ROJSTVO DRŽAVE V JUNIJSKI VOJNI (NA MOŽGANIH RADO SPODRSNE)
Prolog in prvo dejanje
Vojni dnevnik zunanjega sodelavca Vala dve sto dva
Hipernaturalistična komedija v dveh dejanjih s prologom in epilogom.
Osebe:
Predstavo je mogoče odigrati v rahlo stilizirani obliki s sedem igralci in pet igralkami. V tem primeru igrajo igralci po več epizodnih vlog in so več ali manj ves čas na odru, razen kader se preoblačijo ali pa zaradi intimnih prizorov niso potrebni. Sorazmerno veliko prizorov naj poteka deloma istočasno, tako da se prelijejo in se naslednji začne že pred iztekom prejšnjega.
Glavne moške osebe:
1. BERNARD, tonski tehnik, kasneje teritorialec
2. MARJAN (Jerman), zunanji sodelavec vala dve sto dva
3. TOM, urednik
4. RON, urednik
5. ANGLEŽ (ta igralec igra – pravzaprav bolje: lahko igra – vse tuje novinarje, torej je lahko še AVSTRIJEC, NEMEC, igra pa tudi predstavnika zveze oddajničarjev, lahko je še NORVEŽAN
6. OFICIR
7. VOJAK
(Oficir igra vse oficirje na obeh sprtih vojskujočih se straneh, prav tako vojak vse vojake na obeh straneh, nenehno menjavata uniforme. Ta igralca igrata tudi osebe iz stiliziranega prologa in iz liričnega intermezza »Metulj« na začetku drugega dejanja, to so):
GAL (je star šest let, igrati ga mora odrasel igralec)
JAKA, njegov oče, (igrata pa tudi epizodne vloge iz prologa, je torej lahko ZLATKO, SINIŠA, MOŽ (teritorialec v civilu), v prizoru helikopter pa nastopata v specialni vlogi kot PRVI in DRUGI
Glavne ženske osebe:
1. KATALONKA, novinarka Radia Barcelona, nastopa tudi kot MAJDA, dopisnica Radia Slovenija iz Ormoža
2. TILČKA, tajnica
3. NAPOVEDOVALKA, z glasom nastopa na letališču in na Radiu, igra epizodne vloge: TONČKA; PREVAJALKA; novinarka MOJCA; JOŽICA (V INTERMEZZU »Metulj«); SILVA, Ronova žena
4. BEBA, mlada soseda
SOSEDA, (Bernardova babica) (Tudi SOSEDA v intermezzu »Metulj«)
Opomba: Ker so mediji in vojna množično dogajanje in ker je drama povzetek resničnih dogodkov, je tako ali tako vsaka oseba sestavljena iz več vzorov. Če je na razpolago več igralcev in predvsem več prostora na odru, je lahko zasedba seveda precej večja, vendar naj kljub pantomimam in vojnim dogajanjem ne presega števila vseh naštetih likov, ker mora srž dogajanja ostati pregledna.
Nenehne zvočne efekte dogajanja je mogoče previdno dopolniti z video odlomki iz dokumentarcev o tistem času, televizijski inserti, posebno znanih politikov (Kučan, Janša, Kacin, itd) in seveda posnetki JNA generalov in jugoslovanskih politikov.
Prizorišča, mešajo se eksterierji in interierji, morajo biti jasno označena in torej prepoznavna po posameznih elementih. Funkcionalno je nujna kakšna miza in kakšen jarek, avto, ki nastopa je zgolj nakazan z igro in zvočnimi efekti. Sestavni del dogajanja so mikrofoni, prenosne radijske postaje in orožje).
PROLOG
Prvi prizor
Hišica na Slovenskem podeželju. Beba in soseda pijeta kavo. .
BEBA: Vse se je začelo s Korziko.
SOSEDA: Ja, lep nedeljski popoldan je bil, tisti dan je začela Jugoslavija propadati … Spomnim se mojega Fredija, kako je bil našpičen, hodil je okoli hiše, pa vašega Zlatka … se še kaj spomnite Zlatka, Beba?
Drugi prizor
Letališče Brnik. Avla.
GLAS IZ ZVOČNIKA: Adria Airwais objavlja polet za Ajaccio, potniki javite se pri mednarodnem šalterju.
ZLATKO: Še nisva prepozno. Lepo se imej.
BEBA: Ga objame in poljubi, zelo strastno. Ti moj Zlatko, ne skrbi, čez tri dni bom nazaj!
ZLATKO: Ne vem, če bi že odšel, mogoče bi še počakal, da ne boš sama čakala v tej veliki v tej ogromni zgradbi … ?
BEBA: Oh, Zlatko, kar domov se zapelji. Da ne bo preveč plačal za parkiranje …
ZLATKO: Beba?
BEBA: Kaj je Zlatko?
ZLATKO: Res bi rad šel s tabo. Res bi rad šel kdaj kam s tabo!
BEBA: Vem, vem, raje imaš, da kaj prihranimo.
ZLATKO: Samo še nova garažna vrata moram kupiti.
BEBA: Pa novo igrajo za balkon?
ZLATKO: Ja, pa novo kovano ograjo za balkon. Jo objema, grabi, stiska za rit. Tako srčkana živalca si. Tako si sladka! Mogoče bom res kdaj šel s tabo na morje …
BEBA: Če ne bi bila karta za četrtino cene, če ne bi bil to sindikalni izlet, prisežem ti, prisežem ti Zlatko, nikamor ne bi šla …
Zlatko še enkrat poljubi Bebo, potem počasi odide.
Tretji prizor
Beba Zelo nervozno nekoga čaka, potem ko se je - slišimo samo korake in včasih glas iz zvočnika - že polno ljudi zbasalo mimo carinske kontrole.
TONČKA Priteče, zadihana. Tvoj Zlatko je šel še na kavo, pa Barbiko je kupil, najbrž zate, čakala sem, da popije kavo, mešal je in mešal in mešal … zdaj je že odpeljal s parkirišča.
BEBA: Lahko še parkira naravnost pred vrata.
TONČKA: Kaj naj naredim? Beba, ti mi daj karto. Kakšna gneča danes. Jaz bi pa rada prostor pri oknu in za kadilce.
BEBA: Čekirala sem pri oknu, ampak za nekadilce.
TONČKA: To si naredila? Bom res ob poslednji dim? Pa se spomni. Saj vse eno, saj smo sami domači. Hvala ti. Ne bom pozabila. Hvali ti za to priložnost.
BEBA: Hvala tebi, Tončka. Iz srca ti hvala..
TONČKA: Čakaš, da grem? No, pa grem …
Tončka odide na avion.
GLAS IZ ZVOČNIKA: Pozivamo potnike za polet v Ajaccio, Korzika, zadnji klic.
Četrti prizor
SINIŠA Pride, pogleda, pomaha Bebi.
BEBA: Pantomima, kaže, naj ne hodi blizu. Kje hodiš? Do kdaj te ni?
SINIŠA Kaže, kaj vse je prišlo vmes, guma na fičku je počila, pa gneča je pred vhodom, pa ni vedel,kje naj parkira, pa ni niso ga spustili noter, ker je hotel pri napačnih vratih.
Stečeta drug k drugemu.
Peti prizor.
Beba in Siniša v motelu. Postelja, luč, omarica.
Beba se sezuje in začne slačiti.
Siniša prižge radio.
BEBA: Siniša?
SINIŠA: Ja?
BEBA: Nič muzike. Nič teveja. Nič nakladanja.
SINIŠA: Nekoliko narobe izgovarja. Nič o ljubezni?
BEBA: Da ne slišim pripomb. Tri dni časa imava. Mine, kot bi mignil. Glej na uro, čas je zlato …
SINIŠA: Kje je obešalnik? Da se hlače ne zmečkajo?
BEBA: Se še kar slači. Pusti hlače, ne rabiš hlač!
Strašen seks izbruhne.
Šesti prizor
Hiša na Slovenskem. Fičo je ustavil nekoliko od hiše, Beba s torbo Adria Airways na ramenih, veselo razpoložena prihaja po poti.
BERNARD Ji pride na proti, Bernard je visok dečko, močan, vendar zelo zavrt in zelo mlad. Ko Bernard zagleda Bebo, se ustavi, potem stopi nekaj korakov naprej, potem začne razmišljati, potem gre naprej z odra, potem se vrne, teče za Bebo, potem spet v drugo smer, potem še malo naokrog, potem nam ni več jasno, kaj razmišlja, on pa obupano zakliče. Babica?
Sedmi prizor
Vasica na Slovenskem.
SOSEDA Bernardova babica stoji pred sosedovo hišo. V rokah drži cvetlični aranžma. .
BEBA: Pride mimo, požvižguje si in drobenclja v visokih petah. Dober dan, soseda!
SOSEDA Je nekam zamorjena sploh ne vidi, plane v jok, ko med solzami odzdravi. Dober daaaaaannn!
BEBA Odide mimo.
BERNARD: Priteče. Babica, Babica, videl sem sosedo Bebo!
SOSEDA: Tiho bodi, tepec neumni.
BERNARD: Res je, Beba je prišla mimo!
SOSEDA: Zatuli od vsega hudega. Beee! Zlatka je infarkt, ti si znorel! Vrže v besu cvetlični aranžma na tla.
Osmi prizor
Beba stopi v svoj dom.
Vse polno cvetja.
Več ljudi mora biti v zatemnjenem prostoru, doživljamo jih kot zvočno kuliso, nenehno šepetajo, vzihujejo, tudi jočejo.
BEBA: Zlatko? Se je kaj zgodilo? Zlatko?
ZLATKO: Leži v postelji, v polmraku, ne prepozna je. Malo je počilo, bolelo je, infarkt, roka, ampak zdaj je boljše …
BEBA: Zakaj pa ti ljudje jočejo? Kdo so sploh? Pa zakaj toliko rož? Se je kaj zgodilo?
Soseda in Bernard se približata od zadaj.
ZLATKO Je še vedno ne vidi, stoka in stoka. Beba! Moja Beba! Moja najdražja!
BEBA: Nič ni narobe, preživela sem tri prekrasne sončne dneve …
SOSEDA: Se nervozno obeša na Bebo. Beba, kje si pa bila?
BEBA: Je, kje sem bila? Na Korziki, v Ajacciu - danes zjutraj sem se vrnila! - No, zdaj sem pa tu!
ZLATKO Se dvigne v postelji, zagleda Bebo, jo spozna, strahoten krik, pade s postelje.
SOSEDA: Zdaj ga je pa kap. Še drugič.
BERNARD Je tudi prišel, previdno potipa Bebo, prepričati se hoče, če ni duh, pri tem naleti na precej mehek del njene fizične podobe, več delov njene fizične podobe.
BEBA Prestrašeno gleda naokoli.
Jok prisotnih se stopnjuje, potem pa umiri.
BERNARD Hitro prinese dve sveči in se spet zaleti v Bebo.
SOSEDA: Pripoveduje. S Korziko se je vse začelo. V državi, kjer stlačijo v en avion sto potnikov preveč, potem pa avionu zmanjka bencina in se zaleti v goro na Korziki, odškodnin pa svojcem ne plačajo, ker so samo Jugoslovani.
BERNARD: Pa petletni pilotov sin je pilotiral!
SOSEDA: To so natolcevanja!
BERNARD: Letališče je zgrajeno na črno, ker ga Beograd ni in ni dovolil, pa slovenska letala so vozila orožje za Arabce, pa so vsako leto dol padala.
SOSEDA: Bernard, ne trudi se s politiko! Ne verjemi časopisom!
BERNARD: Poudari najvažnejše. Še danes ne vemo, kako da se je naša soseda Beba rešila?
SOSEDA: Tiho bodi, mulc slinasti, tudi ni treba, da kdaj zveš!
Ti prizori, odvijali so se nekaj let pred junijskim dogajanjem, so popolnoma fragmentarno prikazani, so neke vrste pantomima, nekako poetični uvod v kasnejšo sago o Brniku.
Deveti prizor
Urednikova pisarna.
Marjan Jerman, zunanji sodelavec vala dve sto dva je prišel v imenitno pisarno h glavnemu uredniku, v predprostoru najde tajnico Tilčko.
MARJAN: Se spomniš druga dneva vojne, ko si šel z mano proti Brniku? Na letališče?
TILČKA: Je vzela dve pivi iz hladilnika, ju odprla in ju prinaša. Trenutek, prosim.
TOM: Neha telefonirati. Zakaj se ne bi spomnil.
MARJAN: Na vojno so vsi pozabili.
TOM: Si opazil?
MARJAN: Moti me pri delu. Nobeden noče povedati, kaj je bilo, niti kaj je naredil, niti ne, kaj je videl.
MARJAN: Val dve sto dva mi je naročil, naj naredim kaj malo lahkotnejšega. Prvi dan vojne je televizija v dnevniku pokazala devetnajstletnika, gledal je iz tanka, novinarka ga je vprašala, zakaj ste prišli v Slovenijo, rekel je, ne vem, zakaj smo tu, ne vem, kaj hočemo, Avstrijci so napadli Jugoslavijo …
TOM: Videl sem posnetek. Še zdaj ga pogosto ponavljajo.
MARJAN: Pivo kar v pisarni, odlično. Natakata pivo. Manjši problem imam. Vojak je izginil.
TOM: Kako - izginil?
MARJAN: Zdaj je premirje. Poiskali smo njegovo enoto, bataljon, četo, vod, desetino. Kaže trak. Tu na traku imam intervju z vojaki, nobeden ni več slišal zanj, ja, dva se ga spomnita, zdaj nihče ne ve, kje je …
TOM: So ga poslali domov?
MARJAN: Ni dokumentov. Ni papirjev. Bili smo pri desetarju, mlajšem vodniku, poročniku, kapetanu … poročnik je prestopil k nam, desetar in kapetan sta v ujetništvu, predala sta se in sta v zatočišču rdečega križa, ostali so kasarnah, vse po sporazumu … čakajo na povratek domov …
TOM: Kaj pa, če je bil ranjen in so ga poslali domov?
MARJAN: Telefoniral sem v Beograd. Naš dopisnik iz Beograda je šel obiskat njegovo mamo … Kje je vaš sin? Ni se javil … Ni prišel … Čakamo ga noč in dan … Kaže trak. Tu imam posnetek razgovora z družino, zmontiran! … Obiskali smo vse bolnišnice pri nas in tu pri nas ga ni … Oddaja je dolga dve uri. Jo lahko predvajam?
TOM: Zakaj je ne bi? Še kaj drugega smo dovolili. Ravno tebi. Kdo ti česa ni dovolil, Marjan. Ampak zakaj bi jo predvajal, kaj je tako pomembnega? Pač devetnajstletnik v tanku?
MARJAN: Pivo je odlično. – Deček je izginil. Ni ga v dokumentih. V nobenem dopisu. V nobenem seznamu. Ni ga v naši dimenziji. JNA ga je v navalu konspirativnosti in antipropagande ubila. Nekje so ga zagrebli. Uničili vse podatke. Ni ga. Kot da ga nikoli in bilo. Noč in tema.
TOM: To se zgodi, če govoriš po televiziji. – Kaj pravi tvoj urednik?
MARJAN: Naj vržem v koš.
TOM: Kaj pa pravi njegov urednik?
MARJAN: Naj vržem v koš.
TOM: Jaz nisem tako hudoben. Spravi reportažo, jo boš predvajal čez leto, dve.
MARJAN: Samo zdaj je važno, zdaj se dva milijona Slovencev spomni njegovega obraza. Mogoče celo imena. Zelo verjetno glasu. Gledal je iz tanka in govoril. Ni vedel, kje je. Ni vedel, kaj govori.
TOM: Kot vsi na teveju. – Poslušaj, Marjan.
MARJAN: Vsi rečejo – poslušaj, Marjan.
TOM: Brionski sporazum je sprejet. Zdaj bo tri mesce trajal status quo. »Zatečeno stanje osmog dana«. Po treh mescih se JNA umakne. Evropske države nas niso priznale. Mogoče nas bodo v naslednjih mesecih. Devet tisoč jugoslovanskih vojakov je na našem ozemlju. Kaj se bo zgodilo, če zvejo, da je eden izginil?
MARJAN: Morajo zvedeti.
TOM: Tu so ranjenci, tu so tisti, ki so se predali. Sediš v ujetništvu in zveš, da so tvoji enega tvojih tvoji lastni obdelali, lepo »šus v glavo« pa nekje zakopali? Kaj bi rekel?
MARJAN: Imam na traku, vprašal sem, sumijo, povedali so, kaj si mislijo, ja, tu, eden mi je povedal, kaj misli … je rekel..
TOM: Ne, ne morem poslušati še raziskovalnega novinarstva …
MARJAN: Vojna je trajala teden dni, vojak je izginil v peto dimenzijo … oddaja mu govori v spomin …
TOM: Ti govori v spomin generalu Maistru! Kako je Maribor iztrgal Nemcem! - Zbudi se! Jutri se razpišejo lažnivi srbski mediji … Postavijo stvar na glavo: Slovenci ubili tankista, vojnega ujetnika, devetnajstletnika … se razpišejo, da vojaki, skoraj mladoletni, izginjajo v noč in meglo … javnost je razburjena … matere ne vedo, kje so sinovi, žene ne vedo, kje so možje … nastanejo nemiri. Jokajoče matere v skupščini, niso jokale, ko so na nas pikirali migi … demonstranti gredo na cesto … nov miting … lahko smo čez dva dni v novi vojni …
MARJAN: Ne serji, vojna je končana …
TOM: Upajmo, da ja … Če se Srbi in Hrvati razumejo in če bodo Bosanci lepo ubogali, potem je končana … vojskovati se takoalitako nikoli nima smisla … najmanj pa na Balkanu …
MARJAN: Trak je tu. Vržem v koš?
