega pesnika?«

»Heine, Goethe, Baudelaire, Rimbaud!«

»Ne, to me ne zanima. Poznaš kakšnega slovenskega pesnika?«

»France Prešeren? Valentin Vodnik?«

»Jaz sem Anton Vodnik, Tonček me kličejo.«

»Je Valentin kaj v sorodu? Prapraded?«

»Ne. Bil je menih. Ni imel otrok.« Zajel je sapo. »V sorodu je France. Brat. Literarni kritik. Ti si pa sin Branka Rudolfa, tudi kritik, ubil ga bom, kaj piše o meni, kako ti je ime?«

»Franček.«

»Franček, kaj ti pa najbolj ugaja v slovenski književnosti?«

»To, da so vsi zanič in ne bo težko postati najboljši!«

»To bi rad videl. To bi rad videl.«

Tisti hip je prinesla upravnica lonec kave, kakih pet litrov črne brozge.

»Da ni tu notri kakšen nadomestek?«

»Ne. Prisežem!«

»Še nekaj mesecev življenja je pred mano. Ni jasno, ali bom sploh lahko stal pokonci? Pa naj pijem vinjak Trenk in kavo, ki smrdi po nadomestku!«

»To se vam samo zdi,« je lagala upravnica. »Popijte jo, pa ne boste mogli zaspati!«

Postavila mu je krožnik z jajčki in košarico s kruhom pred nos in mu podala vilice in nož, lepo v papirnati servieti. Pri tem je zastokala:

»Oh, ko bi se jaz lahko kdaj ulegla!«

»Se vam ne zdi, da vas čakajo še leta in leta zadovoljnega življenja? Kaj pa jaz? Mesec? Dva?«

»Prišli boste naslednje leto in še naslednje in še…«

»Še Gradnik me bo preživel! Še Bevk!«

»Kaj vam je? Ne bodite hudobni! Saj dobro zgledata!«

»Kaj veste, koliko sta starejša od mene?« Zajel je sapo. »Ne morem pomisliti: Kakšna zmeda bo nastala v Leksikonu slovenskih književnikov!«

»V Leksikonu ni nobene zmede. Urejen je po abecedi. Datumi pa so brezpredmetni. Važno je samo, da vsakdo pravi čas pride na dopust in pravi čas zaključi z dopustom, danes ste zamudili tri dni, pa še tretji dan ste prišli ponoči, ko vsi že spijo! Saj sem navajena, ampak trpim, ko ni več golaža in polente!«

»Vi kar trpite!« je hudobno zasikal. »Mislite, da ste edini, ki trpite? O, ne! Mnogo nas je, ki trpimo!« Pesnik je s kruhom pomazal jajčka in vedno bolj žalosten je postajal. Upravnica je odšla. Misel na pesnika, ki bo v kratkem umrl, pred tem ga je pa skrbelo, kako bo zapisan v Leksikon, me je pretresla. Bom moral še na smrtni postelji razmišljati o literarnih kritiki in kaj vse so narobe zapisali? Kam vse so me po nemarnem prišteli? Pretresla me je tanka mit med večno pesniško slavo in možnostjo, da nekakšen sestavljalec leksikona pozabi nate.

Pesnik je spregovoril: »Napisal sem šestindvajset pesnikih zbirk. Štirikrat so mi izšle Izbrane pesmi, pregled čez večjo število zbirk. Poznaš moje pesmi?«

»Ne.«

Opazil sem, da mu je obraz otrpnil v popolni grozi.

»Poznam samo Menarta, Zajca in Tauferja, Slavka Juga in Forstneriča. Mislim, njihove pesmi.«

»Nobene moje pesmi še nisi nikoli videl? Nikjer?«

»Ne da bi vedel.«

»Joj,« je zastokal. »In kaj vse bo napesnil Matej Bor, ko me ne bo več! Prekleti rak!«

»Kaj šele bo napesnil Gajšek! Vsak dan popiše vsaj en zvezek!«

Anton Vodnik je izpil nekaj skodelic kave in oči so se mu začele nemirno vrteti: »Sploh veš, kaj govoriš? Menart naj bo pesnik? Znaš kakšno njegovo pesem na pamet? Ga lahko recitiraš?«

Nisem se pustil pregovarjati:

»Mačke zadke k tlom tišče
in za devištvom jokajo,
ko pride maj!«

Anton Vodnik se je sesedel:

»No prosim. In to naj bo poezija?«

»Od slovenskega pesnika ne moreš preveč pričakovati. Deklamiral sem: »Gospod natakar, še en vinjak prosim!«

»Kaj hočeš vinjak? Na, izvoli, kje imaš kozarec.«

»Ne, hvala, ne pijem, samo Menarta sem citiral!«

»Gospod natakar, še en vinjak prosim!« zastokal je, prav v srce ga je zabolelo. »To naj bo poezija? Kakšna poezija je to? Gostilniška!«

»Se strinjam. Tudi takšna mora biti.«

»Ne, tu nimaš prav. Ne, nikoli ne smemo mešati poezije v prostaško gostilniško vzdušje!«

»Menart je ravno za to odličen, ker se je odločil upesniti vsakdanjo realnost. Ne pozabite, to so Časopisni stihi!« Dodal sem še: »Poezija mora biti dnevno politična, da ulovi utrip časa!«

»To poslušam že celo življenje. Poslušaj ti … kako že … ?«

»Franček.«

»Poslušaj ti, Franček, jaz sem katoliški pesnik. Vem, da sem zanič. Leporečje. Gobezdanje. Hvalijo me ti klerikalni lopovi samo za to, ker se jim zdim primeren. Hvalili so med pred vojno, ja, pa kritizirali tudi. Najbolj so pobesneli, ko sem odšel v partizane!«

»Oho? Oho! Vi ste soborec Mateja Bora?«

Skoraj bi ga kap. Popil je pri priči še dve skodelici kave.