TOM: Deček je žrtvoval življenje v napačni vojni, zdaj bo pa še ob oddajo.
PRVO DEJANJE
Prvi prizor
Ljubljana. Pred radijsko palačo.
Zgodnje jutro, prijetno vreme.
Mimo se sprehodi teritorialec z brzostrelko. Straži RTV.
Bernard nosi dve težki torbi, na glavi ima slušalke.
MARJAN Z nesramnim novinarskim pogledom. Bernard, vzemi Lado nivo, greva na Brnik.
BERNARD: Ne na Brnik, samo ne na Brnik! Nikoli na letališče!
MARJAN: Lado nivo dvojko, zapomni si, dvojko, dvojka ima najboljši oddajnik!
BERNARD: Zajoka. Ležal je na cesti, dež je padal nanj, pustili so ga kar ležati!
MARJAN: Ga tolaži. Ti si bil v vojski, jaz sem bil v vojski, ti si streljal, jaz sem streljal!
BERNARD: Pa ne na ljudi!
MARJAN: Tip je počil tri svoje vojake, neumne mulce od zadaj v glavo! Na sedežih v oklepnem vozilu! Enega skozi plinsko masko!
BERNARD: Ti si me peljal v Trzin to gledat!
MARJAN: Eno najboljših reportaž dvajsetega stoletja sva naredila. Prvi dan vojne po petdesetih letih v Evropi! Prenos bitke v živo!
BERNARD: Vsi so bili v zaklonu, nikjer nikogar, samo tisoče krogel, jaz pa obračam lado nivo sredi avtobusnega postajališča! Pade v jok.
MARJAN: Ti voziš danes!
BERNARD: Jaz sem tonski tehnik! Pripravnik! Sploh ne smem voziti službenega avta!
MARJAN: Boš vsaj jokal skozi volan! Samo solze operejo ruske terence! - Se spomni. moram po glavnega urednika, šel bo z nami.
BERNARD: Ne moreš ga peljat na bojišče, kdo bo prirejal večerje za politike? Zdaj je vojna, zdaj bodo hodili vsak dan k nam!
MARJAN: Minister za informiranje ima sestanek s šefi medijev, moram glavnega spravit proč, da ne bo česa resnega izvedel, v preveč pravi stranki je, da ne boš kaj zinil, kam gremo, pa zakaj.
BERNARD: Precej razrvan. Kdo bo šel s tabo, Marjan? S tabo se vozi smrt na havbi kot balerina na rollsroyssu.
Drugi prizor
Svetlobni in glasbeni efekti, projekcije, pantomima.
V Ladinivi se vozijo Marjan, Tom, Bernard.
TOM: Kakšna laž so vojni filmi. Kakšen ponaredek! Peljali smo se mimo tisoč vozil, vsa so se obnašala nenavadno, ustavljala so v križiščih, hrzala, pljuvala levo, desno, bili smo na črpalki, v samopostrežni, v cvetličarni, sama vsakodnevna prizorišča, vse totalno drugače, bi rad videl kako bi Lev Nikolajevč Tolstoj napisal Vojno im mir, pojma ni imel blefer stari …
MARJAN: Ja, vse je laž, Tom. Vse je laž.
BERNARD: Šofira in opazuje. Tu je. Tu je še lisa na tleh. Tu je ležal, dež je padal nanj, pustili so ga ležati …
MARJAN: Če je bil sovražnik.
BERNARD: Kaj pa Polineikes? In Antigona?
TOM: Radovedno. Kje je truplo? Ni nobenih trupel?
Izstopijo iz avta in se sprehodijo po bojišču, gledajo luknje v bifeju in prodajalni tekstila, luknje v ometu, kažejo drug drugemu, kje so samohodke zdrsnile v jarek, opazujejo nekaj deset zgorelih vozil, od traktorjev do kamionov.
TOM: Nekaj najde na tleh. Tu je samo maska, prestreljena, kri, možgani. Masko imaš na glavi v samohodki, nič ne vidiš, možgani ti zamašijo dihalni ventilček.
BERNARD: Se slabo obvlada. Uhuhuhu!
TOM: Deset požganih vozil, nekaj lukenj v hišah, tu pa kapa s petokrako, tako kapo sem imel jaz, Musa mi jo je spizdil v jedilnici, zato sem jo jaz spizdil Borivoju, Borivoj pa Hamzi, pa ga je Hamza mahnil po glavi, pa ker se je zmotil, je mahnil Brkota, potem sem pa jaz vsem skupaj zlil zelje na glavo … fuj! Kapo sem dobil nazaj, samo zvezda..zvezda je izginila! Prav taka!
MARJAN: Ta pa ima zvezdo, ampak glave pa ne več.
BERNARD: Bitka je trajala ure in ure, gospod glavni, Marjan pa je hotel, da bitko prenašava v živo za val dve sto dva.
TOM: Ni vala dve sto dva, vse tri programe smo združili, zdaj imamo vojno štiriindvasjet ur na dan samo na enem programu!
BERNARD: Navdušen. Marjan, domov gremo,niti na sporedu ne bomo!
OFICIR TERITORIALNE: Mračen, v trenutku pridrvi mednje. Izginite! Izginite!
MARJAN: Priteče z mikrofonom in začne delati. Gospod starešina, ne bom omenjal vašega čina, niti tega, da ste kapetan, niti tega ne, kje smo, da ne bi kdo kaj iskal po zemljevidu, ovinek pri Trzinu, vaša provizorična skromna barikada je ustavila kolono samohodk, koliko samohodk?
OFICIR: Izginite, hudičevi mrhovinarji. Izgubil sem človeka. Dobrega fanta. Izginite pri priči, to ni zabava.
MARJAN: Ste vi zadeli prvo samohodko v gosenico, zakaj niste zadeli še zadnje, da bi jih potem imeli trideset na tem ovinku?
OFICIR: Na nič ne bom odgovarjal, nisem dolžan odgovarjati, policiji sem vse povedal..
MARJAN: Po štirih urah so prišli na pomoč specialci in počili hudobneža, ki se je štiri ure streljal z vami sto petdesetimi …
OFICIR: Ni bil on sam!
MARJAN: Aha, bili so rekruti brez streliva, pa še ubogali ga niso!
OFICIR: Imeli so strelivo, vojak strelja, tudi če noče …
MARJAN: Tri je ustrelil od zadaj v glavo. Ker niso hoteli streljati! Je to res?
OFICIR: Streljali so. Niso hoteli v napad na nas!
OFICIR: Zelo oster. Ne vtikajte se v vojaške zadeve! Čuvati moram svoje ljudi, čuvati moram sebe v zaklonu, da ne bi mladeniči ostali brez poveljnika, niti streljati se ne smem, oni norec pa žrtvuje življenje za našo skupno domovino, ki je nočemo imeti več za skupno domovino, pa še se ne smemo izpostavljati za novo domovino Slovenijo, ker bi drugače zdaj bilo tukaj dvajset mrtvih herojev, jaz pa bi bil kriv.
MARJAN: Kaj niste?
OFICIR: Ustavil sem kolono, vi ste bili tu, radijci, bi jo vi ustavili s svojim gobcanjem!
MARJAN: Ne podcenjujte gobcanja. Gobcanje to so mediji. Gobcanje pomaga!
OFICIR: Ja, če ga dodamo k nekaj zabojem porabljenih,ja, potem lahko rečem, da je najbolj zaleglo nekaj poguma pri pogajanju,samo da so policijski ostrostrelci zadeli njihovega poveljnika, pa so se ostali nekako omehčali, tega ne smete sporočiti po radiu. Nič gobcanja!
MARJAN: Mogoče bi koga drugega zanima vaša izkušnja?
OFICIR: Zginite, tu ni ničesar več.
TOM: Marjan, ne oviraj človeka pri delu.
MARJAN: Ni povedal, kam je ušla prva samohodka, ta v jarku je druga, tista zgorela je tretja, poskušaj prebrati napis na tem kamionu …
BERNARD: Piščanci so narisani.
TOM: Barikada je v celoti pogorela.
MARJAN: Ampak piščanci so še tu, no, dva piščanca do polovice. Gremo! Poženejo avto. Prenašal sem ga v živo, on pa je mislil, da bomo doma montirali oddajo. Ti vojaki ne vejo, kaj je medij. V slušalke. Mojca, si ulovila?
MOJCA: Glas iz zvočnika. Tom je rekel, da moramo vsako sporočilo prej posneti, preden ga spustimo v eter. Še dobro, da smo te lahko malo scenzurirali, smo te že, si že bil na sporedu.
MARJAN: Tomu. Si me ti zajebal, Tom? Niti v vojni nimam prenosa v živo?
BERNARD: Prenašaj skoke v Planici!
TOM: Če še kdaj bodo!
Bučno se odpeljejo.
Tretji prizor
Studio na radiu. Steklena stena, za njo okrogla miza. Pred stekleno steno mešalna miza in miza s telefoni in računalniki.
Dogodki v studiu potekajo delo istočasno kot dogodki na poti na letališče.-
RON: Direktno v mikrofon. Ponovi še enkrat, Žan, kdo je bil na cesti? Kdo je pritekel? Kdo je sprožil v koga? Snemamo te!
ŽAN: Glas po telefonu. Sovražnik je osvojil mejni prehod Kurbjek, naši so bili prisiljeni napasti. Po kratkem streljanju so se sovražniki predali. Zdaj je mirno … Ne bo za dolgo. Opazil sem kolono vozil, ki prihajajo proti …
MOJCA: Govori kar čez. Dosti imam tega! Sovražnik je poslal pomoč kasarni v Malo Pišnico, ti si sporočil, da je kolona krenila na pomoč kasarni v Gluhi rovt. Kasarna v Mali Pišnici se je predala, potem pa se je predala še kasarna v Gluhem rovtu, ker pomoči ni in ni bilo od nikoder. Ti zavajaš naše poslušalce!
RON: Dokler se predajajo, Mojca, je vse v redu.
MOJCA: Je, ampak … Samo če se šefi strinjajo. Moja pripomba: s kom se bodo potem vojskovali, če se bodo zaradi medijskih dezinformacij vsi predali?
RON: Vsi imajo svoje lastne veze in lastne veziste!
MOJCA: Pa ne tako elegantnih! Voziš kamion, tranzistor pa ti vse sporoči.
RON: Po telefonu. Žan, si končal? V redu? … Povedal bom, da si ti poročal, spustil bom del tvojega sporočila v živo …
RON: Nadaljuje v mikrofon. Dragi poslušali, potem ko so naši zasedli mejni prehod Kurbjek in sovražnikove ranjence odpeljali v bolnišnico, jim je prišla na pomoč enota tisoč mož. Zasedli so dohode v mesto, zasedli so vzpetine okoli ceste … veselijo se že srečanj s sovražno kolono, ki drvi svoji pogubi naproti. Prebivalce obveščamo, da poskrijejo kure v klet in da otroci ne lezejo z daljnogledi na strehe …
Četrti prizor
Širna planjava med Kamnikom in Kranjem, v daljavi Alpe, nekoliko bližje črni gozdovi.
ANGLEŽ: Neprestano fotografira, saj je vojni reporter. Je to tank?
MARJAN: Naši so ga uničili.
ANGLEŽ: Zakaj pa ne gori?
MARJAN: Ogenj je že ugasnil.
ANGLEŽ: Tank je prerezan na pol, tu vidim v rezervoarju vsaj tono nafte.
MARJAN: Kaj vi v Angliji nimate gasilcev? Kaj bi radi fotografirali nekaj desetmetrske zublje?
ANGLEŽ: Bi si vi upali z vžigalico prižgati tale časopis in ga od daleč vreči v rezervoar, pa zbežati?
MARJAN: Ne, ne bi si upal.
ANGLEŽ: Zakaj ne?
MARJAN: Ker mi ne bi uspelo.
ANGLEŽ: Perfektno! To bi bilo perfektno!
MARJAN: Ne razumem, zakaj?
ANGLEŽ: Ne razumete? Kako ne? - Kakšno truplo bi sodilo na sliko.
MARJAN: Vi gospod Anglež ste pa povsem po nepotrebnem nekoliko krvoločen?
ANGLEŽ: Saj je vojna ali ne?
MARJAN: Ampak zakaj bi mene kar predelali v čevapčič?
ANGLEŽ: Ni trupel. Že tri ure se podim med Kamnikom in Kranjem, pa nobenih trupel.
MARJAN Žvižga znano popevko. Kaj je rekel Rupel? Ne bo nobenih trupel! Angležu. Sam se obesi, perverznež, na torbico od fotoaparata!
ANGLEŽ: Povejte čisto po pravici in resnici - kdo je uničil ta tank?
MARJAN: Otroci. Okoliški otroci.
ANGLEŽ: Tu smo med polji, kje tu najdete otroke? Otroci niso krave, da bi se sprehajali med polji?
MARJAN: Vaški otroci. Kaj jaz vem. Potikajo se okoli, pa vedno kaj ušpičijo.
ANGLEŽ: V vaši deželi otroci zažigajo tanke?
MARJAN: A v vaši ne? Vsaj na Irskem? - Človek, v vojni smo, Slovenija je napadena. Branimo se, kakor vemo in znamo, otroci pomagajo po svojih skromnih močeh.
ANGLEŽ: To je bil močen otrok.
MARJAN: Ja, pri nas otroci pomagajo doma okoli hiše, pa so močni.
ANGLEŽ: Z enim udarcem je počez po dolžini in višini prerezal tank na pol.
MARJAN: Fotografirajte, glejte, čudite se. Jaz se ne spoznam na tanke.
ANGLEŽ: Jaz se pa.
MARJAN: Kaj pa ste? Novinar. Najbrž začetnik. Golobradec. Poslali so vas na proslavo razglasitve neodvisnosti. Na Kučanov banket v Cankarjevem domu po proslavi ob dviganju zastave pred skupščino.
ANGLEŽ: Bil sem v Iraku, Kašmirju, Pakistanu, Libanonu, Hondurasu.
MARJAN: Čestitam. Kje vam je najbolj ugajalo?
ANGLEŽ: Irak je bil enkraten. Stotine tankov uničenih. Moram reči, nobeden ni bil z enim udarcem lepo kot konzerva prerezan na pol.
MARJAN: Veste kaj?
ANGLEŽ: Kaj?
MARJAN: Ne verjamem vam.
Peti prizor
Cesta, tank, jarek, prejšnje prizorišče.
Prikaže se novinarka Radia Barcelona, Katalonka je bila dopisnik že v več vojnah, v rdečih rožastih hlačah, v živahni bluzi, visokih petah in z magnetofonom čez ramena stika ob cesti, s sabo vlači prevajalko Jožico, profesorico španščine, ki je kot vse kaže popolnoma uničena.
KATALONKA: Tu je nekaj.
PREVAJALKA: Jaz ne grem blizu.
KATALONKA: To moraš videti! Mo, tebi ni treba, jaz moram. To slikate, gospod?
ANGLEŽ: Se pohvali. Že pet sto posnetkov.
NOVINARKA: Zaradi mene se ne sekirat, jaz nimam fotoaparata, ti prasci, radi bi se odcepili od neuvrščene Jugoslavije, lažejo, kradejo, puščajo na pol prerezane tanke naokoli, nikjer nobenih trupel, mene bo redakcija ubila, ubila, dobesedno, če dajo dnevnice, hočejo trupla. Naj tekam naokoli in iščem kot slepa kura? Tu bi moralo biti polno trupel! Pešadija prodira za tanki. Tanki se spopadejo s tanki, kaj drugega kot tank ne uniči tank, no ja, raketa, ampak kje so razbitine helikopterjev, oh, hudičevi amaterji, rečejo, bomo imeli proslavo, kličejo redakcijo, naši jih prečitajo, uganejo, stari mački,tako na pol intuitivno, nekaj smrdi, nekaj je v zraku, to bi utegnila biti vojna, pošljejo mene, odpre se čir od prejšnje vojne, kupim deset zabojev viskija, dam se cepiti, grem v tečaj karateja, no, pa je to vojna? Pristala bom na disciplinski!
MARJAN: Vsiljivo zagovarja interese svoje države. Gospa, motite se, vse jutro se je pešadija spopadala s pešadijo, seveda, vi ste lepo spali po prekrokani noči, sprejem pri predsedniku države, rakci, banane, šampanjec, danes, ko se je megla razkadila, so naši hrabri reševalci raznašali ranjene, ja, tudi trupla …
NOVINARKA: Angležu. Ko že buljiš skozi teleobjektiv, si videl kje kakšen metek, si videl kakšen madež krvi, si videl kakšen košček možganov … ?
ANGLEŽ: Niti slučajno, niti pod razno!