»Dvorni pesnik revolucije pa nisem bil. Nobenemu Kidriču nisem opeval njegove revolucije. Šel sem v partizane, ker sem moral, izdali so me, da sem se naročil na Slovenskega poročevalca, veš, kakšna kazen je bila za tiste, ki so se naročili in so jih dobili?«

»Plačati so morali naročnino?«

»Taborišče na Rabu. Italijansko koncentracijsko in uničevalno taborišče! No, če si imel srečo, dvajset let zapora. Ampak običajno, strelski vod, smrt!«

»Pa če ste kristjan, zakaj ste potem odšli v boj za revolucionarne vrednote?«

»Kakšna revolucija? Briga me revolucija! Smilil se mi je ubogi narod, naj bi živel pod Nemci? Bi ti živel pod Nemci?«

»V Nemčiji nikogar ne silijo, da bi bral slovensko poezijo!«

»Saj to je tisto! Naj bi zmagali Nemci, naj bi izginil naš jezik, kdo bi potem bral moje poezije? Ne razumeš?«

»Ne.«

»Moram sem v borbo za svoje bralce! Ne morem dopustiti, da mi Nemci zmeljejo bralce! In kaj sem dočakal?«

»Socializem?«

»Ne, dočakal sem, da vsako knjigo Mateja Bora štirikrat ponatisnejo, meni pa v dvajsetih letih po drugi svetovni niso izdali več kot tri zbirke!«

»Tri zbirke je kar dosti!«

»Zate že mogoče, zate, koliko si star?«

»Osemnajst.«

»Zate bi to bilo v redu, ampak ne zame, star sem štiri in šestdeset let in če je zmagala oblast, ki sem se zanjo boril, hočem vsako leto vsaj eno - poudarjam - vsaj eno, pesniško zbirko!«

»Tako je prav,« sem rekel. »Tako je čisto prav!« Potem sem se spomnil: »Ampak zdaj, ko imate izvide, lahko zahtevate, da vam izdajo Zbrana dela?«

Obraz se mu je razjasnil. »Ti si genialen! Ti si Podbevšek, revija Tank, ti si Srečko Kosovel,

Konstruktivist! Ti si up! Rak na mehurju, smrt, cap, Zbrana dela! V koliko zvezkih?«

»To sami veste boljše od mene!«

»Da. Tu pridejo še kritike. Tu pridejo spisi o umetnostni zgodovini. Sem ti povedal, da sem umetnostni zgodovinar? Tudi doktorat o Robbovem vodnjaku, izšel je, na moje stroške, leta petindvajset, zdaj mora iziti ponovno, namenjen ljudskim množicam!«

Začela sva načrtovati zbrana dela.

»Če bi, predpostavljam, Menart, Pavček, Kovič, Zlobec počasi šli domov iz Kolodvorske, pa bi neslišno pripeljal tramvaj in jih povozil, bi jim potem takoj izdali zbrana dela ali bi pa še malo počakali?«

»Ti kramparski pesniki? Ti blazneži z delovnih akcij? Nikdar in nikoli ne bodo imeli zbranih del, pa če dočakajo po sto let in če napiše vsak sto tisoč verzov! Kaj si pa misliš?«

»To mi je všeč. Tu in tam so se mi zdeli nevarno!«

»Seveda so nevarni! Vsi so v službah po založbah, vsi tiskajo knjige drug drugemu, ponatiskujejo drug drugemu otroške knjigice, neverjetno, kakšno reklamo si delajo! Neverjetno! Ampak nič ne morejo, Zajc je boljši.«

Brskal sem po spominu.

»Zajc? To je tisti »veliki črni bik rjove«, pa »ptice kljuvajo možgane«, pa »požgana trava«? Pa »jalova setev«?«

»Saj si že vse povedal. Nič od niča. Je pa že boljši Taufer!«

Nisem se strinjal. Taufer mi je bil neberljiv. »Prebereš verz, pa že pozabiš. Tako prideš do konca pesmi in se ne spomniš ničesar!«

»Saj ni res! Saj ni res! Taufer je skoraj tako dober kot jaz!«

»Ampak vas nisem bral!«

»Ne reči, da si bral Tauferja!«

»Sem. Imam pesniško zbirko! Svinčene zvezde!«

»Vidiš, izdal je zbirko! Pesnik!«

»V samozaložbi. Tako kot Zajc.« Tu sem moral povedati še tole oceno: »V Ljubljani imate preveč denarja, pa sami sebi tiskate zbirke! Počakajte, da spoznate Brvarja in Gajška, potem boste videli!«

»Če bom živel tako dolgo, da bosta izdala vsak po dvajset ali šestindvajset zbirk, potem sem zdrav človek!«

»Oh,« sem rekel, »prezirate Maribor? Prezirate Štajersko? Kako lahko kdo v meglenem močvirju začutil pravo noto poezije? Brvar ima babico na deželi, skupaj nabirata jabolke, Gajšek ima jazz ansambel, nastopajo po Slovenskih goricah, igrali so v Kungoti in na Sladkem vrhu, veste, koliko priložnosti za intenzivni alkoholizem se ponuja v tistih domačih krajih?«

Anton Vodnik je molče pil kavo in potem mi je priznal: »V Sloveniji ne more bit dobrega pesnika. Če bi kdo znal sestaviti dva verza, bi ga nevoščljivi sopesniki ubili. Cvrk! Pomisli na Lili Novy, kakšen kraljevski antitalent! Pomisli na Otona Župančiča, kakšno cviljenje in kruljenje! Pomisli na Pavleta Golio in Frana Albrehta in šele na Vero Albreht! Je mogoče napisati kaj slabšega?«

»Kaj pa vi?«

»Nekoč sem mislil, da mi bo uspelo. Kje pa! Edini umetnik v Slovenije bil Francesco Robba.«

»Ne poznam. Kaj je napisal?«

»Izklesal je Robbov vodnjak.«

»Tisto krevljasto kamnito prispodobo kranjskih rek?«

»Pravi barok. Desetletja se je trudil, da si je preskrbel kamen.«

»Zdaj bodo izpušni plini naredili svoje.«

»Ne bodo! Robbov vodnjak bodo zaščitili! Prenesli ga bodo v Narodni muzej, pred magistrat pa bodo postavili repliko. Tako je v načrtu!«

»Vas, gospod Vodnik, bo Robbov vodnjak morda preživel, kaj več pa ne!«

Vodnik mi je opisal, kako ni vedel, iz česa naj doktorira, sprehajal se je okoli Prešerna in potem je zamižal, se zavrtel in rekel, tisto, kar bom videl, iz tistega bom doktoriral. Nekaj časa se je vrtel in sprehajal, še dobro, da ni padel v Ljubljanico in da ga ni povozil tramvaj, ki je tistega davnega leta petindvajset še vozil čez Tromostovje, ko je mladi pesnik odprl oči, je zagledal Robbov vodnjak in čez leto dni je bil že doktor Robbovega vodnjaka. In zdaj, štirideset let kasneje mi je razložil:

»Univerza in študij, to je navadna prevara, glej samo, Franček, da en dva tri doktoriraš in si najdeš državno službo. Vse drugo je odveč. Pesniki? Tudi enega ni, da ne bi bil povsem zanič. Božo Vodušek? Kje pa! Alojz Gradnik? Utrudljivo. Najhujši so pa tile pesniki štirih. Tile povojni, tile predstavniki krampa in lopate, zakaj jim ne pustijo krampov, v jarkih bi naredili manj škode, kot jo, če zaradi njih padajo drevesa.«

»Ena pesniška zbirka, kaj pa je to – dve odpadni jelčici.«

»Ni res! Vsako drevo je živo bitje, je nekaj vredno, je del narave, vsak slovenski pesnik pa je utrudljivo zanič, kaj še nisi opazil?«

Cinzem me je pogrel. Naj Niko Grafenauer ne bi bil vreden prav ničesar? Pa drugi veliki pesnik Mladih pot, neutrudljivi Valentin Cundrič, v vsaki številki Mladih pot je objavil vsaj deset pesmi, zdi se, da sta se Mejak in Potrč odločila, da bosta s Cundričem tlakovala vesolje, samo enkrat so objavili tri malo bolj sproščene pesmi, napisal jih je neki Željko Kozinc, prav verjeti nisem mogel, da so se spustili tako daleč, začelo se mi je svetlikati, če bodo objavljali Kozinca, bodo objavljali tudi mene, ne samo Svetlano Makarovič, Nika Grafenauerja in nekega polizanega Vida Korarja, zanj se je kasneje pokazalo, da je pravzaprav Andrej Inkret.

Omenil sem še tezo Josipa Vidmarja, da se kultura lahko razvije kje na periferiji, tako kot se je Jezus prikazal v Jeruzalemu.

Anton Vodnik se je skoraj zadušil od smeha:

»Ljubljano primerjati z Jeruzalemom? Kaj pa je potem Maribor? Aleksandrija? Gradec je Bagdad? Dunaj Samarkand? In Trst,« tu so ga od smeha oblile solze, »je Kartagina?«

»Jezus je bil navaden človek, niti slavist ni bil, mogoče bi ga bilo kje najti,« sem skušal biti konstruktiven.

»Vidmar hoče rešiti svet. Vidmar hoče pripeljati Žide iz Egipta. Vidmar nam hoče dati deset zapovedi vklesanih v marmor. Ko pa opažamo, kako je super aktiven, nam bo prinesel za nekaj kamnolomov ploščic z milijoni zakonov. Namesto svetega pisma pa bomo imeli antologijo slovenske poezije na petnajst tisoč straneh, štiristo petdeset tisoč verzov, dva in pol krat več kot Mahabharata. Če bo pol od tega Gajšek, bo hudo, če bo druga polovica Matej Bor, bo še hujše! Kdor koli bo, zapomni si Franček, Vidmar je selektor, Vidmar ne more spati, če ne loči enih verzov od drugih. Enega pesnika od drugega. Ni ga mogoče ustaviti.«

»Imel sem opravka z mariborskim smučarskim zanesenjakom Tonetom Vogrincem. Grozno. Hoče, da čisto normalni ljudje vozijo na smučeh sem in tja med količki!«

Smučanje ni poživilo razgovora. Do jutra je bilo še daleč.

Leto 1962, Dom slovenskih književnikov na Bledu

»Nova kultura se razvije na obrobju. Ne tam, kjer je najmočnejša politična oblast. V Rimu so vladali cesarji, Jezus pa se je prikazal v Judeji.«

Bilo je po večerji v restavraciji v vili Društva književnikov na Bledu, na oni strani jezera, za otokom, nekoliko v hribu. Prisotni so gledali Josipa Vidmarja kot bi gledali televizijo. Ob izrečenih besedah so nehote zaploskali.