KATALONKA: Se opravičujem, možgane je najlažje opaziti, če jih razmažeš po tleh so v najhujšem nasprotju z okoljem …
PREVAJALKA: Tega ne bom prevajala!
KATALONKA: Ti nikoli nič ne najdeš, nič ne vidiš, zato si fotoreporter, ampak v Iraku sva padala čez tisoče tulcev..
ANGLEŽ: V kakšno lužo krvi, vedno.
KATALONKA: Ja, na možganih rado spodrsne.
ANGLEŽ: Če padeš, grabiš po pesku, potem pa vlečeš čreva za sabo …
KATALONKA: Samo, da niso tvoja.
MARJAN: Pomočniku. Odpri prtljažnik.
BERNARD: Je že odprt.
MARJAN: Trikrat pihne v mikrofon. Redakcija, me slišite?
Šesti prizor
Studio se osvetli. Istočasno dogajanje v studiu in na cesti.
MOJCA: Glas po silnem prasketanju. Tu Mojca.
MARJAN: Dobro, Mojca, lahko pričnem …
MOJCA: Ko zaslišim pisk. Srečno!
Pisk se zasliši.
MARJAN: Dragi poslušalci vala dve sto dva, pred nami se v tem junijskem jutru razprostira bojna poljana … cesta, od tu se pride do letališča Brnik, tod mimo se pride iz Kranja v Kamnik ali Ljubljano, megla se je razkadila med mlado koruzo …
MOJCA: Mu govori po slušalkah. Ne nakladaj, Marjan, direktno v programu si, kje so trupla?
MARJAN: Pobesni. Zaenkrat ne vidim nobenih trupel.
MOJCA: Kje so ranjenci? Kje so rešilci z nosili za stokajoče ranjence? Ne vidiš kje kakšnega Rdečega križa?
MARJAN: Nehaj si izmišljevati. - Pred mano je tank, dragi poslušalci, neverjetna sila ga je po višini in celotni širini in dolžini razklala na pol, kupola s cevjo leži v jarku, cev obrnjena navzdol v nemočnem besu, gotovo je v cevi še granata, ki ji k sreči ni bilo usojeno, da bi poletela in zadela in se razletela, v strašni zevajoči luknji razklanega jeklenega tankovega telesa najmanj tona, kaj, dve toni zelene nafte, tekočina se lesketa v jutranjem soncu, okrog se potika Anglež in novinarka radia Barcelone, Anglež je v kockasti obleki, gotovo špijon, kaj mu je potrebno en in isti uničeni tank fotografirati petdesetkrat, Katalonka je v zelenorumenih hlačah z velikimi rožami, s seboj ima prevajalko, prevajalka ji dopoveduje, kaj vi veste, kaj je Balkan, Katalonka pa stika po grmovju za trupli.
MOJCA: Trupla? Si rekel trupla?
MARJAN: Poslušalce moramo pomiriti. Kakršnakoli obvestila poslušate danes po radiu, povsod sem videl pogum, neuklonljivo voljo upreti se napadalcem, en dan živimo v samostojni in neodvisni državi in svoje samostojnosti in neodvisnosti ne damo nikomur, vedno jo bomo sposobni braniti.
MOJCA: Streljanja ni slišati od nikoder?
MARJAN: Sem grede so nas preletavali avioni. Lovci. Migi! Pikirali so na nas! Zaokrožili, pikirali drugič, nismo čakali, da pridejo še tretjič. Pilot se je spustil čisto nizko in opazoval ali imamo orožje.
MOJCA: Ali ga nimate?
MARJAN: Mikrofon je naše edino orožje. Mikrofon in resnica. Ne vem, kakšne cilje so letala obstreljevala, zdaj se bom povzpel na hrib in skušal ugotoviti, ali ne gre morda za napad na letališče?
MOJCA: Letališče, saj res, tam zraven je letališče. Ampak saj danes potniška letala nikamor ne letijo?
V daljavi besno obstreljevanje, eksplozije.
MARJAN: Slišite? Slišite? Eksplozije! Sirena! Nekje gori! Požar! Prekinil bom poročanje, dragi poslušalci vala dve sto dva, poskušali se bomo povzpeti na kakšno vzpetino tu v bližino, pa se javimo, pa povemo, kaj vse je uničil neusmiljeni sovražnik.
Sedmi prizor
Stokanje.
Ob cesti. Iz gozda nekakšno vzdihovanje in stokanje.
Anglež še vedno fotografira, Marjan in Bernard in Tom v bližini.
KATALONKA: Pejdi z mano v gozd, da boš prevajala.
PREVAJALKA: Kaj pa delam že ves čas? Pa zobje mi šklepetajo.
KATALONKA: Tu, naravnost!
PREVAJALKA: Nisem padla na glavo, tam je vojska.
KATALONKA: Vojska tu, vojska tam, sprti strani sta preveč skupaj, zato se ne moreta spopasti, bi bilo preveč mrtvih, zato pa težijo … čisto varno je … Vojak joka, tam leži v nizkem grmičevju na položaju, pa joka.
PREVAJALKA: Ne grem, ne grem dol s ceste v nizko grmičevje, kaj me briga!
KATALONKA: Pa tla imate čisto mehka. Norci neumni, Sadam ima vsaj pesek! Upam, da Jugoslovani znajo angleško?
KATALONKA: Kliče od daleč, z roba gozda. Že dva dni ni pil, blede so mu. Imaš kaj vode?
PREVAJALKA: Ti imaš čutaro!
KATALONKA: Imam cocacolo s šnopsom, ne sme piti žganih pijač na položaju.
OFICIR JNA Priteče do Katalonke. Pogovarjaš se z mojim vojakom?
KATALONKA: Ja pa kaj? Kdo ste vi? Intervju za Radio Barcelona. Joka, vojak vam joka, niti čaja mu ne privoščite. Kje pa so druge osvežujoče pijače, naravna limonada, tonik, brezkofeinska kava?
OFICIR: Odmah ćemo ga streljati. Takoj ga bomo ustrelili.
KATALONKA: Prevajaš pa dobro. Ustrelili? – Zakaj pa?
OFICIR JNA: Govori z novinarji.
KATALONKA: Tu Brska po torbici, izvleče paketek, ga odpre, potegne ven cigareto in ga da oficirju. … tu … da bo imel poslednjo cigareto!
OFICIR JNA: Ni treba.
KATALONKA: Vzemi, vzemi.
OFICIR JNA: Res ni treba. Potem pa doda. Če daste celo škatlo, ga ne bo ustrelil?
KATALONKA: Kreten! Imam še pol škatle, pa še to za ves dan! Na, imej, pa ne jezi me več! Ampak onemu daj kakšno!
OFICIR JNA: A v zahvalo, ker ga nisem ustrelil?
Osmi prizor
Katalonka se vrača, sezula se je, čevlje nosi v roki.
PREVAJALKA: Vas je napadel?
KATALONKA: Vedno isto. Vedno isto. Vojaki žejni, oficirji bi pa radi kadili.
PREVAJALKA: Tu imam čutaro z vodo. Z veliko težavo sem jo našla.
KATALONKA: Misliš, da sem tako nora, da jo bom še enkrat nesla tja?
PREVAJALKA: Ni bilo zastonj. Imate vsaj avtentičen intervju?
KATALONKA: Deloma. Zvečer ga bom napisala v hotelu.
Deveti prizor
Goreči avtobus.
Daleč naprej po cesti, gozdna pot, pogreznjena med strma robova ceste, drevesa … šumenje dreves …
Avtobus s prikolico gori in razsvetljuje prizorišče. Vročina puhti.
Na ozki stranski poti za Brnik so z novim dvodelnim avtobusom zaprli prehod. Avtobus je tank deloma odrinil, ga zažgal, pa se po robu poti odpeljal mimo.
Zdaj avtobus gori, Marjan, Tom, Bernard plešejo okoli njega kot v kakšnem džungelskem filmu. Vse polno ljudi nekje v ozadju Zgolj zvočno., si prav tako prihajajo ogledovat avtobus.
TOM: Ne, Marjan, ne bo premaknil avtobusa.
BERNARD: Samo četrt metra potrebujemo, pa pridemo mimo.
TOM: Marjan, ne bom premikal gorečega avtobusa.
MARJAN: Saj je že zgorel. Samo še znak TAM v srčastem okvirčku je viden.
TOM: Jebeš ti vojsko, ki uničuje avtobuse. Samo da ne uniči našega TAMA, ponosa Maribora, tovarne avtobusov in tovornjakov, izvoznika za Egipt in Alžirijo …
BERNARD: Stvar je taka. Če se ladaniva zadene v goreči avtobus lahko poškodujem gume.
MARJAN: Vraga boš poškodoval gume. Guma je trša od jekla, nikakor ne gori.,
TOM: Poglej gume od avtobusa … zgorele so kot lampijoni …
Marjan: Če je tank odrinil avtobus, ko še ni zgorel, ga lahko – če pljunemo v roke – odrinemo tudi mi zdaj, ko je zgorel …
BERNARD: Se je zazrl v okolico. Tam glej, se lepo elegantno peljeta dva Avstrijca v džipu, tisti džip tam, ovešen je z deset kantami za bencin … peljeta se kar po polju in travniku, okoli gozda bosta šla proti Brniku …
TOM: Tega ne bi naredil noben idiot. Kjer je trava so lahko mine, kjer ni trave, so lahko mine. Kjerkoli so lahko mine!
MARJAN: Tako bosta Avstrijca lepo prišla na letališče!
BERNARD: Če se ne motim, se za njima vozi še turški dopisnik v škodi.
TOM: Kako veš, da je turški dopisnik?
BERNARD: Zgleda mi turško, kaj pa vem, govori pa po rusko.
MARJAN: Dobro, Tom, če me ubiješ ali ne, peljemo se za njimi, za džipom in za škodo!
TOM: Glejta, takole bo: škoda pelje deset metrov za Avstrijcema, točno po kolesnicah, mi pa dvajset metrov za škodo, točno po kolesnicah, če je kje mina, naj raznese optimiste pred nami …
BERNARD: Marjan, Marjan, zakaj hočeš, da umrem tako mlad?
MARJAN: Ti samo pritisni na plin, pritiskati je važno! Pelji … imamo petdeset tonskih tehnikov, vsi ste zanič, pa ni problema.
Zvok naznani, da so se odpeljali.
Deseti prizor
Parkirišče pred letališčem
MARJAN: Dragi poslušalci, javljam se z letališča. Če se še spomnite, pred tridesetimi minutami, ko je lovec na odprtem polju pikiral na naš reporterski avto? Preživeli smo. Sploh ni streljal na nas, predstavnike medijev, letel je na letališče in tu je pikiral in streljal na parkirišče … Med stotinami in stotinami … no, če jih preštejem, vsaj štirideset jih je … uničenih avtomobilov, kaj vse je tu, bemweji, jugoti, mercedesi, toyote … sovražnik se ne ustraši ničesar … hoče, da bi se v Sloveniji vozili v vedno slabših avtomboilih … Upam, da ni zadel še kakšnih potniških letal? Tu okoli so razstavljeni muzejski primerki letal, ne, vsi so še ohranjeni v celoti … Tu vidim človeka … Prihaja mi naproti, zaskrbljen …
BERNARD: Mu šepeta. To je avstrijski novinar, tisti, ki se je peljal na letališče okoli gozda …
MARJAN: Ne posluša Bernarda. Ste vi očividec?
BERNARD: Kamero ima, snema, hoče, da primeš metek letalske strojnice in ga držiš v zrak …
TOM: Dovolite, bom jaz prijel metek … ti se pa umakni iz kadra, Marjan, da bo gospod novinar lažje informiral svetovno javnost …
BERNARD: Gospod novinar čaka svojega tonskega tehnika, pa se mu je zgubil med gorečimi avtomobili … Marjan, ti potrebuješ samo ton in mene, začni.
MARJAN: Kar začne. Dragi poslušalci, nimam besed, novinarji se taremo med kadečimi se avtomobilskimi razbitinami … med scvrtimi gumami, med včerajšnjimi lepotci, ki so zmogli sto sedemdeset na uro v ovinek … gledam te sežgane komandne plošče, razgnalo je šipe spredaj, zadaj, ob strani … kakšna tragedija … Zdaj se bomo preko piste odpeljali do hangarja … Lovec je strmoglavljal na hangar s potniškimi letali naše družbe …
BERNARD: Se nenadoma opoteče v čudni slutnji. Letališče … Brnik … babica mi je vedno govorila, nikoli na letališče, tam se dogajajo svinjarije, stjuardese in piloti, turisti in turistke, poslovneži in duty free, avioni se dvigajo, odlepijo se, sklapajo kolesa … pred pristankom jih spet sprožijo … trenutki odločitve, trenutki nevarnosti …
AVSTRIJEC: Vas lahko nekaj vprašam?
TOM: Prosim.
AVSTRIJEC: Zakaj je to dobro? Zakaj vendar avtomobile? So avtomobili koga napadli?
TOM: Zelo resno. Občutek imam za nevarnost. Ta hip nekaj zvoni. Slišite frekvenco? To bo alarm! Po mojem skromnem mnenju je takoj potrebno zbrisati od tu!
AVSTRIJEC: Ničesar ni. V gozdu pa so reševalci z nosili, če bi se komu kaj zgodilo.
MARJAN: Tom, ne pogovarjal se s tem konkurentom, hitro moramo do piste. Na vzletno stezo!
TOM Hladno. Ne gremo na pisto.
BERNARD: Ne vem, če imate prav, gospod Tom. Pri hangarju so se dogodile usodne reči. Pogledati moramo, kaj je z našo slovensko potniško zračno floto … !
TOM: Dobro, dobro, dobro, vozili se bomo pred glavno letališko zgradbo gor in dol, medtem se dogodi zračni desant, kot desant na Drvar, padalci, bombardiranje ali kaj, idioti, shizofreniki! Radio ima tri ladenive z premičnimi radijskimi postajami, vidva bi uničila naše osnovno sredstvo … Kako bomo delali kmetijske oddaje?
BERNARD: Če bi mene kdo kaj vprašal, raje vozim po letališki stezi, široka je, lahko obračamo, pa vsaj vidiš, da ni nobene mine … kar odleglo mi bo, samo da bomo zavili na letališko stezo … na pisto pejmo, na pisto! peljal bom po pisti …
TOM: Na pisto in na disciplinsko. Ni govora, domov gremo. Naravnost v Ljubljano jo dajmo. Ne! Ne! S pisto me ne bo noben posiljeval!
MARJAN: To so grožnje!
AVSTRIJEC: Se previdno vmeša. Smem vprašati gospode? Samo vprašanje … nisem prav razbral vaših misli …
TOM: Izvolite!
AVSTRIJEC: Gospod … Zakaj ne dovolite vašima gospodoma sodelavcema, da bi se vsi skupaj lepo odpeljali na pisto … zakaj ne?
MARJAN: No, razloži.
BERNARD. No, zakaj ne?
TOM: To je tako, gospod, novinar in tonski tehnik, oba ta dva, hočeta biti na varnem, na letališki stezi je varno. Ker predvidevamo, da hoče sovražnik pripraviti desant in se iz zraka nenadno kot jastreb spustiti na naše malo letališče, se bo seveda že sam sovražnik seveda potrudil, da ne poškoduje piste. Zato, seveda, ne bo streljal na nikogar, če se bo kdo zapeljal na letališko stezo. Jaz, njun šef, pa ne prenesem, da ta dva, novinar Marjan in tonski tehnik Bernard nočeta ničesar tvegati, rada bi se zrinila tja, kjer se jima zdi varneje … kaj varneje, popolnoma varno …
AVSTRIJEC: Mozga nekaj časa. Vojska pa je zato, da kaj tvegamo?
TOM: Ja, kaj bi vojska brez tveganja …
AVSTRIJEC: Počakajte, da pride moj tonski tehnik, že prihaja! Sem, sem pridi! - Zakaj pa vi zdaj bežite?
TOM: Ker sem jaz tako rekel!
AVSTRIJEC: To ni pogumno. Jaz in moj tonski tehnik bi rada kaj tvegala! Novinarji moramo biti v prvih bojnih vrstah!
MARJAN: Si ga slišal? Pa vojna sploh ni njegova vojna!
BERNARD: Odličen je! Oba sta odlična!
TOM: Dosti je bilo. Če je dosti, je dosti. Nehati je potrebno …
Enajsti prizor
Ladaniva poskakuje po ozki poti med drevesi. Marjan, Bernard, Tom hitijo domov.
STRAŽAR TERITORIALEC: Plane na pot. Stoj stoj stoj! Streljam!
Strahovito škripanje zavor. Ropot.
MARJAN: je zlezel iz avta. Kaj misliš, frajer? Lahko bi te povozil!
STRAŽAR-TERITORIALEC: Ustrelil sem, pa se strojnica ni sprožila.
MARJAN: Lažeš, lažeš, lažeš, da bi me prestrašil!
STRAŽAR-TERITORIALEC: Ne vem, kaj je narobe, zjutraj sem nogice pozabil doma … zdaj pa ne sproži.
TOM Ugotovi. Če bi se sprožila, bi mi bili mrtvi.
MARJAN: Kako se naj zanesem nanj? Niti ustreliti me ne zna! Se drži za glavo. Zdaj pa obljublja, da me bo kdaj drugič!
STRAŽAR-TERITORIALEC: Sami ste si krivi. Zakaj ste pa tako divjali? Vse pripišite sebi!
MARJAN: Se ozira okoli, gleda med drevesi. Malo poglej okoli sebe, kje si postavil zasedo, z onega stolpa tam čez te opazujejo …
STRAŽAR-TERITORIALEC: Na muhi nas imajo. S stolpa nad hlevom kmetijske zadruge! Morali bi jih pregnati. Hoteli smo jih pregnati. Ampak se je potrebno nekako priplaziti do tja!
MARJAN Zelo se razširokousti. Ne bi bil problem. Strokovno gledano, zmeren problem. Če hočeš, se ti jaz odplazim kadarkoli, kadarkoli se odplazim do tja, samo daj mi puško, pa seveda, nenazadnje, krij me!
STRAŽAR-TERITORIALEC: To je lahko reči. Samo ne vem. Kako te naj kvalitetno krijem?
TOM: Kriješ ga lahko z mitraljezom.
STRAŽAR-TERITORIALEC: Jaja, ja, ja,če imaš nogice. Ne morem pa kar tako iz roke streljati mojim fantom čez glavo!
MARJAN: Kaj ne? Kaj ne? Če bi znal streljati, bi šlo.
STRAŽAR-TERITORIALEC: Niso tako neumni, da bi se po trebuhih plazili do tja, pri tem pa razmišljali ali bo šlo!
MARJAN: Prima! Na pravem mestu ste!Ovirate promet! Onemogočate promet! Ko bodo izbruhnile prave sovražnosti, prava vojna in taka presenečenja, vas bodo oni iz stolpa postrelili ko mačke. Tk tk tk tk tk tk!
STRAŽAR-TERITORIALEC: Ti kar govori. Kje pa naj držimo zasedo, če ne tu?
MARJAN: Najprej nehajte streljat iv vsako avto, ki malo hitreje pelje mimo!
STRAŽAR-TERITORIALEC: Saj noben ne pelje! Zdaj tudi več ne bo!
MARJAN: Nasvidenje fantje! Gremo! V avto! …
BERNARD: S slušalkami, totalno prestrašen. Ta hipec sem slišal … avstrijska novinarja sta se z džipom odpeljala na pisto in vozita cik cak … vozita cik - cak sem pa tja …
Marjan: Lepo, fino, videla bosta vse, napisala poročilo vsem svetu …
BERNARD: Posluša. Opozorili so ju naj nehata, nasprotnik zahteva, da povesta kdo sta. Pa da nehata.
MARJAN: No? Onadva pa pogumna. Ne povesta kdo sta. In ne nehata!
BERNARD: Nasprotnik zmerja in grozi!
MARJAN: Nič ne pomaga, nimata radia, pa ne slišita.
BERNARD: Imata televizijsko kamero, lahko se slikata!
Streli z protiletalskega topa.
BERNARD: Džokica, najbrž Džokica iz Kranja misli, da se mi od vala dve sto dva vozimo po pisti …
BERNARD: Strel je zadel … Slišimo eksplozijo. Eksplozija, to je eksplozija!
BERNARD: Strel, eksplozija …
MARJAN: Logično. Ves džip sta imela naložen s polnimi kantami bencina!
BERNARD: Saj res, da ne bi kje obtičala brez goriva!
MARJAN: Se odloči. Zdaj me pa nihče ne bo zadržal! Na pomoč jima grem!
TOM: Zakaj? Bencina jima ne bo zmanjkalo … .
BERNARD: Na letališču že norijo, preplah, džip gori na pisti … to moramo videti! To moramo videti od blizu!
MARJAN: Tudi, če mi takoj stopi slon na glavo! Tega ne smem o zamuditi …
TOM: To bomo zamudili.
MARJAN: Tone Stojko, Mladinin fotoreporter, je tam, išče zorni kot, naravnava blendo, slika požar, ustvarja zgodovino, jaz pa ne bi smel! Ne smem biti tam … !
TOM: Z mikrofonom ne moreš delati umetniških posnetkov … !
MARJAN: Tom, to so trupla, trupla, goreča trupla, novinarji, Avstrijci …
TOM: Tudi, če skurijo ves CNN.
BERNARD: Posluša ščebetanje po radiu, hrup in trušč in zavijanje. Bavčar govori … vama priklopim na glas?
MARJAN: Kaj pa pravi?
BERNAD: Naj nihče, pa če je potrebno ali ne, ne hodi po cestah.
MARJAN: Saj mi se vozimo!
BERNARD: To še posebej odsvetuje …
Se odpeljejo in vozijo proti Ljubljani.
Dvanajsti prizor
V avtu na poti, Marjan, Tom, Bernard.
TOM: Kako me je pogledal, ko sem rekel: Ne dovolim jima!
MARJAN: Zakaj ne bi poročali s piste? Ni razloga!
TOM: Sem jima rekel: Ker sovražnik načrtuje desant, ne bo streljal na nikogar, ki bo na pisti. Tja hočeta, tale dva, ker se jima zdi varno!
BERNARD: Ne šalita se. Tudi jaz bi rad bil kje tam,kjer je varno.
MARJAN: Vojna ni zato, da iščeš varen kotiček? Je rekel urednik!
Krohotajo se, nekoliko pretirano, skoraj panično.
BERNARD: Misliš, da iščeš varno letališko stezo?
MARJAN: Kadar Tom dobi občutek,da je potrebno zbrisati, takrat zbrišemo!
BERNARD: Ampak zakaj ne na pisto?
Po radiu se vrstijo obvestila.
MOJCA: Glas iz radia. Zgorela sta. Zgorela sta v celoti, popolnoma, v prah in pepel. Strel s protiletalskega topa je zadel vozilo dveh mladih novinarjev. Ne vemo, francoskih, angleških. Domnevajo, da morda avstrijskih.
TOM: Ljudi pretrese, če kdo umre v vojni.
BERNARD: Ljudi smrt strašno pretrese.
TOM: Prometne nesreče Slovencev ne pretresejo.
BERNARD: To ni prometna nesreča, to je vojna, To isto se lahko zgodi tudi nam …
MARJAN: Narobe. Saj se mi trije sploh ne vojskujemo …
Trinajsti prizor
MAJDA, DOPISNIK IZ ORMOŽA
Ron, Mojca, Majda
Radijski studio.
RON: Po telefonu kliče ladonivo in govori s Tomo. Že trideset ur je neprekinjeno na nogah … Plazi se mi pod kamion v cestnih zaporah in gleda, če teče iz kakšnega rezervoarja, včeraj sem poklical njenega moža, naj jo spravi s ceste, on pa jo je obvezal, ker ji je goreč asfalt zlezel v škorenj, potem je pa šel domov gledat televizijo, Kacinovo tiskovno konferenco. Pobesnel je, ko sem ga poklical, da so mu ženo s puškinim kopitom po glavi in naj jo pelje na rentgen. Pa samo dvanajst dopisnikov iz podeželja imamo! - Peljal jo je na rentgen in potem, ko so rekli, da ni nič, samo pretres možganov, se je Majda odpeljala pred kasarno v Topolovec, kjer kaže na vročo zgodbo. Zapleta se.
TOM: Govori po brezžični zvezi. Ji naj rečem, da bo šla na disciplinsko, ker ne upošteva minimalnih pravil o varnosti pri delu?
RON: Iz studia. Majda je strašna dopisničarka, ne pade na take finte. Reči ji, da so bombardirali krško atomsko elektrarno, pa se bo hitro odpeljala pogledat.
TOM: Ne morem tega po radiu. Se bo Avstrijcem zmešalo, pa bodo zbežali na Češko. Potem pa lahko Srbi zasedejo Dunaj.
RON: Kliče iz studia po zvezi Majdo. Majda, tu imam glavnega, pravi, da greš spat.
MAJDA: Po telefonu. Daj me v živo. Takoj. Tu imam senzacionalni dogodek!
RON: Jaz imam tu v studiu tisoče zanimivih dogodkov! Pridejo, pa grejo- Od štiristo petdesetih radijcev jih danes tri sto ni prišlo v službo. Po telefonu zbiram najhrabrejše, petdeset sem jih že dobil, same ženske, ženske ste pogumne, ampak ti pa že trideset ur nisi spala! Naskakuješ štirideset ur?
MAJDA: Ne čvekaj! Ne boš me spravil v posteljo! Je že mož težil ves večer, nervozen je, ker je vojna!
Štirinajsti prizor
Jarek pred vojašnico v Topolovcu.
MAJDA: Nobenih izjav ne potrebujem. Povejte mi samo Se odkašlja., zaupajte mi samo vaše osebne vtise. Tu vas je štiri sto že dan in pol vkopanih pred kasarno. Boste napadli ali ne?
OFICIR-TERITORIALEC: Marš stran, ženska neumna, tu ni za civiliste, nisem pooblaščen pripovedovati o vtisih, če ne zgineš, bom ukrepal po pravilih … ?
MAJDA: In to je?
OFICIR-TERITORIALEC: Te bom počil!
MAJDA: Vaše izjave prenašamo v živo. Kdor zna ostro z mediji, bo ostro tudi za nasprotnikom. V kasarni je dve sto vojakov JNA, že dva dni nimajo vode in elektrike …
OFICIR-TERITORIALEC: Tudi mi je nimamo …
MAJDA: Gospod oficir, ste jih vprašali, če se bodo predali … ?
OFICIR-TERITORIALEC: Nočejo se predati. Pogajalca so nagnali.
MAJDA: Če frontalno napadete, bo sto mrtvih kot bi mignil, kaj naj sporočim onim v kasarni? Da jim jamčite življenje in varnost in da imate pripravljene tople kruhke zanje?
OFICIR-TERITORIALEC: Ni navdušen. Kdo je rekel vam novinarjem, da morate brskati po vsakem govnu?
MAJDA: Vam je Janša naročil, da morate napasti kasarno?
OFICIR-TERITORIALEC: Če že vztrajate: Janša je odstavil mojega predhodnika. Ker je vsakih deset minut spraševal po telefonu, kaj naj naredi. Naj napade ali ne. Ste razumeli? Ne mislim čakati, da odstavi še mene?
MAJDA: Pa ste vi kaj razumeli? Situacijo, namreč? Majda se obrne k najbližjemu vojaku. Gospod vojak, kako vi gledate na nastalo situacijo, ko vas bo vaš oficir popeljal na mitraljeze razpostavljene po dvorišču kasarne? Kaj menite, je lepo žrtvovati življenje za domovino? V mikrofon!
Petnajsti prizor
V kasarni v Topolovcu.
MAJDA: Po radijski zvezi. Zdaj sem v kasarni.
RON: Odlično. Odlično te slišim!
MAJDA: Postavili so med pred zid. Razvodnik straže sestavlja strelski vod.
RON: Daj mi odgovornega starešino!
MAJDA: Bi ga dala, tu stoji, pa je majhna težava.
RON: Kakšna težava, če je tam?
MAJDA: Majhna pač. Noče govoriti s tabo.
RON: Ni treba. Ti povej njegovo ime, čin, enoto, mi samo telefoniramo mednarodni javnosti, sodišču v Haagu. Prišel bo v časopise, prišel bo pred mednarodni tribunal!
MAJDA: Zbirajo se. Nekam veliko jih je. Kot vse kaže, me bodo ustrelili.
RON: Ustrelili? Žal mi je. Se spomni. Samo glej, da bo mikrofon vključen. In da bo delal!
MAJDA: Na hitro poroča. Situacija sploh ni kazala tako slabo, sto trideset od dve stotih vojakov je za predajo. Deset najhujših pacifistov pa so zaprli. Vendar višji kot so po činih, bolj so za odpor do zadnjega diha. Sovražijo Slovence, pravijo, da so to sami tatovi in dobičkarji … Da mi, Slovenci izdajalsko podpiramo sovražne elemente na Kosovu … Zdaj se ne morejo dogovoriti, kdo bo pisal zapisnik ob ustrelitvi.
RON: Svetuj jim, naj najprej zagotovijo tri overovitelje, ne! Pet do deset overoviteljev, nerodno bo, če jih bo v naslednjih minutah toliko padlo, da zapisnika o tvoji ustrelitvi ne bo mogoče overoviti.
MAJDA: Ron, počasi zgubljam živce, pomagaj mi!
RON: Obvestil sem višje vodstvo ne skrbi, že kličejo generalštab! Majda! V rokah držiš najmočnejše orožje na planetu. Mikrofon prenosne radijske postaje. V priročniku za novinarje piše: Bodite skromni, ni treba, da je zmeraj mikrofon v živo!
MAJDA: Jaz bi rada sebe v živo!
RON: Šla bi spat, pa bi bilo.
MAJDA: Ne razumeš, tu gre za ljudi, onih štiri sto zunaj se trese in trese, ampak napadli bodo na juriš, teh dve sto tu se trese in trese, ampak streljali bodo v napadalce!
RON: Majda, to je vojska. Noben ne ve, kako je to, moški se spravijo skupaj, pa imaš Soško fronto.
MAJDA: Hvala za pomoč. Koraki, govorjenje. Tu so prišli! - Druže kapetane, kažite mi ime, prezime, čin, broj jedinice ne treba - samo zbog evidencije medjunarodnog suda, kunem se.
OFICIR JNA: Zelo vojaško. Jebem ti medjunarodni sud!
Šestnajsti prizor
Studio. Iz zvočnika je slišati več strelov.
MOJCA: Streljali so!
RON: Tom! Tom! Kje se vozite? Streljali so!!
TOM: Se ob prasketanju oglasi. Misliš našo dopisničarko Majdo?
RON: Ne, posamični streli, nihče ne bi sam streljal novinarja, če lahko oblikuje strelski vod, da je potem vsa kasarna kriva in se bodo potem boljše branili.
TOM: Iz zvočnika. Pa še vedno streljajo?
RON: Zgleda kot masovni samomori.
MOJCA: Majda na zvezi! Dvigni!
RON: Majda, kako sem te vesel, kako je kaj na terenu, si živa?
MAJDA: Zadihana, poroča. Vzeli so mi mikrofon, šla sem iz kasarne, naši so streljali name, šla sem nazaj v kasarno, JNA me je zasula s pojedinačno paljbo, ko so slišali strele, so se predali, šla sem ven povedat..
RON: Sporočila bi po radiu.
MAJDA: Oni zunaj so ugasnili radio, ker so rekli, da jim kvarim možnosti za napredovanje in častni znak …
RON: Dobro Majda, povej končni izid. Zadnja tretjina, koliko golov?
MAJDA: Kacin je dovolil da njihov kapetan obdrži pištolo in metke, vendar metke zavite v papirček in v žepku. Zdaj je mir, samo s treh topov so odvili merilce in jih uničili.
RON: Dobro, dobro.
MAJDA: Ni dobro, ni dobro, samo da dobim tistega tipa, ki je uničil naše trofejne topove …
RON: Takoj spat, Majda!
MAJDA: Grem ga iskat po kasarni, nekaj podatkov že imam!
Ron: Samo čakam, da jo zadenejo, da bom imel mir!
MOJCA: Ženskam je zadnjih petdeset let manjkala vojna! Ne morejo se prav uveljaviti brez vojne!
Sedemnajsti prizor
Hišice na slovenskem podeželju, vasica.
Beba sreča Bernarda, Bernard je v obleki teritorialca …
BEBA: Nenadoma ga prvič v življenju zares opazi. Bernard …
BERNARD: Dober dan … gospa Beba …
BEBA: Babica mi je povedala, da si se oglasil po radiu …
BERNARD: Ja, ko je lovec pikiral na nas … mig devetnajst … sem mislil, da bo streljal … bang bang … ampak zdaj so me iztrgali iz medijskega dogajanja … vpoklicali so me …
BEBA: Kam pa greš?
BERNARD: Gospa Beba, to je vojna tajna.
BEBA: Globok vzdih. Oh, vojna tajna, kako lepo. Rada imam vojsko … Siniša je zbrisal v Bosno … Ni ga več … Ja, pa menda ja že nisi bil na položaju … v pravih bitkah?
BERNARD: Celo noč. Čisto celo noč … celo noč … pa pride dan … škoda,da ni bilo Marjana. Migi z jasnega neba … Deset šoferjev so sesuli, same Bolgare, pa Turke … letalski napad! …
BEBA: Medvedjek. To je Medvedjek! Oh, poslušala sem po radiu, gledala po televiziji, po radiu … ti pa sredi dogajanja! Ti, Bernard, si ti osvojil kakšen tank? vsaj top? Si sploh kaj osvojil? To lahko poveš, Bernard! …
BERNARD: Moram k babici na kosilo … da mi opere hlače …
BEBA: No, pa nasvidenje,
BERNARD: Nasvidenje!
BEBA: Pa oglasi se kaj, pridi na kavo, na ribezov sok, zdaj si že zrasel, kadarkoli pridi na obisk, da poklepetamo … oglasi se kaj!
BERNARD: Hvala, soseda Beba. Ne bom se oglasil. Toliko skrbi imam s to vojno!
BEBA: Ne bodi sramežljiv, poglej se enkrat v ogledalo, briljantino potrebuješ in lepo deklico …
BERNARD: Babica ne dovoli …
Si skrajno vztrajno mahata v slovo.