»Kjer nastaja nova kultura, tam je središče sveta,« je nergal Milan Šega. Ali pa je bil Drago Šega. Eden od obeh dvojčkov je bil urednik »Sodobnosti« v mojih časih in imel sem z njim zelo veliko dela. Vsak teden sem ga prišel vprašat, kdaj bo natisnil moje pesmi v vodilni slovenski literarni reviji »Sodobnost«, tisti, ki jo je nekoč pred drugo svetovno vojno ustanovil Josip Vidmar. Šega je vsakokrat odgovoril, da bodo pesmi izšle, ko pridejo na vrsto, v vsaki številki pa je na zadnji strani revije objavil napoved Franček Rudolf: Pesmi. V trafiki naproti Akademije za gledališče, radio film in televizijo sem vedno zagledal novo številko revije, zataknjeno ob steklu in že skozi steklo opazil, da še vedno na zadnji strani napovedujejo kopico pesmi, proze, esejev, ki jih še niso objavili in med njimi vedno Frančka Rudolfa.

»Danes je središče politične oblasti v Washingtonu in Moskvi,« je Josip Vidmar plaval v široki plimi občudovanja. »Kje naj bo torej kraj, primeren za rojstvo nove kulture, če ne na sredi med obema centroma, to je pa …?«

»V Pjong Jangu!« sem takoj vedel pravi odgovor.

»Tovariš Kim Il Sung bo rešil človeštvo pred Rusi in Amerikanci!« Nekoliko sem bil siten, hotel sem gledati televizijo, čeprav je ta, takrat sredi šestdesetih let bila črnobela, ampak književniki, nekatere med njimi je peza let že primerno mumificirala, niso marali novih medijev. Uživali so v lastni revolucionarnosti z dodatki sanjanja o večnosti.

Govorili so drug čez drugega, vstajali, nekateri celo spuščali pogoltnjene krike kot da bi hoteli zahropsti in menili so, da je Pariz verjetnejše kotišče novih kultur kot Dunaj ali Beograd.

»Zakaj nihče ne pomisli na Ljubljano?« se je vljudno in zelo diskretno smehljala Mira Mihelič. Nikoli nisem mogel verjeti, da se tako elegantna tovarišica ukvarja s tako primitivnim poslom kot je pisateljevanje. Nekaj je odtehtalo zgolj, da je kasneje postala predsednica PEN in celo podpredsednica mednarodnega PEN. Že takrat pa je bilo jasno, da se ji obeta čudovita prihodnost, pa čeprav takrat nisem niti slutil, kot tudi sama ne, da bo nekoč na volitvah v volilni enoti Vič Rudnik premagala slavnega in znamenitega Bojana Štiha in postala poslanka v Republiški skupščini.

Res ni nihče pomislil na Ljubljano.

Razen Josipa Vidmarja. V očeh se mu je zasvetila iskrica in usta so se mu raztegnila v pomenljiv smehljaj, kaj smehljaj, v predavanje o središču, kjer bo izbruhnila nova kultura.

»Kdo bo Jezus? Kdo bo Pilat? Kdo bo Juda?« sem vprašal. Pri tem sem se nagnil nizko nad mizo, misleč, da bo moj sikanje delovalo kot glas iz občinstvo.

»Judežev imamo dovolj, imamo jih kolikor hočeš!« Mogoče je bil Igor Torkar tisti, ki je to povedal, vem pa ne. Minilo je že petdeset let od tega biblijskega dogajanja.

»Kakšen Poncij Pilat bi se vedno našel!« je pribil Matej Bor in uprl pogled v Josipa Vidmarja, pravzaprav so vsi uprli pogled v Josipa Vidmarja in čakali, da pojasni.

»Jezus ni potreben. Če ni izmišljen, se ga da izmisliti. Ampak Savel, ki bo odpotoval v Damask in se zaslišal božji glas in padel s konja in se spreobrnil…« je počasi naštel Josip Vidmar, ustanovitelj in predsednik Osvobodilne fronte.

Književniki so pokazali neverjetno energijo. Dokazovali so, da je Jezus potreben, kdo naj sicer izganja hudiča iz svinj, obuja mrtvece in hodi po vodi. Kdo naj reče: »Poglejte lilije na polju…« in opozori, da vrabčki ne sejejo in ne žanjejo, pa vseeno živijo.

»Če Kocbeku ni uspelo, ne bo nikomur!« je rekel nekdo, menda Šega, ne vem ali Drago ali Milan, ker ju nikoli nisem ločil. Stavek je zvenel kot neustrezna provokacija in je bil takoj preslišan.

»Tudi če bi se nova kultura prikazal pri nas v Sloveniji, mar bi ji Beograd pomagal v širni svet? Kdo v svetu bi zvedel zanjo in kako bi veliki narodi sprejeli nekaj, kar je nastalo med Golovcem in Šmarno goro, ob bregovih Ljubljanice, kjer niti največji svetovni časopisi nimajo dopisnikov?«

Mira Mihelič je poizkusila Vidmarjevo idejo sociološko in organizacijsko umestiti.

»Če gledamo z današnjega zornega kota...« je začela in potem izrazila eno samo nevero v možnost pojava svetovno znanega lacanovca Slavoja Žižka. Tudi Laibach in Irwin in Avseniki niso sodili v njen koncept, to je bilo jasno. Vendar takrat tega nihče ni mogel vedeti.

Josip Vidmar pa je nadaljeval:

»Lepo je samo to, da politična moč ne gospoduje človeškim dušam, poglejte Stalina, poglejte Hitlerja, kako nista in nista uspela. Pomisliti moramo na mali narod, ki se je uprl enemu in drugemu diktatorskemu režimu, pomisliti moramo na pogum, ki smo ga pokazali Slovenci in si moramo čestitati!«

In čestitali so si.

Misli, da je revolucionarna moč združena v Pekingu in da je samo predsednik Mao ze dong tisti, ki lahko izpelje kulturno revolucijo, mi ni uspelo niti izreči. Prekinili so me sredi oblikovanja stavka.