Odmor po prvem dejanju.
Prolog in prvo dejanje
Vojni dnevnik zunanjega sodelavca Vala dve sto dva
Hipernaturalistična komedija v dveh dejanjih s prologom in epilogom.
Osebe:
Predstavo je mogoče odigrati v rahlo stilizirani obliki s sedem igralci in pet igralkami. V tem primeru igrajo igralci po več epizodnih vlog in so več ali manj ves čas na odru, razen kader se preoblačijo ali pa zaradi intimnih prizorov niso potrebni. Sorazmerno veliko prizorov naj poteka deloma istočasno, tako da se prelijejo in se naslednji začne že pred iztekom prejšnjega.
Glavne moške osebe:
1. BERNARD, tonski tehnik, kasneje teritorialec
2. MARJAN (Jerman), zunanji sodelavec vala dve sto dva
3. TOM, urednik
4. RON, urednik
5. ANGLEŽ (ta igralec igra – pravzaprav bolje: lahko igra – vse tuje novinarje, torej je lahko še AVSTRIJEC, NEMEC, igra pa tudi predstavnika zveze oddajničarjev, lahko je še NORVEŽAN
6. OFICIR
7. VOJAK
(Oficir igra vse oficirje na obeh sprtih vojskujočih se straneh, prav tako vojak vse vojake na obeh straneh, nenehno menjavata uniforme. Ta igralca igrata tudi osebe iz stiliziranega prologa in iz liričnega intermezza »Metulj« na začetku drugega dejanja, to so):
GAL (je star šest let, igrati ga mora odrasel igralec)
JAKA, njegov oče, (igrata pa tudi epizodne vloge iz prologa, je torej lahko ZLATKO, SINIŠA, MOŽ (teritorialec v civilu), v prizoru helikopter pa nastopata v specialni vlogi kot PRVI in DRUGI
Glavne ženske osebe:
1. KATALONKA, novinarka Radia Barcelona, nastopa tudi kot MAJDA, dopisnica Radia Slovenija iz Ormoža
2. TILČKA, tajnica
3. NAPOVEDOVALKA, z glasom nastopa na letališču in na Radiu, igra epizodne vloge: TONČKA; PREVAJALKA; novinarka MOJCA; JOŽICA (V INTERMEZZU »Metulj«); SILVA, Ronova žena
4. BEBA, mlada soseda
SOSEDA, (Bernardova babica) (Tudi SOSEDA v intermezzu »Metulj«)
Opomba: Ker so mediji in vojna množično dogajanje in ker je drama povzetek resničnih dogodkov, je tako ali tako vsaka oseba sestavljena iz več vzorov. Če je na razpolago več igralcev in predvsem več prostora na odru, je lahko zasedba seveda precej večja, vendar naj kljub pantomimam in vojnim dogajanjem ne presega števila vseh naštetih likov, ker mora srž dogajanja ostati pregledna.
Nenehne zvočne efekte dogajanja je mogoče previdno dopolniti z video odlomki iz dokumentarcev o tistem času, televizijski inserti, posebno znanih politikov (Kučan, Janša, Kacin, itd) in seveda posnetki JNA generalov in jugoslovanskih politikov.
Prizorišča, mešajo se eksterierji in interierji, morajo biti jasno označena in torej prepoznavna po posameznih elementih. Funkcionalno je nujna kakšna miza in kakšen jarek, avto, ki nastopa je zgolj nakazan z igro in zvočnimi efekti. Sestavni del dogajanja so mikrofoni, prenosne radijske postaje in orožje).
PROLOG
Prvi prizor
Hišica na Slovenskem podeželju. Beba in soseda pijeta kavo. .
BEBA: Vse se je začelo s Korziko.
SOSEDA: Ja, lep nedeljski popoldan je bil, tisti dan je začela Jugoslavija propadati … Spomnim se mojega Fredija, kako je bil našpičen, hodil je okoli hiše, pa vašega Zlatka … se še kaj spomnite Zlatka, Beba?
Drugi prizor
Letališče Brnik. Avla.
GLAS IZ ZVOČNIKA: Adria Airwais objavlja polet za Ajaccio, potniki javite se pri mednarodnem šalterju.
ZLATKO: Še nisva prepozno. Lepo se imej.
BEBA: Ga objame in poljubi, zelo strastno. Ti moj Zlatko, ne skrbi, čez tri dni bom nazaj!
ZLATKO: Ne vem, če bi že odšel, mogoče bi še počakal, da ne boš sama čakala v tej veliki v tej ogromni zgradbi … ?
BEBA: Oh, Zlatko, kar domov se zapelji. Da ne bo preveč plačal za parkiranje …
ZLATKO: Beba?
BEBA: Kaj je Zlatko?
ZLATKO: Res bi rad šel s tabo. Res bi rad šel kdaj kam s tabo!
BEBA: Vem, vem, raje imaš, da kaj prihranimo.
ZLATKO: Samo še nova garažna vrata moram kupiti.
BEBA: Pa novo igrajo za balkon?
ZLATKO: Ja, pa novo kovano ograjo za balkon. Jo objema, grabi, stiska za rit. Tako srčkana živalca si. Tako si sladka! Mogoče bom res kdaj šel s tabo na morje …
BEBA: Če ne bi bila karta za četrtino cene, če ne bi bil to sindikalni izlet, prisežem ti, prisežem ti Zlatko, nikamor ne bi šla …
Zlatko še enkrat poljubi Bebo, potem počasi odide.
Tretji prizor
Beba Zelo nervozno nekoga čaka, potem ko se je - slišimo samo korake in včasih glas iz zvočnika - že polno ljudi zbasalo mimo carinske kontrole.
TONČKA Priteče, zadihana. Tvoj Zlatko je šel še na kavo, pa Barbiko je kupil, najbrž zate, čakala sem, da popije kavo, mešal je in mešal in mešal … zdaj je že odpeljal s parkirišča.
BEBA: Lahko še parkira naravnost pred vrata.
TONČKA: Kaj naj naredim? Beba, ti mi daj karto. Kakšna gneča danes. Jaz bi pa rada prostor pri oknu in za kadilce.
BEBA: Čekirala sem pri oknu, ampak za nekadilce.
TONČKA: To si naredila? Bom res ob poslednji dim? Pa se spomni. Saj vse eno, saj smo sami domači. Hvala ti. Ne bom pozabila. Hvali ti za to priložnost.
BEBA: Hvala tebi, Tončka. Iz srca ti hvala..
TONČKA: Čakaš, da grem? No, pa grem …
Tončka odide na avion.
GLAS IZ ZVOČNIKA: Pozivamo potnike za polet v Ajaccio, Korzika, zadnji klic.
Četrti prizor
SINIŠA Pride, pogleda, pomaha Bebi.
BEBA: Pantomima, kaže, naj ne hodi blizu. Kje hodiš? Do kdaj te ni?
SINIŠA Kaže, kaj vse je prišlo vmes, guma na fičku je počila, pa gneča je pred vhodom, pa ni vedel,kje naj parkira, pa ni niso ga spustili noter, ker je hotel pri napačnih vratih.
Stečeta drug k drugemu.
Peti prizor.
Beba in Siniša v motelu. Postelja, luč, omarica.
Beba se sezuje in začne slačiti.
Siniša prižge radio.
BEBA: Siniša?
SINIŠA: Ja?
BEBA: Nič muzike. Nič teveja. Nič nakladanja.
SINIŠA: Nekoliko narobe izgovarja. Nič o ljubezni?
BEBA: Da ne slišim pripomb. Tri dni časa imava. Mine, kot bi mignil. Glej na uro, čas je zlato …
SINIŠA: Kje je obešalnik? Da se hlače ne zmečkajo?
BEBA: Se še kar slači. Pusti hlače, ne rabiš hlač!
Strašen seks izbruhne.
Šesti prizor
Hiša na Slovenskem. Fičo je ustavil nekoliko od hiše, Beba s torbo Adria Airways na ramenih, veselo razpoložena prihaja po poti.
BERNARD Ji pride na proti, Bernard je visok dečko, močan, vendar zelo zavrt in zelo mlad. Ko Bernard zagleda Bebo, se ustavi, potem stopi nekaj korakov naprej, potem začne razmišljati, potem gre naprej z odra, potem se vrne, teče za Bebo, potem spet v drugo smer, potem še malo naokrog, potem nam ni več jasno, kaj razmišlja, on pa obupano zakliče. Babica?
Sedmi prizor
Vasica na Slovenskem.
SOSEDA Bernardova babica stoji pred sosedovo hišo. V rokah drži cvetlični aranžma. .
BEBA: Pride mimo, požvižguje si in drobenclja v visokih petah. Dober dan, soseda!
SOSEDA Je nekam zamorjena sploh ne vidi, plane v jok, ko med solzami odzdravi. Dober daaaaaannn!
BEBA Odide mimo.
BERNARD: Priteče. Babica, Babica, videl sem sosedo Bebo!
SOSEDA: Tiho bodi, tepec neumni.
BERNARD: Res je, Beba je prišla mimo!
SOSEDA: Zatuli od vsega hudega. Beee! Zlatka je infarkt, ti si znorel! Vrže v besu cvetlični aranžma na tla.
Osmi prizor
Beba stopi v svoj dom.
Vse polno cvetja.
Več ljudi mora biti v zatemnjenem prostoru, doživljamo jih kot zvočno kuliso, nenehno šepetajo, vzihujejo, tudi jočejo.
BEBA: Zlatko? Se je kaj zgodilo? Zlatko?
ZLATKO: Leži v postelji, v polmraku, ne prepozna je. Malo je počilo, bolelo je, infarkt, roka, ampak zdaj je boljše …
BEBA: Zakaj pa ti ljudje jočejo? Kdo so sploh? Pa zakaj toliko rož? Se je kaj zgodilo?
Soseda in Bernard se približata od zadaj.
ZLATKO Je še vedno ne vidi, stoka in stoka. Beba! Moja Beba! Moja najdražja!
BEBA: Nič ni narobe, preživela sem tri prekrasne sončne dneve …
SOSEDA: Se nervozno obeša na Bebo. Beba, kje si pa bila?
BEBA: Je, kje sem bila? Na Korziki, v Ajacciu - danes zjutraj sem se vrnila! - No, zdaj sem pa tu!
ZLATKO Se dvigne v postelji, zagleda Bebo, jo spozna, strahoten krik, pade s postelje.
SOSEDA: Zdaj ga je pa kap. Še drugič.
BERNARD Je tudi prišel, previdno potipa Bebo, prepričati se hoče, če ni duh, pri tem naleti na precej mehek del njene fizične podobe, več delov njene fizične podobe.
BEBA Prestrašeno gleda naokoli.
Jok prisotnih se stopnjuje, potem pa umiri.
BERNARD Hitro prinese dve sveči in se spet zaleti v Bebo.
SOSEDA: Pripoveduje. S Korziko se je vse začelo. V državi, kjer stlačijo v en avion sto potnikov preveč, potem pa avionu zmanjka bencina in se zaleti v goro na Korziki, odškodnin pa svojcem ne plačajo, ker so samo Jugoslovani.
BERNARD: Pa petletni pilotov sin je pilotiral!
SOSEDA: To so natolcevanja!
BERNARD: Letališče je zgrajeno na črno, ker ga Beograd ni in ni dovolil, pa slovenska letala so vozila orožje za Arabce, pa so vsako leto dol padala.
SOSEDA: Bernard, ne trudi se s politiko! Ne verjemi časopisom!
BERNARD: Poudari najvažnejše. Še danes ne vemo, kako da se je naša soseda Beba rešila?
SOSEDA: Tiho bodi, mulc slinasti, tudi ni treba, da kdaj zveš!
Ti prizori, odvijali so se nekaj let pred junijskim dogajanjem, so popolnoma fragmentarno prikazani, so neke vrste pantomima, nekako poetični uvod v kasnejšo sago o Brniku.
Deveti prizor
Urednikova pisarna.
Marjan Jerman, zunanji sodelavec vala dve sto dva je prišel v imenitno pisarno h glavnemu uredniku, v predprostoru najde tajnico Tilčko.
MARJAN: Se spomniš druga dneva vojne, ko si šel z mano proti Brniku? Na letališče?
TILČKA: Je vzela dve pivi iz hladilnika, ju odprla in ju prinaša. Trenutek, prosim.
TOM: Neha telefonirati. Zakaj se ne bi spomnil.
MARJAN: Na vojno so vsi pozabili.
TOM: Si opazil?
MARJAN: Moti me pri delu. Nobeden noče povedati, kaj je bilo, niti kaj je naredil, niti ne, kaj je videl.
MARJAN: Val dve sto dva mi je naročil, naj naredim kaj malo lahkotnejšega. Prvi dan vojne je televizija v dnevniku pokazala devetnajstletnika, gledal je iz tanka, novinarka ga je vprašala, zakaj ste prišli v Slovenijo, rekel je, ne vem, zakaj smo tu, ne vem, kaj hočemo, Avstrijci so napadli Jugoslavijo …
TOM: Videl sem posnetek. Še zdaj ga pogosto ponavljajo.
MARJAN: Pivo kar v pisarni, odlično. Natakata pivo. Manjši problem imam. Vojak je izginil.
TOM: Kako - izginil?
MARJAN: Zdaj je premirje. Poiskali smo njegovo enoto, bataljon, četo, vod, desetino. Kaže trak. Tu na traku imam intervju z vojaki, nobeden ni več slišal zanj, ja, dva se ga spomnita, zdaj nihče ne ve, kje je …
TOM: So ga poslali domov?
MARJAN: Ni dokumentov. Ni papirjev. Bili smo pri desetarju, mlajšem vodniku, poročniku, kapetanu … poročnik je prestopil k nam, desetar in kapetan sta v ujetništvu, predala sta se in sta v zatočišču rdečega križa, ostali so kasarnah, vse po sporazumu … čakajo na povratek domov …
TOM: Kaj pa, če je bil ranjen in so ga poslali domov?
MARJAN: Telefoniral sem v Beograd. Naš dopisnik iz Beograda je šel obiskat njegovo mamo … Kje je vaš sin? Ni se javil … Ni prišel … Čakamo ga noč in dan … Kaže trak. Tu imam posnetek razgovora z družino, zmontiran! … Obiskali smo vse bolnišnice pri nas in tu pri nas ga ni … Oddaja je dolga dve uri. Jo lahko predvajam?
TOM: Zakaj je ne bi? Še kaj drugega smo dovolili. Ravno tebi. Kdo ti česa ni dovolil, Marjan. Ampak zakaj bi jo predvajal, kaj je tako pomembnega? Pač devetnajstletnik v tanku?
MARJAN: Pivo je odlično. – Deček je izginil. Ni ga v dokumentih. V nobenem dopisu. V nobenem seznamu. Ni ga v naši dimenziji. JNA ga je v navalu konspirativnosti in antipropagande ubila. Nekje so ga zagrebli. Uničili vse podatke. Ni ga. Kot da ga nikoli in bilo. Noč in tema.
TOM: To se zgodi, če govoriš po televiziji. – Kaj pravi tvoj urednik?
MARJAN: Naj vržem v koš.
TOM: Kaj pa pravi njegov urednik?
MARJAN: Naj vržem v koš.
TOM: Jaz nisem tako hudoben. Spravi reportažo, jo boš predvajal čez leto, dve.
MARJAN: Samo zdaj je važno, zdaj se dva milijona Slovencev spomni njegovega obraza. Mogoče celo imena. Zelo verjetno glasu. Gledal je iz tanka in govoril. Ni vedel, kje je. Ni vedel, kaj govori.
TOM: Kot vsi na teveju. – Poslušaj, Marjan.
MARJAN: Vsi rečejo – poslušaj, Marjan.
TOM: Brionski sporazum je sprejet. Zdaj bo tri mesce trajal status quo. »Zatečeno stanje osmog dana«. Po treh mescih se JNA umakne. Evropske države nas niso priznale. Mogoče nas bodo v naslednjih mesecih. Devet tisoč jugoslovanskih vojakov je na našem ozemlju. Kaj se bo zgodilo, če zvejo, da je eden izginil?
MARJAN: Morajo zvedeti.
TOM: Tu so ranjenci, tu so tisti, ki so se predali. Sediš v ujetništvu in zveš, da so tvoji enega tvojih tvoji lastni obdelali, lepo »šus v glavo« pa nekje zakopali? Kaj bi rekel?
MARJAN: Imam na traku, vprašal sem, sumijo, povedali so, kaj si mislijo, ja, tu, eden mi je povedal, kaj misli … je rekel..
TOM: Ne, ne morem poslušati še raziskovalnega novinarstva …
MARJAN: Vojna je trajala teden dni, vojak je izginil v peto dimenzijo … oddaja mu govori v spomin …
TOM: Ti govori v spomin generalu Maistru! Kako je Maribor iztrgal Nemcem! - Zbudi se! Jutri se razpišejo lažnivi srbski mediji … Postavijo stvar na glavo: Slovenci ubili tankista, vojnega ujetnika, devetnajstletnika … se razpišejo, da vojaki, skoraj mladoletni, izginjajo v noč in meglo … javnost je razburjena … matere ne vedo, kje so sinovi, žene ne vedo, kje so možje … nastanejo nemiri. Jokajoče matere v skupščini, niso jokale, ko so na nas pikirali migi … demonstranti gredo na cesto … nov miting … lahko smo čez dva dni v novi vojni …
MARJAN: Ne serji, vojna je končana …
TOM: Upajmo, da ja … Če se Srbi in Hrvati razumejo in če bodo Bosanci lepo ubogali, potem je končana … vojskovati se takoalitako nikoli nima smisla … najmanj pa na Balkanu …
MARJAN: Trak je tu. Vržem v koš?
TOM: Deček je žrtvoval življenje v napačni vojni, zdaj bo pa še ob oddajo.
PRVO DEJANJE
Prvi prizor
Ljubljana. Pred radijsko palačo.
Zgodnje jutro, prijetno vreme.
Mimo se sprehodi teritorialec z brzostrelko. Straži RTV.
Bernard nosi dve težki torbi, na glavi ima slušalke.
MARJAN Z nesramnim novinarskim pogledom. Bernard, vzemi Lado nivo, greva na Brnik.
BERNARD: Ne na Brnik, samo ne na Brnik! Nikoli na letališče!
MARJAN: Lado nivo dvojko, zapomni si, dvojko, dvojka ima najboljši oddajnik!
BERNARD: Zajoka. Ležal je na cesti, dež je padal nanj, pustili so ga kar ležati!
MARJAN: Ga tolaži. Ti si bil v vojski, jaz sem bil v vojski, ti si streljal, jaz sem streljal!
BERNARD: Pa ne na ljudi!
MARJAN: Tip je počil tri svoje vojake, neumne mulce od zadaj v glavo! Na sedežih v oklepnem vozilu! Enega skozi plinsko masko!
BERNARD: Ti si me peljal v Trzin to gledat!
MARJAN: Eno najboljših reportaž dvajsetega stoletja sva naredila. Prvi dan vojne po petdesetih letih v Evropi! Prenos bitke v živo!
BERNARD: Vsi so bili v zaklonu, nikjer nikogar, samo tisoče krogel, jaz pa obračam lado nivo sredi avtobusnega postajališča! Pade v jok.
MARJAN: Ti voziš danes!
BERNARD: Jaz sem tonski tehnik! Pripravnik! Sploh ne smem voziti službenega avta!
MARJAN: Boš vsaj jokal skozi volan! Samo solze operejo ruske terence! - Se spomni. moram po glavnega urednika, šel bo z nami.
BERNARD: Ne moreš ga peljat na bojišče, kdo bo prirejal večerje za politike? Zdaj je vojna, zdaj bodo hodili vsak dan k nam!
MARJAN: Minister za informiranje ima sestanek s šefi medijev, moram glavnega spravit proč, da ne bo česa resnega izvedel, v preveč pravi stranki je, da ne boš kaj zinil, kam gremo, pa zakaj.
BERNARD: Precej razrvan. Kdo bo šel s tabo, Marjan? S tabo se vozi smrt na havbi kot balerina na rollsroyssu.
Drugi prizor
Svetlobni in glasbeni efekti, projekcije, pantomima.
V Ladinivi se vozijo Marjan, Tom, Bernard.
TOM: Kakšna laž so vojni filmi. Kakšen ponaredek! Peljali smo se mimo tisoč vozil, vsa so se obnašala nenavadno, ustavljala so v križiščih, hrzala, pljuvala levo, desno, bili smo na črpalki, v samopostrežni, v cvetličarni, sama vsakodnevna prizorišča, vse totalno drugače, bi rad videl kako bi Lev Nikolajevč Tolstoj napisal Vojno im mir, pojma ni imel blefer stari …
MARJAN: Ja, vse je laž, Tom. Vse je laž.
BERNARD: Šofira in opazuje. Tu je. Tu je še lisa na tleh. Tu je ležal, dež je padal nanj, pustili so ga ležati …
MARJAN: Če je bil sovražnik.
BERNARD: Kaj pa Polineikes? In Antigona?
TOM: Radovedno. Kje je truplo? Ni nobenih trupel?
Izstopijo iz avta in se sprehodijo po bojišču, gledajo luknje v bifeju in prodajalni tekstila, luknje v ometu, kažejo drug drugemu, kje so samohodke zdrsnile v jarek, opazujejo nekaj deset zgorelih vozil, od traktorjev do kamionov.
TOM: Nekaj najde na tleh. Tu je samo maska, prestreljena, kri, možgani. Masko imaš na glavi v samohodki, nič ne vidiš, možgani ti zamašijo dihalni ventilček.
BERNARD: Se slabo obvlada. Uhuhuhu!
TOM: Deset požganih vozil, nekaj lukenj v hišah, tu pa kapa s petokrako, tako kapo sem imel jaz, Musa mi jo je spizdil v jedilnici, zato sem jo jaz spizdil Borivoju, Borivoj pa Hamzi, pa ga je Hamza mahnil po glavi, pa ker se je zmotil, je mahnil Brkota, potem sem pa jaz vsem skupaj zlil zelje na glavo … fuj! Kapo sem dobil nazaj, samo zvezda..zvezda je izginila! Prav taka!
MARJAN: Ta pa ima zvezdo, ampak glave pa ne več.
BERNARD: Bitka je trajala ure in ure, gospod glavni, Marjan pa je hotel, da bitko prenašava v živo za val dve sto dva.
TOM: Ni vala dve sto dva, vse tri programe smo združili, zdaj imamo vojno štiriindvasjet ur na dan samo na enem programu!
BERNARD: Navdušen. Marjan, domov gremo,niti na sporedu ne bomo!
OFICIR TERITORIALNE: Mračen, v trenutku pridrvi mednje. Izginite! Izginite!
MARJAN: Priteče z mikrofonom in začne delati. Gospod starešina, ne bom omenjal vašega čina, niti tega, da ste kapetan, niti tega ne, kje smo, da ne bi kdo kaj iskal po zemljevidu, ovinek pri Trzinu, vaša provizorična skromna barikada je ustavila kolono samohodk, koliko samohodk?
OFICIR: Izginite, hudičevi mrhovinarji. Izgubil sem človeka. Dobrega fanta. Izginite pri priči, to ni zabava.
MARJAN: Ste vi zadeli prvo samohodko v gosenico, zakaj niste zadeli še zadnje, da bi jih potem imeli trideset na tem ovinku?
OFICIR: Na nič ne bom odgovarjal, nisem dolžan odgovarjati, policiji sem vse povedal..
MARJAN: Po štirih urah so prišli na pomoč specialci in počili hudobneža, ki se je štiri ure streljal z vami sto petdesetimi …
OFICIR: Ni bil on sam!
MARJAN: Aha, bili so rekruti brez streliva, pa še ubogali ga niso!
OFICIR: Imeli so strelivo, vojak strelja, tudi če noče …
MARJAN: Tri je ustrelil od zadaj v glavo. Ker niso hoteli streljati! Je to res?
OFICIR: Streljali so. Niso hoteli v napad na nas!
OFICIR: Zelo oster. Ne vtikajte se v vojaške zadeve! Čuvati moram svoje ljudi, čuvati moram sebe v zaklonu, da ne bi mladeniči ostali brez poveljnika, niti streljati se ne smem, oni norec pa žrtvuje življenje za našo skupno domovino, ki je nočemo imeti več za skupno domovino, pa še se ne smemo izpostavljati za novo domovino Slovenijo, ker bi drugače zdaj bilo tukaj dvajset mrtvih herojev, jaz pa bi bil kriv.
MARJAN: Kaj niste?
OFICIR: Ustavil sem kolono, vi ste bili tu, radijci, bi jo vi ustavili s svojim gobcanjem!
MARJAN: Ne podcenjujte gobcanja. Gobcanje to so mediji. Gobcanje pomaga!
OFICIR: Ja, če ga dodamo k nekaj zabojem porabljenih,ja, potem lahko rečem, da je najbolj zaleglo nekaj poguma pri pogajanju,samo da so policijski ostrostrelci zadeli njihovega poveljnika, pa so se ostali nekako omehčali, tega ne smete sporočiti po radiu. Nič gobcanja!
MARJAN: Mogoče bi koga drugega zanima vaša izkušnja?
OFICIR: Zginite, tu ni ničesar več.
TOM: Marjan, ne oviraj človeka pri delu.
MARJAN: Ni povedal, kam je ušla prva samohodka, ta v jarku je druga, tista zgorela je tretja, poskušaj prebrati napis na tem kamionu …
BERNARD: Piščanci so narisani.
TOM: Barikada je v celoti pogorela.
MARJAN: Ampak piščanci so še tu, no, dva piščanca do polovice. Gremo! Poženejo avto. Prenašal sem ga v živo, on pa je mislil, da bomo doma montirali oddajo. Ti vojaki ne vejo, kaj je medij. V slušalke. Mojca, si ulovila?
MOJCA: Glas iz zvočnika. Tom je rekel, da moramo vsako sporočilo prej posneti, preden ga spustimo v eter. Še dobro, da smo te lahko malo scenzurirali, smo te že, si že bil na sporedu.
MARJAN: Tomu. Si me ti zajebal, Tom? Niti v vojni nimam prenosa v živo?
BERNARD: Prenašaj skoke v Planici!
TOM: Če še kdaj bodo!
Bučno se odpeljejo.
Tretji prizor
Studio na radiu. Steklena stena, za njo okrogla miza. Pred stekleno steno mešalna miza in miza s telefoni in računalniki.
Dogodki v studiu potekajo delo istočasno kot dogodki na poti na letališče.-
RON: Direktno v mikrofon. Ponovi še enkrat, Žan, kdo je bil na cesti? Kdo je pritekel? Kdo je sprožil v koga? Snemamo te!
ŽAN: Glas po telefonu. Sovražnik je osvojil mejni prehod Kurbjek, naši so bili prisiljeni napasti. Po kratkem streljanju so se sovražniki predali. Zdaj je mirno … Ne bo za dolgo. Opazil sem kolono vozil, ki prihajajo proti …
MOJCA: Govori kar čez. Dosti imam tega! Sovražnik je poslal pomoč kasarni v Malo Pišnico, ti si sporočil, da je kolona krenila na pomoč kasarni v Gluhi rovt. Kasarna v Mali Pišnici se je predala, potem pa se je predala še kasarna v Gluhem rovtu, ker pomoči ni in ni bilo od nikoder. Ti zavajaš naše poslušalce!
RON: Dokler se predajajo, Mojca, je vse v redu.
MOJCA: Je, ampak … Samo če se šefi strinjajo. Moja pripomba: s kom se bodo potem vojskovali, če se bodo zaradi medijskih dezinformacij vsi predali?
RON: Vsi imajo svoje lastne veze in lastne veziste!
MOJCA: Pa ne tako elegantnih! Voziš kamion, tranzistor pa ti vse sporoči.
RON: Po telefonu. Žan, si končal? V redu? … Povedal bom, da si ti poročal, spustil bom del tvojega sporočila v živo …
RON: Nadaljuje v mikrofon. Dragi poslušali, potem ko so naši zasedli mejni prehod Kurbjek in sovražnikove ranjence odpeljali v bolnišnico, jim je prišla na pomoč enota tisoč mož. Zasedli so dohode v mesto, zasedli so vzpetine okoli ceste … veselijo se že srečanj s sovražno kolono, ki drvi svoji pogubi naproti. Prebivalce obveščamo, da poskrijejo kure v klet in da otroci ne lezejo z daljnogledi na strehe …
Četrti prizor
Širna planjava med Kamnikom in Kranjem, v daljavi Alpe, nekoliko bližje črni gozdovi.
ANGLEŽ: Neprestano fotografira, saj je vojni reporter. Je to tank?
MARJAN: Naši so ga uničili.
ANGLEŽ: Zakaj pa ne gori?
MARJAN: Ogenj je že ugasnil.
ANGLEŽ: Tank je prerezan na pol, tu vidim v rezervoarju vsaj tono nafte.
MARJAN: Kaj vi v Angliji nimate gasilcev? Kaj bi radi fotografirali nekaj desetmetrske zublje?
ANGLEŽ: Bi si vi upali z vžigalico prižgati tale časopis in ga od daleč vreči v rezervoar, pa zbežati?
MARJAN: Ne, ne bi si upal.
ANGLEŽ: Zakaj ne?
MARJAN: Ker mi ne bi uspelo.
ANGLEŽ: Perfektno! To bi bilo perfektno!
MARJAN: Ne razumem, zakaj?
ANGLEŽ: Ne razumete? Kako ne? - Kakšno truplo bi sodilo na sliko.
MARJAN: Vi gospod Anglež ste pa povsem po nepotrebnem nekoliko krvoločen?
ANGLEŽ: Saj je vojna ali ne?
MARJAN: Ampak zakaj bi mene kar predelali v čevapčič?
ANGLEŽ: Ni trupel. Že tri ure se podim med Kamnikom in Kranjem, pa nobenih trupel.
MARJAN Žvižga znano popevko. Kaj je rekel Rupel? Ne bo nobenih trupel! Angležu. Sam se obesi, perverznež, na torbico od fotoaparata!
ANGLEŽ: Povejte čisto po pravici in resnici - kdo je uničil ta tank?
MARJAN: Otroci. Okoliški otroci.
ANGLEŽ: Tu smo med polji, kje tu najdete otroke? Otroci niso krave, da bi se sprehajali med polji?
MARJAN: Vaški otroci. Kaj jaz vem. Potikajo se okoli, pa vedno kaj ušpičijo.
ANGLEŽ: V vaši deželi otroci zažigajo tanke?
MARJAN: A v vaši ne? Vsaj na Irskem? - Človek, v vojni smo, Slovenija je napadena. Branimo se, kakor vemo in znamo, otroci pomagajo po svojih skromnih močeh.
ANGLEŽ: To je bil močen otrok.
MARJAN: Ja, pri nas otroci pomagajo doma okoli hiše, pa so močni.
ANGLEŽ: Z enim udarcem je počez po dolžini in višini prerezal tank na pol.
MARJAN: Fotografirajte, glejte, čudite se. Jaz se ne spoznam na tanke.
ANGLEŽ: Jaz se pa.
MARJAN: Kaj pa ste? Novinar. Najbrž začetnik. Golobradec. Poslali so vas na proslavo razglasitve neodvisnosti. Na Kučanov banket v Cankarjevem domu po proslavi ob dviganju zastave pred skupščino.
ANGLEŽ: Bil sem v Iraku, Kašmirju, Pakistanu, Libanonu, Hondurasu.
MARJAN: Čestitam. Kje vam je najbolj ugajalo?
ANGLEŽ: Irak je bil enkraten. Stotine tankov uničenih. Moram reči, nobeden ni bil z enim udarcem lepo kot konzerva prerezan na pol.
MARJAN: Veste kaj?
ANGLEŽ: Kaj?
MARJAN: Ne verjamem vam.
Peti prizor
Cesta, tank, jarek, prejšnje prizorišče.
Prikaže se novinarka Radia Barcelona, Katalonka je bila dopisnik že v več vojnah, v rdečih rožastih hlačah, v živahni bluzi, visokih petah in z magnetofonom čez ramena stika ob cesti, s sabo vlači prevajalko Jožico, profesorico španščine, ki je kot vse kaže popolnoma uničena.
KATALONKA: Tu je nekaj.
PREVAJALKA: Jaz ne grem blizu.
KATALONKA: To moraš videti! Mo, tebi ni treba, jaz moram. To slikate, gospod?
ANGLEŽ: Se pohvali. Že pet sto posnetkov.
NOVINARKA: Zaradi mene se ne sekirat, jaz nimam fotoaparata, ti prasci, radi bi se odcepili od neuvrščene Jugoslavije, lažejo, kradejo, puščajo na pol prerezane tanke naokoli, nikjer nobenih trupel, mene bo redakcija ubila, ubila, dobesedno, če dajo dnevnice, hočejo trupla. Naj tekam naokoli in iščem kot slepa kura? Tu bi moralo biti polno trupel! Pešadija prodira za tanki. Tanki se spopadejo s tanki, kaj drugega kot tank ne uniči tank, no ja, raketa, ampak kje so razbitine helikopterjev, oh, hudičevi amaterji, rečejo, bomo imeli proslavo, kličejo redakcijo, naši jih prečitajo, uganejo, stari mački,tako na pol intuitivno, nekaj smrdi, nekaj je v zraku, to bi utegnila biti vojna, pošljejo mene, odpre se čir od prejšnje vojne, kupim deset zabojev viskija, dam se cepiti, grem v tečaj karateja, no, pa je to vojna? Pristala bom na disciplinski!
MARJAN: Vsiljivo zagovarja interese svoje države. Gospa, motite se, vse jutro se je pešadija spopadala s pešadijo, seveda, vi ste lepo spali po prekrokani noči, sprejem pri predsedniku države, rakci, banane, šampanjec, danes, ko se je megla razkadila, so naši hrabri reševalci raznašali ranjene, ja, tudi trupla …
NOVINARKA: Angležu. Ko že buljiš skozi teleobjektiv, si videl kje kakšen metek, si videl kakšen madež krvi, si videl kakšen košček možganov … ?
ANGLEŽ: Niti slučajno, niti pod razno!