Pač pa je Mimi Malenšek, mati vrhunskega slovenskega politika Daniela Malenška, ki ga pa takrat seveda nisem poznal, uspešno vprašala:

»Če tovariš Fidel Castro uspe izpeljati revolucijo v ZDA, kje bo potem politično središče in kje politična periferija, primerna za novo kulturno središče?«

»Najprej naj Mao združi proletariat Južne Amerike!« je menil Torkar.

»Prej bo izvozil revolucijo v Evropo kot v ZDA, tam so trdi in pragmatični, » je menil Matej Bor.

»Če si kaj želim,« je rekel Josip Vidmar, »je to revolucija po vsej zemeljski obli.« Dvignil je kazalec in dal vedeti, da je to poizkus žlahtne ironizacije, da je to pač zgolj humor, da se samo šali. »Kot da nekateri ne vemo, kako naporne in neprijetne so revolucije…«

Več ženskih glasov je zavrisnilo in se spomnilo naših dragih partizanov in takoj za tem so glasovi hiteli naštevati, kot se je to vedno dogodilo ob takšnih priložnostih, naše drage pokojnike, vse tiste, ki so njihove individualne usode pomenile priložnost za nove in nove zgodbe. Če sedijo pisatelji za mizo, se zgodbe pač usuje veh strani.

Prisluhnil sem.

Josip Vidmar je pripovedoval o tisočih in sto tisočih mrtvih, mladi Severno Korejci in mladi Kitajci so jurišali so na MacArturjeve položaje in strojnice so jih kosile…

»Na koncu vedno pridemo do središča sveta, do Severne Koreje, če že ne v Pjong jang, pa vsaj na eninštirideseti vzporednik,« sem pomislil.

»Kakšne so možnosti, da bi nova kultura zrasla ravno v Ljubljani?« je vprašala upravnica doma. »Bi to kaj povečalo dotok tujih gostov? Zakaj pa ne bi nova kultura izbruhnila kar na Bledu? Ker drugače se tu celo leto nič ne dogaja?«

Glas iz ljudstva je bil nadvse dobrodošel.

Zvrstilo se je nekaj predavateljev in ko sem poizkusil čisto potiho in na skrivaj prižgati televizijo, misleč, da me zaradi ognjevitih nastopov nihče ne bo slišal, je upravnica televizor izklopila.

Ko je vihra minila in so književniki odšli spat, sem prižgal televizor, pa so bile na sporedu zgolj motnje. Bil je že konec programa. Tega kar nisem in nisem mogel ugotoviti.

Vstopil je Anton Vodnik, droben, z očali in v plašču, čeprav je bilo poletje. Hodil je gor in dol po sobi in iskal upravnico, povedal sem mu, da spi. Izginil je nekam v hišo in čez čas se je vrnil.

»Dve jajčki za oko, to naj bo večerja … Človek bi le pričakoval kaj krepkejšega …«

»Povedal sem, da smo imeli golaž s polento in da je bil prekrasen!«

»Ampak golaža ni več, jajčka so edino, kar lahko dobim!« Prijel se je za glavo in tekal po sobi. »Ko bi vsaj imeli kakšno govejo juho? Ali pa tudi zgolj zelenjavno…?«

Veliki pesnik se mi ni zdel posebno požrešen tip, zato sem se čudil njegovemu brezpogojnemu hrepenenju po hrani. Prižgal je cigareto in preden je pokadil vso škatlo, se je z upravnico dogovoril za velik lonec črne kave.

»Samo, če ne bom jaz kriva, če vas bo kap!«

Katoliški ekspresionistični pesnik je zatrdil, da ga ne bo pokončala kap.

»Rak na mehurju, zadnji stadij, čudijo se, da sploh že živim!«

»Kava ni dobra za mehur,« je pripomnila upravnica.

»Ali bi vi, gospa upravnica, dovolili, da tudi jaz sam kaj odločam?«

»Za bolniki z rakom ni najpametnejše, da si privoščijo, kar jim pade na pamet!«

»Tudi kaditi ne smem?«

»V jedilnici se ne sme kaditi, ampak zdaj je že pozo in čez noč bomo prezračili.«

»Ne bomo. Ne prenesem prepiha. Tu bom do jutra in razmišljal bom …«

»Preden odidete spat, odprite okno, rešetke so, nič ni potrebno pustiti priprto … V najslabšem primeru bo kakšna kuna prišla pit vinjak.«

»Kaj imate rum?«

»Ne.«

»Kako nimate ruma? Vsaka kuharica ima rum?«

»Imam vinjak.«

»Francoski? Curvoiseur?«

»Ne. Trenk, Baron Trenk!«

Anton Vodnik se je ustavil sredi zaleta, otrpnil za trenutek, v stanju okamenelosti je sprejel odločitev:

»Če že nimam prihodnosti, zakaj bi si izbiral še vinjak?«

Ostala sva sama v prostoru, usedel se je za mizo in stikal steklenico vinjaka.

»Doma nimaš televizije?«

»Ne!««

»Tudi jaz ne. Nič ne dam na te novodobne izume. A je zanimivo?«

»Vrtim gumbe, poizkušam najti kakšen program.«

»Če se ne motim, ga ni več. Nimam ure, imaš ti uro?«

»Ne.«

Nisem mu povedal, da visi ura nad njegovo glavo.

»Ugasni te motnje, upravnica bo prinesla lonec kave in tri jajca na oko, mogoče bo vedela povedati, če je mogoče najti program.«

Ugasnil sem televizor.

»Si pesnik ali si pisatelj?« je postavil za Dom književnikov najbolj standardno vprašanje.

»Pesnik!«

»Imaš kakšno zbirko?«je postavil drugo standardno vprašanje.