KATALONKA: Se opravičujem, možgane je najlažje opaziti, če jih razmažeš po tleh so v najhujšem nasprotju z okoljem …
PREVAJALKA: Tega ne bom prevajala!
KATALONKA: Ti nikoli nič ne najdeš, nič ne vidiš, zato si fotoreporter, ampak v Iraku sva padala čez tisoče tulcev..
ANGLEŽ: V kakšno lužo krvi, vedno.
KATALONKA: Ja, na možganih rado spodrsne.
ANGLEŽ: Če padeš, grabiš po pesku, potem pa vlečeš čreva za sabo …
KATALONKA: Samo, da niso tvoja.
MARJAN: Pomočniku. Odpri prtljažnik.
BERNARD: Je že odprt.
MARJAN: Trikrat pihne v mikrofon. Redakcija, me slišite?
Šesti prizor
Studio se osvetli. Istočasno dogajanje v studiu in na cesti.
MOJCA: Glas po silnem prasketanju. Tu Mojca.
MARJAN: Dobro, Mojca, lahko pričnem …
MOJCA: Ko zaslišim pisk. Srečno!
Pisk se zasliši.
MARJAN: Dragi poslušalci vala dve sto dva, pred nami se v tem junijskem jutru razprostira bojna poljana … cesta, od tu se pride do letališča Brnik, tod mimo se pride iz Kranja v Kamnik ali Ljubljano, megla se je razkadila med mlado koruzo …
MOJCA: Mu govori po slušalkah. Ne nakladaj, Marjan, direktno v programu si, kje so trupla?
MARJAN: Pobesni. Zaenkrat ne vidim nobenih trupel.
MOJCA: Kje so ranjenci? Kje so rešilci z nosili za stokajoče ranjence? Ne vidiš kje kakšnega Rdečega križa?
MARJAN: Nehaj si izmišljevati. - Pred mano je tank, dragi poslušalci, neverjetna sila ga je po višini in celotni širini in dolžini razklala na pol, kupola s cevjo leži v jarku, cev obrnjena navzdol v nemočnem besu, gotovo je v cevi še granata, ki ji k sreči ni bilo usojeno, da bi poletela in zadela in se razletela, v strašni zevajoči luknji razklanega jeklenega tankovega telesa najmanj tona, kaj, dve toni zelene nafte, tekočina se lesketa v jutranjem soncu, okrog se potika Anglež in novinarka radia Barcelone, Anglež je v kockasti obleki, gotovo špijon, kaj mu je potrebno en in isti uničeni tank fotografirati petdesetkrat, Katalonka je v zelenorumenih hlačah z velikimi rožami, s seboj ima prevajalko, prevajalka ji dopoveduje, kaj vi veste, kaj je Balkan, Katalonka pa stika po grmovju za trupli.
MOJCA: Trupla? Si rekel trupla?
MARJAN: Poslušalce moramo pomiriti. Kakršnakoli obvestila poslušate danes po radiu, povsod sem videl pogum, neuklonljivo voljo upreti se napadalcem, en dan živimo v samostojni in neodvisni državi in svoje samostojnosti in neodvisnosti ne damo nikomur, vedno jo bomo sposobni braniti.
MOJCA: Streljanja ni slišati od nikoder?
MARJAN: Sem grede so nas preletavali avioni. Lovci. Migi! Pikirali so na nas! Zaokrožili, pikirali drugič, nismo čakali, da pridejo še tretjič. Pilot se je spustil čisto nizko in opazoval ali imamo orožje.
MOJCA: Ali ga nimate?
MARJAN: Mikrofon je naše edino orožje. Mikrofon in resnica. Ne vem, kakšne cilje so letala obstreljevala, zdaj se bom povzpel na hrib in skušal ugotoviti, ali ne gre morda za napad na letališče?
MOJCA: Letališče, saj res, tam zraven je letališče. Ampak saj danes potniška letala nikamor ne letijo?
V daljavi besno obstreljevanje, eksplozije.
MARJAN: Slišite? Slišite? Eksplozije! Sirena! Nekje gori! Požar! Prekinil bom poročanje, dragi poslušalci vala dve sto dva, poskušali se bomo povzpeti na kakšno vzpetino tu v bližino, pa se javimo, pa povemo, kaj vse je uničil neusmiljeni sovražnik.
Sedmi prizor
Stokanje.
Ob cesti. Iz gozda nekakšno vzdihovanje in stokanje.
Anglež še vedno fotografira, Marjan in Bernard in Tom v bližini.
KATALONKA: Pejdi z mano v gozd, da boš prevajala.
PREVAJALKA: Kaj pa delam že ves čas? Pa zobje mi šklepetajo.
KATALONKA: Tu, naravnost!
PREVAJALKA: Nisem padla na glavo, tam je vojska.
KATALONKA: Vojska tu, vojska tam, sprti strani sta preveč skupaj, zato se ne moreta spopasti, bi bilo preveč mrtvih, zato pa težijo … čisto varno je … Vojak joka, tam leži v nizkem grmičevju na položaju, pa joka.
PREVAJALKA: Ne grem, ne grem dol s ceste v nizko grmičevje, kaj me briga!
KATALONKA: Pa tla imate čisto mehka. Norci neumni, Sadam ima vsaj pesek! Upam, da Jugoslovani znajo angleško?
KATALONKA: Kliče od daleč, z roba gozda. Že dva dni ni pil, blede so mu. Imaš kaj vode?
PREVAJALKA: Ti imaš čutaro!
KATALONKA: Imam cocacolo s šnopsom, ne sme piti žganih pijač na položaju.
OFICIR JNA Priteče do Katalonke. Pogovarjaš se z mojim vojakom?
KATALONKA: Ja pa kaj? Kdo ste vi? Intervju za Radio Barcelona. Joka, vojak vam joka, niti čaja mu ne privoščite. Kje pa so druge osvežujoče pijače, naravna limonada, tonik, brezkofeinska kava?
OFICIR: Odmah ćemo ga streljati. Takoj ga bomo ustrelili.
KATALONKA: Prevajaš pa dobro. Ustrelili? – Zakaj pa?
OFICIR JNA: Govori z novinarji.
KATALONKA: Tu Brska po torbici, izvleče paketek, ga odpre, potegne ven cigareto in ga da oficirju. … tu … da bo imel poslednjo cigareto!
OFICIR JNA: Ni treba.
KATALONKA: Vzemi, vzemi.
OFICIR JNA: Res ni treba. Potem pa doda. Če daste celo škatlo, ga ne bo ustrelil?
KATALONKA: Kreten! Imam še pol škatle, pa še to za ves dan! Na, imej, pa ne jezi me več! Ampak onemu daj kakšno!
OFICIR JNA: A v zahvalo, ker ga nisem ustrelil?
Osmi prizor
Katalonka se vrača, sezula se je, čevlje nosi v roki.
PREVAJALKA: Vas je napadel?
KATALONKA: Vedno isto. Vedno isto. Vojaki žejni, oficirji bi pa radi kadili.
PREVAJALKA: Tu imam čutaro z vodo. Z veliko težavo sem jo našla.
KATALONKA: Misliš, da sem tako nora, da jo bom še enkrat nesla tja?
PREVAJALKA: Ni bilo zastonj. Imate vsaj avtentičen intervju?
KATALONKA: Deloma. Zvečer ga bom napisala v hotelu.
Deveti prizor
Goreči avtobus.
Daleč naprej po cesti, gozdna pot, pogreznjena med strma robova ceste, drevesa … šumenje dreves …
Avtobus s prikolico gori in razsvetljuje prizorišče. Vročina puhti.
Na ozki stranski poti za Brnik so z novim dvodelnim avtobusom zaprli prehod. Avtobus je tank deloma odrinil, ga zažgal, pa se po robu poti odpeljal mimo.
Zdaj avtobus gori, Marjan, Tom, Bernard plešejo okoli njega kot v kakšnem džungelskem filmu. Vse polno ljudi nekje v ozadju Zgolj zvočno., si prav tako prihajajo ogledovat avtobus.
TOM: Ne, Marjan, ne bo premaknil avtobusa.
BERNARD: Samo četrt metra potrebujemo, pa pridemo mimo.
TOM: Marjan, ne bom premikal gorečega avtobusa.
MARJAN: Saj je že zgorel. Samo še znak TAM v srčastem okvirčku je viden.
TOM: Jebeš ti vojsko, ki uničuje avtobuse. Samo da ne uniči našega TAMA, ponosa Maribora, tovarne avtobusov in tovornjakov, izvoznika za Egipt in Alžirijo …
BERNARD: Stvar je taka. Če se ladaniva zadene v goreči avtobus lahko poškodujem gume.
MARJAN: Vraga boš poškodoval gume. Guma je trša od jekla, nikakor ne gori.,
TOM: Poglej gume od avtobusa … zgorele so kot lampijoni …
Marjan: Če je tank odrinil avtobus, ko še ni zgorel, ga lahko – če pljunemo v roke – odrinemo tudi mi zdaj, ko je zgorel …
BERNARD: Se je zazrl v okolico. Tam glej, se lepo elegantno peljeta dva Avstrijca v džipu, tisti džip tam, ovešen je z deset kantami za bencin … peljeta se kar po polju in travniku, okoli gozda bosta šla proti Brniku …
TOM: Tega ne bi naredil noben idiot. Kjer je trava so lahko mine, kjer ni trave, so lahko mine. Kjerkoli so lahko mine!
MARJAN: Tako bosta Avstrijca lepo prišla na letališče!
BERNARD: Če se ne motim, se za njima vozi še turški dopisnik v škodi.
TOM: Kako veš, da je turški dopisnik?
BERNARD: Zgleda mi turško, kaj pa vem, govori pa po rusko.
MARJAN: Dobro, Tom, če me ubiješ ali ne, peljemo se za njimi, za džipom in za škodo!
TOM: Glejta, takole bo: škoda pelje deset metrov za Avstrijcema, točno po kolesnicah, mi pa dvajset metrov za škodo, točno po kolesnicah, če je kje mina, naj raznese optimiste pred nami …
BERNARD: Marjan, Marjan, zakaj hočeš, da umrem tako mlad?
MARJAN: Ti samo pritisni na plin, pritiskati je važno! Pelji … imamo petdeset tonskih tehnikov, vsi ste zanič, pa ni problema.
Zvok naznani, da so se odpeljali.
Deseti prizor
Parkirišče pred letališčem
MARJAN: Dragi poslušalci, javljam se z letališča. Če se še spomnite, pred tridesetimi minutami, ko je lovec na odprtem polju pikiral na naš reporterski avto? Preživeli smo. Sploh ni streljal na nas, predstavnike medijev, letel je na letališče in tu je pikiral in streljal na parkirišče … Med stotinami in stotinami … no, če jih preštejem, vsaj štirideset jih je … uničenih avtomobilov, kaj vse je tu, bemweji, jugoti, mercedesi, toyote … sovražnik se ne ustraši ničesar … hoče, da bi se v Sloveniji vozili v vedno slabših avtomboilih … Upam, da ni zadel še kakšnih potniških letal? Tu okoli so razstavljeni muzejski primerki letal, ne, vsi so še ohranjeni v celoti … Tu vidim človeka … Prihaja mi naproti, zaskrbljen …
BERNARD: Mu šepeta. To je avstrijski novinar, tisti, ki se je peljal na letališče okoli gozda …
MARJAN: Ne posluša Bernarda. Ste vi očividec?
BERNARD: Kamero ima, snema, hoče, da primeš metek letalske strojnice in ga držiš v zrak …
TOM: Dovolite, bom jaz prijel metek … ti se pa umakni iz kadra, Marjan, da bo gospod novinar lažje informiral svetovno javnost …
BERNARD: Gospod novinar čaka svojega tonskega tehnika, pa se mu je zgubil med gorečimi avtomobili … Marjan, ti potrebuješ samo ton in mene, začni.
MARJAN: Kar začne. Dragi poslušalci, nimam besed, novinarji se taremo med kadečimi se avtomobilskimi razbitinami … med scvrtimi gumami, med včerajšnjimi lepotci, ki so zmogli sto sedemdeset na uro v ovinek … gledam te sežgane komandne plošče, razgnalo je šipe spredaj, zadaj, ob strani … kakšna tragedija … Zdaj se bomo preko piste odpeljali do hangarja … Lovec je strmoglavljal na hangar s potniškimi letali naše družbe …
BERNARD: Se nenadoma opoteče v čudni slutnji. Letališče … Brnik … babica mi je vedno govorila, nikoli na letališče, tam se dogajajo svinjarije, stjuardese in piloti, turisti in turistke, poslovneži in duty free, avioni se dvigajo, odlepijo se, sklapajo kolesa … pred pristankom jih spet sprožijo … trenutki odločitve, trenutki nevarnosti …
AVSTRIJEC: Vas lahko nekaj vprašam?
TOM: Prosim.
AVSTRIJEC: Zakaj je to dobro? Zakaj vendar avtomobile? So avtomobili koga napadli?
TOM: Zelo resno. Občutek imam za nevarnost. Ta hip nekaj zvoni. Slišite frekvenco? To bo alarm! Po mojem skromnem mnenju je takoj potrebno zbrisati od tu!
AVSTRIJEC: Ničesar ni. V gozdu pa so reševalci z nosili, če bi se komu kaj zgodilo.
MARJAN: Tom, ne pogovarjal se s tem konkurentom, hitro moramo do piste. Na vzletno stezo!
TOM Hladno. Ne gremo na pisto.
BERNARD: Ne vem, če imate prav, gospod Tom. Pri hangarju so se dogodile usodne reči. Pogledati moramo, kaj je z našo slovensko potniško zračno floto … !
TOM: Dobro, dobro, dobro, vozili se bomo pred glavno letališko zgradbo gor in dol, medtem se dogodi zračni desant, kot desant na Drvar, padalci, bombardiranje ali kaj, idioti, shizofreniki! Radio ima tri ladenive z premičnimi radijskimi postajami, vidva bi uničila naše osnovno sredstvo … Kako bomo delali kmetijske oddaje?
BERNARD: Če bi mene kdo kaj vprašal, raje vozim po letališki stezi, široka je, lahko obračamo, pa vsaj vidiš, da ni nobene mine … kar odleglo mi bo, samo da bomo zavili na letališko stezo … na pisto pejmo, na pisto! peljal bom po pisti …
TOM: Na pisto in na disciplinsko. Ni govora, domov gremo. Naravnost v Ljubljano jo dajmo. Ne! Ne! S pisto me ne bo noben posiljeval!
MARJAN: To so grožnje!
AVSTRIJEC: Se previdno vmeša. Smem vprašati gospode? Samo vprašanje … nisem prav razbral vaših misli …
TOM: Izvolite!
AVSTRIJEC: Gospod … Zakaj ne dovolite vašima gospodoma sodelavcema, da bi se vsi skupaj lepo odpeljali na pisto … zakaj ne?
MARJAN: No, razloži.
BERNARD. No, zakaj ne?
TOM: To je tako, gospod, novinar in tonski tehnik, oba ta dva, hočeta biti na varnem, na letališki stezi je varno. Ker predvidevamo, da hoče sovražnik pripraviti desant in se iz zraka nenadno kot jastreb spustiti na naše malo letališče, se bo seveda že sam sovražnik seveda potrudil, da ne poškoduje piste. Zato, seveda, ne bo streljal na nikogar, če se bo kdo zapeljal na letališko stezo. Jaz, njun šef, pa ne prenesem, da ta dva, novinar Marjan in tonski tehnik Bernard nočeta ničesar tvegati, rada bi se zrinila tja, kjer se jima zdi varneje … kaj varneje, popolnoma varno …
AVSTRIJEC: Mozga nekaj časa. Vojska pa je zato, da kaj tvegamo?
TOM: Ja, kaj bi vojska brez tveganja …
AVSTRIJEC: Počakajte, da pride moj tonski tehnik, že prihaja! Sem, sem pridi! - Zakaj pa vi zdaj bežite?
TOM: Ker sem jaz tako rekel!
AVSTRIJEC: To ni pogumno. Jaz in moj tonski tehnik bi rada kaj tvegala! Novinarji moramo biti v prvih bojnih vrstah!
MARJAN: Si ga slišal? Pa vojna sploh ni njegova vojna!
BERNARD: Odličen je! Oba sta odlična!
TOM: Dosti je bilo. Če je dosti, je dosti. Nehati je potrebno …
Enajsti prizor
Ladaniva poskakuje po ozki poti med drevesi. Marjan, Bernard, Tom hitijo domov.
STRAŽAR TERITORIALEC: Plane na pot. Stoj stoj stoj! Streljam!
Strahovito škripanje zavor. Ropot.
MARJAN: je zlezel iz avta. Kaj misliš, frajer? Lahko bi te povozil!
STRAŽAR-TERITORIALEC: Ustrelil sem, pa se strojnica ni sprožila.
MARJAN: Lažeš, lažeš, lažeš, da bi me prestrašil!
STRAŽAR-TERITORIALEC: Ne vem, kaj je narobe, zjutraj sem nogice pozabil doma … zdaj pa ne sproži.
TOM Ugotovi. Če bi se sprožila, bi mi bili mrtvi.
MARJAN: Kako se naj zanesem nanj? Niti ustreliti me ne zna! Se drži za glavo. Zdaj pa obljublja, da me bo kdaj drugič!
STRAŽAR-TERITORIALEC: Sami ste si krivi. Zakaj ste pa tako divjali? Vse pripišite sebi!
MARJAN: Se ozira okoli, gleda med drevesi. Malo poglej okoli sebe, kje si postavil zasedo, z onega stolpa tam čez te opazujejo …
STRAŽAR-TERITORIALEC: Na muhi nas imajo. S stolpa nad hlevom kmetijske zadruge! Morali bi jih pregnati. Hoteli smo jih pregnati. Ampak se je potrebno nekako priplaziti do tja!
MARJAN Zelo se razširokousti. Ne bi bil problem. Strokovno gledano, zmeren problem. Če hočeš, se ti jaz odplazim kadarkoli, kadarkoli se odplazim do tja, samo daj mi puško, pa seveda, nenazadnje, krij me!
STRAŽAR-TERITORIALEC: To je lahko reči. Samo ne vem. Kako te naj kvalitetno krijem?
TOM: Kriješ ga lahko z mitraljezom.
STRAŽAR-TERITORIALEC: Jaja, ja, ja,če imaš nogice. Ne morem pa kar tako iz roke streljati mojim fantom čez glavo!
MARJAN: Kaj ne? Kaj ne? Če bi znal streljati, bi šlo.
STRAŽAR-TERITORIALEC: Niso tako neumni, da bi se po trebuhih plazili do tja, pri tem pa razmišljali ali bo šlo!
MARJAN: Prima! Na pravem mestu ste!Ovirate promet! Onemogočate promet! Ko bodo izbruhnile prave sovražnosti, prava vojna in taka presenečenja, vas bodo oni iz stolpa postrelili ko mačke. Tk tk tk tk tk tk!
STRAŽAR-TERITORIALEC: Ti kar govori. Kje pa naj držimo zasedo, če ne tu?
MARJAN: Najprej nehajte streljat iv vsako avto, ki malo hitreje pelje mimo!
STRAŽAR-TERITORIALEC: Saj noben ne pelje! Zdaj tudi več ne bo!
MARJAN: Nasvidenje fantje! Gremo! V avto! …
BERNARD: S slušalkami, totalno prestrašen. Ta hipec sem slišal … avstrijska novinarja sta se z džipom odpeljala na pisto in vozita cik cak … vozita cik - cak sem pa tja …
Marjan: Lepo, fino, videla bosta vse, napisala poročilo vsem svetu …
BERNARD: Posluša. Opozorili so ju naj nehata, nasprotnik zahteva, da povesta kdo sta. Pa da nehata.
MARJAN: No? Onadva pa pogumna. Ne povesta kdo sta. In ne nehata!
BERNARD: Nasprotnik zmerja in grozi!
MARJAN: Nič ne pomaga, nimata radia, pa ne slišita.
BERNARD: Imata televizijsko kamero, lahko se slikata!
Streli z protiletalskega topa.
BERNARD: Džokica, najbrž Džokica iz Kranja misli, da se mi od vala dve sto dva vozimo po pisti …
BERNARD: Strel je zadel … Slišimo eksplozijo. Eksplozija, to je eksplozija!
BERNARD: Strel, eksplozija …
MARJAN: Logično. Ves džip sta imela naložen s polnimi kantami bencina!
BERNARD: Saj res, da ne bi kje obtičala brez goriva!
MARJAN: Se odloči. Zdaj me pa nihče ne bo zadržal! Na pomoč jima grem!
TOM: Zakaj? Bencina jima ne bo zmanjkalo … .
BERNARD: Na letališču že norijo, preplah, džip gori na pisti … to moramo videti! To moramo videti od blizu!
MARJAN: Tudi, če mi takoj stopi slon na glavo! Tega ne smem o zamuditi …
TOM: To bomo zamudili.
MARJAN: Tone Stojko, Mladinin fotoreporter, je tam, išče zorni kot, naravnava blendo, slika požar, ustvarja zgodovino, jaz pa ne bi smel! Ne smem biti tam … !
TOM: Z mikrofonom ne moreš delati umetniških posnetkov … !
MARJAN: Tom, to so trupla, trupla, goreča trupla, novinarji, Avstrijci …
TOM: Tudi, če skurijo ves CNN.
BERNARD: Posluša ščebetanje po radiu, hrup in trušč in zavijanje. Bavčar govori … vama priklopim na glas?
MARJAN: Kaj pa pravi?
BERNAD: Naj nihče, pa če je potrebno ali ne, ne hodi po cestah.
MARJAN: Saj mi se vozimo!
BERNARD: To še posebej odsvetuje …
Se odpeljejo in vozijo proti Ljubljani.
Dvanajsti prizor
V avtu na poti, Marjan, Tom, Bernard.
TOM: Kako me je pogledal, ko sem rekel: Ne dovolim jima!
MARJAN: Zakaj ne bi poročali s piste? Ni razloga!
TOM: Sem jima rekel: Ker sovražnik načrtuje desant, ne bo streljal na nikogar, ki bo na pisti. Tja hočeta, tale dva, ker se jima zdi varno!
BERNARD: Ne šalita se. Tudi jaz bi rad bil kje tam,kjer je varno.
MARJAN: Vojna ni zato, da iščeš varen kotiček? Je rekel urednik!
Krohotajo se, nekoliko pretirano, skoraj panično.
BERNARD: Misliš, da iščeš varno letališko stezo?
MARJAN: Kadar Tom dobi občutek,da je potrebno zbrisati, takrat zbrišemo!
BERNARD: Ampak zakaj ne na pisto?
Po radiu se vrstijo obvestila.
MOJCA: Glas iz radia. Zgorela sta. Zgorela sta v celoti, popolnoma, v prah in pepel. Strel s protiletalskega topa je zadel vozilo dveh mladih novinarjev. Ne vemo, francoskih, angleških. Domnevajo, da morda avstrijskih.
TOM: Ljudi pretrese, če kdo umre v vojni.
BERNARD: Ljudi smrt strašno pretrese.
TOM: Prometne nesreče Slovencev ne pretresejo.
BERNARD: To ni prometna nesreča, to je vojna, To isto se lahko zgodi tudi nam …
MARJAN: Narobe. Saj se mi trije sploh ne vojskujemo …
Trinajsti prizor
MAJDA, DOPISNIK IZ ORMOŽA
Ron, Mojca, Majda
Radijski studio.
RON: Po telefonu kliče ladonivo in govori s Tomo. Že trideset ur je neprekinjeno na nogah … Plazi se mi pod kamion v cestnih zaporah in gleda, če teče iz kakšnega rezervoarja, včeraj sem poklical njenega moža, naj jo spravi s ceste, on pa jo je obvezal, ker ji je goreč asfalt zlezel v škorenj, potem je pa šel domov gledat televizijo, Kacinovo tiskovno konferenco. Pobesnel je, ko sem ga poklical, da so mu ženo s puškinim kopitom po glavi in naj jo pelje na rentgen. Pa samo dvanajst dopisnikov iz podeželja imamo! - Peljal jo je na rentgen in potem, ko so rekli, da ni nič, samo pretres možganov, se je Majda odpeljala pred kasarno v Topolovec, kjer kaže na vročo zgodbo. Zapleta se.
TOM: Govori po brezžični zvezi. Ji naj rečem, da bo šla na disciplinsko, ker ne upošteva minimalnih pravil o varnosti pri delu?
RON: Iz studia. Majda je strašna dopisničarka, ne pade na take finte. Reči ji, da so bombardirali krško atomsko elektrarno, pa se bo hitro odpeljala pogledat.
TOM: Ne morem tega po radiu. Se bo Avstrijcem zmešalo, pa bodo zbežali na Češko. Potem pa lahko Srbi zasedejo Dunaj.
RON: Kliče iz studia po zvezi Majdo. Majda, tu imam glavnega, pravi, da greš spat.
MAJDA: Po telefonu. Daj me v živo. Takoj. Tu imam senzacionalni dogodek!
RON: Jaz imam tu v studiu tisoče zanimivih dogodkov! Pridejo, pa grejo- Od štiristo petdesetih radijcev jih danes tri sto ni prišlo v službo. Po telefonu zbiram najhrabrejše, petdeset sem jih že dobil, same ženske, ženske ste pogumne, ampak ti pa že trideset ur nisi spala! Naskakuješ štirideset ur?
MAJDA: Ne čvekaj! Ne boš me spravil v posteljo! Je že mož težil ves večer, nervozen je, ker je vojna!
Štirinajsti prizor
Jarek pred vojašnico v Topolovcu.
MAJDA: Nobenih izjav ne potrebujem. Povejte mi samo Se odkašlja., zaupajte mi samo vaše osebne vtise. Tu vas je štiri sto že dan in pol vkopanih pred kasarno. Boste napadli ali ne?
OFICIR-TERITORIALEC: Marš stran, ženska neumna, tu ni za civiliste, nisem pooblaščen pripovedovati o vtisih, če ne zgineš, bom ukrepal po pravilih … ?
MAJDA: In to je?
OFICIR-TERITORIALEC: Te bom počil!
MAJDA: Vaše izjave prenašamo v živo. Kdor zna ostro z mediji, bo ostro tudi za nasprotnikom. V kasarni je dve sto vojakov JNA, že dva dni nimajo vode in elektrike …
OFICIR-TERITORIALEC: Tudi mi je nimamo …
MAJDA: Gospod oficir, ste jih vprašali, če se bodo predali … ?
OFICIR-TERITORIALEC: Nočejo se predati. Pogajalca so nagnali.
MAJDA: Če frontalno napadete, bo sto mrtvih kot bi mignil, kaj naj sporočim onim v kasarni? Da jim jamčite življenje in varnost in da imate pripravljene tople kruhke zanje?
OFICIR-TERITORIALEC: Ni navdušen. Kdo je rekel vam novinarjem, da morate brskati po vsakem govnu?
MAJDA: Vam je Janša naročil, da morate napasti kasarno?
OFICIR-TERITORIALEC: Če že vztrajate: Janša je odstavil mojega predhodnika. Ker je vsakih deset minut spraševal po telefonu, kaj naj naredi. Naj napade ali ne. Ste razumeli? Ne mislim čakati, da odstavi še mene?
MAJDA: Pa ste vi kaj razumeli? Situacijo, namreč? Majda se obrne k najbližjemu vojaku. Gospod vojak, kako vi gledate na nastalo situacijo, ko vas bo vaš oficir popeljal na mitraljeze razpostavljene po dvorišču kasarne? Kaj menite, je lepo žrtvovati življenje za domovino? V mikrofon!
Petnajsti prizor
V kasarni v Topolovcu.
MAJDA: Po radijski zvezi. Zdaj sem v kasarni.
RON: Odlično. Odlično te slišim!
MAJDA: Postavili so med pred zid. Razvodnik straže sestavlja strelski vod.
RON: Daj mi odgovornega starešino!
MAJDA: Bi ga dala, tu stoji, pa je majhna težava.
RON: Kakšna težava, če je tam?
MAJDA: Majhna pač. Noče govoriti s tabo.
RON: Ni treba. Ti povej njegovo ime, čin, enoto, mi samo telefoniramo mednarodni javnosti, sodišču v Haagu. Prišel bo v časopise, prišel bo pred mednarodni tribunal!
MAJDA: Zbirajo se. Nekam veliko jih je. Kot vse kaže, me bodo ustrelili.
RON: Ustrelili? Žal mi je. Se spomni. Samo glej, da bo mikrofon vključen. In da bo delal!
MAJDA: Na hitro poroča. Situacija sploh ni kazala tako slabo, sto trideset od dve stotih vojakov je za predajo. Deset najhujših pacifistov pa so zaprli. Vendar višji kot so po činih, bolj so za odpor do zadnjega diha. Sovražijo Slovence, pravijo, da so to sami tatovi in dobičkarji … Da mi, Slovenci izdajalsko podpiramo sovražne elemente na Kosovu … Zdaj se ne morejo dogovoriti, kdo bo pisal zapisnik ob ustrelitvi.
RON: Svetuj jim, naj najprej zagotovijo tri overovitelje, ne! Pet do deset overoviteljev, nerodno bo, če jih bo v naslednjih minutah toliko padlo, da zapisnika o tvoji ustrelitvi ne bo mogoče overoviti.
MAJDA: Ron, počasi zgubljam živce, pomagaj mi!
RON: Obvestil sem višje vodstvo ne skrbi, že kličejo generalštab! Majda! V rokah držiš najmočnejše orožje na planetu. Mikrofon prenosne radijske postaje. V priročniku za novinarje piše: Bodite skromni, ni treba, da je zmeraj mikrofon v živo!
MAJDA: Jaz bi rada sebe v živo!
RON: Šla bi spat, pa bi bilo.
MAJDA: Ne razumeš, tu gre za ljudi, onih štiri sto zunaj se trese in trese, ampak napadli bodo na juriš, teh dve sto tu se trese in trese, ampak streljali bodo v napadalce!
RON: Majda, to je vojska. Noben ne ve, kako je to, moški se spravijo skupaj, pa imaš Soško fronto.
MAJDA: Hvala za pomoč. Koraki, govorjenje. Tu so prišli! - Druže kapetane, kažite mi ime, prezime, čin, broj jedinice ne treba - samo zbog evidencije medjunarodnog suda, kunem se.
OFICIR JNA: Zelo vojaško. Jebem ti medjunarodni sud!
Šestnajsti prizor
Studio. Iz zvočnika je slišati več strelov.
MOJCA: Streljali so!
RON: Tom! Tom! Kje se vozite? Streljali so!!
TOM: Se ob prasketanju oglasi. Misliš našo dopisničarko Majdo?
RON: Ne, posamični streli, nihče ne bi sam streljal novinarja, če lahko oblikuje strelski vod, da je potem vsa kasarna kriva in se bodo potem boljše branili.
TOM: Iz zvočnika. Pa še vedno streljajo?
RON: Zgleda kot masovni samomori.
MOJCA: Majda na zvezi! Dvigni!
RON: Majda, kako sem te vesel, kako je kaj na terenu, si živa?
MAJDA: Zadihana, poroča. Vzeli so mi mikrofon, šla sem iz kasarne, naši so streljali name, šla sem nazaj v kasarno, JNA me je zasula s pojedinačno paljbo, ko so slišali strele, so se predali, šla sem ven povedat..
RON: Sporočila bi po radiu.
MAJDA: Oni zunaj so ugasnili radio, ker so rekli, da jim kvarim možnosti za napredovanje in častni znak …
RON: Dobro Majda, povej končni izid. Zadnja tretjina, koliko golov?
MAJDA: Kacin je dovolil da njihov kapetan obdrži pištolo in metke, vendar metke zavite v papirček in v žepku. Zdaj je mir, samo s treh topov so odvili merilce in jih uničili.
RON: Dobro, dobro.
MAJDA: Ni dobro, ni dobro, samo da dobim tistega tipa, ki je uničil naše trofejne topove …
RON: Takoj spat, Majda!
MAJDA: Grem ga iskat po kasarni, nekaj podatkov že imam!
Ron: Samo čakam, da jo zadenejo, da bom imel mir!
MOJCA: Ženskam je zadnjih petdeset let manjkala vojna! Ne morejo se prav uveljaviti brez vojne!
Sedemnajsti prizor
Hišice na slovenskem podeželju, vasica.
Beba sreča Bernarda, Bernard je v obleki teritorialca …
BEBA: Nenadoma ga prvič v življenju zares opazi. Bernard …
BERNARD: Dober dan … gospa Beba …
BEBA: Babica mi je povedala, da si se oglasil po radiu …
BERNARD: Ja, ko je lovec pikiral na nas … mig devetnajst … sem mislil, da bo streljal … bang bang … ampak zdaj so me iztrgali iz medijskega dogajanja … vpoklicali so me …
BEBA: Kam pa greš?
BERNARD: Gospa Beba, to je vojna tajna.
BEBA: Globok vzdih. Oh, vojna tajna, kako lepo. Rada imam vojsko … Siniša je zbrisal v Bosno … Ni ga več … Ja, pa menda ja že nisi bil na položaju … v pravih bitkah?
BERNARD: Celo noč. Čisto celo noč … celo noč … pa pride dan … škoda,da ni bilo Marjana. Migi z jasnega neba … Deset šoferjev so sesuli, same Bolgare, pa Turke … letalski napad! …
BEBA: Medvedjek. To je Medvedjek! Oh, poslušala sem po radiu, gledala po televiziji, po radiu … ti pa sredi dogajanja! Ti, Bernard, si ti osvojil kakšen tank? vsaj top? Si sploh kaj osvojil? To lahko poveš, Bernard! …
BERNARD: Moram k babici na kosilo … da mi opere hlače …
BEBA: No, pa nasvidenje,
BERNARD: Nasvidenje!
BEBA: Pa oglasi se kaj, pridi na kavo, na ribezov sok, zdaj si že zrasel, kadarkoli pridi na obisk, da poklepetamo … oglasi se kaj!
BERNARD: Hvala, soseda Beba. Ne bom se oglasil. Toliko skrbi imam s to vojno!
BEBA: Ne bodi sramežljiv, poglej se enkrat v ogledalo, briljantino potrebuješ in lepo deklico …