»Eno na Cankarjevi založbi, eno na Mladinski knjigi, eno na Založbi Obzorja, ampak se še niso odločili, katero bodo tiskali, čakajo, da dobijo dotacije!«

»Poznaš kakšnega pesnika?«

»Andreja Brvara in Vladimirja Gajška!«

Zamislil se je. Brvar? Gajšek? Sta izdala kakšno pesniško zbirko?

»Ne. Ampak napišeta vsake mesec kakšno.«

»A poznaš kakšnega, ki je izdal kakšno pesniško zbirko?«

»Ja, Marijana Krambergerja!«

»To je mladi in perspektivni urednik pri Založbi Obzorja? Komparativist? Ga res poznaš? No, tudi če ga ne bi.« Zajel je sapo in si natočil vinjak. »Poznaš kakšnega zares velikega pesnika?«

»Heine, Goethe, Baudelaire, Rimbaud!«

»Ne, to me ne zanima. Poznaš kakšnega slovenskega pesnika?«

»France Prešeren? Valentin Vodnik?«

»Jaz sem Anton Vodnik, Tonček me kličejo.«

»Je Valentin kaj v sorodu? Prapraded?«

»Ne. Bil je menih. Ni imel otrok.« Zajel je sapo. »V sorodu je France. Brat. Literarni kritik. Ti si pa sin Branka Rudolfa, tudi kritik, ubil ga bom, kaj piše o meni, kako ti je ime?«

»Franček.«

»Franček, kaj ti pa najbolj ugaja v slovenski književnosti?«

»To, da so vsi zanič in ne bo težko postati najboljši!«

»To bi rad videl. To bi rad videl.«

Tisti hip je prinesla upravnica lonec kave, kakih pet litrov črne brozge.

»Da ni tu notri kakšen nadomestek?«

»Ne. Prisežem!«

»Še nekaj mesecev življenja je pred mano. Ni jasno, ali bom sploh lahko stal pokonci? Pa naj pijem vinjak Trenk in kavo, ki smrdi po nadomestku!«

»To se vam samo zdi,« je lagala upravnica. »Popijte jo, pa ne boste mogli zaspati!«

Postavila mu je krožnik z jajčki in košarico s kruhom pred nos in mu podala vilice in nož, lepo v papirnati servieti. Pri tem je zastokala:

»Oh, ko bi se jaz lahko kdaj ulegla!«

»Se vam ne zdi, da vas čakajo še leta in leta zadovoljnega življenja? Kaj pa jaz? Mesec? Dva?«

»Prišli boste naslednje leto in še naslednje in še…«

»Še Gradnik me bo preživel! Še Bevk!«

»Kaj vam je? Ne bodite hudobni! Saj dobro zgledata!«

»Kaj veste, koliko sta starejša od mene?« Zajel je sapo. »Ne morem pomisliti: Kakšna zmeda bo nastala v Leksikonu slovenskih književnikov!«

»V Leksikonu ni nobene zmede. Urejen je po abecedi. Datumi pa so brezpredmetni. Važno je samo, da vsakdo pravi čas pride na dopust in pravi čas zaključi z dopustom, danes ste zamudili tri dni, pa še tretji dan ste prišli ponoči, ko vsi že spijo! Saj sem navajena, ampak trpim, ko ni več golaža in polente!«

»Vi kar trpite!« je hudobno zasikal. »Mislite, da ste edini, ki trpite? O, ne! Mnogo nas je, ki trpimo!« Pesnik je s kruhom pomazal jajčka in vedno bolj žalosten je postajal. Upravnica je odšla. Misel na pesnika, ki bo v kratkem umrl, pred tem ga je pa skrbelo, kako bo zapisan v Leksikon, me je pretresla. Bom moral še na smrtni postelji razmišljati o literarnih kritiki in kaj vse so narobe zapisali? Kam vse so me po nemarnem prišteli? Pretresla me je tanka mit med večno pesniško slavo in možnostjo, da nekakšen sestavljalec leksikona pozabi nate.

Pesnik je spregovoril: »Napisal sem šestindvajset pesnikih zbirk. Štirikrat so mi izšle Izbrane pesmi, pregled čez večjo število zbirk. Poznaš moje pesmi?«

»Ne.«

Opazil sem, da mu je obraz otrpnil v popolni grozi.

»Poznam samo Menarta, Zajca in Tauferja, Slavka Juga in Forstneriča. Mislim, njihove pesmi.«

»Nobene moje pesmi še nisi nikoli videl? Nikjer?«

»Ne da bi vedel.«

»Joj,« je zastokal. »In kaj vse bo napesnil Matej Bor, ko me ne bo več! Prekleti rak!«

»Kaj šele bo napesnil Gajšek! Vsak dan popiše vsaj en zvezek!«

Anton Vodnik je izpil nekaj skodelic kave in oči so se mu začele nemirno vrteti: »Sploh veš, kaj govoriš? Menart naj bo pesnik? Znaš kakšno njegovo pesem na pamet? Ga lahko recitiraš?«

Nisem se pustil pregovarjati:

»Mačke zadke k tlom tišče
in za devištvom jokajo,
ko pride maj!«

Anton Vodnik se je sesedel:

»No prosim. In to naj bo poezija?«

»Od slovenskega pesnika ne moreš preveč pričakovati. Deklamiral sem: »Gospod natakar, še en vinjak prosim!«

»Kaj hočeš vinjak? Na, izvoli, kje imaš kozarec.«

»Ne, hvala, ne pijem, samo Menarta sem citiral!«

»Gospod natakar, še en vinjak prosim!« zastokal je, prav v srce ga je zabolelo. »To naj bo poezija? Kakšna poezija je to? Gostilniška!«

»Se strinjam. Tudi takšna mora biti.«

»Ne, tu nimaš prav. Ne, nikoli ne smemo mešati poezije v prostaško gostilniško vzdušje!«

»Menart je ravno za to odličen, ker se je odločil upesniti vsakdanjo realnost. Ne pozabite, to so Časopisni stihi!« Dodal sem še: »Poezija mora biti dnevno politična, da ulovi utrip časa!«

»To poslušam že celo življenje. Poslušaj ti … kako že … ?«

»Franček.«

»Poslušaj ti, Franček, jaz sem katoliški pesnik. Vem, da sem zanič. Leporečje. Gobezdanje. Hvalijo me ti klerikalni lopovi samo za to, ker se jim zdim primeren. Hvalili so med pred vojno, ja, pa kritizirali tudi. Najbolj so pobesneli, ko sem odšel v partizane!«

»Oho? Oho! Vi ste soborec Mateja Bora?«

Skoraj bi ga kap. Popil je pri priči še dve skodelici kave.

»Dvorni pesnik revolucije pa nisem bil. Nobenemu Kidriču nisem opeval njegove revolucije. Šel sem v partizane, ker sem moral, izdali so me, da sem se naročil na Slovenskega poročevalca, veš, kakšna kazen je bila za tiste, ki so se naročili in so jih dobili?«

»Plačati so morali naročnino?«

»Taborišče na Rabu. Italijansko koncentracijsko in uničevalno taborišče! No, če si imel srečo, dvajset let zapora. Ampak običajno, strelski vod, smrt!«

»Pa če ste kristjan, zakaj ste potem odšli v boj za revolucionarne vrednote?«

»Kakšna revolucija? Briga me revolucija! Smilil se mi je ubogi narod, naj bi živel pod Nemci? Bi ti živel pod Nemci?«

»V Nemčiji nikogar ne silijo, da bi bral slovensko poezijo!«

»Saj to je tisto! Naj bi zmagali Nemci, naj bi izginil naš jezik, kdo bi potem bral moje poezije? Ne razumeš?«

»Ne.«

»Moram sem v borbo za svoje bralce! Ne morem dopustiti, da mi Nemci zmeljejo bralce! In kaj sem dočakal?«

»Socializem?«

»Ne, dočakal sem, da vsako knjigo Mateja Bora štirikrat ponatisnejo, meni pa v dvajsetih letih po drugi svetovni niso izdali več kot tri zbirke!«

»Tri zbirke je kar dosti!«

»Zate že mogoče, zate, koliko si star?«

»Osemnajst.«

»Zate bi to bilo v redu, ampak ne zame, star sem štiri in šestdeset let in če je zmagala oblast, ki sem se zanjo boril, hočem vsako leto vsaj eno - poudarjam - vsaj eno, pesniško zbirko!«

»Tako je prav,« sem rekel. »Tako je čisto prav!« Potem sem se spomnil: »Ampak zdaj, ko imate izvide, lahko zahtevate, da vam izdajo Zbrana dela?«

Obraz se mu je razjasnil. »Ti si genialen! Ti si Podbevšek, revija Tank, ti si Srečko Kosovel,

Konstruktivist! Ti si up! Rak na mehurju, smrt, cap, Zbrana dela! V koliko zvezkih?«

»To sami veste boljše od mene!«

»Da. Tu pridejo še kritike. Tu pridejo spisi o umetnostni zgodovini. Sem ti povedal, da sem umetnostni zgodovinar? Tudi doktorat o Robbovem vodnjaku, izšel je, na moje stroške, leta petindvajset, zdaj mora iziti ponovno, namenjen ljudskim množicam!«

Začela sva načrtovati zbrana dela.

»Če bi, predpostavljam, Menart, Pavček, Kovič, Zlobec počasi šli domov iz Kolodvorske, pa bi neslišno pripeljal tramvaj in jih povozil, bi jim potem takoj izdali zbrana dela ali bi pa še malo počakali?«

»Ti kramparski pesniki? Ti blazneži z delovnih akcij? Nikdar in nikoli ne bodo imeli zbranih del, pa če dočakajo po sto let in če napiše vsak sto tisoč verzov! Kaj si pa misliš?«

»To mi je všeč. Tu in tam so se mi zdeli nevarno!«

»Seveda so nevarni! Vsi so v službah po založbah, vsi tiskajo knjige drug drugemu, ponatiskujejo drug drugemu otroške knjigice, neverjetno, kakšno reklamo si delajo! Neverjetno! Ampak nič ne morejo, Zajc je boljši.«

Brskal sem po spominu.

»Zajc? To je tisti »veliki črni bik rjove«, pa »ptice kljuvajo možgane«, pa »požgana trava«? Pa »jalova setev«?«

»Saj si že vse povedal. Nič od niča. Je pa že boljši Taufer!«

Nisem se strinjal. Taufer mi je bil neberljiv. »Prebereš verz, pa že pozabiš. Tako prideš do konca pesmi in se ne spomniš ničesar!«

»Saj ni res! Saj ni res! Taufer je skoraj tako dober kot jaz!«

»Ampak vas nisem bral!«

»Ne reči, da si bral Tauferja!«

»Sem. Imam pesniško zbirko! Svinčene zvezde!«

»Vidiš, izdal je zbirko! Pesnik!«

»V samozaložbi. Tako kot Zajc.« Tu sem moral povedati še tole oceno: »V Ljubljani imate preveč denarja, pa sami sebi tiskate zbirke! Počakajte, da spoznate Brvarja in Gajška, potem boste videli!«

»Če bom živel tako dolgo, da bosta izdala vsak po dvajset ali šestindvajset zbirk, potem sem zdrav človek!«

»Oh,« sem rekel, »prezirate Maribor? Prezirate Štajersko? Kako lahko kdo v meglenem močvirju začutil pravo noto poezije? Brvar ima babico na deželi, skupaj nabirata jabolke, Gajšek ima jazz ansambel, nastopajo po Slovenskih goricah, igrali so v Kungoti in na Sladkem vrhu, veste, koliko priložnosti za intenzivni alkoholizem se ponuja v tistih domačih krajih?«

Anton Vodnik je molče pil kavo in potem mi je priznal: »V Sloveniji ne more bit dobrega pesnika. Če bi kdo znal sestaviti dva verza, bi ga nevoščljivi sopesniki ubili. Cvrk! Pomisli na Lili Novy, kakšen kraljevski antitalent! Pomisli na Otona Župančiča, kakšno cviljenje in kruljenje! Pomisli na Pavleta Golio in Frana Albrehta in šele na Vero Albreht! Je mogoče napisati kaj slabšega?«

»Kaj pa vi?«

»Nekoč sem mislil, da mi bo uspelo. Kje pa! Edini umetnik v Slovenije bil Francesco Robba.«

»Ne poznam. Kaj je napisal?«

»Izklesal je Robbov vodnjak.«

»Tisto krevljasto kamnito prispodobo kranjskih rek?«

»Pravi barok. Desetletja se je trudil, da si je preskrbel kamen.«

»Zdaj bodo izpušni plini naredili svoje.«

»Ne bodo! Robbov vodnjak bodo zaščitili! Prenesli ga bodo v Narodni muzej, pred magistrat pa bodo postavili repliko. Tako je v načrtu!«

»Vas, gospod Vodnik, bo Robbov vodnjak morda preživel, kaj več pa ne!«

Vodnik mi je opisal, kako ni vedel, iz česa naj doktorira, sprehajal se je okoli Prešerna in potem je zamižal, se zavrtel in rekel, tisto, kar bom videl, iz tistega bom doktoriral. Nekaj časa se je vrtel in sprehajal, še dobro, da ni padel v Ljubljanico in da ga ni povozil tramvaj, ki je tistega davnega leta petindvajset še vozil čez Tromostovje, ko je mladi pesnik odprl oči, je zagledal Robbov vodnjak in čez leto dni je bil že doktor Robbovega vodnjaka. In zdaj, štirideset let kasneje mi je razložil:

»Univerza in študij, to je navadna prevara, glej samo, Franček, da en dva tri doktoriraš in si najdeš državno službo. Vse drugo je odveč. Pesniki? Tudi enega ni, da ne bi bil povsem zanič. Božo Vodušek? Kje pa! Alojz Gradnik? Utrudljivo. Najhujši so pa tile pesniki štirih. Tile povojni, tile predstavniki krampa in lopate, zakaj jim ne pustijo krampov, v jarkih bi naredili manj škode, kot jo, če zaradi njih padajo drevesa.«

»Ena pesniška zbirka, kaj pa je to – dve odpadni jelčici.«

»Ni res! Vsako drevo je živo bitje, je nekaj vredno, je del narave, vsak slovenski pesnik pa je utrudljivo zanič, kaj še nisi opazil?«

Cinzem me je pogrel. Naj Niko Grafenauer ne bi bil vreden prav ničesar? Pa drugi veliki pesnik Mladih pot, neutrudljivi Valentin Cundrič, v vsaki številki Mladih pot je objavil vsaj deset pesmi, zdi se, da sta se Mejak in Potrč odločila, da bosta s Cundričem tlakovala vesolje, samo enkrat so objavili tri malo bolj sproščene pesmi, napisal jih je neki Željko Kozinc, prav verjeti nisem mogel, da so se spustili tako daleč, začelo se mi je svetlikati, če bodo objavljali Kozinca, bodo objavljali tudi mene, ne samo Svetlano Makarovič, Nika Grafenauerja in nekega polizanega Vida Korarja, zanj se je kasneje pokazalo, da je pravzaprav Andrej Inkret.

Omenil sem še tezo Josipa Vidmarja, da se kultura lahko razvije kje na periferiji, tako kot se je Jezus prikazal v Jeruzalemu.

Anton Vodnik se je skoraj zadušil od smeha:

»Ljubljano primerjati z Jeruzalemom? Kaj pa je potem Maribor? Aleksandrija? Gradec je Bagdad? Dunaj Samarkand? In Trst,« tu so ga od smeha oblile solze, »je Kartagina?«

»Jezus je bil navaden človek, niti slavist ni bil, mogoče bi ga bilo kje najti,« sem skušal biti konstruktiven.

»Vidmar hoče rešiti svet. Vidmar hoče pripeljati Žide iz Egipta. Vidmar nam hoče dati deset zapovedi vklesanih v marmor. Ko pa opažamo, kako je super aktiven, nam bo prinesel za nekaj kamnolomov ploščic z milijoni zakonov. Namesto svetega pisma pa bomo imeli antologijo slovenske poezije na petnajst tisoč straneh, štiristo petdeset tisoč verzov, dva in pol krat več kot Mahabharata. Če bo pol od tega Gajšek, bo hudo, če bo druga polovica Matej Bor, bo še hujše! Kdor koli bo, zapomni si Franček, Vidmar je selektor, Vidmar ne more spati, če ne loči enih verzov od drugih. Enega pesnika od drugega. Ni ga mogoče ustaviti.«

»Imel sem opravka z mariborskim smučarskim zanesenjakom Tonetom Vogrincem. Grozno. Hoče, da čisto normalni ljudje vozijo na smučeh sem in tja med količki!«

Smučanje ni poživilo razgovora. Do jutra je bilo še daleč.